Revija SRP 139/140

Damir Globochnik

 

POETICHNI KRAJINAR FRANCE PAVLOVEC

 

France Pavlovec se je po prvi svetovni vojni prezhivljal kot zheleznishki usluzhbenec. Preizkushal se je v prilozhnostnem risanju karikatur in razmishljal o slikarskem poklicu.1 Ob ogledu del Riharda Jakopicha, Frana Tratnika in Gojmira Antona Kosa, ki so bila razstavljena v Jakopichevem paviljonu leta 1920,2 je spoznal, da ga je »usoda dolochila za nekaj drugega, o chemer sem imel tedaj she zelo nejasne pojme«.3 Po dveh letih kolebanja se je odlochil, pustil sluzhbo na zheleznici in zachel obiskovati umetnishko sholo Probuda. Na prigovarjanje profesorjev na Probudi Franja Sterleta (risanje in slikanje) in Sashe Shantla (grafika) se je oktobra 1923 vpisal na Umetnostno akademijo v Zagrebu. Pavlovec, ki je bil tedaj star 26 let, je pripravljalni letnik opravil pri prof. Tomislavu Krizmanu. Shtudij je nadaljeval pri prof. Vladimirju Beciću. Za hrano in stanovanje pri salezijancih je vsak mesec moral rezhirati novo igro, nastopati kot igralec in voditi salezijanski orkester. Ko je leta 1926 izgubil podporo salezijancev, mu je financhno pomagal Ivan Meshtrović s shtipendijo iz lastnega fonda.4

Prvich je razstavljal na razstavi Chetrte generacije septembra 1928 v Jakopichevem paviljonu v Ljubljani. Veljal je za najzrelejshega slikarja med shesterico v Zagrebu sholanih mladih umetnikov, ki jih je na odprtju razstave predstavil Rihard Jakopich.5 Zagrebshka akademija je shtudente usmerjala v shtudij francoske umetnosti, vendar je ljubljanska likovna kritika Pavlovcheve slike, ki so bile naslikane v duhu zagrebshkih vplivov, sprva poskushala uvrstiti v niz modernistichnih slikarskih interpretacij pejsazha, ki ga zachenjajo slovenski impresionisti.6

Na razstavi Chetrte generacije je Pavlovec razstavil najmanj del: veliko oljno kompozicijo »Ilustracija« (vizija iz Cankarja),7 dve pokrajini, tihozhitje in shtudijo v pastelu. Rajko Lozhar je menil, da je Pavlovec »na svoj nachin neposredno zvezan z nashim impresionizmom«. »Njegova vsekakor mochna individualnost je zajeta v edinstvenem koloritu njegovih del, katerega je ob nekem shtadiju svojega razvoja dosegel tudi Grohar in katerega bi mogli nazvati 'romantichen barok'. Char skrivnostnega lezhi v teh barvah in likih, char nedostopnega chuvstva.«8 Recenzent Slovenca je opazil, da je Pavlovec »ponekod she divji impresionist Jakopicheve smeri, dasi barvno nekam zamolkel«. Slika »Ilustracija« je nanj prav tako naredila barochni vtis, medtem ko shtudija potrjuje, da Pavlovca zanimajo sodobni kompozicijski pristopi.9

Pavlovec je tudi sam usmerjal pisce k iskanju povezav z domachim impresionizmom. V izjavi za Slovenski narod je odklonil novo stvarnost (tudi vechina ostalih chlanov Chetrte generacije se je uredniku Slovenskega naroda predstavila z udarnimi trditvami) in se skliceval na sorodnosti z realizmom Jozhefa Petkovshka ter z Groharjevim in Jakopichevim impresionizmom. »Moje skromno mnenje je tudi, da je za nas mlade slovenske oblikovne toreadorje chastnejshe od 'sodobnega novega realizma', da zabodemo svoja kopja tam, kjer so nehali Petkovshek, Grohar, in kjer se she bori nash matador Jakopich. Che so ti kaj ustvarili, o chemer jaz ne dvomim, potem je nasha dolzhnost in edina mozhnost, da nadaljujemo njih delo. Che pa niso nich ustvarili, povejte nam, da si preskrbimo druga ogledala, da poishchemo v tujini zavrzhena embrija, s katerimi bomo krasili nasho notranjo revshchino.«10

