Revija SRP 139/140

Gilbert Keith Chesterton

 

KONICA ZAPONKE

 

Oche Brown je vselej trdil, da je ta primer razreshil v spanju. Kar je bilo tudi res, cheprav v dokaj neobichajnem smislu, saj je bil njegov spanec takrat pogosto moten. Zachelo se je navsezgodaj zjutraj z udarci gradbenih orodij znotraj velikanske stavbe, pravzaprav gradbishcha, nasproti njegovega stanovanja. Kolosalna gora stanovanj je bila vechinoma she obdana z gradbenimi odri in obvestili, da sta graditelja in lastnika objekta gospoda Swindon in Sand. Udarci so se oglashali v rednih presledkih in so bili zlahka prepoznavni, ker sta gospoda Swindon in Sand uvedla nov amerishki betonski sistem talnih ploshch, ki pa so ga morali kljub njegovi gladkosti, trdnosti, neprepustnosti in trajnemu udobju (kot so ga opisovali oglasi) na dolochenih mestih vpenjati s tezhkimi orodji. Oche Brown si je med nenehnim trushchem prizadeval za borno tolazhbo, ko je zatrjeval, da ga vedno prebudi pravochasno za najzgodnejsho masho in je torej nekaj podobnega cerkvenemu zvonu. Navsezadnje, je dejal, je skoraj enako poetichno, che kristjana prebudijo kladiva namesto zvonov. Gradbenishki podvig pa mu je shel bolj na zhivce iz drugih razlogov. Nad na pol zgrajenim nebotichnikom je kot oblak visela mozhnost delavske krize, ki so jo chasopisi vztrajno opisovali kot stavko. Pravzaprav pa bi, che bi se napovedi kdaj uresnichile, prej prishlo do izkljuchitve delavcev z gradbishcha.2 Vseeno pa ga je skrbelo, da se bo uresnichila. Zastavljalo se je vprashanje, ali je trushch na gradbishchu bolj motech zato, ker lahko traja v nedogled, ali pa zato, ker lahko preneha vsak hip.

»Che izbiram le na podlagi okusa in lastnega nagiba,« je dejal oche Brown, medtem ko je s svojimi sovjimi ochali strmel navzgor v gradbishche, »si zhelim, da bi hrup prenehal. Zhelim si, da bi na vseh gradbishchih prenehali z gradnjo, dokler so she obdana z odri. Skoraj shkoda se zdi, da so hishe sploh kadarkoli dokonchane. Tako svezhe in polne upanja se zdijo v pravljichno filigranskem spletu svezhega lesa, vse svetle na soncu; in vse prepogosto se dokonchane hishe spremenijo v grobnice.«

Ko se je odvrnil od predmeta svojih misli, se je skoraj zaletel v mozha, ki mu je hitel naproti. Poznal ga je le bezhno, a dovolj, da ga je (glede na okolishchine) imel za slabo znamenje. Gospod Mastyk je bil chokat moshki s pravokotno, skoraj neevropsko glavo, odet v gizdava, skoraj prevech zavestno evropeizirana oblachila. Brown ga je pred kratkim videl govoriti z mladim Sandom iz gradbenega podjetja, kar pa mu ni bilo nich kaj vshech. Mastyk je bil vodja organizacije, ki je bila novost v svetu angleshke industrije in ki so jo proizvedle skrajnosti na obeh straneh: vojska vechinoma tujih delavcev brez sindikalnih organizacij, ki so jo najemala razlichna podjetja. Tu je ochitno zaslutil mozhnost, da jo ponudi v najem na gradbishchu. Na kratko, izpogajati je zhelel izkljuchitev delavcev v sindikalnih organizacijah in preplavitev gradbishcha s svojimi stavkokazi. Ocheta Browna so vkljuchili v nekatera izmed pogajanj, kamor so ga pozvali na pobudo obeh strani. In ker so kapitalisti zatrjevali, da je boljshevik, boljsheviki pa, da je na meshchansko ideologijo brezupno vezan reakcionar, se zdi, da so bili njegovi nasveti smiselni, cheprav brez vidnega vpliva na katerokoli vpleteno stran. Novice, ki jih je prinashal gospod Mastyk, pa so bile premishljene na kar najvechji uchinek za vse vpletene v sporu.

»Zhelijo, da takoj pridete,« je dejal gospod Mastyk s chudashkim naglasom. »Zaradi grozhnje z umorom.«

Oche Brown mu je molche sledil navzgor po vech stopnishchih in lestvah do ploshchadi na nedokonchani zgradbi, kjer so bili zbrani vodilni gradbenega podjetja, ki jih je bolj ali manj poznal. Med njimi je stal tudi nekdanji glavni vodja, chigar glava pa je bila zadnje chase bolj v oblakih. Od pogledov navadnih ljudi jo je kot oblak shchitil plemishki naslov: Lord Stanes se je namrech umaknil iz gradbenih poslov in poniknil v gosposki zbornici. Njegove redke navzochnosti so bile medle in nekoliko zhalobne; vendar pa tokratna, vzeto skupaj z Mastykom, ni bila zato nich manj grozecha. Lord Stanes je bil slok mozh s podolgovato lobanjo in z vdrtimi ochmi pod razredchenimi plavimi lasmi ter se je duhovniku zdel najbolj izmuzljiv chlovek, kar jih je kdaj srechal. Njegov oxfordski talent za izjave tipa »nedvomno imate prav«, ki pa so zvenele kot »nedvomno mislite, da imate prav«, in pripombe »tako torej menite«, ki so namigovale na neizrechen strupen dodatek »si kar mislim«, je bil nenadkriljiv. Ochetu Brownu pa se je zdelo, da mozh ni bil le zdolgochasen, ampak tudi rahlo zagrenjen, cheprav se ni mogel odlochiti, ali je bila zagrenjenost posledica tega, da je bil zaradi malih podjetnishkih sporov primoran sestopiti s svojega Olimpa, ali pa dejstva, da nad njimi ni imel vech vpliva.

