Revija SRP 139/140

Lev Detela

 

VSE MINE, VSE OSTANE

 

Zakljuchni epilog tridelnega romana o atentatu v Sarajevu junija 1914, prvi svetovni vojni in propadu avstro-ogrske monarhije. Nemshki izvirnik je ob letoshnji stoletnici konca prve svetovne vojne pripravljen za tisk, avtor pa vzporedno sestavlja tudi slovensko inachico istega dela. Glej tudi prvo slovensko predobjavo »1914 / Morda je bilo popolnoma drugache«, Revija SRP, februar 2015, shtevilka 121/122. (op. avt.)

 

Chas mine. Spet pride zima. Pride jesen. Mogoche je marec. Ali pa junij in potem pride september.

Vse odteche, vse mine. Leta minejo. So minila. In spet je poletje ali pa zima. In vse je nenadoma shtirikrat drazhje kot takrat v malem nizhjeavstrijskem kraju, kjer je Helena pouchevala na glavni sholi. Zdaj je sodelavka na nekem znanstvenem inshtitutu v Berlinu. She vedno raziskuje dogodke v prvi svetovni vojni, toda zdaj neortodoksno, svobodno, z novimi pristopi. V ospredju so usode malih ljudi. Njeni mladi asistenti skushajo vse staro postaviti na glavo. Avstrijski cesar Franc Jozhef ob vsem tem ni vech posebno pomemben.

Nekdanja dunajska univerzitetna asistentka je utrujena, toda tudi precej bolj modra kot nekoch. Noche se vech izpostavljati za vsako ceno. Nenadoma, po tolikih letih in desetletjih s skoraj nepregledno mnozhico konferenc in simpozijev ter zasukov na levo ali na desno, ji je postalo jasno, da zgodovina ni ne bela in ne chrna. Zgodovina je namrech posebno trd oreh. Nekateri zgodovinarji so zato ugotovili, da ne obstoji le ena zgodovina, temvech da obstaja vech zgodovin iz razlichnih zornih kotov, kar nas pouchi, da moramo zgodovinske dogodke razchlenjevati in ocenjevati na vechsmeren nachin. Zato bi bilo potrebno razlomiti obichajno vrednotenje po vzorcih „storilec – zhrtev“ oziroma „prijatelj – sovrazhnik“.

Vsekakor je velikokrat zelo tezhko ali celo nemogoche razvozlati ozadja dolochenih dejanj in dogodkov. Marsikaj ostane zakrito v temi. Obstaja mnozhica zanimivih analiz in zakljuchkov o tem ali onem dogajanju, toda ob vseh teh ne vedno dobronamernih raziskovalnih naporih pogresha Helena dokonchno zakljuchno obrazlozhitev, ki bi lahko obveljala.

Kaj bi se zgodilo, che prestolonaslednika Franca Ferdinanda leta 1914 ne bi ustrelili v Sarajevu? Ali che ostareli avstrijski cesar ne bi dovolil vojashkega kaznovanja Srbije?

Kako se lahko motimo. Kljub mrachnim sploshnim obchutkom negotovega konca in morebitnega propada v zadnjem letu vojne v avstro-ogrski monarhiji prichakujejo zmago in mir. Po italijanskem letalskem bombnem napadu na bozhichni dan leta 1917 na furlanski Vittorio Veneto, ki so ga v zadnji ofenzivi zavzele avstrijske vojashke sile, habsburshki generali chrepinje na razbitih oknih mestnih stavb razlagajo kot srechna znamenja, ki napovedujejo skorajshnjo zmago slavne cesarske vojske. In zares. Rusija je sredi omotice boljshevishke revolucije vojashko na koncu, Romunija premagana, Srbija in Chrna gora porazheni in zasedeni, dve tretjini Albanije pod nadzorom avstro-ogrskih vojashkih enot, Italijani pahnjeni dalech nazaj na italijansko ozemlje. Zadnji avstrijski cesar Karel I. zhe sanja o poljski kroni.