Pavlovec se je z Jakopichem spoznal, ko je obiskoval tretji letnik zagrebshke akademije. Jakopichu je leta 1928 pomagal pri prenashanju njegovih osnutkov na obok stavbe Meksike v Ljubljani. Z Jakopichem sta tudi skupaj slikala.11

 

Pri zgodnjih Pavlovchevih slikah je bil prisoten vpliv Vladimirja Becića in drugih hrvashkih slikarjev. Diplomsko delo »Kompozicija« (1927) je bilo monumentalna figuralna podoba s poudarjeno plastichnostjo telesnih oblik dveh sedechih zhena, ki je nastala pod Becićevim in deloma pod Meshtrovićevim vplivom.12 Pavlovec je veljal za enega najboljshih shtudentov na akademiji. Pred zakljuchkom shtudija je Beciću pomagal pri izdelavi vechje slikarske kompozicije za Hrvashko hranilnico.

Iskanje vzporednic s hrvashkimi in francoskimi slikarji se je nadaljevalo tudi kasneje, cheprav je Pavlovec hitro izoblikoval lasten slikarski pogled na svet. Poleg tega zagrebshka akademija ni ponujala praktichnega pouka slikanja v naravi, ki je postalo eno od osrednjih Pavlovchevih ustvarjalnih vodil. Najpomembnejshi element in temeljno izrazno sredstvo Pavlovchevega slikarstva je bila barva. Barve je sprva nanashal na platno v sorazmerno shirokih nanosih in ploskvah, motivika je bila na videz preprosta, a barvno in oblikovno ubrana. Kot recheno, so bile barve bolj temachne, morda celo nekoliko skrivnostne, kar je bil vpliv zagrebshke akademije in odgovor na barvitost ekspresionistichnega in novostvarnostnega slikarstva.

 

Pavlovec je leta 1929 razstavil 21 krajin in tihozhitij na skupni razstavi s kiparjem Lojzetom Dolinarjem in slikarjem Gojmirom Antonom Kosom v Jakopichevem paviljonu.13 Rajko Lozhar je opozoril na temeljito razliko med Pavlovchevo barvno interpretacijo motivike in barvno lestvico impresionistichnih slikarjev: »Mi tako skromnih in tihih, iskrenih, a tako finih barvnih pesmi vse do Pavlovca nismo poznali. To je vech nego pozhlahtnjen slovenski impresijonizem, kar je P. dal na Tihozhitju s hrushkami, Mali vasi, Savi, Gozdu, Za vasjo itd. Tu je barva prvikrat duhoven interpret pojava stvari in je predmet prvich v obsegu nashih impresijonistichnih struj postal vreden in sposoben, da se javlja potom barve kot subtilnega slikarskega fenomena. In slika je pri Pavlovcu prvich pri nas kot celota ne vech produkt barv samih, nego razmerja med njimi – tona.«14

Tudi Stanko Vurnik je za slikovito interpretacijo motivike zaslutil globljo likovno problematiko. Impresionisti so v naravi odkrili optichno senzacijo in obchutje povrshine, Pavlovec pa ima do narave bolj miselni interes; sliko pojmuje kot estetski organizem. »Barva mu je lokalna, z umno potezo nakazuje in sumira formo in druzhi predmete v neko smiselno, notranje strogo organichno ravnovesje. In to z neko disciplino, ki spominja vchasih naravnost na velikega Cézanna, ne Cézanna kolorista, nego onega naznachitelja sedanje moderne, ki je bil v njem. Tudi ona ploskovnost, umno naznachenje forme, ki je kompromis med barvno liso in zgrajeno obliko, spominja na velikega Francoza.«15 Impresionistichno drobljenje oblik v mozaik barvnih potez je pri Pavlovcu nadomestilo oblikovanje motivov iz bistvenih elementov, barvnih polj in potez.