Ochetu Brownu je bila bolj pri srcu meshchanska polovica partnerstva, sir Hubert Sand in njegov nechak Henry, cheprav je dvomil, da iskreno zastopata meshchansko ideologijo. Res je, da je bil sir Hubert Sand dokaj znan mozh, ki si je sloves pridobil kot pokrovitelj shporta in domoljub v mnogih krizah med in po prvi svetovni vojni. Kljub svojim letom se je hrabro bojeval v Franciji in se nato odlikoval kot podjetnik, ki je reshil delavsko krizo v proizvodnji municije. Imeli so ga za mozha sile, pa ne po njegovi krivdi. Pravzaprav je bil le silen in prisrchen Anglezh – odlichen plavalec, dober gentleman in obchudovanja vreden rezervni chastnik. Nekaj vojashkega je prevevalo njegov nastop: postajal je zajeten, vendar je obdrzhal ravno drzho. Njegovi kodrasti lasje in brki so bili she vedno rjavi, medtem ko so barve njegovega obraza zhe nekoliko uvenele in obledele. Njegov nechak je bil mlad silak z dokaj majhno glavo na debelem vratu, ki je deloval, kot da se stvari loteva v naskoku. Zaradi shchipalnika na njegovem potlachenem nosu pa je bil njegov videz prej komichen in deshki.

Oche Brown jih je vse zhe poznal. Vsi zbrani pa so usmerjali svojo pozornost na nekaj, chesar she ni bil videl. Na sredi lesenega opazha je bil pribit velik plahutajoch list, na katerega je bilo s tiskanimi chrkami nakracano sporochilo, ki je delovalo, kot da je pisec skoraj nepismen, ali pa, da je poskushal oponashati nepismenost: »Svet delavcev svari Huberta Sanda, da z nizhanjem plach in z izkljuchitvijo delavcev z gradbishcha ogrozha svojo varnost. Che bo jutri odpushchal, bo umrl po volji ljudstva.«

Lord Stanes je ravno prenehal z branjem, in s pogledom proti svojemu partnerju je v nenavadnem tonu dejal: »No, umoriti zhelijo tebe. Jaz ochitno nisem vreden umora.«

Ochetu Brownu se je sama od sebe in na videz brez pomena porodila misel, da mozha, ki je izrekel te besede, ni mogoche umoriti, ker je zhe mrtev. Bila je, kot si je prostodushno priznal, povsem nesmiselna ideja. Vendar pa mu je nekaj v razocharanem hladu plemishkega poslovnega partnerja ter v njegovih negostoljubnih ocheh vedno pognalo mravljince po telesu. »Mozh ima hladne ochi,« si je dejal v svojem tihem razmishljanju, »lahko pa bi imel tudi hladno kri.«

Gotovo pa je bilo, da je kri sira Huberta Sanda vse prej kot hladna. Po njegovih od vremena zdelanih licih se je shirila vrocha kri zhivljenja in jih barvala v polno rdech odtenek, ki pripada naravnemu in nedolzhnemu ogorchenju dobronamernih.

»V vsem svojem zhivljenju,« je dejal z mochnim, a vendar rahlo tresochim glasom, »mi she nihche ni dejal ali prizadejal chesa takega. Vchasih se morda nisem strinjal …«

»Glede tega se pach vsi strinjamo,« je nestrpno vskochil njegov nechak. »Poskushal sem se sporazumeti z njimi, vendar je shlo predalech.«

»Menda ne mislite,« je zachel oche Brown, »da so vashi delavci …«

»Dejal sem, da se vchasih morda nisem strinjal,« je nadaljeval stari Sand she vedno nekoliko tresoche. »Bog ve, da nisem nikoli rad grozil angleshkim delavcem s cenejsho delovno silo …«

»Nihche izmed nas ni,« je dejal mladenich, »vendar pa, che te prav poznam, stric, je to sodu izbilo dno.«

Po premoru je dodal: »Kot si rekel, se morda nisva strinjala glede podrobnosti, glede sploshnih nachel pa …«

»Dragi moj,« je dejal stric, »upal sem, da nikoli ne bo prishlo do resnega nestrinjanja.« Tu lahko vsakdo, ki le kolichkaj pozna Anglezhe, sklepa, da je bilo nestrinjanje precejshnje. Stric se je od nechaka razlikoval podobno kot Anglezh od Americhana. Stric je gojil angleshki ideal umika iz poslovnega sveta v nekakshen alibi podezhelskega gospoda. Nechak pa je gojil amerishki ideal prodora v poslovni svet, prav v njegov notranji mehanizem. In zares je tudi sam sodeloval z mehaniki in delavci ter je poznal vse postopke in tehnichne podrobnosti dela. Tudi v tem smislu je bil podoben Americhanu: deloma je to pochel kot delodajalec zaradi nadzora, deloma pa kot delavec, ki je enak drugim delavcem, iz chesar je chrpal nejasen ponos. Zato je v nasprotju s svojim stricem, ki je bil bolj doma v shportu in politiki, pogosto deloval kot tehnichni zastopnik delavcev. Podoba mladega Henryja, ki prihaja iz delavnice z zavihanimi rokavi, da bi zahteval izboljshanje delovnih razmer na gradbishchu, je tokrat njegovim nasprotnim argumentom podelila posebno, skoraj nasilno moch.

»Prekleto, zdaj so se sami izkljuchili z gradbishcha,« je zavpil. »Po taki grozhnji nimamo druge izbire, kot da jim kljubujemo. Nich drugega nam ne preostane, kot da jih vse odpustimo, takoj. Drugache bomo sploshna tarcha posmeha.«

Stari Sand se je enako jezen namrshchil, nato pa zachel pochasi: »Zelo me bodo kritizirali …«

»Kritizirali!« je zavpil mladi. »Kritizirali, da kljubujesh grozhnji z umorom! Ti je jasno, kako te bodo shele kritizirali, che ji ne kljubujesh? Kako ti bodo tedaj vshech chasopisni naslovi? Ustrahovanje velikega poslovnezha! in Delodajalec se je uklonil grozhnji z umorom

»She posebej,« je z rahlo neprijetnim tonom dejal lord Stanes, »ker je bil v chasopisih zhe tolikokrat omenjan kot Silni mozh gradbene industrije

Sand je spet postal shkrlaten in njegov glas izpod gostih brkov je odlochno dejal: »Seveda imata prav. Che ti nasilnezhi mislijo, da me lahko kar tako ustrahujejo …«

V tem trenutku je pogovor prekinil vitek mlad mozh, ki je prihitel h gruchi. Na prvi pogled je bil eden tistih, ki se moshkim, pa tudi zhenskam, zdi malce prevech chednega videza, da bi bil zares cheden. Imel je lepe temne kodraste lase, svilene brchice in govoril je uglajeno kot gospod, vendar pa s skoraj prevech rafiniranim in pravilnim naglasom. Oche Brown ga je takoj prepoznal: bil je Rupert Rae, tajnik sira Huberta, ki ga je pogosto videval v podjetnikovi hishi; nikoli pa ga ni videl v taki naglici ali s takim zaskrbljenim izrazom na obrazu.

»Oprostite, gospod,« je dejal svojemu nadrejenemu, »neki moshki zheli govoriti z vami. Poskushal sem se ga znebiti po svojih najboljshih mocheh. Zheli vam predati pismo, vendar vztraja pri tem, da vam ga izrochi osebno.«

»Hochete rechi, da je najprej prishel k meni domov?« je dejal Sand in se urno obrnil k tajniku. »Predvidevam, da ste bili vse dopoldne tam.«

»Da, gospod,« je odvrnil Rupert Rae.

Po kratkem premoru je sir Hubert Sand osorno pomignil, naj neznanca privedejo k njemu.

Nihche, niti najmanj izbirchna gospa, ne bi mogel trditi, da je tudi ta prishlek prevech cheden. Imel je prevelika ushesa in obraz, podoben zhabi, predse pa je strmel s skoraj grozljivo nepremichnostjo, kar je oche Brown pripisoval njegovemu steklenemu ochesu. Pravzaprav se mu je zdelo, da sta obe mozhakovi ochesi iz stekla – s tako zelo steklenim pogledom je meril drushchino. Duhovnikove izkushnje pa so, v nasprotju z njegovo domishljijo, razlog za tak nenaraven pogled prej iskale v vrsti naravnih vzrokov; eden izmed njih je bil zloraba bozhanskega daru alkoholnih pijach. Mozh je bil nizek in zanikrn, z velikim polcilindrom v eni in z velikim zapechatenim pismom v drugi roki.

Sir Hubert Sand ga je premeril s pogledom, nato pa z glasom, ki je glede na svoj izvor v velikanskem telesu deloval nenavadno skromno, tiho dejal: »Oh – ti si.«

Segel je po pismu, se opravichujoche ozrl po zbranih in nato z izprozhenim prstom odprl ovojnico ter prebral vsebino. Ko je konchal, ga je zganil v prsni zhep ter hlastno in nekoliko osorno dejal: »No, kot pravish, je torej zadeva zakljuchena. Pogajanja zdaj niso vech mozhna; v vsakem primeru ne bi mogli izplachati plach v vishini, ki jo zahtevajo. Bi te pa rad spet videl pozneje, Henry, da … Da zakljuchiva zadevo.«

»Prav,« je dejal Henry, morda nekoliko kujavo, kot da bi zhelel zadevo zakljuchiti sam, »po kosilu bom v shtevilki 188; preveriti moram, kako napredujejo z delom tam.«

Mozh s steklenim ochesom, che je sploh bilo stekleno oko, je togo odkorakal; oko ocheta Browna (ki nikakor ni bilo stekleno) pa mu je pozorno sledilo, ko je plezal po lestvah navzdol in izginil z ulice.

Naslednje jutro je oche Brown predolgo spal, kar mu sicer ni bilo v navadi. Vsaj zdelo se mu je, da je pozen, ko je skochil iz postelje. Deloma je razlog za ta obchutek tichal v spominu, podobnemu spominu na sanje, da se je zhe na pol prebudil ob zgodnejshi uri in nato spet zaspal – pogosta izkushnja za vechino, a zelo nenavadna za ocheta Browna. Pozneje je bil v svoji mistichni zavesti, ki je bila navadno skrita svetu, preprichan, da se v tistem lebdechem temnem sanjskem svetu med obema zbujenjema kot kakshen zaklad skriva resnica te prigode.

Tedaj pa je urno vstal, planil v svoja oblachila, segel po svojem velikem dezhniku in planil na cesto, kjer je zhalobno bledikasto jutro kot razpochen led zachelo trgati temo ogromnega gradbishcha nasproti. Presenetilo ga je, da so bile ulice v hladni kristalni svetlobi she skoraj prazne; zhe na pogled je bilo jasno, da she ni tako pozno, kot se je bal. Tedaj pa je bila negibnost prizora prekinjena s sivim avtomobilom, ki je kot pushchica zavrl pred gmoto nedokonchanih stanovanj. Iz njega se je prepognil lord Stanes in se z dvema velikima kovchkoma v rokah neodlochno priblizhal vratom. Sochasno so se vrata odprla in zdelo se je, da se je nekdo umaknil, namesto da bi izstopil na ulico. Stanes je dvakrat zaklical mozhu znotraj, preden je ta uresnichil svoj prvotni namen, in stopil na prag. Izmenjala sta si nekaj besed, nato pa je plemenitash odnesel oba kovchka navzgor, drugi pa je stopil v polno svetlobo ter razkril tezhka ramena in poizvedujocho glavo Henryja Sanda.

Oche Brown temu nenavadnemu sestanku ni vech namenjal pozornosti, dokler se ni dva dni pozneje mladi mozh pripeljal v svojem avtu in povabil duhovnika, naj prisede. »Nekaj strashnega se je zgodilo,« je dejal, »in raje bi govoril z vami kot s Stanesom. Saj ste nedavno videli Stanesa, ki je prishel na dan z idejo o taborjenju v enem izmed komaj dokonchanih stanovanj. Zato sem bil tu tako zgodaj in mu odprl vrata. Ampak vse to lahko pochaka. Rad bi, da nemudoma pridete do stricheve hishe.«

»Je bolan?« se je takoj pozanimal duhovnik.

»Mislim, da je mrtev,« je odgovoril nechak.

»Kako: mislite, da je mrtev?« je nekoliko urno vprashal oche Brown. »Ste poklicali zdravnika?«

»Ne,« je odvrnil oni, »nimam ne zdravnika ne pacienta … Klicati zdravnika, da pregleda truplo, ne bi pomagalo, ker je truplo pobegnilo. Bojim pa se, da vem, kam je pobegnilo … Che vam povem po resnici – prikrivali smo jo dva dni – truplo je izginilo.«

»Ali ne bi bilo bolje,« je milo dejal oche Brown, »da zgodbo poveste od zachetka?«

»Vem,« je odvrnil Henry Sand, »nedostojno je o starem govoriti tako lahkotno; ampak kriva je raztresenost. Nisem dober v prikrivanju resnice. Na kratko – na dolgo vam zdaj ne bom govoril, nekateri bi temu rekli le strel v prazno, sumnichavost vsepovprek in tako naprej –, ampak, na kratko povedano, moj nesrechni stric je naredil samomor.«

Zdaj sta zhe drvela skozi zadnje obronke mesta ter prve obronke gozda in parka onkraj; vrtna vrata malega posestva sira Huberta Sanda so bila kake pol milje dalje v vedno gostejshem bukovem gozdu. Posestvo je bilo razdeljeno na majhen park in velike okrasne vrtove, ki so se v nekakshnem klasicistichnem pompu po terasah spushchali k veliki reki. Takoj, ko sta prispela do hishe, je Henry nekoliko naglo popeljal duhovnika skozi stare sobane iz chasa kralja Jurija ven na drugo stran, kjer sta se molche spustila po dokaj strmem in s cvetjem prekritem pobochju, od koder sta skoraj kot iz zraka uzrla bledo reko, zleknjeno pod njima. Ravno sta zavila okrog ogromne klasichne vaze, ki jo je kronal nekoliko neskladen venec geranij, ko je oche Brown opazil v grmovju in drevesih pod njim premikanje, ki se je zdelo nenadno kot gibanje prestrashenih ptic.

V prepletu tenkih dreves ob reki sta se dve postavi lochili ali razshli; ena od njiju je urno izginila v sencah, druga pa jima je prishla naproti in ju nenadno zaustavila v ne povsem razlozhljivi tishini. Nato je Henry Sand s svojim tezhkim glasom dejal: »Mislim, da poznash ocheta Browna … Lady Sand.«

Oche Brown jo je poznal; v tistem trenutku pa bi lahko tudi trdil, da je ne pozna. Bledica in ozkost njenega obraza sta spominjali na tragichno masko. Bila je precej mlajsha od svojega mozha, vendar pa je trenutno delovala starejsha od vsega v starinski hishi in na posestvu. Duhovnik pa se je s podzavestnim vznemirjenjem spomnil, da je po svojem rodu in vzgoji zares starejsha ter da je na neki nachin prava lastnica posestva. Njena obubozhana plemishka druzhina ga je posedovala zhe dolgo, preden je sama s poroko z uspeshnim poslovnezhem obnovila druzhinsko premozhenje. Pred obiskovalcema bi lahko stal tudi druzhinski portret ali celo druzhinski duh. Njen bledi obraz je bil tiste konichaste in vendar ovalne oblike, ki ga vchasih najdemo na starih portretih Marije Stuart, shkotske kraljice. Njen izraz pa je bil skoraj pretiran glede na sicer zares nenavadno izginotje njenega mozha, ki naj bi mu botroval samomor. Oche Brown se je z istim podzavestnim razmishljanjem sprasheval, s kom se je pogovarjala med drevesi.

»Predvidevam, da zhe veste za strashni dogodek,« je dejala z nepomirjujocho zbranostjo. »Ubogi Hubert se je moral zlomiti pod tezho vsega tega revolucionarnega preganjanja in si je v trenutku norosti vzel zhivljenje. Ne vem, ali lahko kar koli storite. In ali bodo tisti strashni boljsheviki odgovarjali za gonjo proti njemu, ki se je konchala s smrtjo.«

»Strashno sem pretresen, lady Sand,« je dejal oche Brown. »In tudi, moram priznati, malo zmeden. Govorite o preganjanju; mislite, da bi ga lahko kdorkoli pognal v smrt le z grozilnim pismom na zidu?«

»Mislim si,« je z zmrachenim obrazom odgovorila gospa, »da so bila poleg tega papirja tudi druge oblike preganjanja.«

»Kako se lahko chlovek moti,« je zhalostno menil duhovnik. »Nikoli si ne bi mislil, da bi lahko bil tako nelogichen; umrl je, da bi se izognil smrti.«

»Vem,« je odgovorila in ga resno merila s pogledom, »tudi sama ne bi verjela, che ne bi pustil lastnorochnega sporochila.«

»Kaj?« je zaklical oche Brown in malce poskochil kot zajec pred lovchevo pushko.

»Da,« je mirno odvrnila lady Sand, »pustil je poslovilno pismo; zato se bojim, da ni nobenega dvoma.« V nedotakljivi osamljenosti druzhinskega duha se je zachela vzpenjati po pobochju.

Ochala ocheta Browna so se v nemem poizvedovanju obrnila k shchipalniku Henryja Sanda. Po trenutnem obotavljanju je slednji spet spregovoril na svoj slepo zaletav nachin: »Da, vidite, precej jasno se zdi, kaj se je zgodilo. Vedno je bil dober plavalec, vsako jutro je v svoji jutranji halji shel plavat v reko. No, kot vedno je torej prishel dol in pustil svojo haljo na bregu; she zmeraj je tam. Pustil pa je tudi sporochilo, v katerem govori o svojem zadnjem plavanju in nato smrti ali nekaj podobnega.«

»Kje je pustil sporochilo?« je vprashal oche Brown.

»Vrezal ga je na drevo, ki sega nad vodo in ki je bilo verjetno zadnja stvar, katere se je oprijel; malo nizhe od mesta, kjer je pustil lezhati svojo haljo. Pridite in si poglejte sami.«

Oche Brown je pohitel po kratki zadnji brezhini navzdol do brega reke in pogledal pod viseche drevo, katerega veje so se skoraj dotikale vode. Zares je na gladkem lubju zagledal jasno in nezmotljivo vrezano sporochilo: »She zadnje plavanje in nato utopitev. Zbogom. Hubert Sand.« Pogled ocheta Browna se je pochasi premikal navzgor po bregu, kjer je zastal na razkoshnem kosu rdeche tkanine, posute s pozlachenimi resicami. Bila je jutranja halja; duhovnik jo je pobral in jo zachel razgrinjati. V istem trenutku je na robu svojega vidnega polja zaznal visoko temno postavo, ki je hitela iz ene skupine dreves do druge, kot bi sledila poti izginule gospe. Niti najmanj ni dvomil, da gre za njenega spremljevalca, s katerim sta se morala pred kratkim lochiti. She manj pa, da gre za Ruperta Raeja, pokojnikovega tajnika.

»Seveda je mozhno, da gre v sporochilu za poslednji pomislek,« je s pogledom, osredotochenim na rdeche-zlato haljo, in ne da bi pogledal navzgor, dejal oche Brown. »Ljubezenska sporochila na drevesnih deblih so vsem poznana, ochitno pa so mozhna tudi poslovilna sporochila na drevesih.«

»Mislim, da ni imel v zhepih halje nichesar uporabnega,« je dejal mladi Sand. »In za chloveka brez pisala, chrnila in papirja se zdi naravno, da vrezhe sporochilo v deblo.«

»Vrezovanje v deblo se mi navadno zdi bolj romantichna dejavnost,« je zhalostno menil duhovnik, »toda nisem mislil tega.« Po premolku je spet spregovoril s spremenjenim glasom:

»Po pravici povedano, sem razmishljal, ali ni morda mozhno, da bi chlovek vrezal sporochilo v drevo kljub temu, da bi imel na razpolago skladovnico pisal, galone chrnila in pole papirja.«

Henry ga je meril z nekoliko presenechenim pogledom skozi shchipalnik na svojem potlachenem nosu. »In kaj hochete s tem povedati?« je ostro vprashal.

»No,« je pochasi zachel oche Brown, »nisem mislil ravno tega, da poshtarji prenashajo pisma v obliki drv ali da na primer vi kadarkoli poshljete prijatelju sporochilo na smrekovem deblu, na katero nalepite znamko. Govorim o posebnem polozhaju – pravzaprav o posebnem tipu chloveka, ki bi imel raje tako drevesno korespondenco. Toda glede na ustrezen polozhaj in chloveka ponavljam, kar sem rekel. Pisal bi na drevo, kot pravi pesem, chetudi bi bil ves svet iz papirja in vsa morja chrnilo;3 chetudi bi ta reka tekla chrna in bi v teh hostah rasla peresa in nalivniki.«

Ochitno je bilo, da so Sanda duhovnikove domishljijske podobe nekoliko strashile; bodisi ker jih ni razumel, bodisi ker je zachenjal razumeti.

»Vidite,« je dejal oche Brown, medtem ko je pochasi obrachal haljo, ki jo je imel v rokah, »od chloveka, ki pishe na drevo, nihche ne prichakuje najlepshe pisave. In che chlovek, ki pishe, ni chlovek, ki – Hej!«

Gledal je navzdol na rdecho haljo in za trenutek se je zdelo, kot da bi nekaj barve ostalo na njegovem prstu; vendar pa sta obraza obeh mozh rahlo pobledela.

»Kri!« je dejal oche Brown in za trenutek je prevladala mrtvashka tishina, ki jo je prekinjalo le melodichno zhuborenje reke.

Henry Sand pa si je s povsem nemelodichnimi zvoki izchistil grlo in nos ter nekoliko hripavo vprashal: »Chigava kri?«

»Oh, moja,« je odvrnil oche Brown, vendar se ni nasmehnil.

»V zhepu halje je bila zaponka, s katero sem se zbodel. Mislim pa, da mi ne sledite z vso ostrino … namrech glede konice zaponke,« je dejal trenutek zatem in si kot otrok zachel sesati prst.

»Veste,« je dodal po ponovnem premolku, »halja je bila zlozhena in pritrjena z zaponko. Nihche je ne bi mogel razgrniti – vsaj ne tako, da se ne bi zbodel. Preprosto povedano: Hubert Sand te halje nikoli ni nosil. Niti ni nikoli pisal na drevo. Ali se utopil v reki.«

Shchipalnik se je tiho nagnil in padel s Henryjevega vprashujochega nosu; v vsem drugem pa je mozh ostal negiben, kot bi okamnel od presenechenja.

»To pa naju vrne,« je bolj lahkotno nadaljeval oche Brown, »k nekomu, ki za svojo zasebno korespondenco uporablja drevesa, podobno kot Hiawatha in njegov slikovni jezik.4 Sand je imel vech kot dovolj chasa, preden se je utopil. Zakaj ni svoji zheni pustil navadnega sporochila, kot bi bilo prichakovati? Ali bolje: zakaj ni neznanec pustil sporochila njegovi zheni, kot bi bilo prichakovati? Ker bi moral ponarediti mozhevo pisavo, kar je danes z vsemi specializiranimi strokovnjaki vedno tezhavna naloga. Nihche pa ne prichakuje, da bi chlovek, ki v velikih tiskanih chrkah vrezuje sporochilo v drevesno skorjo, oponashal svojo pisavo, kaj shele pisavo koga drugega. Tu ne gre za samomor, gospod Sand. Gre za umor.«

Praprot in grmovje podrasti sta se lomila in pokljala, ko se je mladi mozh dvignil kot kit iz vode in obstal skljuchen, s svojim debelim vratom sklonjen naprej.

»Nisem dober v prikrivanju dejstev,« je dejal, »in napol sem sumil, prichakoval nekaj podobnega pravzaprav, zhe kar nekaj chasa. Po pravici povedano, sem komaj ostal vljuden do njega – do obeh.«

»Kaj tochno zhelite povedati?« ga je vprashal duhovnik in mu resno meril oblichje.

»Povedati hochem,« je dejal Henry Sand, »da ste mi pokazali umor, jaz pa mislim, da vam lahko pokazhem morilca.«

Oche Brown je molchal, medtem ko je oni sunkovito nadaljeval:

»Dejali ste, da ljudje v drevesa vchasih vrezujejo ljubezenska sporochila. Pravzaprav jih je nekaj prav na tem drevesu: dva med seboj prepletena monograma zgoraj pod listi. Predvidevam, da veste, da je bila lady Sand dedinja tega posestva zhe mnogo pred svojo poroko; takrat je tudi zhe poznala onega prekletega samovshechnega tajnika. Verjetno sta se dobivala ob tem romantichnem drevesu in vanj vrezovala obljube, ki sta jih dajala drug drugemu. Zdaj sta ga uporabila she za druge namene. Iz sentimentalnih razlogov, morda pa tudi zaradi ekonomichnosti.«

»Biti morata zares strashna chloveka,« je menil oche Brown.

»Mar v chrni kroniki primanjkuje strashnih ljudi?« je nekoliko razburjeno dejal Sand. »Mar niso nekateri ljubimci ljubezen spremenili v strashnejsho od sovrashtva? Mar ne poznate legende o Bothwellu5 in vseh krvavih legend o takih ljubimcih?«

»Legendo o Bothwellu poznam,« je odvrnil duhovnik, »vem pa tudi, da je predvsem legenda. Nedvomno pa je res, da se zakonskih mozh vchasih znebijo na podoben nachin. Mimogrede, kako pa sta se ga znebila? Hochem rechi, kam sta skrila truplo?«

»Verjetno sta ga utopila ali pa sta ga vrgla v reko, ko je bil zhe mrtev,« je nepotrpezhljivo prhnil mladi mozh.

Oche Brown se je zamishljeno zastrmel in nato rekel: »Reka je dobro skrivalishche za namishljeno truplo, vendar pa precej slabo za resnichno. Hochem rechi, lahko je trditi, da je bilo vrzheno v reko, ker bi ga lahko zaneslo do morja. Che pa bi ga resnichno vrgli vanjo, je le malo mozhnosti, da bi prishlo tako dalech. Veliko bolj pogosto bi ga zhe dosti prej naplavilo na breg. Mislim, da sta za truplo morala imeti boljshi nachrt, sicer bi ga do zdaj zhe nashli. In che bi bila na njem znamenja nasilja …«

»Chemu se ukvarjati s skrivalishchem trupla,« je nekoliko razdrazheno dejal Henry, »mar ni dovolj dokazov v sporochilih na tem vrazhjem drevesu?«

»Truplo je glavna pricha vsakega umora,« mu je odvrnil sogovornik. »Kako skriti truplo, je v vechini umorov glavni praktichni problem.«

Sledila je tishina, oche Brown pa je nadaljeval z obrachanjem in razgrinjanjem jutranje halje na svetlechi travi sonchnega brega. Ni se ozrl navzgor, cheprav se mu je zhe nekaj chasa zdelo, da se je podobi pokrajine pridruzhila tretja postava, ki je stala pri miru kot kipi v vrtovih.

»Mimogrede,« je dejal s tishjim glasom, »kaj si mislite o malem mozhaku s steklenim ochesom, ki je zadnjich prinesel pismo vashemu stricu? Zdelo se mi je, da se je stric potem, ko ga je prebral, povsem spremenil. Zato niti nisem bil presenechen nad samomorom, dokler sem she mislil, da gre za samomor. Mozhak je bil, che se ne motim, zasebni preiskovalec amaterske sorte.«

»No,« je obotavljajoche dejal Henry, »mozhno je, da je res bil. Ob takih druzhinskih tragedijah mozhje vchasih najamejo detektive, mar ne? Domnevam, da je prejel dokaze o aferi; zato sta ga …«

»Na vashem mestu ne bi bil preglasen,« je dejal oche Brown, »ker naju vash preiskovalec prav zdaj preiskuje izza onega grmichevja.«

Ozrla sta se navzgor in zares zagledala shkratovsko postavo, ki ju je merila s svojim steklenim pogledom in je med voshcheno belimi cvetovi klasicistichnih nasadov delovala she bolj groteskno kot sicer.

Henry Sand se je skobacal na noge s hitrostjo, ki se je glede na njegovo tezho zdela bliskovita, ter jezno in odrezavo povprashal mozhaka, kaj pochne tu, in mu obenem ukazal, naj nemudoma izgine.

»Lord Stanes,« je dejal vrtni shkrat, »vljudno prosi ocheta Browna, naj se mu pridruzhi zgoraj v hishi.«

Henry Sand se je besno obrnil, kar je duhovnik pripisal dobro znani antipatiji med njim in plemenitashem. Ko sta se spet zachela vzpenjati po pobochju, je oche Brown za trenutek zastal, kot da bi razbiral vzorce na gladkem drevesnem deblu; dvignil je pogled k temnejshim in bolj skrivnim hieroglifom domnevne ljubezenske zveze zgoraj, nato pa se je zazrl she v vechje in bolj razprostranjene chrke poslovilnega oziroma domnevnega poslovilnega sporochila.

»Vas te chrke na kaj spominjajo?« je vprashal. Ko je njegov kujavi sopotnik zmajal z glavo, je dodal: »Mene spominjajo na pisavo na plakatu, ki je umrlemu grozil z mashchevanjem stavkajochih.«

»To je najtezhja uganka in najbolj nenavadna prigoda, kar sem se jih kdaj lotil,« je dejal oche Brown mesec dni kasneje, ko je sedel nasproti lorda Stanesa v ravnokar opremljenem stanovanju sht. 188, zadnjem, ki je bilo dokonchano pred sporom z delavci in poznejshim prenosom dela izven okrilja sindikatov. Opremljeno je bilo udobno, lord Stanes pa je med duhovnikovo izpovedjo postregel z grogom in s cigarami. Na svoj hladen in neprisiljen nachin je postal presenetljivo prijateljski.

»Verjamem, da je to glede na vashe izkushnje smela izjava,« je dejal Stanes, »vendar pa detektivi, vkljuchno z nashim prijateljem s steklenim ochesom, she vedno niso nashli reshitve.«

Oche Brown je odlozhil svojo cigaro in previdno dejal: »Ne gre za to, da ne najdejo reshitve. Gre za to, da ne vidijo niti problema.«

»Zares,« je odvrnil oni, »morda tudi sam ne vidim problema.«

»Problem se razlikuje od vseh drugih iz naslednjega razloga,« je dejal oche Brown. »Zdi se, kot da bi zlochinec namenoma storil dve razlichni stvari, ki bi bili vsaka posebej lahko uspeshni; ko ju je izvedel skupaj, pa sta si postali nasprotujochi. Domnevam in trdno verjamem, da je isti morilec sam pritrdil boljshevishki razglas z grozhnjo umora na gradbishchu in sam vrezal v drevo domnevne poslovilne besede samomorilca. Lahko ugovarjate, da je navsezadnje mogoche, da je bil razglas zares grozhnja proletarcev, da so nekateri izmed ekstremistichnih delavcev hoteli ubiti svojega delodajalca in to na koncu tudi storili. Tudi che bi to drzhalo, bi she vedno ostalo vprashanje, zakaj bi oni oziroma sploh kdorkoli ustvaril temu nasproten dokaz samomora. Vendar ta zgodba prav gotovo ne drzhi. Nihche izmed delavcev, ne glede na to, kako zagrenjeni so, ne bi storil chesa takega. Poznam jih dokaj dobro, prav tako tudi njihove voditelje. Da bi ljudje, kot so Tom Bruce ali Hogan, usmrtili nekoga, ki bi ga prav tako lahko preganjali po chasopisju in mu shkodovali na razlichne nachine, so domneve, ki bi se razumnim ljudem zdele nore. Ne; gre za nekoga, ki ni ogorchen delavec, ki pa je najprej odigral vlogo ogorchenega delavca, nato pa she vlogo samomorilskega delodajalca. Zakaj neki vendar? Che je mislil, da bo umor lahko zakrinkal kot samomor, zakaj si je vse pokvaril z grozhnjo umora? Lahko bi mi ugovarjali, da se mu je krinka samomora porodila pozneje, ker vezhe nase manj pozornosti kot zgodba o umoru. Vendar pa tega ne dosezhe, che je razglashena shele po grozhnji z umorom. Moral je vedeti, da je zhe preusmeril pozornost nas vseh k umoru, ko bi vendar njegov cilj moral biti ravno nasproten. Che se mu je ta misel utrnila shele pozneje, je bila to pach misel zelo nepremishljenega chloveka. Obchutek pa imam, da je nash ubijalec zelo premishljen. Vam vse to kaj pove?«

»Ne; vendar pa razumem, kaj ste mislili,« je dejal Stanes, »ko ste rekli, da ne vidimo niti problema. Ne gre le za to, kdo je ubil Sanda; marvech zakaj bi kdo obtozhil nekoga drugega za Sandov umor in ga nato naprtil Sandu samemu.«

