Revija SRP 139/140

Juan Ramón Jiménez

 

JAZ NISEM JAZ

 

NEKEMU PESNIKU

za nenapisano knjigo

 

Ustvarimo imena.

 

Izpeljala bodo ljudi.

Potem bodo izpeljala stvari.

In ostal bo le svet imen,

zapis o ljubezni ljudi,

o vonju rozh.

 

Od ljubezni in rozh

nich ne sme ostati razen imen.

Ustvarimo imena!

 

(Brezosebne pesmi, 1911)

 

 

 

VECHNOSTI (1918)

 

I

DEJANJE

Goethe

 

Ne vem, kako naj to izrechem,

kajti ni she ustvarjena

moja molchecha beseda.

 

 

IV

 

Vrzi kamen danashnji,

pozabi in zaspi. Che je luch,

ga bosh jutri nashel,

pred zoro – postal bo sonce.

 

 

VI

 

Zvezda danica!

Ali pa je to krik

chistega prebujanja najine ljubezni?

 

 

VIII

 

To je konchno resnichnost. A je biló

pravzaprav lazh, da sledi

zmeraj nemogoche bivanje.

 

 

XVII

 

Spanje je kakor most,

ki se pne od danes k jutri.

Spodaj pa, kot kakshne sanje,

gre mimo voda, gre mimo dusha.

 

 

XIX

EPITAF

od mene, zhivega

 

Umrl sem v snu.

Zbudil sem se v zhivljenje.

 

 

XXXII

 

Stanovanje, zdaj, hisha,

v miru kot zhe predtem

sem letel nad njo v mojih sladkih sanjah.

 

Da, zhivim na nebu

mojih deshkih kril!

 

 

XLVII

 

Nichnost sanj, bolj strashna

kakor ta v resnichnosti!

 

 

XLV (ROZHA)

 

Samo ti si ta

– prava ta –

kadar me ranish.

LI (SAMA)

 

Pred mano si, da.

A jaz pozabim nate,

mislech vate.

 

 

CXXIV

ZEMLJA IN MORJE

 

Obzorje je tvoje telo.

Obzorje je moja dusha.

Blizham se tvojemu koncu: vech peska.

Blizhash se mojemu koncu: vech vode.

 

 

CXXV

 

Jaz nisem jaz.

Jaz sem ta,

ki gre ob meni pa ga ne vidim;

ki ga, vchasih, vidim,

in ki ga, vchasih, pozabljam.

Tisti, ki molchi, veder, kadar govorim,

tisti, ki odpushcha, ves mil, kadar sovrazhim,

tisti, ki gre mimo tam, kjer mene ni,

tisti, ki ostal bo pokonchen, ko jaz umrem.

 

 

 

KAMEN IN NEBO (1919)

 

POÉM

 

Ne dotikaj se ga nich vech,

ker le takó je to rozha!

 

 

LXXV (PESEM VSEH PESMI)

 

Kratka pesem, pesmica.

Mnoge, mnoge, mnoge …

Kot zvezde na nebu,

kot pesek na obali,

kot plevel na travniku,

kot valovi v reki.

 

Pesmica. Kratka, zelo.

Ure, ure, ure, ure.

(Zvezde, pesek; ure, sence.

Ure mnogih zhivljenj,

mnogih smrti mojega zhivljenja …

 

 

 

* * *

 

Metuljka svetlobe,

lepota mine, ko sezhem

po njeni rozhi.

 

Techem, slep, za njo …

Vmes jo zgrabim tu in tam …

 

V moji roki ostane le

oblika njenega bega!

 

 

 

* * *

 

Umreti je samo

gledati navznoter; odpreti zhivljenje edinole

navznoter; biti grad nezavzeten

za zhive iz zhivljenja.

 

(Poezija, 1923)

 

 

NEKORISTEN

 

Prishel sem.

Toda tam je ostal moj jok,

na obali morja,

v solzáh.

 

Prishel sem.

Toda nich vam ne bom koristil,

kajti tam je ostala

moja dusha.

 

Prishel sem.

Toda ne imenujte me brat,

ker moja dusha je tam,

v solzáh.

 

(Poezija, 1923)

 

 

 

 

O TRDNEM TEMELJU

 

Moja razprshena dusha se mi vracha celovita, zbrana v roj, po vseh sonchnih cestah te zmeshnjave zgodnjega poletja. Chebele, ki so srkale toliko razlichnih cvetov, se kopichijo v mojem srcu in nadlezhno marljivo meshajo bolechino in srecho, ko mi izdelujejo med mehkega zlata.
 
Kako neizmerno me obkrozha to, da sem odreshen mojih norih dvomov! Zdi se mi tako chisto in tako novo! Veter, cvet, voda, sonce, ptica ...! Kako lepo je vse, ponovno, in kako je vse na svojem mestu (kot v moji lahkoverni mladenishki dobi)!
 
Presojno zhivljenje in jaz! Kakshna svoboda nasha! Na trdnem temelju duhovni stolp, obstal je zhalosten chas, razjasnjeno se dviga v nebo. (V dushi nobene prisile, porabljene zaman.) In svetli zvonovi razumevanja pojejo vso notranjo moch v neskonchnost!

