Revija SRP 139/140

Jozhe Piber

 

NOCHNI SANJAR

 

SPOMINU VELIKANA – UMETNIKA

 

Zasanjal sem o smrti – o krutosti nje neusmiljene, o delih njenih: dobrih in zlih sem sanjal. Pa sem chul, da je umetnik, velikan, padel pod njenim mahljajem, pod njenim krutim udarcem. Chul sem o njej, a verjeti nisem mogel, moja dusha je tajila resnico, a ochi so jo videle, videle so bledo oblichje, zrle so mozha med zelenjem, med chrnimi preprogami, temnimi zavesami.

 

Truplo umetnika v temni, chrni, s cvetjem obdani krsti. Njegove roke so onemogle, mirne, roke, ki so s silo herojev, brez bojazni, branile pravice shibkega, slabotnega in pred kratkim she tako neizmerno zanichevanega svojega naroda, te roke so omahnile utrujene, opustile so pero, oprijele so se krizha, edinega tolazhila, edine sreche, prijele so se ga trdno, za vselej onemogle, in ga drzhale mirne, sklenjene … Njegove ochi, nekdaj goreche, goreche v ljubezni do ljudi, do naroda svojega, ki so vechkrat zrle nemo, zhalostno pred se in se veselile le tedaj, ko so zrle resnico, srecho, prostost, svobodo vseh ljubih, te ochi so zatisnjene, ta plamen, ta mogochni ogenj, je udushila smrt za vekomaj. Njegovo chelo je mirno, bledo; gube zhalosti, gube bridkosti in trpljenja so izginile; on ne pozna vech bridkosti, ne bede, iz katere keliha je vse svoje zhivljenje pil, a sedaj ga je izpil, izpil do zadnje, prav do zadnje, skoraj nevidne kapljice.

 

Duh njegov, njegova umetnost, njegova nadvse globoka misel, je ostala zhiva med nami ... Vse, kar je imel, vso svojo velikost, vse dushevno bogastvo, prav vse je daroval lepoti, zhrtoval ji je vse in je kot njena zhrtev padel. Izpil je pelin, pa ko ga je pil, ga je pil tudi v veselju, ne le v zhalosti in obupu. Luch, ki jo je zrl v zhivljenju, mu je zazharela, postala mu je lepsha, svetlejsho jo je zagledal, ko je pil zhalost, pil pelin bridkosti ... Pokazal se je junaka, nastopal ko junak, ko vodnik naroda, ne le z radodarnostjo, ne le z lepimi besedami, polnimi idealov: pokazal se je junaka z bichem, bichem poduka … Postal je velik, velikan med malimi, umetnik med umetniki, katerega ime ostane na enem tistih krasnih, belih listichev nashe mile, bujne krizanteme neizbrisno, nevenljivo.

 

Zora, 1918/1919, sht. 3-4-5

 

 

 

LE TI

 

    Povem le Tebi,

    pojem le Tebi,

kar drugemu ne.

    Razodenem le Tebi,

    potozhim le Tebi,

kar ljubezen pove.

 

    Dash mi le Ti,

    nudish le Ti,

kar v srcu mi tiho zhivi.

    Chutish le Ti,

    vesh le Ti,

kar v pesmi moji zhivi.

 

Zora, 1918/1919, sht. 3-4-5

 

 

 

MELANHOLIJA

 

V sinje morje

bi shel,

da bi morja me val

objel,

da bi v dnu morja

iskal srecho srca

nemirnega.

 

Zora, 1918/1919, sht. 6 – 10

 

 

 

NASH JOK

 

Tisoch milijonov grl.

Teman odmev do vishin,

neizmerljivih, iz nemirnih globin

se je razprostrl.

 

Vechnost bo chula njih klic!

 

Tisoch milijonov rok.

Vsaka – kot skala – udarja trdo:

v tezhki bolesti, zavesti hudo

udarja ubog.

 

O, iskati s pestjo si pravic!

 

Tisoch milijonov src.

V njih velika mati Ljubav;

njen ogenj she vsem bo sijal

– ko mine nash jok …

 

Zora, 1919/1920, sht. 9 – 10

 

 

 

NOCH

 

Okno polno zaves. Lezhim:

Vechnost od stene v steno.

In nikjer luchi –

 

Sen: iz daljnih, belih cest  …

koraki, koraki – tihi ko vest –

iz vrta na okno hodijo, blodijo.

Besede chujem:

tvoja molitev milosti prosi.

Tvoje blede roké drhte,

v temo razpete ishchejo, ishchejo

in sezajo v moj rosni obraz …

 

V okno sem vrgel svojo rokó in ga ubil.

 

Zora-Luch, 1921, sht. 1

 

 

 

MEGLA

(Belo prokletstvo)

 

Smeh preshustnic je sikal iz zastrtih oken v megleni kaos nochi,

ko sva premishljala tragiko zaljubljenih kach – do krvi

utrujena in zastrupljena od bozhanstev vsak drugih ochi.

