Revija SRP 139/140

Jolka Milich

 

(NE)ZANEMARLJIVE DROBNARIJE?

 

Naj od zadnjich prej povem do konca

 

V letoshnji predzadnji, to je v februarski shtevilki Revije Srp (137/138 – 2018) mi je na strani 183 v mojih kratkih razmishljanjih Brez filtra zmanjkalo chasa, da bi O smrti, ki si jo sami povzrochamo, sploh utegnila kaj povedati, kaj she, da bi sebi in drugim postavila she kakshno dodatno in skoraj obvezno vprashanje.

Edino, kar mi je uspelo omeniti, je bilo, da sem se konchno in po dolgem chasu prebila z branjem do zadnje strani izredno zanimive esejistichne knjige ruskega avtorja Grigorija Chhartishvilija (Boris Akunin) Pisatelj in samomor, ki je izshla lani pri LUD Literatura v Ljubljani. Ne ravno veselo branje; tu ne bo tekla beseda o prvem in drugem delu do 345. strani, ki je she najbolj pouchen in ilustrativen, marvech le o razdelku Enciklopedija literaturicida s kratkimi navedbami vseh vkljuchenih avtorjev, ki so si vzeli zhivljenje. Iz nashtetih, bolj ali manj domnevnih vzrokov smrti nekako pade v ochi, da jih je poleg depresije in tezhkih zhivljenjskih razmer, bolj kot pa kljubovalnost ali bojevitost, najpogosteje pogojevala silna neuchakanost, zachinjena vchasih s takratnimi predsodki o zahrbtnosti in neizprosnosti bolezni, ki jih tare; nekakshno zacementirano preprichanje, che smem citirati van Gogha, da … la misère (taka ali drugachna, ne jemljite prevech dobesedno) ne finira jamais, ni pach reshitve, ker bosta zhivljenje in bolechina, ali skrajna neprilagojenost za vsakrshno vrsto danosti ali realne mozhnosti, kar nonstop in vechno trajala. Z obchutki brezizhodnosti brez konca in kraja in brez minute prestanka je naravnost nevzdrzhna situacija, saj alternativni izhodi ne obstajajo. Povedano sicer zelo simplicistichno, sicer pa so vzroki in mehanizmi za tako … ubijalsko pochetje zavoljo tesnobe skrajno komplicirani, a v bistvu gre za neznosno trpljenje in tegobe, ki se jih lahko znebish le na en nachin – da si vzamesh zhivljenje. In ta motnja z dozhivljanjem nenehnega trajanja je nekakshen rezultat gledanja le naprej, ko se vse razvleche v nedogled kot kakshna stara hudo raztegljiva harmonika in se zdi podobno vechnosti, saj ko bi se ozirali vechkrat tudi nazaj, bi se ta do muchnosti razpotegnjena vechnost skrchila v minutko, ki se nam je iztekla celo v sekundi, v hipu ali trenu ochesa. Skratka … she prehitro.

Po tej enciklopediji je Chhartishvili dodal she »selektiven in popolnoma subjektiven seznam knjig«, ki ga je opredelil v razdelek Obvezno branje, in tja je uvrstil tista dela, ki so mu bila pri pisanju knjige she posebno v pomoch (15 knjig razlichnih avtorjev), in v razdelek Fakultativno branje (36 knjig). Ker nista pri nobeni od teh knjig navedena tudi slovenski prevod in zalozhba, domnevam, da so ta dela pri nas she neobjavljena in torej vechinoma neznana, kolikor ni kakshen bralec segel po izvirniku.

