Revija SRP 139/140

Davorin Zhunkovich

 

GOVORECHI DOKAZI AVTOHTONOSTI SLOVENCEV

 

Raziskava o geografski razshirjenosti topografskih imen slovanskega izvora in aplikacija imen glede na sestavo tal in vpliv geoloshkih razmer na nastanek imen

 

Strokovno jezikovno preuchevanje topografskih imen daje zanimive rezultate, vendar se je do sedaj posvechalo premalo pozornosti na rezultate, ki kazhejo, da lahko ogromno shtevilo topografskih imen v Srednji Evropi razlozhimo s slovanskim izvorom in samo s slovanskim jezikom dobimo ustrezni naravni pomen.1 Neslovanska imena na tem podrochju vechinoma oznachujejo, che so raziskana, sekundarna naselja na zhe predhodno razdeljenem obchinskem zemljishchu, ki je nastalo po nemshkem politichnem prevzemu lastnishtva slovenskih naselij, ki ga je spremljalo ponemchenje, povezano s pojavom gradov, palach in veleposestev. Ti objekti imajo po navadi nemshka imena, nastala s prevodom slovanskih imen naselij, pogosto pa so prishla imena lastnikov na naselja, zato ta imena naselij praviloma odstopajo od naravno nastalih topografskih imen. Vendar je treba tudi iz tega vidika imena razlagati zelo previdno. Omenil sem zhe, da naselja z imenom »Sternberg« izhajajo iz »strmi breg« (steiler Berg – steiles Ufer), kar je razvidno tudi iz prilozhenih slik. Isto je s slikovitim videzom skalnate doline »Rosstroppe«, vendar to pomeni oznachbo razbitega skalnatega podrochja (rozdrapa). »Rossbach« je potok, ki teche skozi razpoko v gori, ki jo Slovenec imenuje »rozpoka, razpoka«, kar je v resnici tudi v naravi. Na prvi pogled bi mislil, da ime »Rosen berg, Rosental« izhaja iz besede »Rose« in da je beseda brez dvoma nemshka, kar pa ne drzhi, ker to tako Slovenci imenujejo nahajalishcha kamenchkov za vzhigalnike, ki so bili nekoch zelo uporaben artikel, in Slovan imenuje ta nahajalishcha »rozhin breg, rozhni dol« (Hornsteinberg, Hornsteintal). Nenaravno bi bilo poimenovati neko dolino, v kateri bi naj rasle same divje vrtnice sorte »Rosental«, ker je to zaradi sploshne razshirjenosti divjih vrtnic za poimenovanje nekega kraja premalo opredeljeno.

Krajevna imena slovanskega izvora pa niso samo v Nemchiji in Avstriji, kjer tem imenom tudi nihche ne oporeka, ampak tudi v Shvici, Italiji, Shpaniji, Franciji in na Nizozemskem, kakor tudi severno do Jutlandije in Islandije. Medtem ko imajo vzhodna in juzhna podrochja Evrope slovanska imena, ki jih ni tezhko spoznati, je z ostalimi podrochji veliko tezhje. Vsekakor bi bilo za znanost, predvsem pa za kulturno zgodovino, pomembno ugotoviti, kje so zunanje meje topografskih imen slovanske geneze, ker lahko danes samo na ta nachin ugotovimo, do kod je segalo naselitveno obmochje Slovanov, ki je bilo vsekakor veliko vechje od danashnjega. To delo pa bi morali opraviti po enotni metodi in z istimi predpostavkami bi morali raziskati vsa topografska imena Evrope. Vse to pa terja ogromno chasa, saj je kakshno ime treba raziskovati tudi dolga leta in potreben bi bil velik krog raziskovalcev. Poudariti pa zhelim, da imamo zhe sedaj nekaj dobrih posameznih publikacij in manjshih del.2

V Chasopisu za zgodovino in narodopisje p. 72 Anm. (Maribor, 1904) razlaga univ. prof. dr. Shtrekelj, da Chrmnica (v Chrmenishkem jarku zahodno od Maribora) pomeni potok z rdecho (chrvno) vodo. To bi bilo verjetno in naravno, che bi bil kamen, po katerem teche potok, porfir, rdechi marmor ali podobno, kar pa v tem primeru ni tako. Njegova razlaga imena je padla, ker se profesor ni preprichal, ali je ime »rdecha voda« upravicheno, saj je logichno, da nihche ne poimenuje neke vode za rdecho, che to v resnici ni res. Za jezikoslovca je bilo ime pravilno zhe po besedi, vendar razlaga imena ni pravilna. Potok »Chrmnica« se je prvotno imenoval »Zhrmnica« in tako pomeni vodo, ki teche preko konglomerata; pomeni, da je potok spral dno, kjer so svoj chas dobivali material za rochne, hishne in vodne mlinske kamne. Zaradi navedbe imena v nemshchini, pri kateri manjka glasnik »zh«, je pri imenu tezhko spoznati prvotno obliko, in originalna izgovarjava se je schasoma tudi v slovenshchini izbrisala. Zaradi tega bom v nadaljevanju razlozhil genezo, kako sem prishel do gornje razlage. S tem lahko dam napotke prihodnjemu raziskovalcu, da vidi, kakshna je pot, ki pelje tudi v tezhkem primeru do cilja.

Za ime «Chrmozhishche« (vas pri Rogashki Slatini) vech let nisem nashel naravne razlage imena, ker sem bil ves chas pod vplivom zloga chrn. Pri temeljitem ogledu terena pa sem postal pozoren na kamnito steno konglomerata in vprashal sem se, ali niso morda tu lomili kamnov za mline, ker izkopanine kazhejo na to. Takshni kamni se na Shtajerskem imenujejo »zhrmeljshek«, hishni mlini »zhrmlje«, ker pa mi je bilo znano tudi staroslovensko ime »zhrny« v istem pomenu, zato nisem vech dvomil, da je bilo to nahajalishche konglomerata znano v okolici kot »zhrnozhishche«, in je kasneje ime preshlo na blizhnje naselje in se tako imenuje kot kamnolom mlinskih kamnov. Da pa bi se preprichal, ali to ni samo sluchajnost, sem se hotel preprichati pri naseljih s podobnimi imeni, kot so: Chrmlenshek, Chrmla, Chrmnica, in sem ugotovil, da so tudi ostali kraji dobili ime po nahajalishchu oziroma kamnolomu konglomerata. Tudi del Mostarja se imenuje »Cernica« in stoji na konglomeratu, tako sem tudi za ta kraj ugotovil, da bi bil za kraj pravo ime »zrnica«.3 Brez teh ugotovitev tudi ne bi prishel na zamisel, da se tudi ime »Chrna gora« na Shtajerskem ne glede na nastanek imena ne pishe pravilno. Tudi tu sem ugotovil, da sestavlja celotni hrib konglomerat, tako je prvotno ime gotovo »Zhrna gora«, kakor dolgo so tam lahko lomili mlinske kamne, kar pa od chasa izgradnje cerkve ni bilo vech dovoljeno. Iz tega razberemo, da bi bilo dobro v zvezi s krajevnim imenom chrn – torej Chrno brdo, Chrn potok, Chrn les, Chrnomlje, Chernovice, Chernovir, Cherni grad, Chernin in drugimi – raziskati, ali se tudi v teh krajih nahaja konglomerat in katero cono zavzema ta pomen »chrn«; saj je chrn naravno dolochilo neke lokacije in je v vechini primerov neosnovana. Videti je, da je samo v Avstriji nekaj sto topografskih imen, ki niso kazala naravne potrditve, kot sem to tu razlozhil.4

Druga skupina, ki daje veliko podrochje topografskih imen, je tista, ki oznachuje posekani gozd, saj je krchenje gozda prvi pogoj za neko naselitev. Imena te vrste so zelo shtevilna in jih je samo v Avstriji zagotovo nekaj sto. Ta krchenja gozdov imajo glede na lego in velikost poseka razlichna imena (kot je rimsko Asturia in tako naprej); ampak to ime je sekundarne vrednosti tudi glede trditve o avtohtonosti Slovanov v Srednji Evropi. Kjer nekdo poseka gozd, zgradi hisho, (zrigola) za njivo ali vinograd, je bil gotovo prvi prebivalec in je to naselje dobilo ime po krchenju gozda. Tako so morali biti prvi prebivalci Slovani, che je topografsko ime brez dvoma slovansko. Vsakdo, ki prvi naseli neko ozemlje, ima popolnoma prosto voljo gibanja in naselitve in se je nedvomno naselil tam, kjer se mu zdi, da je najbolj ugodno, kar je popolnoma naravno. Pri vsakem naselju ugotovimo, da ima najstarejsha naselitev najboljsho lego. Ti prvi naseljenci pa niso prishli v 5. ali 6. stoletju, saj vemo, da so vashke parcelacije (nem. Dorffluren), kot bomo pozneje pokazali na primeru, imele iste obrise tako kot danes tudi zhe za chasa Rimljanov, in tudi prebivalci so bili v chasu rimske invazije tam naseljeni, ker sicer ne bi vedeli, kdo je bil nasprotnik njihovemu orozhju.

Trebinje v Hercegovini se je za chasa Rimljanov imenovalo Trebunia in so zagotovo tam prebivali Sloveni, kar mislim, da ne potrebuje razlage, saj so takrat Sloveni brez dvoma naseljevali Balkan. Drugo pa je z imenom Asturia, ki pa mora prav tako imeti slovenski izvor, in se je najprej imenovalo »Shtorje«, kar dobimo z dedukcijo. Ko so Nemci prodrli na podrochje Dunaja, so nashli topografsko ime »Shtorje« in so ga pravilno prevedli v »Stockerau«; che bi slishali samo latinsko ime Asturia, ne bi nikoli spoznali pomena prvotnega imena, kar lahko mirno trdimo, ker imena niso spoznali, niti razlozhili. Rimljani pa so nashli naselje »Shtorje« in so ga oznachili priblizhno z »ad storia, ad sturia«, in so bili zadovoljni, saj pomena besede niso poznali in so ga samo prilagodili svojemu jeziku. Prvi naseljenci pa so takratni gozd posekali, pustili drevesa propasti, in za to ni vedel ne Rimljan in ne Nemec, drzhali so se samo imena takratnih prebivalcev Rimljanov po slishanju. Prvi naseljenec je lahko samo tisti, ki je imel pravico do podrochja, ki je posekal drevesa, in naselbino so poimenovali »Shtorje« ali »pri Shtorju«, enako kot slovensko naselje Shtore pri Celju.

