Revija SRP 139/140

Damir Globochnik

 

SPOMENIK FRANU LEVSTIKU V VELIKIH LASHCHAH

 

Odbor za postavitev spomenika pisatelju, pesniku, kritiku, slovnicharju in uredniku Franu Levstiku (1831–1887) v njegovem rojstnem kraju je bil ustanovljen spomladi 1889 v Velikih Lashchah. Chlani odbora so bili: c. kr. notar Niko Lenchek (predsednik), posestnik Josip Hochevar st. iz Rashice (podpredsednik), uchitelj Fran Ivanc in posestnik Josip Hochevar ml. (oba tajnika), zasebnik Fran Gruden (blagajnik), c. kr. okrajni sodnik Danijel Shuflaj, c. kr. davchni pristav Makso Lilek, gozdni nadzornik Adolf Gaudia, zhupnik Lovro Gergolj, naduchitelj Josip Pavchich, c. kr. kancelist Jak. Roglich, trgovski pomochnik Ferdo Doganac, c. kr. poshtar in zhupan Matija Hochevar, trgovec Fran Grebenec, notarski uradnik Cvetko Velkovrh, posestnik Blazh Hudovernik, kamnosek Franc Jontez, posestnika Anton Debeljak in Anton Zhuzhek.

Levstikova hisha je bila lesena in v slabem stanju, zato nanjo ne bi bilo mogoche vzidati spominske ploshche. Odbor je sklenil postaviti avgusta 1889 manjshi spomenik v obliki obeliska ali piramide v neposredni blizhini vasi ob okrajni cesti iz Velikih Lashch v Ribnico. Odbor je sredstva za spomenik pridobival tudi s pomochjo pisem, ki so bila poslana znanim rodoljubom.1 Spomenik naj ne bi bil predrag, a primeren za Levstikovo pochastitev.2

Zagotovljeno je bilo sodelovanje Slovenskega pisateljskega podpornega drushtva, ki je poskrbelo za skupni grob in nagrobni spomenik Levstiku in Bozhidarju Raichu na ljubljanskem pokopalishchu pri sv. Krishtofu.3

 

Slovenec je marca 1889 objavil mnenje skupine vashchanov, da bi bil najprimernejshi prostor za spomenik pred Levstikovo rojstno hisho. »Spomenik, naj bi stal, kako se chuje, na samoti ob okrajni cesti, kjer ga bodo ponochnjaki in popotni postopachi lahko z blatom obmetavali. Dopisnik in vsi sosedje zhelimo, naj se spomenik postavi v vasi pred hisho.«4

Odbor je objavil pojasnilo: »Mnogoshtevilni odbor je sestavljen iz mozh, ki imajo popolno zaupanje tamoshnjega prebivalstva in v shiroki okolici. Poleg tega pa jamchita za dober vspeh njegovega delovanja veselje in pozhrtvovalnost, s katero se je lotil dela. V dejanji so odborniki vstvarili temelj spomeniku, ker v kratkih urah so zlozhili 250 gld., kar je gotovo veliko v mali vasi, kakor so Lashche. Odbor si je tudi popolnoma v svesti svoje odgovornosti nasproti vsemu narodu in dobro vé, da mora nabrano vsoto takó porabiti, da bode razsodna vechina slovenskega naroda odobravala nachin. Prostor je najprimernejshi. Spomenik bode od blizhnje hishe oddaljen pichlih 100 korakov, a od rojstvene Levstikove komaj 150. Tu se torej ne more govoriti o samoti.«5

Ponovno so se oglasili, tokrat poimensko navedeni Levstikovi sosedje iz Dolnjih Retij Fran Gruden (blagajnik odbora), Fran Tomshich, Anton Gruden in Anton Marolt, ki so zatrdili: »da bode spomenik stojech na samoti, v vedni nevarnosti, da ga ne poshkoduje kak ponochnjak, pijan voznik ali kak strastno zagrizen Kochevec, katerih se vedno veliko mimo vozi. Na vasi ostal bi stoletja in stoletja lep in nepokvarjen in bil bi vasi na chast.«6

Dolenjske novice so aprila 1889 objavile dopis »Iz Retij«, ki navaja, da velikolashki domoljubi zhelijo, da bi Levstikov spomenik stal v Velikih Lashchah. Levstikovi sovashchani so vztrajali pri spomeniku v Dolnjih Retjah. »Levstik je pach zasluzhil, da bi njegov spomenik stal na dostojnem prostoru, a za nas bi ne bilo chastno, ko bi se Levstikov spomenik kje drugje postavil, nego v njegovi rojstni vasi, kjer mu je zibelka tekla v mladostnih letih.«7

Slovenski narod je objavljal porochila o darovalcih. Do maja 1889 je bilo zbranih 970 goldinarjev, do julija 1300 goldinarjev. Skoraj polovico zneska sta prispevala velikolashki in ribnishki okraj; »celo priprosti kmetje darovali so radovoljno svoje doneske«. »V tej zadevi se imamo mnogo zahvaliti nashemu izbornemu blagajniku g. Franju Grudnu, katerega marljivost in spretnost v blagajnishkih poslih je hvale vredno. Sploh pa je navdushenje za to narodno stvar obchno.« Ob zakljuchku spomenishke akcije je odbor pripravil »Izkaz o doneskih«, ki navaja med darovalci shtevilne znane Slovence. Denarne prispevke so poslali gimnazijski abiturienti, duhovniki, notarji, posestniki, poslanci, profesorji, trgovci, uchitelji, uradniki, veleposestniki, zdravniki idr.8

Maja 1889 je bilo zhe odlocheno, da bo spomenik stal v Velikih Lashchah. »Saj je bil tu pokojni Levstik krshchen, tu so bivali mnogo let njegovi roditelji, v tukajshnji sholi uchil se prve nauke in prezhivel vechino svojih mladih let. Stritar sam pravi: ‘Levstik je Lashchan kakor jaz‘, tu sta bivala najvech kot studenta in ‘Padarjeva gostilna’, v kateri she vedno dobish dobro kapljico, imela bi mnogo pripovedovati od nashih dioskurov zlatih uzorov, plemenitih tezhenj in brezshtevilnih zhelja, katere sta gojila za slovenski narod in Slovanstvo.«

Kamen za obelisk so narochili v Repentaboru. V primeru zadostnih sredstev je bil predviden bronast medaljon z Levstikovim portretom, ki naj bi ga izdelal kipar Alojzij Gangl. Napisne chrke na obelisku naj bi priskrbelo Slovensko pisateljsko drushtvo.9

 

Odbor za Levstikov spomenik je 27. julija 1889 lahko povabil vse Slovence, naj se udelezhijo odkritja spomenika, postavljenega na novi lokaciji v Velikih Lashchah, in spominske ploshche na Levstikovem domu v Doljnih Retjah. »In v imenu tega priprostega naroda vabi odbor ves slovenski narod, da se vdelezhi slavnosti ter jo povelicha po svojih deputacijah ter pové Levstikovim rojakom, da se ne motijo, ko sodijo: kak velikan je bil njih vashchan!«10 Odbor je v vabilu na odkritje poudaril, da bo ta dan v Velikih Lashchah »lep narodni praznik«.11

 

Spomenik je izdelal domachi podobar Franc Jontez (1853–1928), ki je bil tudi avtor nachrta zanj.12 Franc Jontez je bil rojen v Cerovcu. Za podobarja se je izuchil pri celjskem podobarju Ignaciju Oblaku. Delal je pri podobarjih Francu Zajcu v Ljubljani in Jerneju Jerebu v Metliki. Od leta 1878 je imel delavnico v Velikih Lashchah. Izdeloval in prenavljal je oltarje in drugo cerkveno opremo ter posamezne kipe.13

Pet metrov in pol visok obelisk iz repentaborskega kamna so postavili na najlepshem prostoru v Velikih Lashchah, pred zhupno cerkvijo, med zhupnishchem, poshto in sholo; slednjo sta obiskovala tudi Levstik in Josip Stritar.

Na dvostopnichasti bazi se dviga meter visok srednji del spomenika, sestavljen iz shirshega spodnjega in ozhjega vishjega srednjega kvadra, ki ima profilno uokvirjena poglobljena pravokotna polja z napisi in je na vseh straneh zakljuchen z izstopajochimi trikotnishkimi slemenskimi cheli ter s palmetnimi antefiksi na vogalih. Nad njim je ozhji, nizko piramidalno zakljuchen obelisk (vishina 4,5 m). Spomenik je obdajala ograja (shtirje stebrichki, povezani z verigo).