Shkoda. Saj je prav pred dvema letoma pesnica in prevajalka Ana Pepelnik, ki sodi med redna peresa revije Literatura, za LUD Sherpa prevedla zbirko Sylvie Plath Ariel, ki je bila prvich objavljena pri Faber and Faber v Londonu leta 1965, dve leti po smrti te amerishke pesnice, torej nich manj kot pred dobrim pol stoletjem (!). Nashe zamudnishtvo je to pot naravnost brez primere! Tako rekoch za knjigo rekordov! Ko bi pa prevajalka pred objavo prevedenega Ariela prebrala The Savage God: A Study of Suicide (Divji Bog: shtudija o samomoru) esejista Alfreda Alvareza, ki je izshla v Londonu 1971, bi se prav gotovo ne omejila na kar se da kratko in suhoparno notico o Plathovi na koncu zbirchice, marvech bi se najbrzh razpisala o Alvarezovih zelo verjetnih hipotezah v zvezi z njeno smrtjo, saj je z njo prijateljeval in marsikaj vedel iz prve roke. Knjiga je zelo zanimiva nasploh, ne samo tam, kjer se ukvarja z nesrechnim koncem pesnice, da bi si jo Literatura lahko shpogala. Ali kakshna druga nasha zalozhba, recimo Sanje; mislim, da bi shla zlahka v promet, ker je zelo tekoche bralne vrste. In tudi mi smo she vedno nekoliko (pre)obsedeni s smrtjo te mnogo prezgodaj umrle nadarjene besedne umetice.

 

 

Zdaj pa kaj novega

 

Zhe vech tednov se po nekaj ur vsako popoldne intenzivno ukvarjam s pospravljanjem stanovanja, kjer mi zlasti knjige (tiste na tleh na parketu, ker so vse police nabito polne), pa kupi chasopisnih izrezkov in gore popisanega papirja vsepovsod kradejo zhivljenjski prostor, da se pochutim prav utesnjena. Vechinoma kar zmechem proch, ne da bi pogledala, kaj sploh je, da gre udarnishko delo hitreje, tu pa tam me pa vseeno kaj zamika, da preberem. Pravkar je iz nekega nedavnega chasopisnega TV sporeda pritegnila mojo pozornost fotografija Lili Novy v zvezi z dokumentarnim filmom Pozabljeni Slovenci. Rekla sem ji (che se pogovarjam s sosedovim machkom, ki rad prihaja v mojo vecherno menzo za hisho, se smem po mojem mnenju tudi z Lili Novy!), pozabljeni in zagrenjeni: zdi se, sodech po tvojem resnobnem obrazu, saj nekam pobito zresh v svet, kot da se zavedash, da te poznajo vsi, pa vendar skoraj nihche. In berem dalje. Chisto na koncu zvem, da njeno literarno zapushchino hranijo v rokopisnem arhivu Narodne in univerzitetne knjizhnice v Ljubljani, kjer je she vsaj 679 njenih pesmi v nemshchini, ki nikoli niso bile objavljene. Pishe prav 679. Ne 67 in niti 79, prav 679, in tik zraven vsaj, tako da lahko zaokrozhimo v 680.

Povedano bolj nazorno: teh pesmi je tako rekoch za 17 zbirk, che bi hoteli nekaj takega, kot je slovenski Ariel Sylvie Plath, ali 13 in pol, che bi si vzeli za model zadnjo pesnishko zbirko Urosha Zupana S prsti premikamo topel zrak. Sprva onemim od presenechenja, nato se iz mene usuje obchudovanje: Bravo, punca, nisi sodila med redkobesedne! Razumem tudi tvojo … trenutno? … zagrenjenost spricho indolentnosti tvojih sorojakov, ki jim niti na misel ne pride, da bi se zmigali in kaj zate storili. Sicer chrno na belem pishe, kar je pravzaprav obetavno, da »v starem mestnem jedru she vedno zhivi spomin nate« … A vse tako kazhe, da dlje od spomina ne gre, kaj vech najbrzh niti ne zmorejo, oziroma se niti ne potrudijo, da bi iztisnili iz sebe. Ti pa bi potrebovala kaj bolj konkretnega in otipljivega, ne le … spomin, ki vedri v kakshni glavi, a nikogar nich ne stane.

