Revija SRP 139/140

Matjazh Jarc

 

GLOSE

 

KAJ TE VODI

 

Reci, pesnik, kaj te vodi,

ko ustvarjash poezijo?

Se ti misli podredijo,

ali pushchash jih usodi?

 

Se prepushchash duhu chasa,

uporabljash stil pisanja,

ki z uradnega parnasa

se mu kritika priklanja

in mu zvesto ploska masa,

mnozhica, ki si sposodi

javno mnenje, sploshno znano,

in sledi visoki modi

iz Amerike v Ljubljano?

Reci, pesnik, kaj te vodi?

 

Si, kot mnogi zhe pred tabo,

slavopisec za vladarje,

za ideoloshko rabo,

za kariero in denarje,

le da ne bi shel v pozabo?

Si med njimi, ki hlepijo

po nagradah in priznanju,

da uradno te slavijo,

kot jih ti slavish v pisanju,

ko ustvarjash poezijo?

 

Ali pa te vodi ego

v pekel lastne bolechine

in ne spravi te v zadrego,

ko ti nudijo kvartine

psihoterapevtsko nego?

Preden pesmi zazhivijo,

ali v tebi med pisanjem

chista chustva zagorijo,

ali pa med chustvovanjem

se ti misli podredijo?

 

Ali ti morda vsebino

sama pesem narekuje,

ko pogreznesh se v tishino

in se v um ti zapisuje,

kot bi srkal mesechino?

Mar pred tabo Muza hodi,

ko iz vsechloveshke zmede

med besedami te vodi?

Mar premislish te besede,

ali pushchash jih usodi?

 

 

 

PRISHEL SEM

 

Prishel sem v te razvratne chase

postavit klasichno poemo,

cheprav o njej premalo vemo

in jo predvsem ustvarjam zase.

 

Na marsikaj smo pozabili,

a najdemo na internetu.

Po eni strani smo debili,

po drugi vladamo planetu

in se she nismo vsi pobili.

Tako da chlovek pazi nase,

samo neumnost mu shkoduje,

ogrozha vzpon chloveshke rase.

In da bi ne bilo she huje,

prishel sem v te razvratne chase.

 

Ochitno so me sem poslali

hudo uzhaljeni poeti,

ki so na stroko se spoznali

pred sto in dvesto in vech leti,

nato v pozabi oblezhali,

a zdaj ne morejo vech nemo

opazovati izpod rushe,

kaj pesniki se danes gremo.

Zato prishle smo mrtve dushe

postavit klasichno poemo.

 

Cheprav je v tretjem tisochletju

po mnenju mnogih zhe prepozno,

da bi predajali se petju,

chesh da vreshchanje sploh ni grozno,

sem proti takemu pochetju.

Pisati znamo vsi in smemo

svobodno priti do objave.

Ni vazhno, na katero temo

in iz katere pesnishke pisave,

cheprav o njej premalo vemo.

 

Vse to je v redu, ni problema,

che ne bi mislili, da znamo,

ko nas navdihne gola vnema,

izlivati osebno dramo,

kot se spodobi za boema.

Tako kot jaz, ki tonem vase,

v to svojo chudno poezijo,

nikakor ne za vechne chase,

cheprav se mi ljudje smejijo

in jo predvsem ustvarjam zase.

 

 

 

POEZIJA JE KOT VINO

 

Poezija je kot vino:

vech ga spijesh, bolj te zheja,

a obstaja zgornja meja,

ko ga piti ni vech fino.

 

Ura polnoch je odbila,

ko shtudent ekonomije

(naj mu bo usoda mila)

se je lotil poezije,

ker ga punca je pustila.

Pil metlishko je chrnino,

potlej pa she malo zhganja

in naklêpal je tercino,

se prikopal do spoznanja:

poezija je kot vino.

 

Bogve, kaj ga je zmotilo,

saj ni vino, ampak zhganje

iz tercine govorilo,

da je poezija sranje,

ki bo na papirju zgnilo,

pesnishtvo pa diareja ...

»Chrke itak vse zbledijo,«

reche in se ga naceja,

ker je res, kar govorijo:

vech ga spijesh, bolj te zheja.

 

»Pesniki pa smo golazen,

vse, kar delamo, je shkoda,«

sam do sebe ni prijazen,

»naj nas zgomazi usoda

in zadene bozhja kazen!«

»Kakshna trapasta ideja!

Se ti blede? Si brez uma?«

vzklikne kelnarica Teja.

»Ti bi spil she liter ruma,

a obstaja zgornja meja!«

 

Revezhu ne da vech piti,

napodi ga iz lokala,

sem ne sme se vech vrniti.

»Zdaj she ta me je nagnala ...

res ne vem vech, kaj storiti.«

Pa odide v mesechino

in obesi se na vejo.