 

Na stranskih straneh spomenika so verzi iz Levstikovih in Stritarjevih pesmi. Napis spredaj: Levstiku / narod slovenski 1889. Levo: Iz malega zaklada ti v narodi / Sezidal si poslopje velichastno; / Ti luchi si roditelj in svobodi, / Jeziku Ti ime si dal slovensko! (F. Levstik, »Na Preshérnove smrti dan«). Na desni: Ko zvezde luch, poprej nikoli znane, / Posvetil nam Tvoj duh je iz nochi! (F. Levstik, »Na Preshérnovem grobu«). Zadaj: Kako se sluzhi domovini sveti, / Sijajen vzgled si Ti Slovencem bil! (J. Stritar).

 

Spomenik in ploshcho na Levstikovi rojstni hishi so slovesno odkrili v nedeljo 11. avgusta 1889.14 Na predvecher odkritja so pripravili koncert na Grebenchevem vrtu, streljanje s topichi, prizhiganje kresov (velikanskih kres na gori sv. Ahaca, kresovi v velikolashki in ribnishki okolici) in umetni ogenj na hribu sv. Roka.15

Ljubljanska narodna drushtva so se odkritja udelezhila organizirano. Zbrala so se v Ljubljanski chitalnici (razen pevskega drushtva Slavec – pri Zidanem mostu na Karlovshki cesti), odhod iz Ljubljane pa je bil ob petih. Vozovi so se odpeljali po dolenjski drzhavni cesti do Shkofljice, nato po okrajni cesti Ljubljana-Kochevje skozi Pijavo Gorico in po novi cesti do Turjaka, kamor so prispeli ob sedmi uri. Z dovoljenjem grofa Leva Auersperga so najbrzh obiskali turjashki grad. Ob osmi uri je bil odhod proti Rashici, kjer so izletniki stopili z vozov in korakali skozi okrasheno vas, rojstni kraj Primozha Trubarja, in si ogledali »tik pota stojecho rojstno kocho njegovo«. Pred Trubarjevo hisho je stal slavolok.16 »Hisha, v katerej je bil Trubar porojen, je pritlichna in vechinoma zhe predelana, od nekdanjega poslopja ostala je nekda samo she jedna stena. Spomin Trubarjev ohranil se je v ljudski tradiciji in dan danes se she govori, da je v tej hishi bil porojen ‘ta lutrish Martin’.«17

 

Ljubljanski gostje (okrog 150 oseb, mdr. 24 chlanov Sokola, 16 chlanov chitalnice z zastavo, 38 chlanov drushtva Slavec z zastavo) in gostje iz Zhuzhemberka, s katerimi so se Ljubljanchani seshli v Rashici, so po chetrt ure trajajochi vozhnji prispeli v Velike Lashche. Pred vasjo jih je prichakal slavolok, pod njim pa pozharne brambe v shpalirju, zastopnice lepshega spola v narodnih noshah, chlani odbora in drugi dostojanstveniki iz Lashch in okolice. Gostom je dobrodoshlico izrekel zhupan Matija Kochevar. Ela Shiferjeva je z drugimi domachimi in ribnishkimi dekleti Sokole in pevce obdarila s shopki. Zahvalila sta se jim Tekavchich v imenu Sokola in Valentinchich v imenu Slavcev. Z godbo18 na chelu so gostje vstopili v slavnostno okrashene Velike Lashche. »Po prihodu v Lashche se je vsak okrepchal, kakor je vedel in znal, ali bolje recheno, kakor mu je bila usoda mila, da ga je zanesla v dobro krchmo. Vechina ni dobro naletela, zajutrek ni bil povoljen in bil je slab prichetek za kulinarichne uzhitke, katerih je popoten chlovek tako zelo potreben.«

Ob desetih je bila v zhupnijski cerkvi sv. masha, ki jo je daroval domachi zhupnik Lovro Gerjol z asistenco. Pri mashi je pel shentjakobski cerkveni pevski zbor iz Ljubljane. Po mashi je sledilo odkritje spomenika. Zbralo se je toliko ljudi, da so gasilci z napetimi vrvmi komajda vzdrzhevali red.19

 

Slavnosti govornik, notar in dezhelni poslanec Janko Kersnik je petnajst minut chez enajsto uro stopil na govornishki oder. V jedrnatem govoru20 je opisal Levstikove zasluge na jezikoslovnem in leposlovnem podrochju ter njegovo nemirno in bedno zhivljenje, »ono trojno gorjé, katero opeva Simon Jenko v krasni pesni in katero je Levstik okushal malone ves chas svojega zhivljenja«. »Levstikovo ime bode slovelo, dokler bode donela slovenska beseda. Slavljenec ni bil srechen v zhivljenji, a bil je vedno odkrit, pravichen in poshten. Spomenik bode prichal o hvalezhnosti slovenskega naroda do odlichnega sina. Slovelo bode Levstikovo ime, ko morda zhe po spominskem kamnu ne bode sledú.« Kersnik je govor zakljuchil z besedami »Slava Levstikovemu spominu!«.

Po padcu zagrinjala s spomenika so zadoneli klici »Zhivio«, pevsko drushtvo Slavec je zapelo Jenkovo »Molitev«.

Predsednik odbora Niko Lenchek je izrekel vrsto zahval: »Slavno obchinstvo! Chuli ste krasne besede gospoda predgovornika. Vtisnite si jih v srce in spomin! Odkrit je spomenik, ki ga je postavilo slovensko domoljubje in narodna zavest v slavo Levstiku, v slavo vsemu slovenskemu narodu in posebno chast tukajshnjemu kraju, ozhji domovini Levstikovi.« Velikolashki zhupan Martin Hochevar je sprejel spomenik v last in varstvo z besedami: »Ta spomenik je vidno znamenje zavednosti slovenske, zhiva pricha veselega vsestranskega napredka, kateri je slovenski narod naredil zadnjih shtirideset let pod milim in pravichnim vladanjem Nj. velichanstva presvetlega cesarja Franca Jozhefa I., kateremu zato navdusheni zaklichimo trikratni: ‘Zhivio!’« Pevci so zapeli »Cesarsko pesem«. Na spomenik so polozhili vence z napisi: Velikolashke gospe – Levstiku, Ljubljanska chitalnica, Slovenke – rojaku, Pevsko drushtvo ‘Slavec’, Vzornemu Slovencu – odbor, Novomeshka narodna drushtva, Narodna ribnishka dekleta – slavnemu pisatelju in Sokol ljubljanski.

 

Ob eni uri je bil skupni obed oziroma banket pod kozolcem na Grebenchevem vrtu, na katerem so se zbrali gosti iz Ljubljane, Ribnice, Lozha, Zhuzhemberka in drugod, chlani odbora, drzhavna poslanca dr. Ferjanchich in Shuklje, dva dezhelna odbornika, dvanajst dezhelnih poslancev, odlichniki iz Lashch in okolice, skupaj okrog 300 oseb, »a pri stranskih mizah mnogo priprostega ljudstva«.

Med banketom je igrala godba, pevci so zapeli vech pesmi, pri tem naj bi s krasnim tenorjem izstopal zlasti Pavshek. Prvo napitnico je Niko Lenchek izrekel v chast cesarju: »Posebno mi Slovenci mu moramo biti hvalezhni, kajti pod njegovo vlado se je prichel nash narodni razvoj in postali smo to, kar smo danes, enako veljavni vsem narodom avstrijskim. Zato mi tudi velí dolzhnost in hvalezhnost, da napijem najprvo nashemu milemu vladarju in Vas pozivljem, da se dvignete z menoj in zaklichete: Bog pozhivi nashega presvetlega vladarja Franca Jozhefa I. mnoga, mnoga leta!«

Ljudje so stoje ponovno prisluhnili cesarski himni, ki jo je zaigrala godba. Vodja kochevskega okrajnega glavarstva dr. Thomann je prisotne nagovoril v lepi slovenshchini: »Narod, ki postavlja zasluzhnim ljudem spomenike, chasti svoje dushevne orjake, a chasti tudi sam sebe. Levstik ni bil aristokrat po rodu, tudi ne po denarji, toda aristokrat po duhu. Spomenik je v chast rodu, Velikim Lashcham in rojstveni vasi Rétijam.«21

 