Anton Podbevshek je Pavlovca na umetnishki razstavi, prirejeni poleti 1930 na ljubljanskem velesejmu, poleg Franceta in Toneta Kralja uvrstil med vodilne predstavnike mlajshe likovne generacije.16 Vechina piscev je menila, da je Pavlovec nadarjen in obchutljiv slikar. Poleg Gojmira Antona Kosa je veljal za koloristichni talent in up slovenskega krajinarstva, ki je barvne pridobitve parishke shole v sprejemljivi obliki vnesel v domache slikarstvo.17 Med Pavlovchevimi vzorniki, ki jih je vechinoma lahko spoznaval samo po reprodukcijah, so bili Jean-Baptiste-Camille Corot (1796–1875), Maurice de Vlamnick (1876–1958), André Derain (1880–1954), po slednjem je Pavlovec imenoval svojega najstarejshega sina Andreja, kasneje znanega umetnostnega zgodovinarja in muzealca. Pavlovec omenja tudi Gustava Courbeta (1819–1877) in Théodora Rousseauja (1812–1867).

 

Na prvi pogled se zdi, da so Pavlovcheve slike nastale na suveren in sproshchen nachin – kot neposredna slikarska zajetja motivov. Slikarjev chopich lahkotno drsi po platnu. V resnici je bil Pavlovchev slikarski postopek mogoch samo ob izjemni slikarjevi zbranosti. Barvni nanosi so polozheni v trenutkih skrajne koncentracije. Hipno impresijo je nadomestila slikarska sinteza, do katere pa pot ni bila vselej lahka.

Pavlovec je likovnemu kritiku Stanetu Mikuzhu leta 1941 zaupal, da se ga ob vsaki novi sliki polasti obchutek nemochi: »Tezhko je. Vi ne veste, kako je to tezhko. In nikdar mi ne bo bolje, vedno tezhe slikam. Vsako sliko si iztrgam iz sebe. Ob vsaki podobi me napade tisoch dvomov, tisoch vprashanj, in ko stoji gotova pred menoj, se mi zazdi, kakor da jo je slikal vedno drugi in ne Pavlovec. Ni niti odsev svetlobe v dushi, kaj shele svetloba sama. Vem, da ne povem s tem nich posebnega, saj gre vsem umetnikom delo tezhko od rok, vendar, kakor dvom mene razjeda, to je drugim v toliki meri prihranjeno. Vchasih me obide zhelja, da bi unichil vse. Preslikam, vrzhem v pech, pa kaj hochete, ko pa moram zhiveti. Ko bi imel chlovek denar …! /…/

Kako slikam? Poglejte tiste sonchne rozhe. Sedaj jih bom imel v ateljeju toliko chasa, da bodo ovenele, potem pa bom dobil druge in tiste bom spet naslikal. S krajino pa je isto. Kje morete naslikati pravo podobo, che jo vidite prvich. Vsaka stvar na svetu ima vendar svojo bistveno, samo njeni vrsti lastno podobo. Mislim na bistvo. Krompir, poglejte, koliko ga je na svetu in vendar je v bistvu le ena sama podoba krompirja. Ali drevo? Chudim se, da na akademijah predavajo o anatomiji chloveka, anatomije drevesa se pa izognejo. In vendar bi bila ravno tako vazhna kakor ona druga.«18

 