Alt! She nekaj moram prej vprashati strokovnjake. Ali so tiste Liline nemshke pesmi kaj vredne? So enako vshechne, kot so bile ob nastanku, che so sploh bile ob nastanku vshechne? Ja? Jih zob chasa ni okrnil? Morda tu in tam katero, ki bi jo izlochili. Che je tako, bi bilo po mojem laichnem in poznavalskem mishljenju shik, da bi jih izdali. Poiskali prevajalko ali prevajalca, na drzhavne stroshke, da se razumemo. Dr. Shtefan Vevar, ki je pravi mojster skaza – pardon, lapsus! – mojster izkaza v prevajanju iz nemshchine, bi se pach kot pri Maji Haderlap spet 100 % izkazal, et voilà, Lili, so te ljubljanski sorojaki + JAK in DSP + Ministrstvo za kulturo, skratka tisti, ki imajo sholde davkoplachevalcev, dokonchno reshili iz pozabe. V starem jedru bo she vedno zhivel spomin nate, a v tvoji dvorani in v klubu, saj se uradno imenujeta Dvorana Lili Novy in Klub Lili Novy, bodo naprodaj tudi tvoje pesmi, delno zbrane v lichne in dichne pesnishke zbirke ali na prav tako lichnih in dichnih enako dvojezichnih razglednicah z eno pesmijo na vsaki, okrashenih s chrtami in barvami kakshnega domachega super oblikovalca. Seveda che so za kaj (tj. che so dobre). Che so dobre, svojim sokrajanom iz starega mestnega jedra pa onim iz mlajshih in novih chetrti (do)povej, da ni vech chasa za duhovno lenobo in kronichno neinventivno polezhavanje. Naj – krizhana gora! – vendar vstanejo zhe enkrat in zavihajo rokave. Fantje (poziv velja za oba spola in she za kakshnega tretjega), ni kaj, nimate druge izbire!

 

 

Tudi meni se zdi njena uvodna beseda nekaj najlepshega, kar je doslej napisala o ochetu

 

Akcija s korenitim odmetavanjem popisanega (ali potiskanega) in chasopisnega papirja she vedno traja, tu pa tam se v stanovanju zhe brez naochnikov opazi nekakshno izboljshanje, a je dela vsaj she za dober teden dni in she vech. Rekla sem dela, mislila sem – trdega garanja, ne pa postopanja in nizanja daljshih odmorov. Povedano po pravici in chisto iskreno, eno bralno pavzo sem si pred pol ure vzela, ko je iz kupa za odpad izzivalno prikukal Intervju Andrazha Gombacha z igralko Sasho Pavchek v 7. valu, prilogi Primorskih novic, z dne 27. oktobra 2017. Majka ti mila nazareshka, kako chas bezhi! Zdelo se mi je, da sem vcheraj po poshti prejela te koprske novice, na katere sem narochena, in iz njih zvedela za podelitev Borshtnikovega prstana Sashi, od takrat pa je minilo zhe pol leta! Sedla sem na pruchko in ponovno z velikim uzhitkom prebrala recheno in kdaj pa kdaj to in ono zhe napol pozabljeno. Med drugim je nagrajenka povedala, da je po ochetovi smrti v shestih letih objavila zhe shest njegovih knjig iz zapushchine, na kar je ponosna, po mojem vech kot upravicheno, z njo se tudi jaz popolnoma strinjam. In tudi meni se zdi njena spremna beseda v zbirki Domu in rodu nekaj najlepshega, kar je doslej o njem napisala. In celo dvomim, da bi se dalo kaj she lepshe povedati. Saj chez najlepshe ga menda ni.