K podobni razlagi vodijo prav tako tudi druga topografska imena. Omenil bom samo tri kraje iste vrste: Triest, Znaim in Trzhec (pri Ptuju). Vsi oznachujejo trg, kjer se je trgovalo. Trgovalo se je v davnem chasu, ko she ni bilo denarja in so bile prometne povezave she zelo primitivne. Ljudje so prinesli ob dolochenih dnevih na dolochen kraj svoje vishke kot ponudbo, in chesar jim je manjkalo, so zamenjali za svoje artikle. Ni dvoma, da je Trst imel slovensko ime zhe v rimskem chasu. Tu so zamenjali prebivalci celine svoje blago z onimi z otokov in drugih krajev ob morju. Pri »Znaimu« je bilo podobno stanje, ker se tu nahaja vidna meja razlichnih naravnih artiklov. Medtem ko je vzhodni del prideloval vino, sadje in zelenjavo, je zahodno podrochje primernejshe za poljedelstvo in ima veliko gozdno podrochje z gradbenim lesom, kurjavo in raznimi lesnimi izdelki. Te izdelke so zamenjali za vino, sadje, usnje in druge obrtnishke izdelke. Mesto, kjer so se ti izdelki menjali ali zamenjali z ozirom na razdaljo, je bilo na mestu danashnjega kraja »Znaim«, prvotno ime je bilo »Snem« (star. slov. сьньмь), kar pomeni trg, semenj. Pri Znaimu ne moremo sklepati, kdaj se je vrshilo prvo trzhenje, ker je najstarejsha navedba imena shele iz druge polovice srednjega veka. Drugache pa je pri kraju Trzhec (vas juzhno od Ptuja), saj imamo v tem primeru navedbe, ki jim ne more nihche ugovarjati. Danes popolnoma nepomembna vas Trzhec (slovensko mali trg l. 1440 Trzhec – nem. Maerktl, 1450 pri Trzhcu – nem. Zum Maergtlein). Na njen trg so prinesli izdelke iz Haloz, Velikega Dravskega polja in sosednjega hrvashkega podrochja v zamenjavo. Ta lokacija je zhe po naravi idealno trgovsko mesto, skozi naselje pelje cesta Celje – Rogashka Slatina – Ptuj, tu se odcepi cesta proti Hrvashki in tu priblizhno poteka severno-juzhna meja med Norejo in Panonijo. Obe reki, Drava in Poljanshchica, lochita linijo zahod–vzhod ravnine Drave od srednjega gorstva Haloz in Macelja. Kljub temu je na prvi pogled nerazumljivo, da lahko to malo naselje igra vlogo trzhishcha, ko pa je lezhalo le shest kilometrov severno od mesta Ptuj, ki je bil znan emporij Rima, in je zhe takrat obstajal permanentni most preko rechne prepreke Drave. Zagotovo na tem mestu ne bi nikoli vzniknilo naselje Trzhec, che bi v tistem chasu Ptuj zhe obstajal. Poznano je, da je imela reka Drava svojo strugo veliko bolj juzhno in je pricha zapushchini lastne diluvialne terase, in ta konfiguracija tal she danes sezhe v blizhino Trzhca. Inundacijsko podrochje Drave vse to potrjuje, namrech da je Drava severno mejila na to trzhishche. Trg pa je zgubil vlogo trgovskega centra, ko se je struga Drave premaknila proti Slovenskim goricam. Nekoch trgovsko naselje zhe od zachetka nashega shtetja nima vech pomena trga, ostalo pa je slovensko ime kot spomin na nekdanje, boljshe chase.

Ker pa zhelim v tej knjigi dokazati, da obstajajo slovanska imena zhe zdavnaj pred nashim shtetjem, bom v nadaljevanju etimoloshko razlozhil tista imena, ki so jih omenili zhe najstarejshi opisi, torej zapisi, ki so starejshi od domnevnega prihoda Slovanov. Samoumevno je, da gre za imena ljudstev, gorovij in rek, ker so ta imena veliko bolj trajna, kot so imena naselij, zato imena krajev navajam ob koncu knjige.

 

Karner

Podrochje danashnje Koroshke in Kranjske so nekdaj naseljevali, kot pravijo uchenjaki, keltski Karni, od tod tudi stara imena province »Carantania« in »Carniolia«, kar pomeni isto kot hribovita dezhela. Do imena »keltski« je ime Karni pravilno, ampak domneva keltski »karn« (= hrib) ni nich drugega kot she danes v slovenshchini obichajni »krn«, ki pomeni vrh hriba, gorski greben. Danashnji priimek Krnec, Krnc, Krnichnik pomeni torej prebivalce pogorja; »Krnica«, tudi »Karnica«, se imenuje vishavje na koncu kotanje, in takshna topografska imena najdemo tako na Koroshkem, Kranjskem in Shtajerskem zelo pogosto.

Gornje ime pokrajine se je razvilo iz slovenskega pojma »Krn«, ker si ne moremo zamisliti, da bi si Slovenci po domnevni naselitvi izposodili pojem za gorovje od Keltov. Na tem mestu je treba tudi opozoriti na finese, katere so Slovenci v tem primeru poznali: Koroshka, Kranjska in Shtajerska imajo nizhje gorske grebene, zato »krn«; Rhaetikon (Retija) pa ima zelo zobate vrhove gora, zato tudi »rtje«. V resnici je tako, saj so Dolomiti ali »Graubindner Alpen« chisto drugachnega videza kot Julijske Alpe.

Na sploshno je videti, da »krn« ne pomeni ravno vrh gore, ampak sedlo oziroma gorski preval, saj so posamezna naselja v hribih – »Krnci« – redko na gorskem grebenu, ampak vechinoma na prevalu oziroma pobochju. V tem nam potrjuje staroslovenska beseda »Крьнонось«, ki jo Mikloshich razlozhi: »cui nasus amputatus es«. To ne more biti prava razlaga za veliko gorovje, ki se imenuje na Cheshkem »Krkonoshi«, torej nesmiselna besedna sestava imena, ki ga gotovo ni dobilo gorovje direktno. Pravo ime je zagotovo »Krnonoshi« (Shafarik pozna obliko »Korkonti«), z njim so imenovali podrochje, na katerem so pri prebivalstvu opazili izrazito upognjene in tope nosove, kar je res znachilno za nekatera podrochja na Cheshkem. Che je danes pri prebivalstvu na tem velikem podrochju tako, iz lastnega videnja ne morem potrditi, vsekakor je blizu domneva, da podrochje bivanja »Krnonosi« pozneje imenujejo z istim imenom tako kot ime »cheh«, ki je sprva oznacheval pastirja govedi, pozneje pa je ime preshlo na cel narod. Iz tega je razvidno, kako preproste okolishchine vplivajo na nastanek nekega praimena. Spoznati prvotno primitivno obliko in pomen je najvechje jamstvo, da smo prishli do jedra nastanka topografskega imena.

 

Kositarji

V dezheli Karner lezhi tudi kraj, ki ga stari geografi niso tochno dolochili. Mela (III., 73) pishe: In Celticis aliquot sunt quas quia plumbo abudant uno omnes nomine Cassiteridas adpellant. Ker je bilo bogastvo svinca v tako imenovanem keltskem podrochju lahko samo na Koroshkem, saj drugih omembe vrednih nahajalishch ni bilo, moramo tako imenovane Kassiteride imeti za prebivalce Koroshke. Sicer velja, da so stara nahajalishcha cina v Bretaniji (Cassiterides insulae) in so Fenichani od tam krili svoje potrebe po cinu in svincu. To je verjetno res in nam pove samo to, da so isti izraz uporabljali tudi v Bretaniji. [Pomponius Mela, rimski geograf; kassíteros – gr. kositer; Kassíterides nésoi – gr. Kositrni otoki, kjer so Fenichani pridobivali kositer in svinec; op. ur. I. A.]

Cin se je v stari slovenshchini imenoval kositer in kositer se imenuje she danes v slovenshchini, enako ga imenujejo tudi Hrvati, Srbi, Poljaki, Grki in Romuni. Rus je edini Slovan, ki ga imenuje »ólovo«, ki je sicer ime za svinec, ki pa ga Rus in Slovenec imenujeta »svinec«. Do 4. stoletja v latinshchini za cin niso imeli imena razen »plumbium candidum« za razliko od svinca »plumbium nigrum«, shele od 4. stoletja so imeli zanj ime »stannum«, ker »stannum« Pliniju ni mogel pomeniti cin. Tako izgleda, da so bili ti Kassiteridas Sloveni, ki so zhe za chasa Melasa razlikovali kositer od svinca in so z njim prav gotovo tudi trgovali. Te trgovce in trgovanje so verjetno imenovali »Kositarji«, in to ime je preshlo na tiste prebivalce Koroshke, ki so zhiveli v blizhini nahajalishcha kositra in svinca. Kositer je bil zhe v stari dobi zelo iskana in cenjena kovina, ki so jo potrebovali pri izdelavi brona.

Che torej niti latinshchina niti nemshchina nista poznali imena »kositer« in so pod tem imenom poznali samo svinec, potem so Slovani, ki so edini imeli to ime, naseljevali Koroshko zhe v bronasti dobi.

 

Kelti

Rimljanski pisatelji so del prebivalcev Alpskih dezhel imenovali »Celtae« in so posebno poudarili, da so bili ti zelo izucheni v izpiranju zlata. Strabon in Polibij pripovedujeta celo, da je bila prvotna zaposlitev keltskega ljudstva izpiranje zlata iz peska alpskih potokov in rek. Jaz mislim, da je dejavnost te obrti izpiranja zlata tudi odlochala pri danem imenu »Celtae«. To ime oznachuje na sploshno narod izpiralcev zlata; vemo, da je v rimskem chasu bila ta dejavnost zelo sposhtovana, saj so Rimljani na podrochje izpiranja zlata na Dravi poslali za paznike celo posebne uradnike ali tako imenovane »Comes metallorum«.

Ker ni bilo malo rek, ki so nosile zlata zrnca, se je moralo nekdaj veliko ljudi ukvarjati z izpiranjem zlata na vech mestih. To prebivalstvo so imenovali po prastarem imenu »Zelt, zelts« (zlato),5 kot se je v isti obliki ohranilo v letonshchini do danes in tudi v latinshchini »Celtae«. Ta pojem je v danashnji slovenshchini istoveten z »zlatar, zlatarnar«, sedaj je sicer malo mozhnosti za uporabo imena v prvotnem smislu, saj je obrt poklicnega izpiralca zlata v alpskem svetu, che izvzamemo Podravje, izumrla. Spominjajo pa imena krajev na mesta, kjer so izpiralci zlata delovali. Tako so ob Dravi obstajala naselja: Zlatna wes in Zlatendorf, v istem podrochju je she danes vas Zlatolichje (= mesto, kjer se najde zlato oblichje) in druga.