 

(Ascensión, 1913; Libros de Madrid – Prosa, 2001)

 

 

 

 

JUAN RAMÓN JIMÉNEZ (1881, Moguer, Andaluzija – 1958, San Juan, Portoriko, ZDA), shpanski pesnik, nobelovec (1956). Iz premozhne druzhine trgovca z vinom, srednja shola pri jezuitih, nekaj chasa shtudiral slikarstvo, nato pravo (na zahtevo ocheta) na univ. v Sevilli, opustil shtudij in se v Madridu povsem posvetil literaturi. Leta 1916 poroka v New Yorku, zhena Zenobia Camprubí Aymar, Americhanka, rojena v Kataloniji, pisateljica (v shpan.), lingvistka, prevajalka Tagoreja, feministka. Do izbruha shpanske vojne 1936 sta zhivela v Madridu, tedaj sta emigrirala v ZDA. Nazadnje sta zhivela v Portoriku. Zhena je umrla v chasu sporochila o Nobelovi; on je v globoki depresiji zanemaril delo in osebno nego.

Góngora, Lope de Vega, Jiménez, Lorca – kvartet poglavitnih velikanov shpanske poezije v dveh obdobjih njenih najvishjih vzponov: prvi par v 16. (»zlati vek«), drugi v 20. stol. Brez ustaljenosti kontinuitete so tako za shpansko zgodovino kot za kulturo znachilni razmeroma redki, a siloviti izbruhi z edinstvenimi, celo shokantnimi dosezhki; med »premori« se mediteranska lezhernost dotika orientalske letargije. Glede Jiméneza in Lorce obstaja nekaj negotovosti; prednost prvega je shpanski konsenz, po svetu je slavnejshi drugi (deloma podoben »par« sta Zhupanchich in Kosovel). Monumentalni pesnishki opus JRJ (ok. 50 zbirk) nakazuje tri stilsko-razvojna obdobja z dvema prelomnima letnicama: 1916 (poroka), 1936 (emigracija); naslednji dvajsetletni razmik prinese hkratnost triumfa in propada: 1956 (Nobelova, smrt zhene). Prvo obdobje: virtuozna kombinacija shpanske (tudi ljudske) tradicije in francoskega simbolizma (z vplivom Nikaragovca Rubéna Daría), sklep je zbirka Duhovni soneti (1916). Drugo obdobje: zbirka z bizarnim (samo/ironichnim?) naslovom Dnevnik pred kratkim porochenega pesnika (1917) nakazhe nadaljnjo prenovo pesmotvornega idioma v smeri redukcije vse do minimalizma na sledi starodavne shpanske ljudske kratke pesmi »copla« (vechinoma v shtirih rimanih verzih, pa tudi v petih ali treh – podobno jap. haiku, tanka).

Tretje obdobje: katastrofa emigracije (izguba knjizhnice, neobjavljene zbirke, zgubljeni rokopisi) je hkrati prerod na vishjem, transatlantskem (»kolumbovskem«), hispanoamerishkem (»vrnitev« k Daríu), oceansko-univerzalnem nivoju, kjer se vrne k metafizichni refleksiji v prefinjeni neobarochni retoriki. Njegov solipsizem s kultom t. i. »chiste poezije«, onstran politike in njenih pozharov 20. stoletja, je izzval mnoge kritike (ob Nobelovi tudi posmeh »naftalincu«), a kazhe, da se vse odbije od njegovega »stolpa«, pravzaprav svojevrstnega svetilnika. Kljub sledovom (neo)romantichnega sentimentalizma in patetike njegova na prvi pogled preprosta, sicer pa kompleksno hermetichna beseda presenecha s specifichno svezhino, pri chemer je poseben »eksces« zbirka oslu posvechenih proznih zapisov (pesmi v prozi) Sivchek in jaz (1914), ki po shtevilu ponatisov in prevodov tekmuje z Don Kihotom; nekaterim (zunaj resne relevance) pomeni vrh avtorjevega opusa, anglosashka kritika jo ima za »children book«. Tukaj je JRJ predstavljen s primeri esencialno izostrenega minimalizma, v glavnem iz zbirk Vechnosti (mnozh.) ter Kamen in nebo, njegovo mojstrstvo v zhanru prozne pesmi pa zastopa tekst O trdnem temelju. Pesem Nekemu pesniku je ena zgodnejshih rimanih, a njenih jezikovno izjemno specifichnih rim v prevodu ni mogoche ustrezno nakazati. Podobno slovensko »jaz nisem jaz« ne posreduje shtirikratne ponovitve o-vokala v izvirniku (»yo no soy yo« – implikacija kroga, ujetosti). Ker je JRJ v svoji razmeroma dolgi aktivnosti vnashal popravke v posamezne pesmi, se pojavljajo dodatne dileme ob nekaterih verzih in (ne)naslovljenih besedilih.

 

Izbor, prevod in zapis o avtorju Ivo Antich