Sodnishki pristav Shkofic se je v imenu odbora zahvalil vsem drushtvom in korporacijam, ki so jih na odkritju zastopali odposlanci. V imenu mesta Ljubljana sta v Lashche prishla zhupan Peter Grasselli in cesarski svetnik Ivan Murnik, ljubljansko chitalnico in chitalnishki pevski zbor je zastopal dr. Karel Bleiweis vitez Trstenishki, Druzhbo sv. Cirila in Metoda dr. Josip Voshnjak, Glasbeno matico dr. Fran Ferjanchich, Pisateljsko drushtvo prav tako dr. Voshnjak in Andrej Zhumer, drushtvo Pravnik dr. Danilo Majaron, ljubljanski Narodni dom dr. Maks Pletershnik in dr. Josip Stare, Krajcarsko druzhbo Evgen Lah in dr. Stare, Slovensko Matico prof. Fran Levec, Josip Kersnik, Grasselli in Lah, Kmetijsko druzhbo predsednik cesarski svetnik Murnik in tajnik Gustav Pirc, Dramatichno drushtvo Ivan Tavchar in dr. Josip Stare, Akademsko drushtvo Slovenija Josip Kushar in Bleiweis vitez Trstenishki, Akademsko drushtvo Triglav Anton Shifrer in Hinko Vech, ljubljanski Sokol Ivan Hribar, dolenjski Sokol Ignacij Klinc, trzhashki Sokol Alojzij Grebenc, Josip Abram in Karol Paternost, Slovensko uchiteljsko drushtvo v Ljubljani A. Zhumer, Slovensko pevsko drushtvo Slavec Ignacij Valentinchich, Slovensko pevsko drushtvo na Ptuju dr. Franc Gros, Bralno drushtvo v Zhuzhemberku dr. Fran Pehani in dr. Volchich, Kranjsko chitalnico notar Viktor Globochnik in Metod Pirc, Slovenske bicikliste Kozhelj, Gasilno drushtvo v Zhuzhemberku Koncilija, Gasilno drushtvo Dolenja vas Ignacij Merhar, Gasilno drushtvo Stari trg Mlekuzh in Mlakar, Gasilno drushtvo Brdo Rahne, Ribnishko-lashko strelsko drushtvo okrajni sodnik Shuflaj, Delavsko pevsko drushtvo Fr. Saksner, Vrhnishko chitalnico notar Komotar, borovnishko bralno drushtvo Ivan Majaron in Dragotin Zhitnik, Trzhashko chitalnico Hinko Vilichich in Ivan Mankoch, chitalnico v Shentvidu nad Ljubljano Miroslav Tomc, koroshke Slovence Jakob Hochevar iz Velikovca, Chehe Tomek, Narodni dom v Novem mestu Ivan Krajec, chitalnico v Shkofji Loki Jak. Hafner, Kamnishko chitalnico in Liro Dav. Novak, obchino Ribnica Fr. Erhovnic, obchino Sodrazhica J. Drobnich, obchino Bloke Ivan Modic, obchino Lozh Lah, obchino Mala vas Janez Stih in Fr. Brdavs, turjashko obchino J. Zgonc in Janez Sterle.22

 

Profesor Fran Levec je napil velikolashkemu okraju, ki je dal troje velikih mozh: Primozha Trubarja, Frana Levstika in Josipa Stritarja. Velikolashko okolico je zato poimenoval »Latium«.23 Dezhelni poslanec dr. Ivan Tavchar je z naslednjimi besedami napil slovenski domovini: »Pri tacih slavnostih, kakor danes, smé nam Slovencem ponosno biti srce. Od blizu in dalech privrelo je ljudstvo, da slavi mrtvega nashega pevca, kojega telesne ostanke je vzela v sé zemlja slovenska. Ali njegove pesni doné po nashi zemlji okrog in okrog ter navdushenja budé, kjerkoli zadoné! To je ravno lepa usoda pesnika, da she iz groba stoji s svojim narodom v zvezi, da mu grob nikdar osamljen ni, ker se nad njim, kakor mnogobrojna mavrica na veke odsvita zhar pesmi njegove. Pred takim grobom stojimo danes, in vsi chutimo, da nam pesnik ni umrl; vzet nam je prah njegovega bitja, duh pa je ostal mej nami, in med nami bo ostal, dokler se bo chula slovenska beseda po zelenih nashih krajinah!

S ponosom nas navdaja danashnja slavnost! Narod, ki svoje pesnike tako chasti, jih je tudi vreden; plemenitih lastnosti mora imeti preobilo, che v teh materijalnih chasih, ko se vse drvi za denarjem, svoje najlepshe dnove posvetuje poeziji in njenim svechenikom. S tem kazhe nash narod, da v javnem zhivljenji ne smé vladati samo glava, temvech tudi srce. S tem kazhe nash narod, da mu v javnem zhivljenji veljajo ideali in uzori, che so tudi nedosegljivi, kakor je nedosegljivo marsikaj, kar so si do sedaj nashi najboljshi mozhje zazheleli, na kar so upali nashi prvaki tedaj, ko so narod vzbujali iz smrtnega spanja!

Zategadelj pravim, da je danashnja slavnost tudi tolazhilna. Ni mu obupati narodu slovenskemu! Ne ljubijo nas nikjer, povsod nas sovrazhijo, na vseh krajih nam skushajo odglodati kos zemlje slovenske. Che se trudimo na suhoparnem polju politichnega delovanja, ne prichakujejo nas ministrski sedezhi. In che je kdo pesnik slovenski, Bogu naj zahvali, da mu konechno truplo v zemlji domachi lezhi. Ali vendar preshtejte jih, koliko malo jih je dandanes, ki so odpadniki svoji slovenski domovini, dasi jim nichesar ne obeta, dasi jim malo, prav malo dati more. Skoraj nichesar druzega ne, kot grob, v katerem je zatonilo tudi kipeche srce nashega Levstika. In pri tej revshchini, vendar koliko bogastvo! Dasi nam slovenska domovina nichesar ne obeta, vendar je dan za dnem vechje shtevilo njenih vojakov, ki stopajo odbijajoch vsake napade tesno v vrsto, ter nam dajejo poroshtvo v to, da bo ta zemlja, ki hrani v sebi ostanke nashih pesnikov, vedno slovenska ostala. Nichesar nam dati ne more, ali vendar jo ljubimo nad vse! Kaj bi bil Slovenec brez ljubezni do svoje domovine? Mala kaplja, ki zgine v neskonchnem morju! Ta ljubezen pretresa narod od prvega do zadnjega chlena, ona nam navdushuje vse nashe bojevnike, ona nam bo ojachila tudi nashe otroke, da bodo branili vsako ped slovenske rushe. Ta ljubezen je tudi, ki postavlja spomenike pesnikom, ki ustvarja slovesnosti, kakor je danashnja!

Zatorej, mati Slovenija, bodisi edina, bodisi na shtiri kose razdeljena, ne obupaj! Od nekdaj je zhivel tod tvoj rod in tudi v prihodnje bo zhivel, ker pesniki, kakor je bil Fran Levstik, niso se brezvspeshno trudili, sad njihovega delovanja se ne raztrese, kakor se raztrese komet v vechni eter! To je dan, ki s celim preprichanjem smemo vsklikniti: Narod bo vedno stal! Dvignimo torej chashe, in preprichani bodite, da jih v opombo Frana Levstika najbolje izpijemo, che vskliknemo: Bog ohrani slovensko domovino!«

Dr. Voshnjak je nazdravil drzhavnim poslancem. Drzhavni poslanec dr. Fran Shuklje je »nadaljeval« Tavcharjevo misel o narodnem idealizmu: »Kdor se kolichkaj resno bavi s politiko, znati mora, da je izgubljen vsak narod, unichena njegova prihodnjost, kakor hitro mu ugasne sveti plamen hrepenenja po narodnih idealih. V razvoji chloveshtva je idealizem prevazhen faktor, in prevelika njegova tvorna sila, da bi ga smel prezirati resen politik. Toda g. dr. Tavchar govorech o narodni politiki, stavil je v neko protislovje: ‘Srce in glavo’, idealizem torej in realistichno politiko. In tu treba dodati nekaj opazek, sicer se napachno razumejo njegove besede. Taka je v politichnem gibanji; chuvajmo, skrbno gojimo one nazore, za katere se navdushuje nash narod, hrepenimo po njihovem ozhivotvorjenji, a pri vsem nikdar ne pozabimo dejanskega polozhaja, v katerem se nahaja vsak praktichen politik. Pri njem ne zadostuje golo navdushenje, gledati mora na to, kar se dá izvrshiti v danih razmerah; poleg srca mora za svet povprashati trezno rachunajocho, hladno pamet. ‘Srce’ in ‘glava’, to ni nikakoshno protislovje v politiki, zdruzheni moramo biti, sicer je zamán vse hrepenenje po narodnih idealih, sicer ostanejo vedno nedosezheni v narodnem zhivljenji. Iz lastne skushnje vém, kak britki polozhaj chestokrat iz tega nastane mozhu, delujochemu na politichnem polji. A tolazhi ga naj zavest, da dosezhe zazheljeni cilj le tedaj, che sta mu srce in pamet zdruzheni narekovali njegove ukrepe!