 

V dimu cigaret in elektrichne luchi si zagrnila zavese, rdeche –

kot vzhgana telesa devic – muchenic –, da bi izgrebla iz dushe drhteche

zadnji upor in s pretajno, brezbrezhno omamo razpela gobeline polnochne sreche.

 

»O, dolgo zakrivala svoj si obraz v svetnishko nedolzhnost in gloriolo Marije!«

Potem sem ubil elektrichno hrushko. – – A smeh preshustnic mi je

sikal iz zastrtih oken v megleni kaos dushe tezhke disharmonije.

 

Zora-Luch, 1921, sht. 6

 

 

 

MEDITACIJA

 

Ob rdechi luchi med belimi gredami sanja – nochni sanjar – vodomet

in solze proti nebu joche.

 

»Rozhe sem trgal na tvojih poljih in rozhmarine, Gospod – «

tako prichenjam betlehemsko pesem sam s seboj –

kot kralji jutrovih dezhel ob znamenju v bozhichni nochi in polno

nerazreshenih skrivnosti – kot svetel demant bil bi tvoj –

vsejasnih v filmu misli zrem pred sabo. (Vse neuteleshene simfonije igrajo

moje koshchene, v temo vpletene roke.)

»A kdaj spoznal bom tebe, veliki Bog – od vekomaj Hieroglif? Kdaj

v tvojem srcu bo sanjalo moje revno srce?«

 

Po parku je molk zavpil in vodomet je obstal kot da priti do Njega

                                                          bilo bi vsem nemogoche.

 

Zora-Luch, 1921, sht. 8

 

 

 

 

 

JOZHE PIBER (1901, Zalog pri Postojni – 1921, Ljubljana), pesnik, publicist. Sin orozhnika, nechak Janeza Pibra, duhovnika in politika na Gorenjskem. Aktivist dijashkih drushtev in katol. delavstva za krshch. socializem s kritiko kapitalizma (vech govorov, npr. Temelji dushevnega burzhujstva); v Pragi se udelezhil shoda katol. inteligence; v Slovencu (maj-junij 1921; uvod dr. F. Stelè, njegov mentor) z daljsho recenzijo razstave v Jakopichevem paviljonu razburil javnost (ostro zavrnil impresionizem kot prezhivet in se zavzel za novodobno umetnost ekspresionizma, v katerem sprejema tudi futurizem in dadaizem). Pesmi objavljal v vech revijah, najvech v Zori (»glasilo jugoslovanskega katolishkega dijashtva«), jih recitiral (kakor Srechko Kosovel) na literarnih vecherih »shkandaloznega« avantgardista Podbevshka (v Podbevshek-Vidmarjevi reviji Trije labodje posmrtno obj. pesem V nochi z dolgimi verzi v Podbevshkovi maniri). Po maturi na klasichni gimnaziji v Lj. 1921 nameraval shtudirati filozofijo, postal sourednik dnevnika Novi chas (»delavski list« krshch. socialistov), sredi avgusta istega leta umrl (epidemichna grizha), dotlej zdrav in krepak. V enem od nekrologov izjava znanca: »Fant je prezrel za svojo starost: bojim se, da ne bo dolgo zhivel.« – Vse rokopise je zapustil jezuitu p. Florijanu Ramshaku, v belezhnico pa je (kafkovsko) zapisal: »… vse moje produktivne stvari naj se unichijo; kdor kaj obdrzhi, greshi zoper prijateljstvo.«

V osnovnih potezah vech vzporednic s sodobnikom Srechkom Kosovelom: literarno in druzhbeno dinamichen dijashki nastop, bliskovit pesnishki razvoj od krhkega impresionizma do psiholoshko in politichno zaostrenega ekspresionizma z avantgardizmom, nenadna smrt briljantnega adolescenta. Cheprav je Piber kot pesnik skromnejshi, je pomemben pionir ekspresionizma. Izjemna, osebno in shirshe prelomna silovitost je v sklepnem verzu pesmi Noch: »V okno sem vrgel svojo rokó in ga ubil.« – Podobno v pesmi Megla: »Potem sem ubil elektrichno hrushko.« – Socialno-kolektivno upornishtvo je eksplicirano v pesmi Nash jok: »O, iskati s pestjo si pravic!« – Tu je perspektiva »velika mati Ljubav«. Posebno odmevna je bila Majska pesem (Novi chas, 30. 4. 1921, prva stran), izrazno uchinkovit, cheprav deklarativen primer tedaj aktualnega (modnega) klica k revoluciji zlasti v etichnem smislu (deloma podobno Kosovelu) s sklepno poanto pod »Krista simboli« (prim. Blokovo pesnitev Dvanajst – apologija revolucije s Kristusom na chelu). Zgodnja pesem v prozi Spominu velikana – umetnika je dozhivetje ob smrti Ivana Cankarja; podoben je lirski prozni zapis Nashi materi (Ob njeni smrti 30. marca 1920), obj. Slovenec (nedeljska velikonochna literarna priloga), 4. 4. 1920.

 

Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich