Revija SRP 139/140

David Maria Turoldo

 

MOJ GLAS JE RASKAV

 

Mene pa zamika vsakich,

ko zagledam svetlobo,

ki poseda na balkonu

kot lastovka.

To

nesmiselno zhivljenje,

to pichlo nebo,

ki mi ostaja med hishami,

to zapushcheno kamenje

so moje prilozhnosti;

spomin,

kjer se sestajam sam s sabo,

tam konchno zachutim,

da sem premagal

svojo osamljenost.

 

*

 

Ni zame chistost verza.

Oster kamen je beseda

v mojih rokah.

Medtem ko to, kar mi je drago,

izgrebeno gnije kot potrgano

rastlinsko listje.

Taki so moji dnevi, nesramezhljivo prazni,

moje petje brez not,

resnichnost brez ljubezni.

 

 

 

ADAM

 

Pod dolgimi in bujnimi lasmi

skrivam ametiste in na chelu

nosim jezerske shkoljke.

Oko tudi v senci

odseva zharke severnic,

sam, na svetu, mi je chas enak.

 

Vase zapiram obzhalovanje

za zgubljenimi nebesi

in preprichanje, da me je

Bog premagal.

S seboj sem zadavil ljubezen.

Ti Adamovo srce

nisi nich drugega vech

kot muzej iz mesa.

 

 

 

GOLO STVARSTVO

 

Nimam prosojnih besed.

Moj glas je raskav

kot dlani rokodelca.

V krvi mi je ostal

spomin na grenka zelishcha.

A zdaj se pochutim jedrnat.

 

Trte so obrezane, ptichje petje

je preprosto; posvechen je tudi

kamen pod koleni molivca.

 

 

 

LITANIJE

 

Ker si tezhko breme,

ker se ni lahko odzvati tvojemu glasu

in tvoje sporochilo je brezupno,

ti mi bosh odpustil.

 

Ker je veliko moje zhivljenje,

shibka moja volja,

ugasla moja svetloba,

ti mi bosh odpustil.

 

Ker je moja oshabnost brezmejna,

globoka moja potreba,

grozljiva moja zgodba,

ti mi bosh odpustil.

 

Ker so se moje roke utrudile

moliti, moje srce navelichalo

odpushchati in moja usta blagoslavljati,

ti mi bosh odpustil.

 

Ti bosh blagoslovil njegove stroje in njegov znoj,

edino ti bosh varoval njegove zhene

in otroke, dal bosh kruh in mir;

vendar ti bosh ostal pozabljen.

 

 

 

BOG NE PRIDE NA ZMENEK

 

Le kdaj bo minil ta dan

brez sonchnega zahoda?

Na zazheleno srechanje

nihche ni prishel.

In kamenije pije kri

tega srca, ki je – pravo

chudo – she vedno zhivo.

 

 

 

NE DOPUSTI, DA UMREMO

 

Bog, ti si dan in noch

in

vsak chas

zbran v trenutku,

ki nas napade

v vrtincih kesanja.

 

Bog, si mir in strah,

odpushchanje in sekira,

ki sloni ob drevesnih koreninah.

 

Bog, ti pretish z unichenjem

ali sedish pred hishnim pragom

ali prezhish ob vsakem cestnem ovinku …

 

Che se nam ne razodenesh,

neizbezhno bo, da si nasprotujemo;

che se pa prikazhesh, ne oslepi nas,

ne daj, da umremo.

 

 

 

JAZ SEM ZAGRENIL TUDI TVOJO SMRT

 

Furlanija – zima 1954

 

Mama, imash polna usta zemlje.

Korenine zdaj poganjajo iz tvojih ochi,

iz srca, ki nam je delilo kruh molche.

In vsa si se tresla ob nashih deshkih, a zhe

zrelih bridkostih,

ob dechkih, ki so she vedno sami in revni.

Od takrat je dom zapushchen,

célo dvorishche en sam nered, in nich

se ni spremenilo od skopega bivanja.

 

Mama, zdaj mi niti Bog ne odgovarja,

zaprl se je za bronasta vhodna vrata,

na katera trkam, zlasti ponochi,

a nihche ne pride potolazhit

tega tvojega zadnjega otroka.

Samo veter zhvizhga in jezdi

nad vso ravnino.

 

Zapustil sem chredo: se spominjash

ovce, na chelu belo zaznamovane,

ovce, ki je z nami zhivela toliko let,

matere vseh jagnjet,

ki je poznala tvoj lahki korak

in te je klicala z glasom chloveshkega bitja

in te je gledala s tako milimi ochmi,

ko si jo molzla zvecher.

In jaz sem bil vesel kot lastovka,

ko sem se vrachal s pashe s sito chredo.

 

Zapustil sem nasha polja, mama,

tisto shiroko in tiho ravnino,

ki je imela barvo tvojih plavih

las kot vinogradi jeseni.

 

Zapustil sem sosholce, ki so se lovili,

tik pred belo cerkvijo: se spominjash

tistega zhalostnega septembrskega dne,

ti si me pozdravljala za vrati in mi govorila:

Sin, mi smo ubozhni,

ta dogodek je za nas prevelik!