I pri nas Slovencih mora biti takó! Saj je tudi nam mnogokrat bilo tezhavno vstrajati v takozvani ‘vladni stranki’. Marsikdaj nas je ‘srce’ gnalo na drugo stran, v opozicijo, v nasprotje k vladi, katera je tolikokrat prezirala nashe opravichene zhelje. Ali, gospôda moja, ‘glava’ dejala je drugache! In kdo bode zanikal, da smo ukrenili pravo pot, mi drzhavni poslanci, slushajoch to, kar je velevala hladno realistichna pamet! Oglejte si danashnje razmere ter primerjajte zh njimi polozhaj, v katerem se je nahajal narod slovenski pred desetimi leti, in pritrditi mi mora vsak objektivni sodnik, da je nasha politika koristna bila narodnemu napredku, da smo po tej poti mnogo priborili bornemu svojemu narodu!

Tedaj, gospôda moja, vodilo nam bodi: ‘Srce in glava’! Ali jedna meja je potegnjena, katera se nikdar ne sme prekorachiti. Narekuje jo narodna chast! Kedar je ta prizadeta, takrat minejo naj vsi pomisleki; vlado, katera bi zhalila narodno chast, noben poshten rodoljub, noben politik vech podpirati ne bode mogel. Morda se blizhamo osodnemu trenotju, ko tudi pri nas nastopi taka muchna doba, tak kvarni prevrat. Mnozhé se znamenja na politichnem obzorji. Glejte, vcherajshnji slovenski listi prinashali so obshiren telegram o jako pomenljivem chlanku, objavljenem v oficijoznem dunajskem ‘Fremdenblatt’-u. Tam se predbaciva Slovanom, da so oni nepristopni ideji narodnega sporazumljenja, da zahtevajo ‘uresnichenje nachel’, s kojimi se ministerstvo, stojeche nad strankami, nikoli sprijazniti ne more. Govori se o ‘mochni roki’ – gospôda moja, te besede so dosti jasne. A plashile nas ne bodo! Hladnokrvno smo postopali slovenski drzhavni poslanci, s tem vechjo odlochnostjo branili bodemo pravice svojega naroda, che se jih zhali, che se zhali narodna chast nasha! In mi vémo, da se je prebudil nash rod, da za nami stoji narod slovenski. Ponosno to izrekam pri tej lepi slavnosti, katera je sama najboljshi dokaz, da je probujena in zavedna tudi nasha dolenjska stran. Dvignem torej svoj kozarec ter napijem narodu slovenskemu in njegovim idealom. Gojimo jih v svojih srcih, pamet in razsodnost naj nam kazheta pravo pot, po kateri se dvignemo do njih ozhivotvorjenja, in che treba braniti jih, potem storimo to z jekleno odlochnostjo, z mozhato desnico! (Burno odobravanje.)«24

Med govorniki na banketu so bili tudi dr. Ferdo Schiffrer, dr. Janko vitez Bleiweis, ki je napil v imenu akademskega drushtva Slovenija, in Dragotin Hribar. Prof. dr. Fran Celestin iz Zagreba je v daljshem govoru napil slovenski bodochnosti. Po konchanem govoru so Sokoli govornika dvignili na rame.25

Daljshi Shukljetov nagovor, ki je sledil Tavcharjevemu, bi lahko povezali z razhajanji znotraj liberalnega dela slovenske politike. Oblikovali sta se dve skupini, »elastiki« in »radikali«. Poimenovanje »elastiki« je nastalo na podlagi govora Janka Kersnika v kranjskem dezhelnem zboru oktobra 1883 pri verifikacijski debati glede volitev v veleposestnishki kuriji in denarne podpore za neobvezni pouk drugega dezhelnega jezika, t. j. nemshchine, na vechrazrednih ljudskih sholah. Najpomembnejshi »elastiki« so bili Kersnik, Fran Levec in Shuklje, med »radikali«, ki so »elastikom« ochitali narodno mlachnost in malone narodno izdajstvo, sta bila vodilni osebnosti Ivan Hribar in dr. Ivan Tavchar. Vsi so bili na odkritju Levstikovega spomenika.

 

Po banketu so se gostje in drushtva odpravili do Levstikovega doma v Dolnjih Retjah (Retijah, Spodnjih Retjah), ki so bile okrashene z mlaji, zastavami in napisi.26 Ob petih popoldne so na Levstikovi rojstni hishi odkrili spominsko ploshcho iz kararskega marmorja, na kateri je napis: V tej hishi je bil porojen / dné 28. septembra 1831. l. / Fr. Levstik / uchenjak in pesnik slovenski. / Postavili 1889.27

 

Pred slavolokom pred vasjo je goste pozdravil Franjo Gruden ml., sorodnik in lastnik Levstikovega doma (njegov oche Anton je bil Levstikov bratranec). »Govora svojega ni spisal, a govoril je izredno srchno. Poudarjajoch, da so Retje mala borna vasica, a slavna radi tega, ker je v njej bil porojen Levstik, spominjal nas je, da smo prishli bash po onem potu, po katerem so pred skoro 58 leti nesli mlado bitje h krstu, katero danes proslavljamo kot slavnega Levstika. Nashteval je potem zasluge Levstikove s tako iskrenimi besedami, da se je g. Grudnu po konchanem govoru od vseh stranij chestitalo.«28

Retje so bile okrashene z zastavami in slavoloki (napisa: Slavolok objemi Levstikov dom!, Levstik svetloba poeziji, slovstvu!). Pred hisho je dezhelni poslanec Ivan Hribar opisal Levstikove zasluge za slovensko slovstvo in opominjal vashchane, naj bodo ponosni na svojega rojaka in chuvajo spominsko ploshcho. Tudi odkritje spominske ploshche so pospremili s petjem, godbo in streljanjem iz topichev.

Na Grebenchevem vrtu so postavili odra za godbo in ples, a je predvidena ljudska veselica s plesom odpadla, ker je zachelo mochno dezhevati.29

 

Levstikov prijatelj Josip Stritar je napisal dolgo pesnitev, ki je bila dan pred odkritjem objavljena v Slovenskem narodu in Slovencu :

 

»Sem bodo pozni romali rodovi,

Pobozhno kakor ljudstvo danes zbrano;

Tu bodejo Sloveniji sinovi

Priségali ljubezen zvesto vdano.

Ta spomenik bo vechen opomin

Slovencu: ‘Bodi zvest narodu, sin!’ –

Moshtvá in rodoljubja v poznem rodi

Uzor in vzgled Slovencem Levstik bodi!«30

 

Stritar je med pripravami na postavitev spomenik pisal odboru: »Jaz vém, kaj je bil Levstik, jaz vém, da je on zasluzhil spomenik, kakorshnega morebiti nobeden mozh, kar jih je rodila slovenska mati.«31

Po odkritju je poslal telegram: »Bratje od Levstika se uchimo, / Domovino zvestó ljubimo, / Delajmo zanjo in molimo. / Slava Levstiku, Bog zhivi Lashchane, Bog zhivi Slovence.«32

 

Pozdravne telegrame so poslali tudi Ivan Navratil za Slovenski klub na Dunaju, Matija Valjavec, dr. Vidrich in Franjo Marn iz Zagreba, celovshki Slovenci, Zora Hrvatska iz Opatije, Slovanska chitalnica iz Trsta, Trzhashki Sokol, Chitalnica Mozirje, Slovensko pevsko drushtvo iz Vranskega, Mestno zhupanstvo in Narodna chitalnica Shkofja Loka, Shishenska chitalnica, urednishtvo Vrtca, Narodno bralno drushtvo Prestranek, Pedagogishko drushtvo iz Krshkega, Narodna chitalnica, Pozharna bramba in zhupan Chrnomlja, Shentvishka pozharna bramba iz Vishnje gore, Gasilci Dolenjevashki iz Ribnice, Bralno drushtvo Kostanjevica, Kette iz Kochevja, Chitalnica Metlika, drzhavni poslanec Hren iz Celovca, Hrvatsko pevsko drushtvo Kolo, Hrvatski Sokol, Chitalnica Idrija, Drushtvo Slovenija z Dunaja, Delavsko podporno drushtvo iz Trsta, urednishtvi Nashe Sloge in Edinosti, Gorishka chitalnica, Bralno drushtvo v Zagorju in Knezhaku, dunajski shtudentje, Kobaridska chitalnica, chlani kegljashke zveze Edinost z Bleda, Postojnska chitalnica, Bralno drushtvo v Krshkem, ormoshki Slovenci, novomeshka chitalnica in shtevilni posamezniki.33

 

Odbor se je javno zahvalil vsem, ki so darovali za spomenik in spominsko ploshcho, vsem drushtvom, ki so sodelovala pri slavnosti, predvsem Ljubljanskemu in dolenjskemu Sokolu, pevskemu zboru Slavec in zboru ljubljanske chitalnice, akademskima drushtvoma Slovenija in Triglav, gasilskima drushtvoma iz Lozha in Zhuzhemberka idr., darovalcem vencev – velikolashkim gospem, velikolashkim in ribnishkim dekletom, velikolashkim gospodom, Ljubljanskemu Sokolu in chitalnici, pevskemu drushtvu Slavec, novomeshkim narodnim drushtvom in uchitelju v Gorjah pri Bledu Janku Zhirovniku, narodnim drushtvom in rodoljubom za brzojavke, Stritarju za prekrasno pesem, Franu Levcu za nasvete, zhupniku Gerjolu, ki je priskrbel shentjakobski cerkveni pevski zbor, in podobarju Jontezu, »da je tako pozhrtvovalno – ne da iskal najmanjshega dobichka – izdelal v obcho zadovoljstvo lep spomenik in tako chastno reshil nalogo svojo«. Posebna zahvala je veljala poimensko nashtetim desetim velikolashkim in devetim ribnishkim dekletom, »katera so bila najmilejshi kras nepozabne Levstikove slavnosti«.34

 

 

Stoletnica Levstikovega rojstva

 

Spomenik so obnovili za stoletnico Levstikovega rojstva. Dopolnili so ga s portretnim medaljonom oziroma veliko bronasto medaljo. Medaljon z Levstikovim portretom v profilu je izdelal kipar Svetoslav M. Peruzzi (18811936), ki je tedaj poucheval na umetnoobrtni sholi v Splitu.

Levstik je bil Peruzzijev krstni boter. Kiparjev oche Martin Peruzzi (1835–1900) je prijateljeval z Levstikom, kateremu je predstavil drugo soprogo, svojo daljno sorodnico Franchishko Jakshe. Levstik je svojemu krshchencu izbral starodavno slovansko ime Svetoslav, ki je bil nenavadno, zato so ga krstili she za Mihaela. Odbor je izbral Peruzzija za izdelavo medaljona, ker je kot otrok vechkrat videl Levstika in se ga je nekoliko spominjal.35

Kipar Svetoslav Peruzzi je obiskoval ljubljansko obrtno strokovno sholo. Leta 1900 se je vpisal v umetnoobrtno sholo v dunajskem muzeju za umetnost in obrt. Oktobra 1902 je bil sprejet v tretji letnik dunajske akademije upodabljajochih umetnosti (prof. Hans Bitterlich). Leta 1904 je zakljuchil shtudij na akademiji. Tega leta je izdelal Levstikov portret (bron, vishina 63 cm, hrani ga Narodna galerija v Ljubljani), ki velja za eno najboljshih Peruzzijevih del. Uveljavil se je s spomenikom cesarju Francu Jozhefu I. v Ljubljani, ki so ga odkrili leta 1908. Leta 1910 je izdelal spomenik septembrskim zhrtvam in se preselil v Split. Naslednje leto je postal profesor modeliranja na obrtni sholi v Splitu. Med Peruzzijevimi najpomembnejshimi deli so she: nachrt za nagrobnik pesnika Antona Medveda na kamnishkem pokopalishchu (1912), kip Kranjskega Janeza (1916/1917, Lj. Zhale) in spomenik kralju Petru I. v Supetru na Brachu.36

 

Na medaljonu (premer 48,5 cm, sign. d. sp. S. Peruzzi 1931) so poleg portreta Levstika v profilu she vejici lipe in lovora ter letnici 1831 in 1931.37 Peruzzi je izdelal tudi nachrt za zhelezno ograjo, ki so jo namestili med nove vogalne stebrichke.38

 

Odkritje prenovljenega spomenika je bilo 26. julija 1931. Stoletnica Levstikovega rojstva (28. september 1831) je bila shele chez nekaj tednov, a je odbor ta datum izbral kot najbolj primernega za proslavo na dezheli, poleg tega pa praznovanje v rodnem kraju ne bi bilo istochasno z nachrtovano ljubljansko proslavo.39 Mnogo gostov se je 25. julija pripeljalo z vechernim vlakom. Na blizhnjih holmih so zagoreli kresovi in zagrmeli topichi. Slavnostni govor na akademiji na predvecher odkritja v Sokolskem domu je imel prof. dr. Anton Slodnjak, izdajatelj znanstvene izdaje Levstikovih spisov, ki so tedaj zacheli izhajati pri Jugoslovanski knjigarni. Na akademiji so recitirali Levstikova dela, domachi otroci in vokalni kvintet iz Ljubljane so zapeli vech Levstikovih pesmi.40

 

Iz Ljubljane sta peljala redni in posebni vlak. S posebno legitimacijo je bila omogochena chetrtinska vozhnja po zheleznici iz vse Dravske banovine. Narochila za legitimacije so prispela tudi iz drugih krajev (Beograd, Zemun, Zagreb, Osijek, Kutina, Boljevci, Senjski Rudnik).41

Malo chez deveto uro zjutraj sta goste na kolodvoru pozdravila godba zheleznicharskega drushtva Sloga iz Ljubljane in streljanje z mozhnarji. Sprejeli so jih chlani odbora za Levstikovo proslavo. Pred kolodvorom jih je chakalo 28 okrashenih kmechkih voz, da bi jih popeljali v Retje. »Vsi se seveda niso mogli peljati, nalozhilo se jih je pa toliko, da bi se vozovi skoraj polomili ... Toda tudi nashi kmechki vozovi so solidni, hujshega ni bilo, kot da se je v sprevodu enemu vozu snelo prednje kolo, defekt pa je bil kmalu popravljen ter je sprevod krenil dalje.« Povorka se je vila skoraj kilometer dalech. Na chelu je bilo pet jezdecev v narodnih noshah, prvi je bil praporshchak s trobojnico. Sledili so sokolski jezdeci, chlani NSZ s praporom prosvetnega odseka, narodne noshe, uradni predstavniki, sholska mladina, godba Sloge, okrog 300 Sokolov v kroju, 350 gasilcev in kmechki vozovi. Mnogi so jo ubrali po blizhnjicah, sprevod pa se je pomikal po glavni cesti. V Velikih Lashchah so skoraj vsi domachini tvorili shpalir. Trg je bil okrashen z mlaji, ki so jih povezovale girlande iz zelenja. Ob cesti je bilo vech slavolokov z Levstikovimi izreki in verzi (pod Retjami verzi iz pesmi »Nasha vas«: Stoje na holmu hishe tri, pod holmom potok chist shumi).

Pred Levstikovo rojstno hisho, ki je bila vsa v zelenju, naj bi se zbralo shest tisoch ljudi. Na vogalu sosednje hishe je stal govornishki oder, ki so ga obkrozhali prapori sokolskih, gasilskih in drugih drushtev, uradni predstavniki in narodne noshe. Ob enajstih je zaigrala Sloga slavnostno uverturo. Na govornishki oder je stopil slavnostni govornik, pisatelj Vladimir Levstik. »Zhal vsa mnozhica ni mogla slishati govora in gnecha je bila tako silna, da je omedlelo vech zhensk.«

Slovenski narod je objavil vechino govora Vladimirja Levstika: »Levstikovo delo je neposredno objemalo skoraj vsa polja takratnega slovenskega zhivljenja. Njegova zasluga je, da se je slovenski jezik, ki so ga napol ponemcheni shkrici po mili volji kazili in zanemarjali, vzdignil na pot k danashnji popolnosti. Levstik je bil tisti, ki je s svojim lastnim zgledom, kritiko in nasveti utrl pot skoraj vsem panogam umetne knjizhevnosti. In je obenem kot prvi slovenski chasnikar vsem svojim naslednikom zgled neustrashnega borilca za pravico in resnico, mozhatost in poshtenje. Posledice tega mnogostranskega dela so tako ogromne in nelochljive od slovenstva, da je danes ta dan od kmeta za njegovim plugom, od rochnega delavca v tovarni ali rudniku, od dushevnega delavca v njegovi kameniti jechi, pa do politika in pridobitnika, da, do najbolj izneverjenega burzhuja, ga ni izmed nas, ki bi ne uzhival dedishchine ‘retenjskega gospoda’. Ni ga med nami, ki ne bi bil dolzhnik Franu Levstiku in tej kmechki hishi, ki je pestovala njegovo prvo mladost, ter drugim hisham, ki so mu gostoljubno odpirale svoja vrata.

Sto let je dolga doba, v sto letih je prostora za marsikaj. Prostora je za tragedijo Levstikovega silnega, moshkega zhivljenja, ki je pred sto leti zazharelo v solnchnih Retjah in l. 1887 prezgodaj zatonilo v strupeni ljubljanski megli. V sto letih je prostora celo za chudezh, da posije v ljubljansko meglo luch spoznanja in da domovina, prepozno kakor zmerom, prizna pomen velikega mozha in svoj dolg do njega. V primeru Frana Levstika ni odlashala tega priznanja do konca stoletja. Zhe l. 1889 mu je z veliko slovesnostjo odkrila v Vel. Lashchah spomenik; in vse te chase se bleshchi njegovo ime neoporechno med nashimi najsvetlejshimi imeni. Ali, dragi rojaki, vendar se mi vidi, da she nismo bili nikoli tako strnjeno slozhni v tem imenu kakor danashnji dan, ko sta se misel in cilj Frana Levstika zhe davno izvila iz krive perspektive dnevnih borb; danashnji dan, ko vsi brez razlike jasno vidimo, kar je nash veliki graditelj in uchitelj ustanovil za nas vse ...«

Prisotni so govor nagradili z viharnim aplavzom. Moshki zbor Glasbene matice (pevovodja Ferdo Juvanec) je zapel Jenkovo »Molitev«. Med posameznimi tochkami programa so streljali z mozhnarji. V imenu Ljubljanskega Sokola je njegov starosta Bogomil Kajzelj spregovoril o zgodovini slovenskega sokolskega gibanja (razpust Juzhnega Sokola 3. 8. 1863, v odboru pri ustanovitvi Ljubljanskega Sokola je bil Fran Levstik kot namestnik tajnika, zoper odlok v nemshkem jeziku je poslal na dezhelno vlado protest ter zahteval odredbo in obrazce v slovenskem jeziku).

Ljudje so se po litanijah zbrali na trgu pred Levstikovim spomenikom v Velikih Lashchah. Kljub temu da je zachelo rositi in so bili vsi razen narodnih nosh brez dezhnikov, se niso razshli. Pred zhupnishchem je bila postavljena tribuna za odlichnike, ki pa je bila brez strehe. Spomenik so obkrozhali prapori in narodne noshe. Pred tribuno in spomenikom je stal govornishki oder, ob odru so se razvrstili delegati raznih drushtev in korporacij. Slavnostno odkritje spomenika se je zachelo ob 14. uri. Sloga je zaigrala Smetanovo slavnostno uverturo. Predsednik odbora za Levstikovo proslavo jurist Tone (Anton) Pucelj (sin bivshega ministra Ivana Puclja) se je zahvalil vsem sodelavcem in kiparju Peruzziju ter pozdravil uradne predstavnike, najprej zastopnika kralja Aleksandra polkovnika Jovana Cvejicha, komandanta Triglavskega 40. peshadijskega polka, in nazdravil kralju. Sledile so viharne ovacije in pokanje mozhnarjev, Sloga je zaigrala drzhavno himno. Tone Pucelj je pozdravne besede namenil tudi zastopniku dravske divizije generalu Dragomiru Popovichu, zastopniku ministrstva za prosveto prosvetnemu nachelniku Ivanu Dimitrijevichu, banu dr. Dragu Marushichu, rektorju ljubljanske univerze dr. Alfredu Sherku, zastopniku ljubljanskega shkofa stolnemu zhupniku dr. Tomazhu Klinarju, ljubljanskemu zhupanu dr. Dinku Pucu, zastopniku Slovenske Matice Josipu Vidmarju, delegatu Druzhbe sv. Cirila in Metoda tajniku Franku Shkulju, zastopniku Zveze kulturnih drushtev dr. Mihelaku, zastopniku Jugoslovanskega profesorskega drushtva prof. Franu Jeranu, zastopnici beograjskega profesorskega drushtva prof. Ljubici Jankovichevi, predstavniku Slovanskega instituta iz Brna univerzitetnemu profesorju dr. Franku Wollmanu, ravnatelju shtudijske knjizhnice v Olomucu dr. Bohushu Vybiralu, zastopniku Kmechke prosvete Francu Gerzhelju, zastopnicam Jugoslovanskega zhenskega saveza Schottovi, Bohanchevi, Starinovi in Vashichevi, zastopniku Slovenske sholske matice Fr. Gabrshku, zastopnikom Ljubljanske sokolske zhupe starosti dr. Josipu Pippenbacherju, podstarosti Krapeshu, nachelniku Vrhovcu in tajniku Flegarju, zastopniku Vodnikove druzhbe uredniku Bozhidarju Borku in prof. Ivanu Lahu, zastopniku Kmetijske tiskovne zadruge Tomshichu, zastopniku Prosvetne zveze uredniku Franu Erjavcu, delegatu Jugoslovanskega uchiteljskega udruzhenja sekcije Dravske banovine Andreju Shkulju, zastopniku Zveze kmechkih fantov in deklet dr. Viktorju Machku, zastopniku Jugoslovanskega akademskega drushtva Triglav – Ljubljana in Zagreb Tosonu, zastopniku akademskega drushtva Danica Dermastji, zastopniku Slovenske dijashke zveze Etbinu Bojcu, predstavniku Prosvetnega drushtva beograjskih Slovencev V. Bojcu idr.

Po Jenkovi »Molitvi« (moshki pevski zbor Glasbene matice) je nastopil slavnostni govornik Oton Zhupanchich: »Mozh, chigar stoletnici je posvechen dan, je v nashi preteklosti tista postava, ob kateri se poleg Presherna najraje mudim.

Nasha gruda nam ga je podarila zdravega in chvrstega, poln soka in mochi je prishel med rojake, ves ustvarjen za radostno delo in krepak napor. Da mu je bilo rasti she dalje po svoje, razviti se v eno smer, bil bi ... a nich, kaj bi bil lahko. Zhe to je dovolj. France Levstik ni za nasho prozo nich vech in nich manj nego Presheren za vezano besedo, temelj in vogelnik.

Z Martinom Krpanom, ki je last in slast vsega naroda, knjigo, ki jo jemlje v roko enako rad sholarchek, siv kmechki ochanec in estetsko razvajen izobrazhenec, je dal nam vsem kos poshtenega domachega kruha, ki se ga nikoli ne preobjesh. Vsa bogata izraznost slovenske govorice, vzete naravnost kmetu iz ust, jasna plastika lic in situacij, modrost nashega chloveka, osoljena s shegavostjo in ironijo, se sklaplja v chudovito harmonijo narodne pripovedke o preprostem mozhaku, ki opravi kakor mimogrede, chesar niso mogli junaki in veljaki, reshi drzhavo in noche za to nikakega plachila, nego da mu dajo lepo v miru zhiveti, nich drugega! Ali pa ni to vse? Na prvo oko naivna pripovedka vzraste v simbol in narodno politichen postulat.

Prva chista umetnina v slovenski prozi, ki pa ostane po tem krasnem zachetku skoraj brez naslednice izpod Levstikovega peresa. Kje je vzrok, da tak pripovednik ni dovrshil vech skoraj nobenega svojega zamisleka?

Ta uboga slovenska kultura, gola ledina, ki ji je bilo treba na vseh koncih in krajih rok in glav. Delo je klicalo in krichalo od vseh strani in Levstik je bil preodzivna narava, da bi bil odrekel, od koder je klicalo. Bil je premnogostrok duh, da bi bil vzdrzhal samo na eni ozki odmerjeni stezi. Poprijel je z zasukanimi rokami. Pesnik, pisatelj, urednik, kritik, politik, jezikoslovec, chebelar in kaj vem kaj she vse, preiskuje nasho preteklost, soja in organizira sodobnost, skrbi za bodochnost, za usodo tega slovenskega jezika. Vsega sveta Pilatuzh, narodni tlachan, tako imenuje v bridki ironiji samega sebe, kako zachuti, kako je bolj in bolj razmetan.

Ali ni to tisto, ne, pach to ozko in omejeno okrozhje, kjer ni prostora za nadpovprechne ljudi. Zhe od zachetka, takoj, ko je stopil veder in samozavesten na plan, je dobil iz domovine zavraten sunek, ki mu je preokrenil ves nachrt za njegovo osebno pot ... Poslej pa neprestana borba z zahrbtnostjo, neposhtenostjo, hlapchevstvom, zelotskim mrachnjashtvom, kleveto, cenzuro, ki spada po vsej priliki tudi med vechne sile. Zapletel se je v strashno borbo za svojo osebno chast in svobodo, za borni koshchek kruha in je zraven moral she braniti vrednote in dragocenosti svojega naroda. Bil je kljub vzkipljivi naravi mozh s pravo mero in vago, da je tehtal prednike in sodobnike in pokazal vsakemu, koliko meri in vaga in premnogokrat je moral oznaniti: ‘Ti slepec si in ti slepar!’

Shlo je za Presherna in Koseskega, za zvok in bobnanje, za okus ali barbarstvo in Levstik je moral Slovencem shele pokazati in odkazati, kje je jedro, kje lupina. Shlo je za jezik, ali naj se oblikuje naravno in preprosto, ali naj se krotovichi in prilagoja tujemu kalupu. Shlo je za svobodo misli in besede in povsod je ostala na Levstikovi strani pravica in resnica z okusom, logiko, dovtipom, bistroumnostjo in zabavljico.

V tem vechnem nemiru, che ni pozabil na svojo osebno srecho, je vsaj ni vech znal prijeti s spretnimi rokami, razbila se mu je. Prevech napora celo za taka krpanska plecha, kakrshna je prinesel Levstik s seboj. Prevech je bilo teme okrog njega in prevech sovrashtva. Nazadnje se je le uresnichila tista drastichno izrazhena zhelja nashega prvaka, da je ta ravni mozh, ki ni nikdar nichesar preklical, kar je izrekel, ki je bil rojen za bodro delo in mislim res za srecho v zhivljenju – da je telesno in dushevno strt prichakal konca svojih dni. Da je nashel med svojimi rojaki vsaj priblizhno toliko blagorodnosti, kolikor je je nashel med tujci, bi bila nam ta zhalostna slika prihranjena, zgodovina nashe kulture in nashih nravi pa bi imela en sramoten list manj. Ali naj bo ...

Danes je pred nami podoba ponizhanega in zrushenega Levstika, ozarjena z muchenishko glorijo in nasha ljubezen in hvalezhnost se mu tem globlje klanjata. Zdaj pa, ko smo odgrnili zaveso z njegovega kipa, naj se nam pokazhe krepko izklesan obraz enega nashih najplemenitejshih borcev, obraz iz tistih let, ko je bil mozh she ves pokonci, kakrshnega nam je rodila nasha gruda!«

Oton Zhupanchich je med zadnjimi besedami odgrnil plaketo. Zadoneli so streli, moshki zbor Glasbene matice je zapel prigodno Pavchichevo skladbo na Stritarjeve verze »Lashchan«. Spregovorila sta tudi prof. dr. Frank Wollam kot zastopnik slovanskih institutov v Pragi, Brnu in Bratislavi, in Ljubica Jankovicheva, ki je v imenu beograjskih profesorjev polozhila k spomeniku venec. Ob zakljuchku svechanosti so vence polozhili dr. Lah v imenu Vodnikove druzhbe, akademiki Bozhich, Leban in Vishnjevec v imenu akademskih drushtev Tabor in Zora, zastopniki Jugoslovanske sokolske zhupe in Shkulj v imenu JUU, zastopnice Jugoslovanskega zhenskega saveza so prinesle venec, spleten iz rozh z groba Franje Koshirjeve. Po konchani proslavi se je na ograjeni trati lashchanskega sokolskega drushtva in zhupnishcha razvila ljudska veselica.42

 

 

 

Opombe

 

1 Po: -c., »Iz Velikih Lashich 16. marca«, Slovenski narod, 1889, sht. 65, in »Iz Velikih Lashch«, Slovenec, 1889, sht. 66.

2 Po: »Levstikova slavnost v Velikih Lashchah«, Dom in svet, 1889, sht. 9, str. 180.

3 Slovensko pisateljsko drushtvo je sprva nachrtovalo samostojen Levstikov nagrobni spomenik (po: »Spomenik Franu Levstiku«, Slovanski svet, 1888, sht. 4, str. 66). – Za ta Levstikov spomenik v Ljubljani je bila namenjena tudi vstopnina za predavanje Frana Levca o Levstiku in njegovem pomenu za slovensko slovstvo marca 1888 v ljubljanski chitalnici (po: »Za Levstikov nagrobni spomenik, Ljubljanski zvon, 1888, str. 252), prevajalec Davorin Hostnik pa se je odlochil v ta namen podariti izkupichek od prodaje separatnih odtisov ruskega prevoda Levstikovega Martina Krpana (po: M. Hostnik, »Iz Rusije«, Slovanski svet, 1888, sht. 17, str. 275).

Neorenesanchni stenski nagrobnik Levstiku in Raichu so odkrili 31. oktobra 1888 (danes Navje). Po nachrtu dezhelnega inzhenirja Hráskýja (cheshki arhitekt Jan Vladimír Hráský je 1884 – 1897 delal v Ljubljani kot stavbni inzhenir za Kranjsko) ga je iz petih vrst kamna izdelala delavnica ljubljanskega kamnoseka Alojzija Vodnika. Palmovo vejo z lipovim in lovorovim vencem je iz kovanega zheleza izdelal Spreitzer, pomochnik v delavnici A. C. Ahchina, ograjo iz kovanega zheleza pa kleparski mojster Anton Belec iz Shentvida nad Ljubljano (po: Fran Levec, »Nagrobni spomenik Bozh. Raichu in Fr. Levstiku«, Ljubljanski zvon, 1888, sht. 12, str. 765). – Na spomeniku so Stritarjevi verzi. Stroshki za ekshumiranje Levstika in Raicha, za krsti in nagrobnik so znashali 1297 goldinarjev (po: »Obchni zbor ‘Pisateljskega podpornega drushtva’«, Slovenski narod, 1889, sht. 87).

Levstiku in Bozhidarju Raichu (1827–1886) se je v letu 1889 na stenskem nagrobniku pridruzhil Bozhidarjev nechak, zgodovinar in tajnik Slovenskega pisateljskega drushtva Anton Raich (1845–1888), kasneje pa she Anton Ashkerc, Fran Gestrin, Andrejchkov Jozhe – Podmilshak, Ivan Nepomuk Resman, Josip Stritar, Simon Rutar in Ivan Zheleznikar.

Pisateljsko drushtvo je sodelovalo pri postavitvi Vodnikovega spomenika v Ljubljani (odkritje 30. 6. 1889). V letu 1889 je poskrbelo tudi za spominsko ploshcho na rojstni hishi Miroslava Vilharja v Planini. Zaradi pomanjkanja sredstev je moralo prelozhiti vzidanje spominskih ploshch dr. Janezu Bleiweisu v Kranju ter Franu Erjavcu in baronu Zhigi Zoisu v Ljubljani (po: »Obchni zbor ‘Pisateljskega podpornega drushtva’«, Slovenski narod, 1889, sht. 87).

V odboru za spomenik Franu Erjavcu (ustanovlj. najbrzh na zachetku l. 1887) so bili Fran Levstik, dr. Valentin Zarnik, dr. Ivan Tavchar, dr. Hinko Dolenc, dr. Josip Voshnjak in Karol Zhagar. Prispevke so zbirali Ivan Hribar, J. Voshnjak in K. Zhagar. Levstik je takoj prispeval 10 goldinarjev (po: Poziv«, Slovenski narod, 1887, sht. 13). – Odbor za Erjavchev spomenik in ustanovo je bil ustanovljen tudi v Gorici (po: »V gorishkem odboru«, Slovan, 1887, sht. 3, str. 45). – Trzhashki Slovenci so sredi leta 1887 zacheli zbirati sredstva za spomenik Viktorju Dolencu (po: »Na grobu Viktorja Dolenca«, Socha, 1887, sht. 31).

4 »Levstikov spomenik«, Slovenec, 1889, sht. 64.

5 »Levstikov spomenik«, Slovenec, 1889, sht. 68.

6 »Iz Retja«, Slovenski narod, 1889, sht. 73.

7 Po: »Iz Retij. Fran Levstikova vas«, Dolenjske novice, 1889, sht. 9.

8 Po: »Izkaz o doneskih doshlih ‘Odboru za zgradbo Fran Levstikovega spomenika’ v Velikih Lashchah«, Slovenski narod, 1889, sht. 85 in 118.

9 Po: »Levstikov spomenik«, Slovenski narod, 1889, sht. 119.

10 »Slovenci!«, Slovenec, 1889, sht. 173.

11 »Rojaki!«, Dolenjske novice, 1889, sht. 15.

12 Nachrt je bil napachno pripisan ravnatelju obrtne strokovne shole za lesno industrijo v Ljubljani Ivanu Shubicu (»Levstikova slavnost v Velikih Lashchah«, Ljubljanski zvon, 1889, str. 504), kar je ta pojasnil v Ljubljanskem zvonu (I. Shubic, »Popravek«, 1889, sht. 11, str. 704).

13 Po: Viktor Steska, »Podobar Franc Jontez«, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1943, str. 62–64.

14 V obliki obeliska je bil zasnovan tudi spomenik prvemu uredniku Slovenskega naroda Antonu Tomshichu (1842–1871), ki so ga leta 1875 postavili na mariborskem pokopalishchu. Leta 1883 je ljubljanski Literarno-zabavni klub postavil na Bledu spomenik v chast Francetu Preshernu; ta ima podobno obliko kot Levstikov spomenik v Velikih Lashchah (srednji kvader z vogelnimi antefiksi in s slemenskimi cheli med njimi).

Levstik je dobil spomenik dve leti po smrti, »ko she ni bila pozabljena njegova ostra kritika« in je bil »kljub bednim zadnjim letom pri mnogih osovrazhen« ter so she zhiveli njegovi nasprotniki, poudarja Shpelca Chopich (po: Sh. Chopich, »Od Vodnika do Trubarja«, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 35).

Levstikov pogreb je bil mnozhichna manifestacija slovenske zavesti. Vence na Levstikovo krsto so polozhili tudi Valentin Zarnik (napis »Dragemu prijatelju«), Slovenska matica, urednishtvo Slovenskega naroda, Slovenija na Dunaju (po: »Pogreb Fr. Levstika«, Slovan, 1887, sht. 23, str. 367).

15 Po: »Levstikova slavnost v Velikih Lashchah«, Slovenski narod, 1889, sht. 182.

16 Po: »Vspored vozhnje iz Ljubljane v Velike Lashche k Levstikovi slavnosti«, Slovenski narod, 1889, sht. 182.

17 »Levstikova slavnost v Velikih Lashchah«, Slovenski narod, 1889, sht. 185.

18 Na odkritju je igrala godba pozharne brambe iz Domzhal, ker bi bila novomeshka godba predraga (po: »Slavnost Levstikova v Velikih Lashchah«, Slovenec, 1889, sht. 173).

19 Po: »Levstikova slavnost v Velikih Lashchah«, Slovenski narod, 1889, sht. 185.

20 Rokopis govora se je ohranil Kersnikovi zapushchini, v celoti je objavljen v: Janko Kersnik, Zbrano delo / Podlistki, chlanki, ocene, dodatek, Peta knjiga, Ljubljana 1952, str. 267–272. – Fran Levec je 27. februarja 1887 obvestil Kersnika, da se je v Velikih Lashchah osnoval spomenishki odbor, notar Lenchek pa se je v Ljubljani dogovarjal s Pisateljskim drushtvom. Levec pishe: »Slavnostni govor je nalozhen Tebi, ali meni. Jaz ga prav rad prepushcham Tebi, zhe zategadelj, da Te enkrat spravim v ribnishko dolino.«

Odbor je kasneje za slavnostnega govornika poleg Levca vabil tudi Stritarja in Shukljeta. Vsi so odklonili, razen Ivana Hribarja, ki se je odlochil, da bo govoril pri odkritju spominske ploshche v Spodnjih Retjah. Do konca julija 1889 ime slavnostnega govornika ni bilo znano. Odbor je prosil Levca, naj posreduje pri Kersniku. Levec je 2. avgusta 1889 pisal Kersniku na Brdo: »Sinochi sem bil v V. Lashchah in tam sem videl ves slavnostni odbor v veliki zadregi zaradi slavnostnega govornika 11. t. m. pri Levstikovi svechanosti. Vsi gospodje se bojé, da bi jim Ti ne hotel izpolniti proshnje. Naprosili so mene, naj Ti pishem in Ti na dusho privezhem, da morash dne 11. t. m. govoriti slavnostni govor. Stritar je odrekel, Shuklje je odrekel. Ti ne smesh odrechi! In che si morebiti zhe odrekel, morash to svojo odpoved preklicati. Ti lepo govorish, dobro govorish, in govor Tvoj blagodejno podpira vnanjost Tvoja. Da ne bodesh gradiva zbiral za govor, poshljem Ti, ako hochesh, svoje predavanje o Levstiku (rokopis), da glavne podatke o Levstikovem zhivljenju in sploh, kar hochesh, izh njega posnamesh.«

Kersnik je vabilo sprejel. Dan pred odkritjem je prenochil pri Levcu, ki je bil tedaj na pochitnicah v Karlovici pri Velikih Lashchah. 11. avgusta je bil Kersnik zgodaj zjutraj v Velikih Lashchah. Govor je dokonchal pri notarju Lenchku, s svojim nastopom pa ni bil zadovoljen. Marici Nadlishkovi je 16. avgusta pisal: »V nedeljo na vse zgodaj smo se peljali zopet v Lashche, in tam she le sem od 9. do ½ 12. ure imel v stanovanji svojega kolege, notarja Lencheka, dovolj prilike in miru pripraviti se na svoj govor. Saj je bil pa tudi vzhe zadnji chas! Kako sem govoril? Jaz sam soboj nisem bil zadovoljen, in videlo se mi je, da kakor sam ne postajam gorak, tako tudi drugih ogreti ne morem. Pa, hvala bogu! sem vzdihnil, ko je pala zavesa, in sem bil izpregovril zadnjo besedo.« (po: Anton Ocvirk, Opombe k: J. Kersnik, Zbrano delo, Peta knjiga, Ljubljana 1952, str. 610–611).

21 Po: »Levstikova slavnost v Velikih Lashchah«, Slovenec, 1889, sht. 185.

22 Po: »Levstikova slavnost v Velikih Lashchah«, Slovenski narod, 1889, sht. 184.

23 Po: »Levstikova slavnost«, Slovanski svet, 1889, sht. 16, str. 271. – Lacij je dezhela v Italiji, domovina Latinov.

24 Po: »Levstikova slavnost v Velikih Lashchah«, Slovenec, 1889, sht. 186.

25 Po: »Levstikova slavnost v Velikih Lashchah«, Slovenski narod, 1889, sht. 187.

26 Vashchani so bili na svojega rojaka tako ponosni, da so marca 1888 postavili ob stari cesti tablo z napisom: Vas: Spodnje Retje! / Spada pod obchino in sodnijo: / Velike Lashiche, okraj: Kochevje. / V nji je bil rojen slavni pisatelj slovenski: / FRAN LEVSTIK / + 1887. l. (po: Fran Gruden, »Iz Spodnjega Retja pri Lashchah 28. marca / Nova vashka tabla«, Slovenski narod, 1888, sht. 75.

27 Ploshcho so pritrdili na les in je niso vzidali (po: Janez Debeljak, Popotovanje k Levstiku, Maribor 1981, str. 63). – Lesena hisha je bila prezidana in razshirjena konec 19. stoletja (po: »Rojstna hisha Fr. Levstika v Spodnjih Retjah (sht. 1)«, Ilustrirani Slovenec, 1927,sht. 29).

28 »Levstikova slavnost v Velikih Lashchah«, Slovenski narod, 1889, sht. 187.

29 Po: »Levstikova slavnost v Velikih Lashchah«, Slovenec, 1889, sht. 187, in Fran Gruden, »Iz Spodnjih Rétij, 13. avgusta«, Slovenec, 1889, sht. 187.

30 Josip Stritar, »Levstiku v Lashchah dne 11. avgusta 1889«, Slovenski narod, 1889, in sht. 183, in Slovenec, 1889, sht. 182.

31 Po: »Levstikova slavnost«, Slovenec, 1889, sht. 162.

32 Po: »Levstikova slavnost v Velikih Lashchah«, Slovenski narod, 1889, sht. 189.

33 Po: »Levstikova slavnost v Velikih Lashchah«, Slovenski narod, 1889, sht. 189–191.

34 Po: »Zahvala«, Slovenski narod, 1889, sht. 189.

35 Po: Bojana Hudales-Kori, »Kipar Svetoslav Peruzzi«, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. VIII, 1970, str. 166 in 190.

36 Po: St. K., »Pri kiparju Peruzziju«, Jutro, 1925, sht. 201, in Bojana Hudales-Kori, »Kipar Svetoslav Peruzzi«, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. VIII, 1970, str. 167.

37 Mavchni negativ medaljona hrani Narodni muzej v Ljubljani.

38 Po: Bojana Hudales-Kori, »Kipar Svetoslav Peruzzi«, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. VIII, 1970, str. 190.

39 Po: »Proslava stoletnice Levstikovega rojstva«, Jutro, 1931, sht. 171.

40 Po: »Proslava Levstikove stoletnice«, Slovenec, 1931, sht. 167.

41 Po: »Levstikova proslava v Velikih Lashchah«, Jutro, 1931, sht. 168.

42 Po: »Levstika smo konchno priznali / Velichastna pochastitev spomina Franceta Levstika ob 100letnici njegovega rojstva«, Slovenski narod, 1931, sht. 167.

 

 

 

 

 

Odkritje spomenika 11. 8. 1889 (v: Ilustrirani Slovenec, 1931, sht. 30)

 

 

 

 

 

Svetoslav Peruzzi, Levstik, 1904 (v: Slovan, 1905, sht. 2, str. 33)

 

 

 

 

Razglednica s Peruzzijevim reliefom,

izdana ob stoletnici Levstikovega rojstva.