Spesnil zadnjo je kvartino,

ker je pil chez tisto mejo,

ko ga piti ni vech fino.

 

 

 

IZLET V TOSTRANSTVO

 

Presheren je iz groba vstal,

da bi napil se malvazije

in se nachital poezije,

ki jo je Shalamun skracal.

 

Ker vchasih rado se zgodi,

da kakshen pesnik se napije,

pa nam napishe dve do tri

odtrgane prismodarije,

povem vam, kaj se meni zdi:

cheprav prishlo bi do tezhav

in rekli bi, da sem bolan,

bilo je pametno in prav,

da nash poetski velikan

Presheren je iz groba vstal.

 

Medtem je namrech nash parnas,

ki mu uradna slava sije,

nesmisle shiril na ves glas

in v glavnem same bedarije

iz mesta tja v ta zadnjo vas.

Brez ritma in brez melodije

vodilni pesnik je zapel,

France pa, ki ga pot oblije,

si je le eno zazhelel,

da bi napil se malvazije.

 

Med prvim litrom je zvedavo

prebral antologiji dve

in vmes ob zid je butal z glavo,

zvecher pa pijan po RTV

drzhavno gledal je proslavo,

ni vedel, a naj sploh she pije.

Ko Shalamun je zhungal zhvrst,

je zbezhal od televizije,

poiskal svoj genialni Krst

in se nachital poezije.

 

»O, jojmene, moj ljubi stih,

vse rozhice so zhe uvele,«

zaslishi se Preshernov vzdih,

»in moje pesmi zastarele,

saj nich modernega ni v njih.«

Tedaj je svoj izlet konchal,

prav rad se vrnil med mrtvake,

ko slavno pesem je prebral

(v slovenshchini ji ni enake),

ki jo je Shalamun skracal.

 

 

 

NOVICA

 

Vcheraj za naslov prvaka

so zacheli tekmovati

nadobudni literati

v krchmi »Literarna mlaka.«

 

Druzhba se ga je napila

in pod vodstvom krchmarice

zapisala tri pravila,

Jozheta iz Borovnice

za sodnika dolochila,

da bi kakor iz oblaka

dobri teksti dezhevali,

ki jih zhe medalja chaka.

Pesniki so tekmovali

vcheraj za naslov prvaka.

 

(Oscar Wilde pa protestira:

»Saj je kot na hipodromu!«

A ko spije she dva pira,

se she on odreche dvomu

in se nich vech ne upira.)

Trije pesniki kosmati

in shest pesnic je v finalu.

Potencialni lavreati

so prishli na start in kmalu

so zacheli tekmovati.

 

Jozhe bere in tochkuje,

zhenskam vech kot moshkim daje,

atmosfera se stopnjuje,

bralstvo skache chez ograje,

na sodnika se huduje!

Skoraj se ne da pisati,

a ko ishchejo navdihe,

v zhelji po medalji zlati

zlagajo genialne stihe

nadobudni literati.

 

Zmagala pa je seveda

z dvesto tochkami razlike

krchmarichina soseda,

si nadela lovorike

in she zdaj debelo gleda.

A le Jozhe ve, da chaka

krchmarica jo za vrati,

zhlahtni konjak ji nataka,

da ji slajshe bo prespati

v krchmi »Literarna mlaka.«

 

 

 

KAJ BI?

 

Chas minil bi brez spomina,

brez kulture, brez posesti

in brez narodne zavesti,

dom pozhrla bi tujina.

 

Kaj bi zima brez poletja

in brez zhalosti veselje?

Kaj bi travniki brez cvetja,

brez obetov dobre zhelje

in ljubezen brez spochetja?

Nich. Nastala bi praznina.

Niti ptice ne bi pele.

Ugasnila bi sinjina.

Zvezde ne bi vech zharele.

Chas minil bi brez spomina.

 

Kaj bi kmet brez domachije,

kaj Slovenci brez zastave?

Mar bi sklepali kupchije,

koruptivne in krvave,

velemojstri goljufije?

Ne. Imeli bi na vesti

ovchjo chredo brez vodnika,

mi, izgnanci, pa med mesti

blodili bi brez jezika,

brez kulture, brez posesti.

 

Kaj bi vojska brez vojaka

in dezhela brez junakov,

che sovrazhnik prikoraka,

a v prestolnici bedakov

tisoch s slavjem ga prichaka?

 Nich. Imeli bi na vesti,

da bi nashe lepe zhenske

blodile po tuji cesti

brez umetnosti slovenske

in brez narodne zavesti.

 

Kaj bi narod brez drzhave,

pesniki brez poezije,

kaj Slovenija brez Save,

muzika brez harmonije,

mati Zemlja brez narave?