Ime, ki je najprej oznachevalo samo dolocheno obrt, je preshlo na vse prebivalstvo, ki se je ukvarjalo z izpiranjem zlata ali trgovino z zlatom, in ker je to obsegalo vechje podrochje, se je tudi ime zelo razshirilo. V nadaljevanju bomo pokazali, da to ni osamljeni primer, da je neki narod dobil ime po svoji glavni dejavnosti.

Iz imena Kelti je razvidno, da je ime nastalo iz jezika Slovenov; po imenih alpskih rek, iz katerih so izpirali zlato, pa lahko z gotovostjo zakljuchimo, da so bili Celtae alpskih dezhel lahko samo Sloveni, saj te reke nosijo, po tem, kar je raziskano do zdaj, slovenska imena.

Vsekakor je tuje, da se znanstveniki she vedno drzhijo dogme, da so neki Kelti bili prebivalci v alpskih dezhelah in daod njih izvira veliko topografskih imen. Poleg tega bi morali vedeti, da so vsa imena, ki naj bi nosila keltski pechat, slovenskega izvora, in da so vsa obmochja, ki jih danes naseljujejo Nemci, nich drugega kot veliko polje slovenskih grobov.

 

Norija ali Noricum

Iz rimske zgodovine znana provinca Noricum, ki je v svojih politichnih mejah obsegala priblizhno obmochje Vzhodnih Alp (Norijske Alpe). Na sploshno je veljalo, da jih poseljujejo keltski Noriki. Da stanovalci niso bili Kelti, je skoraj gotovo, saj se vsi domnevni jezikovni ostanki izkazhejo kot besede s slovenskimi koreninami.

Saj je, kot vsi pojmi, povezani s tem imenom, tudi ime Noricum po svojem videzu slovenskega izvora in je povsem utemeljeno, da so jih imenovali okolishki Sloveni.

Osnovna beseda tega imena je domnevno staroslovenska beseda norъ (jama, votlina), slovansko nora (lijakasti pozhiralniki – kraterji) rusko норá (jama, rudnik, votlina), cheshko nor, nora, noře (globina), nořice (v drevesnem deblu zhivechi glodalec, polh).

V ruskem delu (Barendaj, Kijev l627) je »норъцъ« she istovetno s »Slovenus«. Nadaljnje sestavljenke so : ponor (поноръ = locus ubi fluvius sub terram abscenditur, Mikloshich), ponikva) (zemeljska ponikva, pogrezanje). Veliko krajev je dobilo ime po tej besedi. Stanovalci Norika so morda nekoch zhiveli v shtevilnih naravnih ali v hribe izkopanih jamah in so jih sosedje iz ravnice imenovali glede na njihova bivalishcha »n o r c i«. Seveda pa ne smemo prenesti tega stanja kulture stanovalcev Alp v rimski chas, saj se zdi, da je chlovek prezhivel razlichna obdobja s svojimi uporabnimi zhivalmi.

Ker vsako apnenchasto podrochje tezhi h gradnji krashkih jam in je Kras po tem znan, daje razlaga imena Noricum naravno potrditev. Navesti pa moramo she mozhnost, da niso morda prav gornjeshtajerski rudniki zheleza povod za ta imena. Saj so Norijci dobavljali Rimljanom »norishko zhelezo«. Verjetno pa so svoje zhelezo dobavljali tudi na podrochje Balkana.

Glavno mesto Norika naj bi bila »Noreja«, ki je domnevno stalo na kraju danashnjega Neumarkta na Shtajerskem ali Friesacha na Koroshkem. Natanchna lokacija pa ni znana in zato tudi ne vemo, kje so leta 118 pr. n. sht. norishki Tauriski premagali Rimljane. Nesporno pa je naselbina z imenom »Noreja« stala na obmochju danashnjega Trafajaha (Trofaiacha). Treuia, slov. Trebja je posekan gozd, tam najdemo she danes podrochje z imenom Noring, tam teche tudi potok »Norningbach« (okrog leta 1400 imenovan Erezpach in der Nuring).

Na avstrijskem Koroshkem she danes prav tako najdemo kraje Inner Noring, Vorder Noring in Nordnach, ki imajo vsi v korenu pojem »nora«.

Tu zhelim omeniti, da tudi na Shvedskem obstaja pomemben rudnik zheleza v mestu »Nora« ob Norasec. Ravno tako reka »Noarus« (po Strabonu) ni Sava, kot meni vechina, in kar navaja Strabon, ampak reka Ljubljanica, ki kar dvakrat izgine v »nori«. »Noreja« je bilo prvotno Slovanom obmochje, na katerem se nahajajo naravne jame, ali pa, kar je she bolj verjetno, industrijsko izkopani rovi rudnikov.

Mishljenje, da razen Grkov in Rimljanov stari prebivalci nashe Zemlje niso imeli svoje kulture, je seveda krivichno, saj je vsaka kultura, ki nosi to ime, zbirka kulturnih ostalin starih chasov in svetov, ki je toliko boljsha, vechja ko je izbira in strozhji ko je izbor.

Ne sme nam biti tuje, da so bili stari prebivalci Alp veliki strokovnjaki za pridobivanje zheleza. Beremo lahko, da so tudi pri chrnskih plemenih odkrili zhelezarsko obrt, da znajo v primitivnih stozhchastih posodah iz ilovice liti surovo zhelezo, enako pa je tudi znano, da so zhe davno pred nashim shtetjem znali kaliti iz zheleza jeklo.

Da dandanes Slovenec oznachi norega chloveka z norcem, ima to verjetno svoj kulturno-zgodovinski vzrok. Morda so se nekoch iz konzervativcev, ki svojih zemeljskih lukenj she niso bili pripravljeni zapustiti kljub temu, da so si drugi zhe gradili umetne domove na prostem, norchevali s starim imenom norec. Ta pojem pa je pozneje dobil chisto drug pomen. To se je zgodilo gotovo zato, ker je po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva administrativni pojem »Noricum« padel v pozabo tudi kot topografsko ime.

Enak primer je tudi ime otoka Malta. O otoku se govori, da ga je v daljni preteklosti poselilo neznano pleme, bivali pa so v velikih jamah-luknjah; te ogromne gradnje so bila njihova svetishcha. Fenichani6 so prishli na svojih pohodih na Malto in so to prebivalstvo imenovali »Horrim« (pomeni jama) po njihovih domovanjih, izdolbljenih v apnene stene. Menim, da je pri besedi »Horrim« nastala napaka nekega zapisovalca, da je starejsho grshko chrko H zamenjal z na videz podobno chrko N.

Napisal sem svoj pogled o pomenu pojma »Noricum«, ki je delno na videz naraven, vendar sem to storil proti svojemu preprichanju. Verjetna oblika je ta, ki sem jo prej opisal – »Horici« ali »Horci«, in tu se je morala vriniti kolizija chrk.7 Tako imenuje prebivalec Ptujskega polja she danes prebivalce zahodno lezhechega pogorja »Pohorci« (hribovci) in gorci (Horci, stanovalci pogorij na sploshno). Po ustnem izrochilu posredujemo torej obliko »Horci«, po pisanem pa »Norci«. Osebno imam »Horci« za pravilnejsho obliko, ker za njo govori nastala analogna zamenjava chrk pri poganski boginji »Nerthus« v »Hertha«. Prav mogoche pa je nasprotno, in imamo v tem primeru opravka z dvema povsem razlichnima imenoma, torej »Noreja« je iz »Nora« po tam obstojechih rovih. Ohranjeno pravo ime pa je nasprotno »Norici« Rimljanov »Horci« danashnje rabe.

Prava oznachba za prebivalce jam pa je bila nekoch »haduk, hajduk«. V okrozhju Demmin v Prusiji imenuje narod tiste zlobne duhove, ki zhivijo pod zemljo, she vedno »hajduki«. Ta beseda je morala biti nekoch zelo razshirjena in jo pogosto najdemo na podrochju z veliko jamami (na primer pri Ochos v Brünskem okrozhju, na Hadech, Hady Berg). Pozneje so na Madzharskem imenovali prebivalce, ki so se pred Turki zatekli v gozdove in jame in od tam vodili ljudsko vojno – »Hajduki«, kar pa je s chasom pridobilo pomen popotnishkih roparjev. To ime stoji tudi v organski povezavi z grshkim »Hades«, kakor tudi s krajevnimi imeni: Haida, Hajdina, Hajdach, Ajdovica, Haiding, Haidenöster in drugo. Vse to so kraji, na katerih so se nekoch nahajale naselbine v jamah.

 

Panonija

Rimljani so leta 35 pr. n. sht. osvojili celotno ozemlje danashnje Madzharske na desnem bregu Donave in iz te pokrajine naredili provinco »Panonio«. Zdi se, da je pred tem chasom omenjeno podrochje nosilo isto ime, bilo pa je razdeljeno v veliko okrozhij, katerim so nachelovali »pani« ali »bani«, torej po imenu dezhele je osnova besede slovanskega izvora, she vech, saj so razmere ostale iste do danes. Najvechji politichni uradnik za Hrvashko in Slavonijo (po naslovu tudi za Dalmacijo) se imenuje »ban«. Dolochene denarne enote se imenujejo »banovac« in del madzharskega podrochja izven tedanje Panonije, danashnje Srbije, se she vedno imenuje »Banat«. Na Cheshkem se imenuje gospostvo – grashchakova posest, kateremu je pripadalo tudi sodishche, »panstvo«, in predstojnik »zhupe« se je v staro-slovanski sestavi imenoval »zhupan« (zhupe pan).

Da je beseda »pan« slovanska in pomeni toliko kot »gospod, visokost, vrh«, ni dvoma, mogoche pa je dokazati, da je pojem preshel tudi v nemshchino, ampak pozneje je zaradi metamorfoze izgubil prvotni pomen.

Vse nemshke besede, ki so sestavljene iz »bann«, imajo slovanski »pan (ban)« v osnovi ali dolochilni besedi, kot je to na primer pri Herrbann, Bannkreis – obmochje, Bammeile – mestno obmochje, Bannwald – prepovedan gozd, Bannwart – poljski chuvaj, verbannen – izgnati, Bannrecht – gosposko pravo, Bannfluch, Bannrichter in tako naprej, kar vse ohranja pravice visoke osebnosti. V pojmu Bannrichter je dobro dokazana zgoraj navedena trditev.8

Do sredine 19. stoletja sta obstajali she dve vrsti sodnikov: izucheni in laiki. Od frankovskega vladanja je bilo v navadi, da je dezhelni knez tezhke preiskave in vechje zlochine dal soditi odposlanemu juristu, druge sodne zadeve pa so opravili laichni sodniki. Stari vir porocha (in Franconia judex et asserores sunt rustici), da so to bili kmetje. Zadnje so preprosto imenovali sodnik, in pri Slovanih je v raznih krajih she danes obichaj, da predstojnika kraja imenujejo »sodnik«, kar izhaja iz chasov, ko je ta razsojal manjsha pravna vprashanja. Che pa je prishel od vladarja poslani sodnik, so tega za razliko klicali »pan sodnik (Panrichter)«. Latinski naslov za te sodnike je bil v resnici »missi Dominici« (od gospoda poslani), medtem ko so jih Nemci prvotno imenovali »gewaltbote«, pozneje pa kratko »waldbot«, kar je preshlo v slovensko rabo kot »valpot, valpet«, valpt.