To razkoshno, da ne rechem monografsko zbirko, ki jo je zelo sugestivno ilustriral Matija Medved in izdala nich manj kot Cankarjeva zalozhba (Skupina Mladinska knjiga), pa je zhal doletela – evfemistichno recheno – majhna, a skoraj neodpustljiva nezgoda, da je namrech Peter Kolshek v Besedi o izboru na str. 167 ustrelil (na eni sami stranichki) tooooliko kozlov, kot se za renomiranega antologista in potemtakem tudi poznavalca slovenske poezije vobche in Pavchkove posebej ne spodobi. Kar neverjetno, da ga ni Sasha krcnila po prstih – nas pred chasom je, pa nismo nich narobe napisali, imela je pach slab dan in nas je lopnila, da smo za hipchek kar ostrmeli, a si kmalu opomogli, pomislili: popadki primadone pach, jo bo minilo, nich takega! Le material za kakshno poznejsho sochno anekdoto! Kolshka pa ni poklicala niti na raport, kaj she, da bi ga nahrulila (najmanj to bi lahko storila navsezadnje), on sme, kar hoche in kar se mu shajna; najbrzh mu je dala licenco za zmotljivost in sme pisati prav in narobe, poljubno, kakor mu trenutno pashe, ni mu, kakor je nam, kot kakshna stroga zhandarka zapovedala: zdaj pa popravite, kar ste v svoji povrshnosti zagreshili, in nato prelepite list chez kozlarije, ki ste jih bleknili, s popravljenim in dostojnim besedilom, da ne boste v nedogled zavajali bralcev mojega ocheta s trditvami, ki sploh ne drzhijo. Ne more tak priznani strokovnjak prvovrstne kategorije uvrstiti v razdelek Zhalostinke za poletjem na str. 128 pesmi Ihtenje, ne da bi bralstvo opozoril, da gre brzhchas za kakshno zachetno ali poskusno varianto pesmi Zhivljenje, ki jo je pesnik objavil v zbirki Darovi zhe leta 2005. Naravnost shkandalozno pa je, da znameniti antologist med 'Pozabljene' in nenaslovljene (pesmi) strpa she bolj znamenito Gostjo, to je nekakshno primadono zhe v zbirki Dedishchina iz leta 1983, pa dve drugi pesmi iz Golichave (Vprashanje in Zhelja po velikem) iz leta 1988 (Zhelja po velikem je nota bene tudi v zbirki Razsviti zalozhbe Edina iz leta 2001). Nich, niti zhal besedice mu ni rekla, kaj she: popravi pod mus, sicer bo joj! In prav to me intrigira (beri: bolj jezi kot zhalosti), da eni smejo vse, kar se jim zljubi in kar v naglici napishejo, pa naj bo pravilno ali napachno, drugi pa niti pravilno ne smejo vedno misliti in pisati, v vechni nevarnosti, da bo cheznje zashvistela shiba, odvisno od razpolozhenja osebka, ki jo vihti.

No, jaz vseeno pozivam interesente: Kolshka, Pavchkovo, zalozhbo: chimprej popravite to, kar ne le kliche, marvech na ves glas krichi in vpije po popravkih. Zadelj tega ne bo padel svet. Le vasha knjiga brez omenjenih ne bodi jih treba flancanj bo vsesploshno pridobila. Bo lahko v celoti postala predmet osebnega in kolektivnega ponosa.

 

 

Errata – corrige

 

Ker smo zhe pri popravljanju – popravljanj je vech vrst! – naj mi bo dovoljeno, da se kot prevajalka nad tistim … nepotrebnim ali odvechnim tudi malce javno pritozhim ali zgrazham. Nad razvado, ki se je pri nekaterih domachih in tujih pesnikih zadnje chase skoraj razpasla, in sicer, da zhe tiskane in prevedene pesmi v zbirkah delno popravijo, jim kaj odvzamejo ali dodajo, navadno ne da bi na te naknadne ali poznejshe manipulacije opozorili svoje cenjene bralce, pa zalozhnike, urednike in prevajalce. Te zadnje bi morali prav obvezno obvestiti, da se za naprej izognejo mozhnih neusklajenostih in nesporazumov. Vzemimo kot primer Pavchka, ker smo se z njim pravkar ubadali; ljubljanska zalozhba Edina mu je leta 2001 izdala super razkoshno knjigo v usnjenem kovchku pod naslovom Razsviti z izborom dvanajstih pesmi, prevedenih v 9 jezikov, z likovnimi prilogami (grafikami) Zvesta Apollonia. Pesnik je zalozhnici Tatjani Pregl Kobe poslal pesmi, ki jih je sam izbral, in vsaj v dveh primerih je krepko retushiral besedili, ne da bi ji omenil svoj poseg, in sicer je Preprostim besedam iz zbirke Sanje zhivijo dalje iz leta 1958 na koncu dodal tri verze (Tishine, tishine … / srca samo naj merijo chas, / kazhejo pota.). Iz zbirke Golichava (1988) pa je v prvi kitici Pesmi zachetka, kjer omenja dezhelo lepe Vide, ki je polna njenega obupa in sanj, obup kratko malo chrtal in ga zamenjal nich manj kot z … opojem. In kaj se je zgodilo? Da smo prevajalci brenkali dokaj neusklajeno. Tisti, ki so pesem zhe prevedli iz Golichave, so pach obupovali, mi, ki smo jo prevajali shele za Razsvite, pa smo vsi ocharani opletali z opoji in fascinacijami. Zalozhnica, ki ni poliglotka, zna pa nekaj jezikov, ni niti opazila, da je njen prevajalski nonet popolnoma neuglashen. Pa she sanjalo se ji ni takrat, da mora zlasti pesnikom gledati pod prste, da ji ne podtaknejo kakshnega klopotca, pardon, lepotca. In kaj zdaj?

Katera verzija bo namenjena za prevajanje in izvoz? Tista iz prvotne zbirke brez kasnejshih, recimo jim … izboljshav-falzifikacij, ali ona izboljshana? Zhe Matjazhu Kmeclu, ki je Pavchkove izbrane pesmi pod naslovom Eh, srce ti moje ljubljeno izbral, uredil in spremno besedo napisal za Kondorja Mladinske knjige leta 2014, se je zgodila nerodnost, da je Preproste besede s podaljshkom iz leta 2001 vtaknil kar med pesmi, ki so izshle leta 1958 v zbirki Sanje zhivijo dalje in se jim o kakshnem bolj ali manj (ne)potrebnem podaljshku she sanjalo ni, pa tudi ne Kmeclu. Lepo Vido pa je pustil, da se paca v svojem obupu, ni ji privoshchil kasnejshega opoja. Skratka, neusklajenost na celi chrti.

Med velike mojstre popravljanja alias delnega falzificiranja lastnih pesmi lahko shtejemo tudi Urosha Zupana. Imel bo kmalu vech popravljenih pesnishkih gvantov kot onih brez kakshnega dodatnega reza in novih shivov. Ochitno ga dvomi o mochi-nemochi besede hudo razjedajo in razdvajajo ali pa je neverjetno muhastega, beri spremenljivega okusa in razpolozhenja; v zbirki Pochasna plovba (LUD Literatura 2014) je izdal … nove, izbrane in popravljene pesmi – v njej pa kar mrgolijo one popravljene. Novih je bolj malo, se mi zdi, ali jih jaz ne znam izbezati ven. Po tej popravljalni plati me mochno spominja na rimskega pesnika in zalozhnika Alessia Brandolinija, urednika online revije I fili d'aquilone, kjer slovenskim pesnikom in lirikom redno odmeri kar veliko prostora. Oba sta zelo subtilna in nadarjena pesnika, a kar naprej nekaj v vech jezikov zhe prevedenega in knjizhno objavljenega spreminjata, izboljshujeta, si ne dasta miru in tudi nam prevajalcem ga kratita. Sprashujem se, kaj ju lahko doleti chez pet ali deset let: jima bodo te nove verzije pesmi she vedno vshech ali pa bo zashtrlela iz njih spet kakshna chrna luknja, kakshna zevajocha shpranja, kaj prevech osladnega ali nesprejemljivo romantichnega – in marsh pesmi spet v popravljalnico. Skratka, za ponoret.

Ta hip sem se spomnila tudi reshkega inzhenirja fizike Gina Brazzodura, zhivel je z zheno v Genovi, kjer je zhivela tudi njegova mati, nashe gore list, iz vasi Studeno pri Postojni, bil je velik ljubitelj glasbe in literature, v Trst je prihajal vechkrat sluzhbeno, zvedel je za nasho dvojezichno revijo Most, poiskal urednika, arhitekta Vladimirja Vremca ter ekonomista in univerzitetnega profesorja Alesha Lokarja, in zachel z nami redno sodelovati, za Most je pisal eseje, porochila, recenzije in podobno, tudi prevajal je, spoprijateljili smo se v kratkem, bil je zelo prijeten in komunikativen, midva sva se shla ob njegovih pogostih obiskih tudi v Sezhani zamenjavo dobrin, on je meni razkrival skrivnosti in lepote italijanske moderne knjizhevnosti, jaz sem pa postala njegova literarna osveshchevalka in prilozhnostna uchiteljica slovenshchine – nekaj je zhe znal, narechno obarvanega, drazhila sem ga s kriptoslovencem, ker se je hitro sprotne snovi (na)uchil, a ni nikoli potrdil, da je njegova mati Slovenka, to mi je povedal pesnik in pisatelj Enrico Morovich, ki sem ga prevajala, tudi on Rechan, ki je po vojni zhivel v Genovi in je prijateljeval tako z Ginom Brazzodurom kot z njegovo ozhjo in shirsho familijo. Tudi Gino je pisal pesmi, in ko jih je bilo dovolj za zbirchico (seveda che je imel denar), jih je knjizhno izdal pri kakshni manjshi, a solidni italijanski zalozhbi. V Italiji, pravzaprav na Zahodu, so si pesniki lahko privoshchili zbirke in si jih she vedno lahko privoshchijo le na lastne stroshke, tam ni bilo nikoli kot pri nas zlasti v chasu socializma, da je pesnik za zbirko dobil she honorar in zastonj tisk in zastonj promocijo pa she kaj – razne shtipendije, status svobodnega umetnika, kakshno posebno dodatno subvencijo. Bilo bi prelepo, so vchasih vzdihovali. No, Gino mi je svoje pesmi rad tudi sproti pokazal in izrazil zheljo za moje mnenje, in ker je vedel, da veliko prevajam in objavljam – takrat je bilo pri nas kar lepo shtevilo literarnih revij, ki so s chasom poniknile, pri nas na Primorskem domala vse – me je vchasih prosil, da bi tudi kakshno njegovo pesem prevedla in jo objavila v kakshni nashi reviji, kar sem rada storila. Ko mi je dajal pesmi v branje, je vechkrat povedal, da se je zlasti pred leti dostikrat sprasheval, ali so sploh kaj vredne, da je bil sprva v zvezi s poezijo zelo negotove in omahljive nature, a da se je tega zhe precej reshil. Nato je vechkrat poudaril, da mi pushcha v branje »l'ultima stesura, quella definitiva« in da ne misli menjati niti vejice pri tem zadnjem, definitivnem zapisu. Pa se je potem kar nonstop izkazovalo, da je bil zadnji definitivni zapis vedno le predzadnji ali predpredzadnji, ker je v knjizhni izdaji marsikaj in she prevech spremenil. Ko mi je nato prinesel v branje nove pesmi s tiho zheljo, da mu she kaj prevedem, sem se vedno pohecala: kaj sodijo tudi te med tiste definitivne, katerim ne bosh spremenil niti vejice, kaj shele, da bi se dotaknil pike? Mislim, da sem mu prevedla in revijalno objavila toliko prvotnih »definitivnih« besedil, nich slabshih od onih korenito popravljenih, ki jih je vezal v knjige – in ga, mimogrede recheno, neznansko osrechila – da bi iz njih lahko sestavila antologijsko zbirko. Saj sem nekaj takega pobalinsko skoraj nachrtovala, pa je na zhalost neprichakovano zbolel za rakom in kmalu zatem umrl. No, on je bil hujshi popravljalec od Zupana, a tudi hujshi dvomljivec o svojih muzah. Dokler je sedel za mizo in pisal pesmi, kot mi je nekoch povedal, mu niso delale preglavic, so ga prej ljubeche asistirale in mu vlivale vero v njegovo lirichno nadarjenost. Z njimi pa se je krvolochno grizel in bodel, brzh ko se je napotil k zalozhniku; takrat se je njegov lirichni stolp mochno zamajal in nato okrushil in skoraj zgrmel na tla, da je moral v naglici pobrati, kar se je dalo, pokrpati okvare in utrditi temelje, itd. Ni kaj, taki smo, sem potem vechkrat ugotovila. Eni neomajno preprichani vase, drugi polni dvomov in pomislekov.

 

 

Vesna Milek: CAVAZZA, biografski roman, Shtudentska zalozhba, Lj. 2011

(Bolj sugestija-prishepetavanje kot nasvet)

 

Ko se ne bi prevechkrat pustila zapeljati od shtrlechih map in potiskanih papirjev, bi s pospravljanjem stanovanja veliko prej konchala, tako pa se ta rabota, ki ji je ime tudi tlaka, vleche in vleche, jaz pa se iz povprechno dobre ali slabe pospravljalke prevechkrat prelevim v vneto bralko in celo – kot tokrat – v nekakshno svetovalko.

Torej zhe spet sedim na pruchki in berem pismo Borisa Cavazze, ki sem ga prejela, pishi in beri pred dobrimi shtirimi leti ali pred slabimi petimi, in sicer 4. septembra 2013, in nanj tudi zhe davno (6. 9. 2013) precej na dolgo odgovorila, saj na kratko niti ne znam. Ne vem pa, kako se je zadeva takrat konchala, pa me je ta hip zachela muchiti radovednost.

Ker ni lepo, da se tuja privatna pisma brez dovoljenja pisca javno objavljajo, bom njegovo elektronsko poshto strnila v par stavkov.

Pravi, da me zhe dolgo let pozna – cheprav ne osebno – kot izredno intelektualko, ki je ali bo pustila mochan pechat v slovenskem prostoru, ker sem s svojimi prevodi marsikomu odprla pot chez mejo. Upam, upam – to zdaj ponavljam, a kdove koliko ne verjamem. Lepo pa zveni in krasno se slishi. Chloveku ne shkodi kakshna iskreno laskava pohvala, vsaj pet minut se pochuti kot prerojen, pa she vshech si je. Cavazza je nato izrazil zheljo, da bi prevedla njegov zgoraj navedeni biografski roman izpod peresa Vesne Milek, ker bi ga oba rada plasirala tudi v Italiji. Pa da ne ve, ali sem ga prebrala. In da bi rad zvedel, ali pristanem na prevajanje, ker bi potem z avtorico romana zachela zbirati denar za prevod in menda za tisk.

Odgovorila sem kar izchrpno, da sem roman prebrala in da mi je vshech (dodajam zase: she vedno je enako zanimiv in vreden prevoda), in sem tudi napisala: na zhalost pa prevajam samo poezijo, drugache recheno, sodim v kategorijo prevajalcev kratkega diha, za prevod romana pa je nujno potreben prevajalec dolgega diha. Sama pri sebi sem kar obzhalovala, da nisem oboje, dolgega in kratkega diha, oziroma da nista z Milekovo izdala kakshne lepe pesnishke zbirke v prostih verzih (ne rimane), ker v tem primeru bi ponudbo oberoch sprejela. Potroshtala sem igralca, da bo precej zlahka dobil kakshno prevajalsko zamenjavo, navedla sem mu tudi en naslov, lahko bi jih vech, a je eden zadostoval. In konchala s prav prisrchnimi pozdravi obema in na tihem upala na uspeshen skok prevedenega romana chez domache planke. Preprichana, da bi pritegnil tudi nashe sosede. Rekla sem si: bom zhe iz tiska zvedela, da je izshel, bodo ja zadevo razbobnali! In potem sem seveda na vso to rech chisto pozabila v primezhu svojega rednega in izrednega dela. Do danes.

Saj sem se shele pred kakshno uro po branju davnega Cavazzovega pisma in mojega odgovora vprashala, ali sta Milekova in on sploh izdala roman v Italiji. Sedla sem za rachunalnik in na spletu natisnila: Vesna Milek CAVAZZA romanzo biografico, nashla pa sem le krajshi zapis v italijanshchini v biltenu italijanske skupnosi v Istri Il Trillo za mesec marec – april 2013 o srechanju z Borisom Cavazzo v okolici Portorozha ob predstavitvi te njune knjige. Zdi se potemtakem, da prevod v Italiji ni izshel. Anti nista vrgla pushke v koruzo, she preden sta jo dobila v roke, a vse tako kazhe, da se je prav to zgodilo, in se mi zdi resnichno shkoda. Dajmo jih razmigat oziroma provocirat, saj se zadnje chase v nashih chasopisih kar nonstop govori o Borisu Cavazzi, pa o njegovem sinu Sebastianu, Milekova tedensko nastopa na TV in redno pishe intervjuje v sobotno prilogo Dela, je tako rekoch prav ne moresh spregledati, tudi che bi jo hotel. Tudi ona sodi med vseprisotne kot gospod bog in zgoraj omenjeni. Tudi Ksenija Benedetti, tista znana od cerimoniala – pardon, kako nemarno se izrazham, namrech nekdanja shefinja Drzhavnega protokola alias zadnja Borisova zhena in partnerka, ima svojo kolumno v Primorskih novicah in morda she kje; in kot je zadnjich urbi et orbi povedala, ima tudi kup izzivov, ki naj bi jih izpolnila. Oh, ti benedetti izzivi so kot tujerodne rastline pajesen, ambrozija in grint, oziroma so she bolj invazivni. Njej torej kazhe nalozhiti she en izziv na plecha, in sicer, da protokolarno (tj. vzorno) zlifra biografski roman o svojem mozhu tja v Italijo, in naj postane kot pri nas zmerna uspeshnica (vechkrat ponatisnjen roman). Chasi so ugodni za take podvige, bi bil smrtni greh zapraviti jih.

Bolj kot svetujem, dinastiji Cavazza in Milekovi sugerirem, da dajo knjigo prevesti zajamcheno dobremu prevajalcu, kot je recimo Vladimir Dellore, chlan italijanske unije, ki zhivi v Izoli – naslov je v telefonskem imeniku in na spletu. Naj ga predhodno opozorijo na shkrate in tu pa tam na napachno pisavo imen. Bo sicer odkril sam, a tako bo she bolj pozoren. Naj se tudi pozanimajo pri JAK-u, kako je po novem mozhno dobiti subvencijo za delo prevajalca.

Naj knjigo obogatijo z lepim shtevilom fotografij, da bo pripoved bolj nazorna in privlachna; zaradi tega ne bo dosti drazhja, a bo gotovo pridelala vech kupcev, se splacha.

Ko bo delo opravljeno, naj si vsi skupaj ali vechina privoshchijo izlet v Milan, a she prej naj se povezhejo z zalozhbo La nave di Teseo, ki ji nacheluje Elisabetta Sgarbi, ali z dezhurnim, ki jo nadomeshcha, in naj jima sporochijo, da so chuli kar nekaj pohval o perspektivnosti njihove nedavno ustanovljene zalozhbe in da pri njih zhelijo objaviti prevod knjige, ki je v Sloveniji zelo brana, in mislijo, da bi utegnila zanimati tudi italijanske bralce, pa bi zato radi zvedeli za pogoje objave in za ritual pri oddaji rokopisa. Vse to jih lahko vprashate v angleshchini in poizveste vse, kar vas zanima, je tudi v njihovem interesu, da vam odgovorijo, in to chimprej. Pri tej zalozhbi je nedavno objavila svoj roman trzhashka slovenska literatka in esejistka Tatjana Rojc, kasneje, to je nedavno, je postala senatorka v Rimu, kjer se bo zavzemala za nashe dobro in blagor zamejcev, dobite jo na spletu. In tako si ustvarite bolj nazorno sliko o tem, kar vam sugeriram, saj gre shele za fazo iskanja in tipanja, povsem neobvezujocho in zastonj. Che so pogoji v Milanu nesprejemljivi, imate kup drugih mozhnosti, omenila bom le salernishko zalozhbo Multimedia, ki sodi med tiste dokaj sprejemljive, ki se za svoje avtorje tudi kasneje zelo zavzemajo in jih kar naprej promovirajo. Vprashajte Barbaro Korun ali Josipa Ostija, vam bosta nashtela brez nakladanja njihove uzance, povsem verodostojno, kako in kaj in zakaj. In nich drugache.

Jaz sem povedala chisto dovolj in she prevech, tako rekoch za bog lonaj, da boste na tekochem; che vam ni kaj jasno, me pa vprashajte, zdaj je odvisno le od vas, ali boste preskochili domache planke in pokukali, kaj pochenjajo sosedi, ali pa boste ostali doma, kar je tudi prijetno, saj pravi nash refren: blagor doma, kdor ga ima. In mi ga imamo.