Nich. Nastala bi praznina.

Sava bi se izsushila.

Glasbo vzela bi tishina.

Pesem bi se izgubila.

Dom pozhrla bi tujina.

 

 

 

SE GREMO ZEMLJO KRAST?

 

Shest otrok si zemljo krade,

v igri si cel svet delijo,

she najraje pa zbezhijo,

kadar koga kdo napade.

 

Jan napadel bo junashko

Shkotsko ali Argentino

ali pa morda Slovashko,

Poljsko ali Ukrajino,

sam pa branil bo Hrvashko.

Kamor mu kolichek pade,

tam se vojna bo zachela.

Punce ga imajo rade,

vsaka bi posest mu vzela:

shest otrok si zemljo krade.

 

V Shkotsko vrgel je kolichek,

vsi iz kroga so zbezhali,

ko ga je prijel Matichek,

pa kot kipi so obstali.

Vrzhe, Jan pa kakor ptichek,

che ga s fracho obstrelijo,

chivkne, ker zadet je v glavo!

Mulci vpijejo, krichijo,

ne le Janovo drzhavo,

v igri si cel svet delijo.

 

Zdaj Matichek mejo rishe,

del Hrvashke si prisvaja,

nova polja, nove hishe,

to je zgodovinska kraja!

Kar bilo je prej, se zbrishe.

Spet pripravljeni stojijo,

Shkot napade Argentino!

Drugi mulchki se borijo

le za svojo domovino,

she najraje pa zbezhijo.

 

A chez dvajset let enaki

heci jim gredo po glavi!

Ne razumejo, bedaki,

kaj jim zdrava pamet pravi,

v jame vozijo jih vlaki.

Jan pa she kar zemljo krade

in najema generale,

ropa rudnike, nasade,

v javnosti deli pohvale,

kadar koga kdo napade.

 

 

 

MESTO

 

Tiho rastejo drevesa,

ki jih chas ob rob odriva,

kjer dehti nebeshka njiva

in godijo se chudesa.

 

Tone malte in betona

so strdile se v kotlini,

skozi mrak drvi kolona,

v zraku meshajo se plini

z belo chrto aviona.

V mnozhici hite telesa

brez besed in brez dotikov,

mestni hrup mashi ushesa,

v druzhbi mrtvih spomenikov

tiho rastejo drevesa.

 

Pod jeklenimi zherjavi,

ki tovorijo zidake

in kljubujejo naravi,

se dvigujejo v oblake

nebotichniki bahavi.

Chrn, lepljiv asfalt se zliva

iz tlakovnice smrdljive

kakor reka temno siva

chez vrtove, hoste, njive,

ki jih chas ob rob odriva.

 

V hishah, stolpnicah in blokih

kakor nektar v chebelnjaku

solze techejo v potokih,

kletvice done po zraku,

spi zhivljenje po obrokih,

dokler tema ljubezniva

chebelnjaka ne uspava,

da miruje in pochiva,

v skrivni sanjski svet odtava,

kjer dehti nebeshka njiva.

 

Ko budilke zarohnijo,

avti, avtobusi, vlaki,

se meshchani prebudijo.

Vsi, junaki in bedaki,

se med stene napotijo,

tam pa si zhelijo plesa

in poljubov in ljubezni,

tam zhelijo si v nebesa,

kjer bogovi niso jezni

in godijo se chudesa.

 

 

 

MINEVANJE

 

Chas mineva vse hitreje,

neusmiljena narava

se s chlovekom poigrava,

sonce pa se tiho smeje.

 

Ko se Zemlja odvrteva

in nikoli ne ustavi,

zagorish na koncu dneva

in me zaslepish v bleshchavi,

ki ti iz ochi odseva.

Iz utripov zvezdne preje

nezhno tkesh zhareche niti,

ki jih modri ogenj greje.

In ko skusham se umiriti,

chas mineva vse hitreje.

 

Vabi naju skrivna sila,

ki nad tabo in nad mano

kliche kakor pesem mila,

da bi z njo odshla v neznano,

se v resnico utopila

kakor kamen, ki ga Sava

v beli pesek je zdrobila,

mirno, kot oblak odplava,

kamor ga je napotila

neusmiljena narava.

 

Vesh, zhivljenje je le shala,

smrt pa so zbujene sanje.

V njih sva se nekoch iskala

in sva zhe tonila vanje,

ko sva skupaj potovala

v sfere, ki jih ne poznava,

tja, od koder skrivna volja,

mochna, mrzla in vihrava,

kot s cvetlico sredi polja

se s chlovekom poigrava.

 

Kot snezhinki na poljani

v snegu sva se izgubila,

chrki v knjigi neprebrani,

se v bleshchavi raztopila

kot poljub na vrochi dlani.