Ko slishimo razlago, da se sodniki imenujejo »Bannrichter« zato, ker so lahko prosto delovanje chloveka vezali (»bannen«), pa moramo to imeti za jezikovno znanstveno napako, predvsem zato, ker se je v letu 1726 na primer na Shtajerskem she vedno pisalo »Paan« oziroma »Pannrichter«. Slovanska pravna terminologija je zato tako revna, ker je bil celotni pravni sistem z vsemi izrastki, kot so pravica mochnejshega, sojenje charovnicam, tehnika muchenja in tako naprej, izkljuchno v nemshkih rokah, izrazi izvirajo iz nemshchine. Slovani so reshili samo nekaj pravnih izrazov iz njihovega prejshnjega patriarhalnega zhivljenja, vse drugo pa so prevodi ali germanizmi.

Nastanek Panonije (Pannonien) ali »Panovine«, kakor se je to podrochje povsod imenovalo, moramo seveda postaviti v chas, ko je zachela globoka ravnina Madzharske izgubljati morski znachaj in so si knezi, vojskovodje in drugi voditelji prilastili tiste predele, ki so se zhe osushili. To je bila nova zemlja, ki je pripadala gospodu »pani«, in she iz tistih chasov izhaja, da so imeli Madzhari in Hrvati tako shtevilna velika plemishka posestva she v prejshnjem stoletju.

 

Turki

Lastna imena Turchija, Turek, Turje, Turjak, Turan, Tur, Tauern, Taurus, Tauris, Taurisker in druga imajo slovanski pojem »tur« (pragovedo – Auerocks) za osnovo; oznachujejo podrochja, na katerih so se nahajali turi (pragoveda). Ko danes Osmane imenujemo »Turki«, stoji v tem velik anahronizem, potem ko so obmochje danashnje Turchije zhe pred nashim shtetjem naselili Turkui, kar potrjuje Mela (I. 116) v poglavju, ki se glasi: »Budini Gelonion urben ligneam habitant; iuxta Thyssagetae Turcaeque vastas silvas occupant aluturque venando.« Po tem so se ti prebivalci prehranjevali z lovom v obshirnih gozdovih, lovili so tudi pragovedo oziroma ture, kar je razvidno iz zgornjega latinskega besedila.

Besedni pojem »tur« je razshirjen po vsej Evropi in delu Azije v korenu topografskih imen, kar potrjuje, da je moral biti jezik, ki je razumel besedo »tur«, zelo razshirjen, in to je lahko samo slovanski jezik, ker edini v vseh njenih idiomih pozna besedo »tur«9 v tem pomenu.

Nenavadno je, da na dve sorodni zhivali »tur« (bos primigenius) in »bizon« (bos europeanus – nem. Wisent) v topografskih imenih naletimo pogosto skupaj. To dokazuje, da sta obe vrsti pragoveda zhiveli skupaj, prebivalci pa so jih natanchno razlikovali. Tako najdemo v Meli (II,22) stavek: In litoribus Histro est proxima Histropolis deinde a Milesiis deductis Callatis, tum Tomae et portus Caria et Pristis promuntorium. Fuit hic bizone, motu terae intercidit; potem (II,24): Deinde est Bosphoros et Propontis, in Vosphoru Byzantion. Ime pokrajine »Bizone« in »Byzantion« v Turchiji sta zagotovo povezani s slovanskim »bizonom«, ta pojem pa je zelo star, ker mesto »Bizone« v chasu Mela zhe dolgo ni vech obstajalo.

Kraje, ki imajo v korenu »tur« ali »bizon«, zasledimo tudi na severu do Holstaina. Tako je Stargardu (Stargrad) ime »Turze« in kraj »Bisnitz Au« (1189 se je pisalo she »Bisneze« in »Bisenci«). Tudi moravsko (nem. Mährische) mesto Bisenz (cheshko Bzenec) s svojimi obshirnimi dobravskimi gozdovi je dobilo ime po »bizonu«, pomeni torej obmochje, na katerem zhivijo bizoni.10

Pravi dokaz, da »tur« ne oznachuje gorovja, nam nudi okolishchina, da so slovensko ime Turjak v nemshchino prevedli kot Auersberg (tur); po tem sodech, je moral prevajalec vedeti, kaj »tur« pomeni, kot tudi neverjetna okolishchina, da se v okrozhju Schlan na Moravskem nahajata dva sosedna kraja »Bisen« in »Turan« in da na primer Turany na Moravskem lezhi na popolni ravnini.

Danashnja nemshka pojma »Tur« in »Ur« (nadomeshcha besedo Ochs – govedo) tudi nista nich drugega kot obrushena oblika besede »tur« s tipichno diftongishko gradnjo pri »Ouer«, enako je tudi »Wisent« prilagojena oblika za »bizon«.

 

Heleni

Heleni so dobili svoje ime, podobno kot Turki, od jelenov, torej tudi po zhivali, ki jo je moralo biti veliko, kar nam potrdijo tudi starogrshki pisatelji kot tudi njihova mitologija. Slovani so opazili bogastvo jelenov v grshkih gozdovih in po njih imenovali to pokrajino.

Ime »Helena« se v juzhni srbohrvashchini she vedno glasi »Jelena«. Ravno tako je nemshki izraz »Elen« (je Elenhirsch) samo obrushena oblika za »jelen«.

Mnenje, da so Heleni dobili ime po ochetu rodu, je samo mit v zadregi razlage imena, in spominja na izmishljene trditve, da so Nemci dobili ime od Tuisco, Rusi od Rurik in tako naprej.11

 

Skiti

Najstarejshe slovansko ime za nomade je »skit« (rusko скыть, скыталець, slov., hrvashko, srbsko skitach, skitezh) v pomenu potepuh, klatezh.

Ni dvoma, da ime izhaja od nekdaj nomadskih Skitov. Ta pomen je v neprekinjeni povezavi z nekdaj nomadskimi Skiti, ki so jim dali ime Slovani, o tem ni dvoma, she posebno, ker Mela (II.11) v nadaljevanju navaja: vagi Nomades pecorum pabula secuntur, atque ut illa durant ita diu statam sedem agunt. Omembe vredno pa je, da Mela »nomades« imenuje samo en del Skitov kot narod brez stalnega bivanja, Slovanom pa je celotni narod Skitov veljal za narod brez stalnega bivanja. Medtem ko v drugih jezikih danes ime »nomad« oznachuje rod ljudi, ki se selijo z enega bivalishcha v drugo.

 

Sarmati

Stari zgodovinarji vedo, da so bili »Sarmati« shtevilchno velik narod severno od Chrnega morja na Volgi, na Donu in tako naprej. Zgodovinarji povedo in izenachijo Sarmate z nomadskim ljudstvom, ki je pripadalo Skitom. Glede na geografsko lego njihove nastanitve so ime dobili najbrzh od svojih slovanskih sosedov, ki ga she danes uporablja rushchina: сοрма. Sarma pomeni plitvo mesto ali vodno sipino. To se nanasha na juzhno rusko reko in kazhe na tochko, na kateri se lahko brez tehnichnih sredstev najlazhje prechka reko. To sicer ni rechni brod, ker bi sicer uporabili besedo »brod«, ampak naprej shtrleche naravne skale, ki gradijo naravni most, te pa so vechkrat prekinjene in so prehodne samo pri nizkem vodostaju.12

Da je bilo v davnem chasu, kot je tudi danes, pomembno poznati takshna mesta, na katerih je bilo mogoche reko prebroditi, je za gotovo naravno, da so prebivalce takshnih mest imenovali »prebivalci pri rechni sipini«, tako torej »Sormati« ali »Sarmati«. To ime se je pozneje razshirilo na vechji krog prebivalcev.

Isti izvor ima tudi ime mesta Praga na Moravskem. Rechna stopnica reke Moldave se imenuje »prag« in prvotno nastalo naselje se je imenovalo kot naselje pri »pragu«. Obstojecha saga o nastanku imena je torej samo pripovedka.

 

Avari

Slovani so Avare imenovali Obri, kar je ne nazadnje tudi njihovo zadnje ime, medtem ko ime Avari izhaja iz oblike posebnosti latinskega jezika iz imena »Obri«.

Stari Nemci so oznachevali ljudi visoke rasti »Huni« (Heunen v Nibelunshki pesnitvi), iz tega v njihovem jeziku, ki ne pozna preglasa »Hunni«. V slovanskih jezikih pa oznachimo mozha visoke rasti za »Obr«, torej oznachuje »Hunna«. Stari grobovi Hunov (Hünengräber) niso torej nich drugega kot grobovi iz chasa »Obrov«, torej »Avarov«.

Avare pa na sploshno poznamo kot ljudi mongolske rase in nizke rasti; kako je potem mozhno, da so vsebovali grobovi Hunnov okostja zelo visoke rasti? Verjetno je, da imamo tu opravka s skupino Slovenov, katerih chlane so Nemci imenovali »velikani« (Riesen), sosedni Sloveni pa so jih imenovali »Obri«. Moshki rod Slovanov na Kranjskem na Balkanu je visok. V takratnih slovanskih, danes pruskih provincah, je v Evropi she danes visok odstotek moshkih zelo visoke rasti.

O »Hunih« smo vajeni brati, da so bili najhujshi barbari, ki so si meso naredili uzhitnega s tem, da so si ga dali pod sedlo in ga z jezho omehchali, bili pa naj bi majhne postave in grdi. Vseskozi shkodljiv opis, in pri tem naj bi jih imenovali »velikani«, ker so to Nemcem sinonimni pojmi.