Ah, kako se lahko motimo! Kljub shtevilnim zmagam zavlada v habsburshki drzhavi zaradi slabe oskrbe s prehrano lakota. Ljudje so izchrpani. Pojavijo se nemiri in delavske stavke. Vedno vechje shtevilo zajetih vojnih ujetnikov povzrocha nerazpolozhenje med prebivalstvom. Ljudem se zdi, da jim ujeti tujci odjedajo zadnje koshchke hrane, zato so vedno bolj nezazheleni.

Novembra 1918 postane na hitro vse drugache. Ogrska od 1. novembra ni vech v drzhavni zvezi z avstrijskim delom drzhave. V Berlinu oklichejo republiko in dan za tem, 12. novembra 1918, proklamirajo na Dunaju republiko Nemshka Avstrija.

Vendar skoraj petnajst milijonov mrtvih in vech kot enaindvajset milijonov ranjenih v prvi svetovni vojni she ni dovolj. Zhe je posejano seme za skorajshnjo novo she hujsho svetovno vojno. Chloveshtvo je slepo in gluho in se nichesar ne nauchi iz zgodovinskega dogajanja.

Velika je Zemlja, zares je Zemlja zelo velika. Toda je tudi nadvse majhna. Helena ve, da je zdaj, mnogo desetletij po drugi svetovni vojni vse drugache. Multimilijonarji so si vsepovsod utrdili oblast. Demokrati, ki so baje v zahodnem svetu na oblasti, so odvisni od njihovih odlochitev in zahtev. Milijarderji imajo vedno in povsod prvo in zadnjo besedo. Niso jim vech dovolj shtiri vile ob jezeru, trije gradovi v hribih in dve jahti v Monte Carlu.

Nove ceste, ki vodijo do velikanskih nakupovalnih centrov na robu zabetoniranih mest, dolgochasna satelitska stanovanjska naselja, pred katerimi se gosti in zastaja vedno vechji promet, se brez posluha za okolico razrashchajo v pokrajino. Zaprashene industrijske stavbe in betonska skladishcha velikih mednarodnih podjetij so vsepovsod zastrupila, zacementirala, popachila in unichila prvotno naravno okolje.

Tudi vlaki in zheleznishke postaje so drugachne kot nekoch. Kolodvorske palache v glavnih mestih nekdanje monarhije so razrushile bombe v drugi svetovni vojni oziroma so jih podrli v naslednjih gospodarsko uspeshnih desetletjih, ker niso vech »prometno – tehnichno« ustrezale novim zahtevam chasa. Zamenjali so jih z ogromnimi sterilnimi stavbami z obshirno trgovinsko in gostilnishko ponudbo.

Stari cesar vsega tega ne bi mogel razumeti. Bil bi popolnoma zmeden in presenechen zaradi teh razsipnih ocharljivosti novih chasov, che bi po vech kot sto letih she vedno zhivel med nami. Ali pa tudi ne. Znano je sicer, da kot chlovek stare shole in predindustrijske aristokratske vzgoje ni posebno zaupal izumom njegovega obdobja. Vendar je skushal kljub dvomom o koristnosti novih mozhnosti in naprav dopushchati in celo omogochati uveljavljanje teh novih dosezhkov v tehniki, znanosti in kulturi. Trudil se je, da bi razumel, chesar do svoje smrti ni mogel razumeti.

Spet je april. In nato pride poletje ali zima. Helena srecha na svojih potovanjih na razlichna znanstvena posvetovanja vedno znova znance iz starih chasov, toda ti so se med tem zelo spremenili. She bolj egoistichni so kot prej, ali pa popolnoma na koncu, strti, sivi zaradi razlichnih tegob, napihnjeni od samozadostnega nicha v samem sebi, ali pa so do onemoglosti zavistni do vseh, ki imajo uspeh. In je spet avgust z zharecho svetlobo in senchnatim hladom, ki se vedno znova kot vsi meseci leta povrne k nam v zhivljenje, ker se v naravi stalno vse ponovi in je vseeno vedno znova drugachno.