In bil je dogodek zares prevelik, Mati!

In nebo ne prizanese nikomur

in ljudje ne odpustijo duhovnikom.

 

Zdaj se vracham iz pushchave polovice Evrope

v naravnost ogromni dom. (Takrat

se nam je zdel kot gnezdo vrabcev.)

In me she vedno tezhish na rokah,

chrno oblechena in spokojna.

 

Od takrat me tezhish vsak dan na pateni

skupaj s Kristusom, moja sladka poguba,

kot smo te najbrzh mi tezhili v narochju.

Najprej si ti objokovala nasho usodo,

zdaj pa jaz grenim tudi tvojo smrt.

 

 

 

TRI KRATKA PREMISHLJEVANJA

 

Alef: »Rotim vas, naj bodo vsi nori

od ljubezni do Njega, ki so ga shteli

za norega od ljubezni do nas.«

(Sveta Tereza Avilska)

 

Mi pa govorimo

prevech pametno:

ne prasketajo vech

besede iz ognjenega

grma!

 

In plamen

ne greje vech

in ne razsvetljuje.

 

Bet: »Ne oziraj se na razum,

saj ne pochne drugega, kot da melje.«

(Sveta Tereza Avilska)

 

Ni mogoche zhiveti,

che ti kdo ne verjame;

 

vera hrani prijateljstvo

in prizhiga skupna upanja;

 

vera je isto kot dejanje ljubezni,

vsako resnichno dejanja je vera.

 

Celo Bog se hrani

in zhivi in prepeva

od moje vere.

 

Ti pa, prijatelj in brat

Kristus, kako

si lahko zdrzhal,

ne da bi verovali vate?

 

Ko bi se le ne mogli

ozirati na razum!

 

Gimel: »Pridigarji ne dosezhejo,

da se ljudje osvobodijo, ker tisti,

ki pridigujejo, so prevech pametni

in jim pameti ne zmanjka za veliki

ljubezenski ogenj bozhji, s posledico,

da njihov plamen greje malo.«

(Sveta Tereza Avilska)

 

Ko bi lahko pojoch dozhiveli

krepko in sladko

muchenishtvo, in nobene

 

od teh spokojnosti

pustili nedotaknjene,

peti »blazhenemu upanju«:

 

onkraj vsakega lastnishtva

svobodni in lahkotni

kot gazele v pustnji!

 

Potovati iz dezhele v dezhelo,

nasicheni s hrano in zrnjem

za ptice ob oknih,

in prepevati psalme.

 

In plesati,

dokler ljudstvo ne postane

spet veselo!

 

In ne zahtevati nich,

niti vere:

opevati ljubezen

in izzharevati radost,

z ochmi polnimi

lepote.

 

 

 

IZSELITI SE ONSTRAN MOGOCHEGA

 

Torej je nemogoche zhiveti

samo razumsko

in v odrejenem redu.

 

Nerazumnost ti osvetli

shirna temna obmochja,

kjer se neizbezhno

ugnezdi strah:

a kako se odlochiti in tvegati

brez norosti?

 

Kdo bi ti lahko dal veselje,

da se sporazumevash s stvarmi,

veselje otrok,

veselje prijateljstva in ljubezni?

 

Ljubezen je dejanje vere,

in vera te navda z gotovostjo

o resnichnosti, ki ne razochara,

da se reshish navideznih rechi.

 

Izseliti se onstran videzov

in dosechi stanje resnichnosti

in narediti iz skrivnosti tvoj

dom in se pochutiti blazhenega,

ker ti norosti naposled le ne manjka!

 

In blato preobrazhati v zlato …

 

 

 

V TIHI VERI

 

In nato chakati

na vratih celice

do vechera

do nochi:

chakati nekaj

ali nekoga

ali nikogar,

vendar chakati.

 

 

 

 

OH, SPOKOJNOST

 

Oh, spokojnost misli in chutov …

 

in govoriti sproshcheno in prisrchno z brati

in se sprehajati z Bogom na vecher.

 

 

 

VSE SE MORA

 

Vse se mora she zgoditi

v popolnosti:

zgodovina je vedno

nepopolno preroshtvo.

 

Vojna je zlo shele na povrshini.

Veliko Zlo je prej,

 

veliko Zlo

je »Ljubezen do Nicha«.

 

 

 

ZNANOST, KI NE VE

 

Znanost, ki ne ve,

kaj se skriva onstran

vsakdanjih odkritij,

kaj se skriva v vsem

tem, kar ve:

 

ali gre za novo shpranjo nad prepadom

Vsega ali Nicha.

 

 

 

 

VEM, POZNAM

 

Moje srce,

zadovoljno s tako malim,

 

domishlja si morda, da je

konchno odkrilo

veliko skrivnost,

 

ampak jutri, gotovo,

ko se spet slishim, se zavem,

da je bilo vse neizrecheno,

 

poznam te grozno muchne radosti

trdovratnega bozhjega molchanja.