Znachilno je, da zgodovina Hunov uporablja samo podatke tistih pisateljev iz chasa Atila, ki so o njem in njegovi dobi znali povedati samo grozne stvari, medtem ko so Priskovi zapisi, ki razmere opisujejo veliko svetleje, ostali neopazni. Dejstvo je, da so opisani primeri, ki niso logichni in ne prenesejo kritike. Kako lahko na primer razlozhimo, da je takshen barbar, kot naj bi bil Atila, za zheno dobil burgundsko kneginjo, da so svatbo slavili na Dunaju sedemnajst dni, da so Burgundi obiskali Atilov dvor, njegova rezidenca pa da je imela veliko palach. Atila naj bi snubil tudi bizantinsko kraljichno Honorio, zgodovina tudi pove, da Atila ni imel veliko vojashke sreche, odkar se je vrnil iz Italije, saj so ga leta 451 na Katalaunskih poljih skoraj unichili. Pri tem, ko se ga je vse balo in mu je bizantinski kralj moral zelo povishati letni denarni tribut, je med drugim vse to dokaz, da imamo tu zgodovinsko pomoto ali ponaredbo zgodovine v zelo nerodni obliki. Poleg navedenega so bile med stanovi vedno velike razlike, nekdaj celo vechje kot danes. Z vidika druzhbenih obichajev si res ne moremo predstavljati snubljenja tega premaganega poglavarja »Indijancev« pri evropski vladarski druzhini.

Che pa je bil Atila resnichno takshen divjak, kot ga prikazuje zgodovina, potem bi si svojo izbrano nevesto poiskal s silo ali pa bi si jo dal pripeljati s silo. Ne moremo pa si predstavljati, da bi nevesto snubil v skladu z dvornim bontonom.

Che priznamo, da je veliko od tega samo saga, je chudno, da najde saga lepe besede in humana dejanja za barbara, ker so bila ta dejanja, pa chetudi le delno resnichna, v ljudskem izrochilu gotovo she temnejsha.

Zelo jasno se vidi, da so nemshki »Hunnen« in slovanski »Obri« (Avarci) isti narod, in to slovenski narod. Zgodovina navaja, da so Avari s sabo vodili Slovane, ki naj bi jim sluzhili. Ta trditev ni osnovana in ima namen oziroma prosojno tendenco, da potem, ko prisotnosti Slovanov v Srednji Evropi niso vech mogli zanikati, so jih vsaj prikazali kot manjvreden narod.13

Celotna zgodovina selitve narodov je, vsaj takshna, kot se danes prikazuje, v izhodishchu ponesrechena, brez kritike in enostranski prikaz nekdanje dobe, ki nikoli ni bila takshna. Videti je, da je isti narod pod raznimi imeni izvedel razlichne zgodovinske akcije, katerih se niti sam noche spominjati.14 Kako lahko privede do napak to, da razlichni pisatelji isti narod imenujejo razlichno, dokaze za takshno pochetje pa je tako danes kot nekoch she vedno mogoche najti.

Kdo bi na primer chez tisoch let, ko se bodo vsi viri zhe izgubili, pravilno razumel, ko bi nashel kakshen danashnji chasopis, ki govori o Chehih, in drugega, ki bi govoril o Bömih.

Nemshki podezhelski chasopisi na Shtajerskem za Slovence dosledno uporabljajo zanichevalno ime »Windischen« – Vindishi namesto imena Slovenci, ki je sicer uradno ime.15

Che se to zavestno dogaja danes, zakaj se she vechje napake iz nevednosti ne bi dogajale nekdaj! Takshni so torej viri, iz katerih chrpamo nasho zgodovino, in ti viri res ne smejo biti nepreverjene dogme. Od takshne politike in samovolje so pogosto odvisna nasha sporochila, ki nato zachnejo vnaprej veljati za mejnike znanosti!

 

 

Veneti

Od starih piscev vemo, da so bili Veneti, Veneter, Vindi, Vendi shtevilno ljudstvo in prav nihche ne dvomi, da so bili Veneti Slovani.

Etimoloshka razlaga o nastanku in pomenu teh imen je zhe zelo razlichna in pri tem pogosto tudi povsem nenaravna. Kot raziskovalec, ki sem s pomochjo lingvistov razlozhil zhe tisoche topografskih imen, menim, da pomeni korenski zlog »vent« ali »vend« v romanskih jezikih, madzharshchini in angleshchini »vend« trgovanje, kupiti in prodajati in da je pod vsemi temi imeni treba razumeti trgovce.

Spoznanje in dejstvo, da ima vsako etnografsko ime enostavni izvor kot ime kraja, kot tu razlagam za vechino narodov Evrope, ta imena razlagam, kot so nekoch nastala, in jih je mogoche she danes deducirati. Njihov izvor namrech pojasnjujejo kulturno-zgodovinska ravnanja.

Menim, da je korenski zlog »v e n t« ali »v e n d« tako v romanskih jezikih, madzharshchini kot tudi v angleshchini, she danes sploshni pojem za trgovanje, kupovanje in prodajo. Pod gornjim imenom razumemo torej trgovce.16

Spoznanje in okolishchina, da ima vsako etnografsko ime enostavni izvor, naj bo to za ime kraja ali kot razlagam po nachinu nastanka ljudska imena narodov Evrope, ki jih lahko tudi danes razlozhimo, saj so izvori imen kulturno-zgodovinsko utemeljeni.

Nedvomno je zanimivo, da za trgovce v vsej kulturni zgodovini ne najdemo nobenega etnografskega imena, cheprav poznamo imena za manj pomembne poklice, kot za trgovce navadnega sleza (Shlezi), prodajalce kositra (Kositarji). Saj Fenichani in Arnavti17, ki jih poznamo kot pomorska plemena, niso trgovali v notranjosti Evrope. Zhe v najstarejshem zgodovinskem obdobju so ljudje tezhili k izmenjavi dobrin, ki jih je neko pleme imelo prevech, drugo pa jih je potrebovalo, to velja za luksuzne in druge artikle. Kdo je zhe za chasa Odiseje posredoval jantar (glesum)18 s severne obale do Miken? Kdo je prinesel zhelezo v kraje, v katerih ni bilo zhelezarstva? Kdo je dobavljal cin in baker za pridobivanje brona in kdo je prodajal izdelke iz brona, saj rude za pridobivanje kovin ni bilo povsod! Kdo je prinesel kresilni kamen, kamena kladiva, kamnite sekire in podobno v pokrajine mlajshe geoloshke formacije? Kdo je tovoril sol, ki je zhivljenjskega pomena v dezhele, ki niso imele soli, kot so Cheshka, Moravska, Koroshka, Kranjska in v druge kraje?

To vrzel v nashi stari zgodovini so ochitno izpolnili »Veneti, Vendi« (nem. die Wenden), bili so narod, ki je vishke naravnih produktov z menjavo in trgovino izravnaval med pokrajinami. To je tudi razlog, da je bilo ime Veneti tako razshirjeno, da povsod naletimo nanje in jih imamo za shtevilni homogeni narod, ne da bi to tudi preverili. Analogni primer imamo danes pri Slovakih, kadar namrech pride kak potujochi »vezalec loncev« ali trgovec s posodo, vedno rechemo »Slovak« je prishel, che je prishel v resnici Slovak, se nihche ne vprasha, dovolj je njegova obrt za ugotovitev narodnosti.19

Kot kazhejo imena, so bili Veneti v resnici zelo razshirjeni, poznamo she Venete (die Wenden) v Nemchiji, die Winden (die Windischen) v Alpski Avstriji, Veneti v Veneciji, Vindelicier na podrochju Bodenskega jezera,20 die Vendeer v Franciji.

Izgleda, da je tako nastalo tudi ime Slovencev, Slovakov, Slavoncev in nazadnje tudi »Slovanov«. Nadalje ne vemo, kdo je starim narodom dobavljal sol, saj ni mogoche, da bi ti zhiveli brez soli. Zato mislim, da pod gornjimi imeni razumemo trgovce, ki so trgovali predvsem s soljo. Pri danashnjem imenu Slovenci (Slowenen) je to tudi dokazljivo, ker »Venci« odgovarja obliki »Nemci«, kar izvira iz »Nemeti«, kot je »Venci« verjetno nastalo iz »Veneti«. Danashnji »slo« je samo metateza iz »sol«, ker so zhe stari Grki poznali obliko »στλοβευοί« [stlobenoi]. Ta obrnitev glasov je pogosta, na primer kras in karst, klak s kalk in calx; breg z nemshkim Berg in tako naprej, she zlasti je to tipichno v starih zelo razshirjenih besedah »slatina« (sol, mineralna voda).

Che torej trdimo, da bi se po starorimskem »Flavium Solvense« pri Lipnici na Avstrijskem Shtajerskem moralo pravilno imenovati »Flavium Slovense«, je to odvech, ime samo nam namrech pokazhe, da se Rimljanom etimologija te besede zhe ni vech izshla, a so zato po osnovnem »sol« pisali »Solvensi« namesto »Salvensi«.

Naravno je, da na ozko omejenem obmochju obstajajo narodne skupine z razlichnimi imeni, ki pripadajo istemu plemenu, da pa nasprotno naletimo na isto ime v razlichnih pokrajinah, ker vsako slovansko narechje na enak naravni nachin poimenuje prebivalce.

Tako poznamo za prebivalce Spodnje Shtajerske podrobna imena glede na teren kot Pohorci, Poljanci, Gorichani, Halozhani, Savinjchani in tako naprej, da naseljujejo Pohorske hribe, Ptujsko polje, Slovenske gorice (nem. Windische Buheln), Haloze ali dolino Savinje, vendar so po jeziku vsi Slovenci. Nihche pa ne bi pomislil, da bi zaradi jezikovne razlike v narechju narod razcepil.

Nasprotno pa imajo narodne skupine enaka imena, kot na primer Poljaki, Polanjci, Bulaki, katerih imena ne oznachujejo nich drugega kot to, da so prebivalci ravnine, pripadajo pa raznim slovenskim dialektom. Tako lahko razlozhimo, da najdemo imena Vinidi, Veneti, Wendi in tako naprej v razlichnih pokrajinah, da je vsak slovanski dialekt takshna narodna skupina, ki je z njimi trgovala in je nastanek in pomen imena vedno isti.

Isto velja tudi za etnografske pojme: Slovenci, Slovaki, Slovinzen, Slavonci in Slovani (Solavi?) posebno za trgovce v sredishchih pridobivanja soli in pripishemo odstopanja imena posebnostim dialektov razlichnih podrochij.

Izogibati se moramo prouchevanju etimologije brez kulturne zgodovine, ker je vsaka zase brez praktichne aplikacije vechinoma nekoristna. Podobno je tudi prouchevanje lobanj s kraniometrijo v prazgodovino ljudstev prineslo le zmeshnjavo in celo trezne raziskovalce zavedlo v zmoto. Celo laiku je nerazumljivo, kako lahko antropologija po par starih lobanjah, ki so jih nashli samo v Evropi, postavijo tochno dolochene zakone o rasi in jeziku, cheprav vemo, kakshne razlike imamo zhe v vsaki druzhini glede na obliko lobanje, tipu ali barvi las, kakshne razlike pa imamo shele v neki vasi, v kateri lahko govorimo skoraj samo o incestu.