Obraz ocheta Browna je bil zagoneten, cigara med zobmi pa mu je izmenoma zharela in ugashala, kot bi bila znamenje burnega utripanja v mozhganih. Nato je spregovoril bolj sam sebi: »Biti morava zelo pozorna in natanchna. Vse skupaj je podobno lochevanju razlichnih med seboj prepletenih miselnih niti. Ker je namig o umoru pokvaril namig o samomoru, ga morilec v navadnih okolishchinah ne bi sprozhil. Vendar ga je, torej je za to moral imeti neki drug razlog. Ta razlog je moral biti tako mochan, da je bil zanj pripravljen zhrtvovati celo preprichljivost svojega prvotnega namiga o samomoru. Z drugimi besedami: namig o umoru pravzaprav ni bil namig o umoru. Hochem rechi, da ga ni uporabljal kot namig o umoru – vsaj ne na nachin, da bi krivdo za umor preusmeril na koga drugega. Imeti je moral neki drug razlog. Njegov nachrt je moral vkljuchevati razglas, da bo Sand umorjen, ne glede na to, ali bi s tem vrgel sum na druge ljudi ali ne. Pomembno je bilo oznanilo samo. Vendar zakaj?«

Z naravnost ognjenishko koncentracijo je kadil in puhal dim kakih pet minut, preden je spet spregovoril: »Kaj, razen obdolzhitve delavcev, bi lahko dosegel z namigom o umoru? Kaj je z njim dosegel? Eno je ochitno: grozhnja, naj Sand nikar ne izkljuchi svojih delavcev z gradbishcha, je bila verjetno edina stvar na svetu, ki bi ga lahko preprichala ravno za to. Pred ochmi je treba imeti tip chloveka in njegov ugled. Ko te nash prismojeni senzacionalistichni tisk zachne oznachevati za silnega mozha, ko te vsi angleshki imenitnezhi naklonjeno imenujejo za idealnega shportnika, se chlovek ne more ukloniti grozhnji s pishtolo. Bilo bi, kot da bi se chlovek med druzhbeno smetano javno razglashal za bojazljivca. Zlomilo bi njegovo samopodobo, ki jo ljudje, che niso ravno nichvrednezhi, postavljajo vishe od svojega zhivljenja. In Sand ni bil nichvrednezh; bil je pogumen, bil je tudi impulziven. Zadeva je nemudoma delovala kot urok: njegov nechak, ki je bil navadno zastopnik delavcev, je nemudoma zahteval, da je treba grozhnji takoj in v celoti kljubovati.«

»Da,« je dejal lord Stanes, »to sem opazil.« Za trenutek sta se spogledala, nato pa je Stanes lahkotno nadaljeval: »Torej mislite, da je morilec zhelel …«

»Izkljuchitev delavcev!« je energichno zaklical duhovnik. »Stavko ali kakorkoli temu rechete; vsekakor pa prekinitev dela. Hotel je, da se delo nemudoma prekine. Morda tudi, da se delavce takoj zamenja s stavkokazi, vsekakor pa, da se takoj odpusti delavce, ki so vchlanjeni v sindikate. To je stvar, ki jo je zares hotel; Bog ve, zakaj. Izvedel pa jo je tako, da se ni kaj dosti obremenjeval z obstojem boljshevishkih ubijalcev. Nato pa … mislim, da je nato nekaj shlo narobe. Ugibam in le pochasi tipam v temi, vendar je edina razlaga, ki se je domislim, da je nekaj zachelo vlechi pozornost na resnichni problem: na razlog za ustavitev gradbenih del, kakrshen koli je zhe bil. Zato je z zamudo, v obupu in precej nedosledno hotel ustvariti novo sled, ki je vodila k reki le zato, ker je vodila stran od gradbishcha.«

Skozi svoje okrogle naochnike se je ozrl naokrog po sobi in njeni opremi: zadrzhano razkoshje tihega svetovljana, ki je bilo v nasprotju z dvema kovchkoma, s katerima je stanovalec nedavno prispel v svezhe dokonchano in neopremljeno stanovanje. Nenadoma je dejal: »Na kratko, morilec se je zbal nechesa ali nekoga v zgradbi. Mimogrede, zakaj ste se vselili sem? Pa she to: mladi Henry mi je dejal, da ste se, ko ste se vselili, navsezgodaj dobili z njim. To drzhi?«

»Prav gotovo ne,« je dejal Stanes. »Kljuche sem dobil od njegovega strica prejshnji vecher. Nimam pojma, zakaj je bil Henry tisto jutro tu.«

»Ah,« je rekel oche Brown, »potem se mi zdi, zakaj je prishel … Zdelo se je, kot da ste ga presenetili pri odhodu, ravno ko ste vstopali.«

»In vendar,« je dejal Stanes s pobliskom v svojih svetlih ocheh, »mislite, da so tudi moja dejanja nekoliko zagonetna.«

»Mislim, da so dvojno zagonetna,« je odvrnil oche Brown. »Najprej zaradi razloga, zaradi katerega ste se umaknili iz Sandovega podjetja. Nato pa zaradi tega, ker ste se vrnili in se vselili v Sandovo zgradbo.«

Stanes je razmishljajoch kadil, otresel pepel, nato pa pozvonil na zvonec na mizi pred seboj. »Che mi oprostite,« je dejal, »bom k najinemu posvetu pozval she dva. Jackson, mali detektiv, ki ga zhe poznate, se bo odzval na zvonec. Henry Sand pa se nama na mojo proshnjo pridruzhi malo kasneje.«

Oche Brown je vstal iz naslanjacha, se sprehodil po sobi in se namrshchen zagledal v kamin.

»Medtem pa,« je nadaljeval Stanes, »rade volje odgovorim na obe vprashanji. Iz Sandovega podjetja sem se umaknil, ker sem postal preprichan, da je prishlo do poneverb in da je nekdo kradel ves denar. Vrnil pa sem se in se vselil semkaj zato, da bi na mestu samem poiskal resnico o Sandovi smrti.«

Ob detektivovem prihodu v sobo se je oche Brown obrnil, se zagledal v preprogo in ponovil: »Na mestu samem.«

»Gospod Jackson vam bo povedal,« je dejal Stanes, »da ga je sir Hubert najel, da bi poizvedoval o tatu, ki je ropal podjetje. Dan pred izginotjem starega Huberta je prinesel zapise o svojih ugotovitvah.«

»Da,« je dejal oche Brown, »in zdaj vem, kam je izginil. Vem, kje je truplo.«

»Mislite … ?« je hlastno zachel njegov gostitelj.