 

 

 

 

TIK PRED SMRTJO

 

Zahod tik pred smrtjo

zaradi preobilja odvechnih stvari.

 

In ljudje, komaj telesa

s sitim trebuhom,

ali zastrupljena telesa,

druga pa unichena od trpinchenja

/ in nadlog.

 

Ni zhenskih neder,

ki ne nosijo krizha,

brezbozhni zahod,

ki nikogar ne prichakujesh …

 

 

 

BOG, TI SI

 

Bog, ti si moj dih,

in ne vem, kdo si:

naj mi kdo pove, naj vsaj

pove, kaj si, o Ruah?

 

Bog, bojim se, da te vznemirjam:

in ne vem, kje si in niti,

kje naj te srecham.

 

Bog, bojim se in te imam rad,

ker me reshujesh vsakega strahu:

Bog, moj mir in moja

strashna Noch.

 

Bog chisto blizu odsoten oddaljen,

jaz ti govorim in ti …

 

O ti, ki shtejesh zvezde na nebu,

in ptice v gozdovih,

in zhiva bitja na dnu morja,

kdo si?

 

»Komaj shepet

srhljive tishine,

rahla sapica

nad zhetvami ob zori …«?

 

 

 

 

NIKOLI O TEBI

 

Nikoli ne bomo zvedeli o tebi,

kaj si:

ali Zvok

ali Tishina

ali Beseda,

 

ali Oko, ki odseva

vso zemljo kot biser;

 

in nikoli nich dokonchnega ne bomo

zvedeli niti o sebi …

 

 

 

 

O avtorju

Italijanski pesnik, esejist, dramatik, pripovednik, prevajalec in servit oche David Maria Turoldo je bil rojen leta 1916 v Furlaniji (Coderno del Friuli) kot otrok zelo revne in shtevilne druzhine, umrl pa je februarja 1992 v Milanu za rakom. Leta 1940 je pel prvo masho v okolici Vicenze, nato je bil pri servitih v Milanu 15 let. Med vojno se je pridruzhil odpornishkemu gibanju oz. je ustanovil ilegalni protifashistichni chasopis L'uomo (Chlovek); po vojni je do leta 1953 pridigal v milanski stolnici, dokler ga niso premestili, saj je bil za cerkveno oblast problematichna osebnost (un prete scomodo), ker se je vedno izpostavljal ter brezkompromisno potegoval za resnico in pravico. Rad je tudi javno govoril o svojih dvomih in skushnjavah, s prostodushnostjo, ki je vechkrat begala tako cerkev kot vernike in laike. Bil pa je predvsem globok kristjan in humanist in silno obchutljiv pesnik. Za seboj je pustil kar obshiren pesnishki, prozni in esejistichni opus. Omenila bom le pesnishke zbirke: Io non ho mani (Nimam rok), 1948; Udii una voce (Slishal sem glas), 1952; Gli occhi miei lo vedranno (Moje ochi ga bodo videle), 1955; Preghiere tra una guerra e l'altra ( Molitve med eno in drugo vojno), 1955; Se tu non riappari (Che se spet ne prikazhesh), 1965; Poesie (Pesmi), antologijska zbirka, 1971; Fine dell'uomo? (Konec chloveka?), 1976; Il sesto angelo (Shesti angel), 1976; Laudario alla Vergine (Lavdarij Devici Mariji), 1980; Lo scandalo della speranza (Shkandal upanja), 1978, ponatis 1987; Impossibile amarti impunemente (Nemogoche te je ljubiti nekaznovano), 1982; Ritorniamo ai giorni del rischio (Povrnimo se k dnevom nevarnosti), 1985; O gente terra disperata (O ljudje obupana zemja), 1987; Il grande male (Veliko zlo), 1987 ["Veliko zlo" je za Turolda ljubezen do Nicha in Smrti, kot pishe znanemu italijanskemu kritiku in literatu Carlu Boju v spremni besedi istoimenske zbirke.];Come possiamo cantarti, o Madre? (Kako naj te opevamo, o Mati?), 1988; Nel segno del Tau (V znamenju Tau); Cosa pensare… (Kaj misliti …), 1989; Canti ultimi (Zadnji spevi), 1989; skupaj z Gianfrancom Ravesijem Opere e giorni del Signore (Gospodova dela in dnevi), 1989. Leta 1993 je izshel pri milanski zalozhbi Rizzoli velik izbor njegovih pesmi od leta 1948 do 1988, z naslovom O sensi miei…(O moji chuti …); uredila sta ga in napisala spremni besedi znana literata in pesnika Andrea Zanzotto in Luciano Erba, na koncu knjige pa je dodano she zelo koristno in izchrpno navodilo za bralce izpod peresa pisatelja, pesnika in she marsikaj Giorgija Luzzija, ki je s Turoldom tudi dolgo prijateljeval in sodi med najboljshe poznavalce njegovega celotnega opusa. Prevedene pesmi so iz te antologijske zbirke.

 

Prevod in opomba Jolka Milich