Polja in zrak so zastrupljeni, neprerachunljivo podnebje neizprosno tolche in udarja chez obshirne predele, unichuje zhetve in upanja. Tudi na inshtitutih in v seminarjih razpravljajo o spremembah, vendar jim je pretezhko, da bi na dogajanje odlochilno vplivali in poskushali stanje izboljshati. Cheprav je ochitno vse drugache, menijo na koncu vsi, da se pravzaprav ni nich bistveno spremenilo.

Ljudje na berlinskem inshtitutu se pravzaprav sploh vech ne zanimajo za tematiko, ki je pred dvajsetimi leti she bila pomembna. Tudi v kulturni politiki in na znanstvenem podrochju govorijo samo she o rachunih, stopnjevanju efektivnosti, ugodni prodaji znanstvenih dosezhkov in uspeshnem in financhno donosnem povezovanju v spletnih mrezhah. Strokovnjaki, ki so pristojni za stopnjevanje pozitivne in financhno uspeshne poti v prihodnost, so zelo glasni in zhivahni, vendar obchujejo le v ozkem krogu sami med sabo in sploh ne slishijo in ne poslushajo tistega, kar je drugim pomembno za prezhivetje in bistveno za bodochi razvoj.

Helena je z nekaterimi redkimi somishljeniki kljub temu preprichana, da preteklo z vsemi zhe skoraj popolnoma pozabljenimi nekdanjimi dejavniki kljub shtevilnim napakam in spodrsljajem she vedno zhivi. Vchasih, v kakem odrochnem mestnem predelu, se za zanemarjenimi stanovanjskimi bloki nenadoma pojavijo stari in nekdanji kot nenavadne figure, ki Heleni niso znane samo iz zgodovinskih knjig. Zgodi se, da se pojavijo popolnoma neprichakovano v najbolj neprimernem trenutku kar sredi ulice. Vchasih so to samo spomeniki znamenitih osebnosti ali spominske ploshche, napisi na pokopalishkih nagrobnikih ali pa zhe skoraj popolnoma nechitljiva obledela imena v starih zaprashenih knjigah v zadnjih kotih knjizhnic. Vendar so kljub vsemu tu, z njihovimi popolnoma osebnimi usodami sredi velike zgodovine sveta, Historije.

V nekem posebnem trenutku prekorachimo skrivnostno mejo bivanja in je spet vse kot na dlani pred nami. Pravzaprav ni prav nich izginilo v pozabo. She vedno stoji nekje v razpokah sveta sto let za usodnimi dogodki, ki so vrgli stari svet iz techajev, majhna skromna hishica z nizko streho, v kateri je zhivel ubozhen shtudent s temnimi mislimi. Njegov strel iz revolverja je spremenil popolnoma vse. Nebo se je napolnilo s svincem, cheprav je tam dalech na Dunaju she vedno v vrochem junijskem soncu zmagoslavno blestel zlati orel na obeliskih pri vhodnih vratih cesarskega dvorca Schönbrunn. V letovishchu Bad Ischl se je ob istem chasu sprehajal v chudovito urejenem parku ostareli cesar na svojem obichajnem poletnem oddihu. Chebele so veselo brenchale pred na stezhaj odprtimi okni. Bilo je krasno poletje z zhivahno svetlikajochimi se sonchnimi vzhodi in zahodi.

Helena spet stoji v parku pred spomenikom starega cesarja. Njegovi obrisi so v vechernem polmraku vedno bolj chudno zabrisani. Zdi se, da tu ni primeren prostor za spomenik. Cesar zre iz kamna s stoletnim zhalostnim pogledom, popolnoma tiho in skoraj nevidno se priklanja pred vranami in vrabci v travi pod svojimi nogami, njegove ochi so prazne in votle. Zatopljen v spomine stoji sam in zapushchen v somraku. Tiho je in hladno, ker z neba nalahno rosi utrujeni dezh.