She do danes si uchenjaki niso na chistem glede avtohtonosti Slovanov v Evropi, ko imamo na stotine g o v o r e ch i h dokazov, kako lahko na osnovi m r t v i h argumentov avtohtonost zanikajo.

Ravno zaradi tega pletejo brezobzirno vedno znova enostranske teorije, ki pa so vedno bolj nevzdrzhne. Kdor postavi sistem po subtilni meritvi ene same lobanje (na primer neandertalcheva), ki je tisoche let lezhala pod tezho zemlje in se je lobanja lahko deformirala, lahko pa je lobanja nekega kretena, tistega ne moremo jemati resno! Znanost, ki niha med resnico in zheljo in zheljo po njej, pa ni prava znanost.

 

 

Raziskava povezave naravnega mita in ljudske domishljije med nekoch in danes

V tej zbirki dokazov, sestavljenih iz zastrtih argumentov, je mogoche, da so kakshne navedbe zmotne in narobe osnovane. Veliki obseg obdelane tematike zahteva gotovo she intenzivne obdelave, ker so tu podana samo moja opazovanja in iz njih izpeljane naravne razlage imajo tako glavno besedo. Pri delu sem imel malo tuje pomochi, nisem pa je niti posebno iskal iz bojazni, da tudi sam ne bi zapadel v tire zhe prehojenih poti, ki do sedaj niso privedle do cilja. Jaz hodim tu bolj ali manj kot eklektik s tem, da na zastavljena vprashanja odgovorim iz vechjega vidnega polja, saj temeljim na shirokem prostoru raziskave. Na koncu naj podam she nekaj razlag predhodnim trditvam, da moj sklep ne bo izpadel premalo utemeljen.

Ne da se prikriti dejstva, da znanost o raznih jezikih deluje zelo enostransko, saj znanstveniki pogosto ne poznajo potrebnih jezikov, predvsem ne poznajo slovanskih, in jih tako ne uposhtevajo, ker pa ti znanstveniki prikazhejo svoje delo kot dogmo, zavedejo she druge strokovnjake v zmotno sklepanje, saj ti raziskovalci nadaljujejo od tam, do koder je bilo zhe razlozheno. V tem tichi glavni del zgodovinske pomote, da neki narod nastopi na odru svetovne zgodovine shele, ko se zachne pisna zgodovina tega naroda. To gledanje je napachno in ga lahko primerjamo z naivnim otroshkim razmishljanjem, da sonce vzide za naslednjim hribom iz morja nashega obzorja. Toda v razvoju nekega naroda, ki se zachne udejstvovati, je za njim zhe ogromno let priprav, in o tem po navadi ne razmishljamo.

Mnogi radi govorijo o pomanjkanju kulture nashih predzgodovinskih prednikov in bi se morali sramovati, che kulturo davnih chasov primerjamo z nekulturo danashnjega chasa.21

Vprashajmo se, ali danes vsaj en odstotek zhiveche populacije pozna sestavo brona, pridobivanje zheleza ali proizvodnjo stekla? Koliko zdravilnih rastlin je poznala vsaka kmetica she pred nekaj rodov, ki jih danes pozna samo farmacevt? Koliko ljudi zna prepoznati strukturo kamna, ampak stari vinichar pozna razlike zelo podrobno in nashteje vse vrste kamenja v njegovem vinogradu z izvirnimi podedovanimi imeni, ki pa na zhalost izginjajo, ker teorija izpodriva prakso.22

Tisto malo, kar se je sluchajno ali zaradi nezavedne kontinuitete ohranilo, je prastari rodovnik besed in pojmov za nashe dezhele, imena narodov, gorovij in rek iz sive davnine. To so edine zhive priche, ki so kljubovale vsem spremembam nashih prednikov, ki so na povrshju ohranili spomin na narod, ki jih je uporabljal prvi, in nadomeshchajo tisto, kar nam manjka, ker ni bilo nichesar napisanega o bivanju nashih prednikov.

Vsota toliko topografskih imen Evrope, njene slovanske besedne korenine prichajo, da so stari slovenski jeziki (staroslovenshchina) prajezik23 najmanj vse srednje Evrope in jih morajo kot takshno tudi sprejeti. Dlje nazaj v prazgodovino vse do terciarja starim jezikom ni mogoche slediti, dobimo pa tudi vtis, da imajo jezikoslovci za prvotni jezik velike slovanske jezikovne druzhine danashnji slovenski idiom. V njegovem starem jezikovnem zakladu najdemo she danes najvechjo besedno sorodstvo. Vzrok za to je, da Slovenci zhe iz davnine prebivamo neprekinjeno na tem alpskem prostoru od chasa pragorovja ali pa she starejshe formacije, dozhiveli smo malo geoloshkih katastrof. Videti je, da so imele Alpe najvechji naravni vpliv na prvi razvoj in pot prachloveka v Evropi, ker vsa nizhje lezhecha podrochja zaradi karakterja vode niso delovala razvojno, shele pozneje, ko so se pogoji zhivljenja na ravnini izboljshali, je chlovek pochasi preshel v nizhino. Pravilni pogled na idealno lokacijo za zhivljenje in razvoj prachloveka v Evropi je imel znanstvenik, ki je evropskega prachloveka imenoval »Homo alpinus«. Menimo, da so bile v Alpah, glede na geoloshke pogoje in drugo, idealne mozhnosti, da se je chlovek sploh lahko obdrzhal in razvijal.

Che se ozremo v preteklost, so bili zhivljenjski pogoji v Alpah zagotovo ugodni: dovolj je bilo divjadi za lov in ribolov, pashniki so bili za zhivinorejo, velika nahajalishcha soli v Norishkih Alpah, kakor tudi morska sol, bila je bakrena ruda (bakrena doba), nahajalishcha cina in svinca za litje brona, zhelezna ruda najboljshe kvalitete (norishko zhelezo), zlato v gorah (Norishke Alpe), kakor tudi zlatokopi rechnega zlata v vseh alpskih rekah in drugo. Od tod so vse potrebe, ki opravichujejo odkritja prazgodovinske dobe. Visoko gorovje je tudi prostor, ki ga je prachlovek poiskal v chasu porasta vodne gladine in v poplavah je tu nashel zashchito. Tudi ob vesoljnem potopu se je prachlovek lahko reshil in ohranil le v Alpah.

O nastanku sorodnih jezikov in narechij imam svojo hipotezo, ki jo moram navesti in je ne bi smeli povsem odmisliti. Sprememba nashih evropskih, na sploshno imenovanih »indogermanskih« jezikov, je mochno odvisna od natanchnosti gibanja Zemlje. Potrjeno je, da odklon zemeljske osi glede na ravnino krozhne poti Zemlje ni konstanten. Zaradi lunine privlachnosti kot tudi sonca na ekvatorialno nabreklost cone se v chasovnem razdobju priblizhno na vsakih 21.000 do 26.000 let obe hemisferi, perihelij in aphelij, popolnoma zamenjata, in da se je to v tem obdobju vsaj zhe enkrat zgodilo, o tem ni dvoma. V tropski coni, na primer v Afriki in Kordiljerah, so v ledeni dobi nastali ledeniki, kar dokazujejo sloji zemlje v Afriki kot tudi v zmernem podnebju. Obdobja ledene dobe, ki obstajajo v vseh formacijah Zemlje, temeljijo na ritmih Zemlje.24

Na severovzhodnem rtu Azije, torej na Severnem ledenem morju, izkopavajo odlichni chrni premog v velikem nahajalishchu v dnevnem kopu pri vasi Dedinskoje. Kako je nastal tam premog najstarejshe formacije, ko pa drevesa tam sicer sploh ne rastejo? To je dokaz, da so tu nekoch rasla velika drevesa. Zagotovo vemo, da je chlovek dozhivel zhe del terciarja zgodovine nashe Zemlje, prezhivel je dobo med terciarjem in diluvijem, kakor tudi glacialni in interglacialni chas. In zakaj chlovek svoj chas takshnega podnebno skrajnega obdobja ne bi premagal, saj to she danes potrjuje. Poznamo veliko malih in nizhjih zhivali, na primer jamskega hroshcha, ki so na vechini krajev prezhivele ledeno dobo. Che pa bi sauriji iz chasa terciarja v ledeni dobi poginili, bi z njimi poginila vechina zhivljenja ali celo vse. Kljub temu pa je vse prezhivelo in so sauriji, razen krokodilov, izumrli, kot smo zhe omenili, najbrzh zaradi povsem drugachnih razlogov.

Razmisliti moramo o tem, da je ta natanchna, precizna ritmika odlochilno vplivala na pojav narechij in meshanico narechij, ker so tudi jeziki dozhiveli spremembe v chasu podnebnih sprememb, in nastale so rase, jezikovna in kulturna meshanja. Ta domneva izhaja iz etimoloshkega opazovanja treh glavnih evropskih jezikovnih skupin: slovanske, germanske in romanske. Danes so jezikovne razlike precej velike, che pa se ozremo nazaj v predzgodovinski chas, ko she ni bilo abstraktnih pojmov, je chlovek poimenoval samo tiste objekte v naravi, ki so ga obdajali ali pa so bili na tak ali drugachen nachin pomembni za njegov obstoj, vidimo, da so ti izrazi pri navedenih jezikih she danes enaki. Che se chasovno she bolj odmaknjeno v preteklost, vidimo koncentrichni skupni tok vseh tistih pojmov, ki so morali biti prachloveku v vsakem trenutku na voljo.

Za prachloveka bi gotovo bilo nemogoche, che ne bi takoj, ko je obvladal jezik, imel besede za tiste objekte in dogajanja, s katerimi je bil v stalnem odnosu, ki ga ni mogel niti preprechiti; to so predvsem besede kot oche, mati, brat, sestra, sonce, luna, morje, voda, sol, zmaji, tur, luch, noch, delati, plesti in tako naprej. In te besede imajo v indogermanskem jeziku isto deblo in tudi enako obliko izrazhanja. Imamo besedni dokaz, da so vsi iz enega sredishcha, da izvirajo iz istega jezikovnega vira in istega jezikovnega zaklada, zato si skupnega izvora posameznih jezikovnih skupin ne smemo predstavljati kot nekakshno fantazijo, temvech kot resnichnost.

Vse to je sicer videti kot uganka, ampak kot vse uganke tudi ta vodi vselej k eni sami reshitvi, saj povezava izkustva in shpekulacije, torej povezava izkushnje z obchutkom in logichnim razmishljanjem, tudi to vprashanje usmerja k filozofiji enotnosti in izvora. To pa je tudi povsem naravno, saj chlovek vedno poimenuje predmete po vtisu, ki ga nanj naredijo, in ta obchutek in sprejem je povsod skoraj enak.25

Toda ta prvotni jezik je ob nadaljnjem shirjenju moral prestati spremembe, ki se z razdaljami vechajo, in to gotovo poznamo, saj zhe v dveh sosednih vaseh najdemo razlike zhe med prebivalci istega jezika, ki jih lochi vechje gorovje. Kakshne so spremembe v jezikih v teku zgodovinskega obdobja, ki jih je znanost she ugotovila, kaj pa se je zgodilo v obdobju, ki ga ne moremo raziskovati? Uchenjaki po navadi opazujejo svoje objekte z obarvanimi in ne chrnobelimi ochali. Tudi pri najvechji objektivnosti je tu, kot pri drugih objektih, naj zveni she tako protislovno, spoznati najenostavnejshe, obenem pa je tudi najtezhje.

Jezik prachloveka ima omejen besedni zaklad, kot je bil tudi njegov inventar, ki ga z nekaj pojmi izchrpamo. Ampak teh nekaj pojmov naredi vechje kroge, pri tem se izgubi prvotni zgled v tej meri, kot se pri rabi oddaljuje od prvotnega pomena besede. To je podobno kamnu, ki ga vrzhemo v morje in povzrochi krozhno gibanje, ki se v vedno shibkejshih valovih izgubijo v neskonchnosti morja, tako da na kraju povzrochitelj tega gibanja ni vech spoznaven ali opazen.

Pojmi (besede), ki jih je chlovek gradil v prastanju (Urzustande), so samo v eni obliki lastni vsem indogermanskim jezikom, zato lahko podvomimo, kateri jezikovni veji je treba dati prednost. Vechino starih, nespremenjenih objektov, kot imajo dezhele, reke in gorovja imena, ki jih zhe na prvi pogled spoznamo kot slovenska, she bolj kot osnovni pojmi k temu, ki jih slovanski jeziki razumejo she danes, tako je lahko jezik »Homo alpinusa«26 samo ta, ki ga danes oznachimo za slovenski jezik.

Nich tochnega ne vemo o spremembah, ki so jih ti pojmi dozhiveli od zachetka zgodovinskega obdobja do prazachetka jezikovne mehanike, razpolagamo pa z dovolj izhodishchnimi tochkami, da spoznamo prvotno obliko, saj ko pridemo do besede z enim zlogom, lahko sklepamo, da smo prishli do predzgodovinskega chasa, ker se samoglasnishke permutacije enostavnih zlogov naposled izchrpajo, vendar hitreje kot vrsta tistih objektov, ki jih je zhelel poimenovati predzgodovinski chlovek.

Pod zlogom »os« razumemo nekaj ostrega, konichastega, visokega, zato so pojmi ostrina, ost, os, fr. hausse = gibanje proti ostrini. Ost (ostra konica, jezhica), osa (osa, oster hrib), osat (oster, konichast) in tako naprej; pri pojmu »pren« tu zaman prisluhnemo naravnemu stanju, in kljub temu vemo, da je nekoch po celi Evropi pomenil alpski pashnik; zaradi posebnih, nam neznanih predpostavk so imeli to ime, in opravicheno so potrdili ime povsod, kjer so ga uporabili.

Tako poznamo Prenj planino v Hercegovini, pogosto na Balkanskem polotoku, kot ime dela gorovja na Shtajerskem Preinalpe, Prem, Prennhube in v Nizhji Avstriji Prein, na Koroshkem Preining in Tirolskem Brenner in drugo. Verjetno je tudi ime Pireneji, kjer zhivijo Baski, kar pomeni pastirji, ki so po izvoru Sloveni in so prav tako nastali iz »pren«, o chemer seveda pricha bogastvo pashnikov tega gorovja. Menijo, da je ta beseda ilirskega izvora, ne priznajo pa vedno, da so bili Iliri Sloveni, ampak o tem je vsaka razprava nesmiselna, saj nam nihche ne zna povedati, kaj so bili Iliri v resnici.

Po sedanji hipotezi, da nashi glavni evropski jeziki izhajajo iz sanskrta, znova vidimo bolezensko lastnost chloveka, da vse nerazumljivo prestavi v daljavo na she manj znano podrochje, cheprav nam razlaga in resnica lezhi naravnost pred ochmi. Preciznostna teorija pa nam naredi razumljivejshi tudi izvor Indijcev. Prav tako bi lahko Indijci zapustili svoja nekdanja bivalishcha, ko je nastopila ledena doba (Glazialzeit) na tem podrochju. Prechkali so Bospor, obshli Kavkaz in chez chas prodrli v njihova danashnja domovanja, kjer jim je zopet morje, tako kot onim, ki so ostali doma, postavilo meje. Jezikovno povezavo z Evropo pa je iz ozadja prekinil tuj jezikovni klin. Che bi bilo nasprotno in bi sanskrt in narod Indije pomenili zachetek evropskih narodov in jezikov, bi ostalo nejasno, zakaj so vso Evropo poselili iz Indije, sami pa niso nich vplivali na svoje sosede v Aziji in je moral jezik Indijcev preskochiti skoraj celotne dezhele semitskega in mongolskega jezikovnega podrochja. Ta oscilacija ali sprememba podnebja je lahko razlog, zakaj je nasha, danes znana kot indogermanska jezikovna skupina, pognala toliko jezikovnih vej, saj je s chasom izostal vsak nadaljnji stik s prajezikom, in za vse pojme razvoja, ki ga predzgodovinski chlovek she ni poznal ali uporabljal, in na raznih tochkah je moral vsak jezik sam najti in uporabiti nove besede.

Kot iz vsega tega izhaja, so tu navedeni primeri hipotez in potrdila, ki opravicheno odprto zanikajo sedanjo veliko zgodovinsko zmoto. Morda bo to delo mozhe znanosti dovolj spodbudilo, da bodo tukaj podane dokaze takoj preverili. Dejstvo je, da smo z zharki na vse strani osvetlili telesa, vendar pa sence, ki lezhi na nashi preteklosti, ne moremo popolnoma osvetliti.

Che zhelimo to pomembno vprashanje razjasniti, morajo znanstveniki najprej priznati sedanje nezmotljivo oporekanje dolochenim naravnim zakonom, ki jih danes vidimo. Odpovedati se morajo trdim besedam svojih despotskih doktrin in celotne raziskave podrediti naravnemu razumu brezmejne resnice.

Vsekakor je she posebej sporna domishljavost, da imajo strokovnjaki svoje posebno, katerokoli znanstveno podrochje za svojo nedotakljivo domeno in ne pustijo nikomur ugovarjati, kot da ne bi bilo znano, da veliko odlochilnih izumov in odkritij ne prispevajo strokovnjaki. Vsa znanost po svoje ni nich drugega kot preneseno izkustvo.27

Nisem povsem preprichan, da bo predlozheno delo tokrat zhe zadoshchalo za tezhko in odlochilno bitko, vsekakor sem pripravljen nastopiti pred katerim koli forumom tudi kot samostojni borec na tem, sicer nadvse spornem podrochju. Pripravljen pa sem tudi priznati dokazane napake, zato delim dokazno gradivo na moje trditve in mnenja. Vedno pa trdim, da je najbolj zanesljivi voditelj v predzgodovinski chas nashe preteklosti samo nash jezik, ker nimamo upanja, da bi nashli pisne dokaze iz takratnega chasa. Vsota vseh pojmov, ki jih je neki narod zapustil, vsebuje imena naselij, gora, rek, jezer in besede za zhivali, rastline, minerale, orodja in ne nazadnje za njegove bogove. To je predzgodovinski jezikovni zaklad (Ursprachenschatz), ki istochasno predstavlja njegovo najstarejsho zgodovino. Narod, kateremu so namenjene te shtudije in she danes naseljuje dele tega obmochja, je moral na tej zemlji biti staroselec. Domnevam, da je na zemlji bilo vech sredishch nastajanja prajezikov, vendar ne na ravninah, temvech na podrochju vechjega visokega gorstva, vendar imajo vsi sorodni jeziki eno samo skupno gnezdo nastanka. Naprej domnevam, da je chlovek dozhivljal in spremljal nastanek premoga, videl je izbruhe in umirjanja vulkanov in soobstoj chloveka z dinozavri. Prav tako domnevam, da je tudi Evropejec prezhivel najmanj dva preciznostna ritma.

Te domneve so hipotetichnega znachaja, saj za uspeshen preboj novih idej, ki naj zamenjajo stare nazore, ki jih je religija in znanost dolgo tako oblikovala, da zdaj potrebujemo temeljite razlage za dosego preskoka, sicer tudi tu velja »έσσεται ήμαρ«! [éssetai hémar; gr. fraza s shirshim pomenom: prishel bo dan (usode), nich se ne pozabi, zgodilo se bo ipd. – op. ur. I. A.]

 

(poglavji iz knjige: Martin Zhunkovich, Kdaj so Slovani naselili Srednjo Evropo?; Ljubljana 2018; nem. izvirnik 1904; gl. tudi Davorin Zhunkovich, Starodavnost Slovanov v Evropi, Revija SRP, 127-128 / 2016)

 

Prevod iz nem. Franc Verdel

 

 

 

Opombe avtorja:

1 Tipichni primer za to so imena krajev Palfen, Pölfen, Pelva in podobna imena v blizhini skalne stene ali v blizhini skalnatega bloka, ki nam pade v ochi. Izvor imena so iskali v retshchini, kimbrishchini, bretonshchini, provansalshchini, v narechjih Tirolske in v nemshki Shvici, nihche pa ni pomislil na Chehe in Slovence, ki she danes imenujejo veliko skalo »balvan«.

2 Obstajajo pa tudi dela, ki razlagajo imena krajev z zavidljivim aparatom znanstvenikov in so bila napisana z veliko truda, ki pa so za znanost brez vrednosti, zaradi mozhnosti zavajanja pa celo shkodljiva, saj od sto imen niti enega ne razlozhijo pravilno.

3 Konglomerat je sestavljen iz samih okroglih kamenchkov, ki so se v naravi zlepili, in je mozhno, da je izvirno ime »zrn« (nem. Kern) in ne »zhrn«. V starih chasih she niso razlikovali med konglomeratom in brecho.

4 Tako so na primer kraj »Marija nova Shtifta« pri Ptuju imenovali Chrna gora, ker je cerkveni zid chrn in so temu pripisali chudezh za chasa turshkih vpadov. Ta razlaga gotovo ne drzhi, ker je mogochni konglomerat, na katerem stoji cerkev, bil tam zhe pred njo, che pa bi bila cerkev chrna, bi se imenovala »chrna cerkev«. Cerkev pa v chasu gradnje gotovo ni bila chrna, ker uporabljeni konglomeratni apnenec s shkoljkami in peskati kamen nista chrne barve. Sedanji izgled zidu je tako kot pri vsakem starejshem kamenem zidu samo temnejshe barve.

5 Osnovna beseda je sicer bila slovanska oznachba »zholto, zhelto« za rumeno ali pa je zlato dalo ime za to barvo. Tu zopet vidimo obichajno metatezo pri slovenski besedi, che ta glasi z dvema konsonantama, torej »zlato« v »zalto, zelto«.

6 Nikakor ne morem na tem mestu zamolchati svojega mnenja, pa cheprav me boste v prvem hipu zasmehovali, domneve, da so Fenichani in Benechani verjetno isti imeni, in to ne samo zaradi enakega zvena imen, ampak zaradi zgodovine obeh narodov, ki izpada v njunih edinstvenih vzporednicah. Morda bo moje domneve potrdil nov podrobni shtudij.

7 Ne moremo si zamisliti, da po vsej Evropi razshirjeni Slovani ne bi imeli svoje pisave, ker je v naravi vsakega naroda, kot v kulturi grobov, da se na predmetih obdrzhi kaj posebno pomembnega. .Stari Slovani so torej pisali na kozhe, za kar so vsi Slovani imeli oznachbo »runo«. Od tega pojma so shele pozneje nastali pisani znaki v nemshkih »Runah«. Tudi pravljichno »zlato runo« (Goldene Vlies) je verjetno samo »runo«, na katerem je bila z zlatimi chrkami napisana kakshna pomembna pogodba – morda pismena pravica o izpiranju zlata iz dolochenih voda, ki pa je sprozhila nevoshchljivost drugih ljudstev. Podvomiti moramo, ali beseda »Vliess« (runo), ki ima za nemshchino neobichajno glasovno sestavo, ne izvira iz »vlas« (ki pomeni surovo strojeno runo).

8 V stari visoki nemshchini (Plattdeutsch) pomeni »pan« she: visokost, vladar, iz chesar se je ustalilo novo-latinsko: bannus, bannum in francosko »ban«.

9 »Tur« naj bi se imenovalo »gorovje« v severno semitskem jeziku; che bi bil ta pomen pravilen, je to samo metonimichno (kraj za zhivali, ki se nahajajo v njem) uporabljeno. Tauern, Taurus,Tauris in drugo pomenijo gorovje, katerega se oznachuje s tem, da so se tam nahajali »turi«. Ime moramo torej voditi na to dejstvo. Nadalje obstajajo mnenja, da »tur«, »taur« pomeni v keltshchini »gorovje«. Zelo chudno je, da to besedo pripisujemo semitskemu in keltskemu jeziku, za kar nimamo dokazov, nikakor pa ne slovanskemu jeziku, ki ta pojem pozna na vseh podrochjih.

10 Istega izvora je tudi »Bisamberg« pri Dunaju, njegova stara oblika imena je bila Bisinberg, Pisinberch in drugo.

11 Medsebojna odvisnost stanja etnografskih imen zooloshkega izvora motivira domnevo, da je tudi Trakija dobila ime od »trak, drak« (zmaj), in tudi Grki govorijo o mitoloshkem namigu izvora imena.

12 Podobno mesto gradi kamnita in derocha Neretva (Nerenta) severno in juzhno od Mostarja in se severno lezheche mesto prehoda imenuje “Skakala”. Stanovalci uporabljajo ta mesta, kjer reka teche samo skozi ozka, vendar globoka skalna korita, kot prehod, kjer lahko skakalec izgubi tudi zhivljenje.

13 Tudi ime Atila zveni slovansko in zveni tako kot »ochka« (Väterchen). Vsekakor pa zveni ime enega od Atilovih sinov Dengesich, kar je nedvomno slovansko ime.

14 Mali dokaz za povrshnost takratnih piscev zgodovine sluzhijo okolishchine, da z gotovostjo ne vedo niti, v katerem letu je Atila umrl, niti kje je »Bich Evrope« Atila pokopan.

15 Raba imena in imenovanje Slovencev za “Vindishe” (Windisch) pa je lahko, kot bom razlozhil v poglavju o »Venetih«, zgodovinsko pravilna.

16 Na tem mestu moram opozoriti, da morda tu in tam podam razlago, ki jo je objavil zhe raziskovalec pred mano. Che se v kakshnem poglavju to zgodi, mi morate oprostiti. Nisem hotel izkoristiti uma in pridnosti nekoga drugega, vendar sem vezan na sluzhbovanja v malih kasarnah, ki ne nudijo dovolj pogojev za moje shtudije in nimam dovolj pregleda nad vso literaturo in che sem v kakshni pomembni tochki podal izjavo, ki je bila zhe prej oznanjena, je to za razlago problema toliko bolje, ker sva na ta nachin na razlichnih krajih in chasu prishla dva do enakega sklepa.

17 Ni dvoma, da so danashnji Arnavti epigoni tistih pravljichnih Argonavtov, katerih trgovske poti so vodile do Kolhide. Za to trditev govori ime kot tudi geografska lega njihovih domovanj.

18 Che imajo izraz »GLAS« (glaz) za ochi, in primerjava ochesa s steklom je zelo blizu in je mozhno, da so pod izrazom »glasum« razumeli steklo. Z jantarjem so verjetno trgovali shele potem, ko so ga znali tudi polirati, in le sluchajno stari pisci imena »jantar« niso omenjali. Pisci imajo Fenichane za izumitelje stekla, ampak glede na pomembnost in umetnost izdelave stekla so najstarejshi izdelovalci stekla gotovo Veneti, in zato dozdevamo, da so Veneti kot ekstenzivni trgovci in izdelovalci tudi izumitelji stekla. Veneti, Veneci in ne Fenichani, ki so morda samo grshko ime za Venete. Zelo verjetno je poldragi kamen »moldavit« (vltavit) ostanek prazgodovinske izdelave stekla in ni vrsta kremena ali meteorita. Moldavit so nashli prav na Cheshkem, kjer she posebej cveti steklarska industrija, ki ima tudi obilico surovin. Moldavit je zelo krhek, ne vsebuje vode in se tezhko brusi, kar vse ni primer pri okrasnem kvarcitu; tako je verjetno trdo steklo vlito v glinaste modele in izstopa zaradi svoje zelene barve in omejenega najdishcha, medtem ko najdemo veliko starejshega stekla, ki pa zaradi navadne barve ni opazno. [glaesum / glesum – lat. jantar; glaz – rus. oko; das Glas – nem. steklo, ochi – op. ur. I. A.]

19 Podobna imena, ki izvirajo iz obrti, so she: Bezjak (na Hrvashkem), kar pomeni trgovec s tapetami; Cincar (pravilno Chinchar, tudi Chanchar) v Albaniji, kar pa je izdelovalec kljuchev; Grk pomeni she danes v Bachki (na juzhnem Madzharskem) trgovca, kramarja.

20 Bodenskemu jezeru, okrog katerega so zhiveli Veneti (Vindelicier), so Rimljani imenovali enostavno »voda«, vendar za razliko od ostalih jezer so mu dali atribut »Venetus«, ker je bil na podrochju, kjer so zhiveli Veneti.

21 Ne moremo si predstavljati, kako je lahko nekdo iz malega kosa dienita, zhadeita, nefrita ali eklogita naredil sekiro z drzhalom brez mehanichne naprave: sicer pa si res ne moremo zamisliti, da bi nashi predniki to naredili brez tehnichno-mehanskih naprav, pomagali so si s pripravami, ki so nadomestile dolgotrajno rochno delo.

22 V Halozah (Kolos-Gebirge) na spodnjem Shtajerskem sem se nauchil naslednjega dolochanja sestave zemlje: sipor, shkipor (Mergelsano), peshchec (Sandstein), zhivec (trdi, sivi Sandstein), prodnica (lomljivi Griessand).

23 Ta prajezik pa lahko oznachimo z drugachnim imenom, saj pojem (»slavisch« - slovansko) zagotovo ne spada k prastaremu besednemu zakladu. Vsaj glede na to, da za ta prajezik za zdaj nimamo popolnoma primernega izraza, in oznachba »indogermanski« ni prav nich primerna, in se mora znanstvena terminologija drzhati tistih izrazov, ki so glede na danashnja razmerja najbolj naravni in prilagodljivi.

24 Omenili smo ime Pasterzen – ledenik. Ime pomeni v slovenshchini pashnik (Weidenplatz). Nekoch, v davnini, je bil pashnik v Alpah, v ledeni dobi pa je postal ledenik, vendar se prvotno ime s tem ni izgubilo. Ta ledenik se nahaja na Grossglocknerju, ki so ga Slovenci imenovali »Veliki klek«. Glockner (zvon) je gotovo nastal iz »klek«, pri tem pa imajo tudi posamezni deli te gore slovenska imena (na primer Brusnica, Laprovje, Tishnica in slichno). V srednjem veku se je she pisalo Grosskleckner, pozneje pa Grossklöckner.

25 S sistematiko izvora in prvotnega pomena besed kot tudi z enotnostjo jezikov se v novejshem chasu zelo uspeshno ukvarja dr. Anton v. Velics v Budimpeshti.

26 Glede na chas ta oznachba ni pravilna. Ime Alpe pripisujejo Keltom, ime pa je nastalo veliko pozneje v rimskem chasu, ko je postalo to ime skupno. Praprebivalci za tako veliko podrochje gotovo niso imeli skupnega imena, ker tudi niso imeli pregleda, ampak so se zadovoljili z znanimi imeni detajlov. V resnici ne uporabljajo danashnji prebivalci dezhele in gorovja ime Alpe. Rimljani pa so oznachili iz svojega vidnega polja s snegom pokrite hribe, ki severno omejujejo Italijo, na sploshno kot »montes Albi« [albus – lat. bel; op. ur.], kar je pozneje imensko s pisanjem pisateljev preshlo v sploshno rabo. Da je tako, vidimo tudi iz imena hriba Snezhnik na Kranjskem, ki se je za chasa Rimljanov imenoval »mons Albius« (beli, s snegom pokriti hrib). Kateri vzrok je bil odlochilen, da je iz »b« nastal »p«, ni znano, tako kot ni znano pri »ban« v »pan« pri Panoniji. Vsekakor moramo zapisati, da imamo kar nekaj zgodovinskega materiala in da se nam ostanki najstarejshega jezika kljub enostavnemu videzu pojavljajo v bogati izvedbi.

27 Chloveshko razumljivo je, da marsikateri uchenjak, ki je vse zhivljenje raziskoval na nepravi bazi, zhe iz subjektivnega vzroka nasprotuje, da bi plod njegovega dela postal star papir. Vendar razvoj ne pozna nezhne obzirnosti, in che bi jo poznal, bi she danes stali na ravni zemeljski ploshchi Homerja.