»Tu je,« je dejal oche Brown in z nogo poteptal preprogo. »Tu, pod elegantno perzijsko preprogo v tej udobni in elegantni sobi.«

»Kako za bozhjo voljo ste prishli do tega sklepa?«

»Ravnokar sem se spomnil,« je odvrnil oche Brown, »da sem ga nashel v spanju.«

Zaprl je ochi, kot da bi si zhelel priklicati sanje, in sanjavo nadaljeval:

»To je zgodba o umoru, ki se je razvila v zgodbo z naslovom Kako skriti truplo, nashel pa sem ga v spanju. Vsako jutro me je zbudil hrup z gradbishcha. Tisto jutro sem se na pol zbudil, spet zaspal, in ko sem se prebudil drugich, sem bil preprichan, da sem pozen; vendar sem se motil. Zakaj? Tudi tisto jutro je bil na gradbishchu hrup, cheprav je delo sicer zastalo: kratek in pridushen hrup v zgodnjih jutranjih urah pred zoro. Tak dobro znan zvok chloveka samodejno prebudi. Vendar pa, ker se znani zvok ne pojavi tudi ob znani uri, se spet pogrezne v spanec. Zakaj bi si torej zlochinec zhelel nenadno prekinitev dela in nato najetje nove delovne sile? Ker bi, che bi se vrnili stari delavci, takoj opazili, da so bila ponochi izvedena nova dela. Stari delavci bi vedeli, kje so konchali, in bi v tej sobi nashli na novo polozhen pod. Pod, ki ga je polozhil chlovek, ki je tega veshch. Ki se je mnogo druzhil z delavci in se nauchil gradbenishkih veshchin.«

She ko je govoril, so se vrata odprla in skozi je sunkovito pogledala majhna glava na debelem vratu z mezhikajochimi ochmi za shchipalnikom.

»Henry Sand je dejal,« je razmishljal oche Brown, medtem ko je strmel v strop, »da ni dober v prikrivanju resnice. Mislim pa, da do sebe ni bil chisto poshten.«

Henry Sand se je obrnil in pohitel navzdol po hodniku.

»Ne le, da je svoje tatvine v podjetju uspeshno prikrival vech let,« je neprizadeto nadaljeval duhovnik, »ampak je potem, ko jih je njegov stric razkril, na povsem nov in originalen nachin skril tudi njegovo truplo.«

V istem trenutku je Stanes spet rezko pozvonil in mali mozh s steklenim ochesom je z vrtecho se vratolomnostjo avtomatske figure na vrtiljaku planil po hodniku za ubezhnikom. Obenem je oche Brown pogledal skozi okno in pod seboj je zagledal pet ali shest mozh, ki so planili izza grmichevja in ograje ob cesti ter se podobno avtomatsko razprli v nekakshno zhivo mrezho, ki je prestregla ubezhnika, ko je kot krogla planil iz stavbe. Oche Brown je videl le vzorec zgodbe, ki ni nikoli zapustila te sobe. Tu je Henry zadavil Huberta in skril njegovo truplo pod deskami poda, medtem ko je zaustavil delo na celotnem gradbishchu. Zbodljaj z zaponko je Brownu vzbudil sum, da je bil speljan na napachno sled, polno lazhi. Zbodlo ga je, da je bil ves pomen zaponke v tem, da ni imela nobenega pomena.6

Zdelo se mu je, da konchno razume Stanesa, tega nenavadnega mozha, ki ga ni bilo lahko razumeti. Ta utrujeni gospod, ki se mu je nekdaj zdel tako hladen, je za svojo podobo skrival hladnokrvno pravichnost oziroma konvencionalni obchutek za chast; ta ga je gnal, da se je najprej umaknil iz dvomljivih poslov, nato pa se je iz sramu zaradi umika in prelaganja odgovornosti vrnil kot zdolgochasen, a vztrajen preiskovalec. Svoj preiskovalni tabor si je postavil ravno na mestu, kjer je bilo skrito truplo, kar je morilca, ki se je zhelel izogniti vohljachu tako blizu skrivalishcha, pognalo v urno improvizirano alternativno dramo jutranje halje in utopljenca. Vse to je bilo zdaj jasno, vendar pa se je oche Brown, preden je umaknil pogled od zvezdne nochi, she enkrat ozrl k obsezhni chrni gmoti kiklopske zgradbe, ki se je kopichila visoko v temno nebo, ter se spomnil na Egipt in Babilon in na vse chloveshko, ki je vechno in minljivo obenem.

»Pa se le nisem motil zhe na zachetku,« je dejal. »Spominja me na Coppéejevo7 pesem o faraonu in piramidi. Ta hisha naj bi postala stotina hish; in vendar je celotna gora zgradbe le grobnica enega mozha.«

 

(prva objava: Praznine - glasilo za arhitekturo, umetnost in bivanjsko kulturo, Ljubljana, 2015, sht. 8)

 

 

_______ 

1 Op. k naslovu: Chesterton je zgodbe ocheta Browna sprva objavljal v chasopisu, kasneje pa so bile izdane v knjigah: The Innocence of Father Brown (1911), The Wisdom of Father Brown (1914), The Incredulity of Father Brown (1926), The Secret of Father Brown (1927), The Scandal of Father Brown (1935). Iz slednje je Konica zaponke (The point of a pin).

2 Lock-out je vrsta stavke, ki je pri nas, nasprotno kot v anglosashkih dezhelah, slabo poznana. Pri tej »delodajalski stavki« vodstvo delavcem preprechi vstop na gradbishche ali v tovarno in tako izsiljuje spremembo pogojev dela.

3 Oche Brown navaja prva dva verza iz tradicionalne otroshke pesmi anonimnega avtorja If All The World Were Paper.

4 Hiawatha je legendarni poglavar indijanskega plemena Mohawk. V izrochilu severnoamerishkih staroselcev velja za soustanovitelja Irokeshke zveze plemen. Henry Wadsworth Longfellow je napisal ep Pesem o Hiawathu (1855), kjer v XIV. spevu opisuje Hiawathov izum slikovnega jezika.

5 James Hepburn, prvi orkneyski vojvoda in chetrti boswellski grof (c. 1534–1578). Shkotski plemich in tretji soprog Marije Stuart, shkotske kraljice (1542–1587). Obtozhen je bil sodelovanja v zaroti in pri umoru kraljichinega drugega mozha, lorda Darnleya, vendar je bil pred sodishchem oproshchen in se je s kraljico kmalu nato porochil.

6 V izvirniku: »The point of the pin was that it was pointless.«

7 François Coppée (1842-1908), nekoch slaven, danes pa manj znan francoski pesnik in pisatelj.

 

 

Prevod in opombe Milosh Kosec