Zdaj srebrno ivje z veje

sije najine spomine,

chas charobna jutra shteje

in mineva, a ne mine,

sonce pa se tiho smeje.

 

 

 

KOCHIJA

 

Skoz oblak drvi kochija

belo zlata in slepecha,

v kaplje razprshena srecha

Zemljo v mavrico ovija.

 

Most se vzpenja chez obzorje,

kot da ta svet ni edini,

in ko grem chez zvezdno morje,

vidim: v kozmichni globini

star kerub gladino orje.

Ko doma televizija

kazhe pametne poslance,

ki jih zhge demokracija,

ostri glas priganja vrance,

skoz oblak drvi kochija.

 

Bliski sikajo z vetrovi,

pish v odmevih se utaplja!

Ko jezijo se bogovi

in drsi strupena kaplja,

blizhajo se chasi novi.

V soncu ptica je gorecha

razprostrla shtiri krila,

nad vesoljem sinja lecha

je ozvezdja pomnozhila

belo zlata in slepecha!

 

Televizorji rohnijo

strashni stroji ropotajo,

pametni ljudje molchijo,

norci za planet kvartajo

in drvijo v utopijo.

Chaka jih she vechja gnecha,

ko tishino razdejala

bo eksplozija donecha

in z neba bo dezhevala

v kaplje razprshena srecha.

 

Toda tu, na drugi strani,

kamor dolga pot me vodi

preko chrt na moji dlani,

kakor v izogib usodi

modri zharki so prizhgani.

Sem pripelje me kochija,

kjer obchutja mi preveva

blagoglasna harmonija,

v kapljicah ob svitu dneva

Zemljo v mavrico ovija.

 

 

 

PREHAJANJA

 

Pred zachetkom se koncha

in po koncu se zachne.

Vmes ni tal in ni neba,

vse je nich in nich je vse.

 

Dolgo, preden se rodim,

bivam kot nevidni sij.

Temni soj hrumi nad njim

v barvi chistih harmonij,

v vonju blagoglasnih rim.

Moj spomin ga ne zazna,

spi v temí chloveshkih zmot,

v mejah novega sveta,

kjer v pozabi stara pot

pred zachetkom se koncha.

 

Bil sem seme in kalim,

kot bi rasel v praspomin;

iz pepela sivi dim

me dviguje iz globin,

da v nebo se razkadim.

In ne vidi me nihche,

ko dospem chez rob neba,

tja, kjer knjiga se zapre,

preden igra se koncha

in po koncu se zachne.

 

Zdaj sem tam, kjer me she ni,

in sem tu, kjer me ni vech,

ko usoda se umiri,

preden zavihti svoj mech.

Chas miruje in molchi,

kot da vechnost bi prishla,

kamor je odshlo telo,

v prazno, med prostora dva,

dva trenutka med potjo.

Vmes ni tal in ni neba.

 

Le belina she temni,

v tihost se gubí odzven,

ni vech dneva, ni nochi,

v novi hip kot prerojen

mirno stopim brez sledi.

V tistem hipu sem nihche

in sprevidim brez ochi,

da vesolje se razpre.

Ko chrnina zazhari,

vse je nich in nich je vse.

 

 

 

NAD SONCHEVO ALEJO

 

Tam nad sonchevo alejo

deklica se je jokala,

iz zharechih niti tkala

zlato magichno odejo.

 

V kroshnjah kozmichne pomladi

tihe zvezde zhe brstijo,

po aleji fantje mladi

v divjem plesu plamenijo,

zhgochi v sonchevi ogradi.

Zjutraj, ko se veje vzhgejo,

da kadijo se oblaki

kakor dim skoz sinjo prejo,

zacvetijo rdechi maki

tam nad sonchevo alejo.

 

Chrni pelod so bogovi

prisejali iz vesolja,

iz brezzrachja pa vetrovi

bozhali so rdecha polja

in minili so vekovi.

Galaksija je jechala

v molu tihega odzvena,

tam, kjer se prashi mandala,

lepa, chista, nerojena

deklica se je jokala.

 

Zharki so ji valovili

nezhno, zhalostno spremljavo,

jo zveneli, ji svetili

v dusho mehko in sanjavo,

jo poljubljali, ljubili.

Ko se Soncu je predala,

v harfo strune je napelo.

S prstki nanjo je igrala

in svetlobo zlato belo

iz zharechih niti tkala.

 

Sanjal sem, da me odeva

v tanko, svilnato tkanino,

pod vecher, na koncu dneva,

kot da plaval bi v tishino,

kakor da odmev odseva

in ochi se mi zaprejo,

kot bi se me dotaknila,

prestopila charno mejo

in chez sanje pogrnila

zlato magichno odejo.