Pavlovec je leta 1933 kot gost sodeloval na razstavi zagrebshke skupine Treh (Ljubo Babić, Vladimir Becić, Jerolim Mishe) v Umetnishkem paviljonu v Zagrebu (gosta na razstavi sta bila tudi poljski grafik Władysław Skoczylas in hrvashki slikar Antun Motika). Decembra 1933 je bila razstava na ogled v Jakopichevem paviljonu v Ljubljani.19 Slovenec pishe o izjemnem Pavlovchevem uspehu v Zagrebu (»Pavlovec je sedaj v Zagrebu visoka moda.«) in dodaja: ker ni imel denarja za potovanje, je doslej odklanjal vabila za razstavljanje v Beogradu.20 Istega leta je banovina Pavlovcu dodelila shtipendijo za obisk Pariza. Upravnik Narodne galerije Ivan Zorman je poskrbel za potni list in vozovnico do Pariza, vendar je Pavlovec oboje v jezi raztrgal. Pozneje je to pojasnjeval s strahom, da se iz Pariza ne bi vrnil.21

 

Temeljni Pavlovchev motivni vir je bila blizhnja krajina (zlasti obsavski svet v blizhini Stozhic). Pogosto je slikal tudi gorske pejsazhe. Slikarske interpretacije so bile zasnovane na principu neposrednega kontakta z vidno stvarnostjo. Intenzivnost obchutja, bistvo, vtis dozhivetja, ki ga je zhelel zajeti na krajinskih podobah – to je bilo vselej odvisno od krajinskega modela, ki ga je Pavlovec moral imeti pred ochmi. Zato se slikanju v naravi ni odrekel celo pozimi, pa cheprav naj bi mu celo zmrzovale barve v tubah.

Skozi okno njegovega podstreshnega ateljeja se je odpiral pogled na Kamnishke planine, Shmarno goro in Ljubljansko polje. Pavlovec je novinarju Slovenskega naroda zaupal: »Kadar postanem truden, stopim k oknu in se zagledam v okolico. Vsa utrujenost mahoma izgine in zopet se pochutim svezhega. Tale razgled mi pomaga tudi, kadar sem v dvomih glede tega ali onega naravnega pojava.«22

Konec tridesetih let je slikal tudi na morju (mdr. Sushak, otok Krk). Leta 1939 je zachel slikati na Dolenjskem. Med okupacijo se je omejil na motive iz neposredne blizhine doma (kmechka dvorishcha). Leta 1944 je zachel v krajinske motive vkljuchevati shtafazhno chloveshko ali zhivalsko figuro. Po vojni je obiskal Primorsko, kjer je zachel slikati z bolj pastoznimi barvami in potezami, ki so sledile strukturi krajine. Ljudska skupshchina in ministrstvo za prosveto sta leta 1949 narochila vech slik velikega formata, ki jih je Pavlovec izdelal na Gorishkem in Tolminskem.

 

Pavlovec je krajinski motiv dozhivljal iz svoje, chisto intimistichne perspektive. V zhe omenjeni izjavi ob razstavi Chetrte generacije je poudaril: »Moja purgarska dushica se she vedno veseli hrastovega debla v Mestnem logu, moje plave ochi se pa radoste ob pogledu na belino cerkvice na Rozhniku. Chutim, da je to hrastovo deblo in ta belina cerkvice na Rozhniku dovolj velika ideja in vredna realizacije na platnu. Skromna ideja, za mene pa vredna vsake zhrtve.«23

Pavlovca uvrshchamo med osrednje predstavnike barvnega oziroma poetichnega realizma v slovenskem slikarstvu. Motiv mu je predstavljal izhodishche za slikarsko vsebino. Pavlovec je lahko slikal tudi najbolj vsakdanje motive, saj jih je spreminjal v likovne pojave. Realistichni princip je vselej povezoval z barvnim in oblikovnim prevrednotenjem detajlov. Naravni motiv je prilagodil svojim likovnim spoznanjem in tezhnjam po skladnosti oblik, linij in barv.

Poteze so lahkotne in tekoche. Pogosto se povezujejo v vechje barvne lise. Z njimi je spretno prekril realistichno jedro slike. Chopich sledi strukturi motiva, ki je praviloma nakazan samo na povzemajoch nachin. Motiv je dojemal kot harmonichno celoto. Vse je na svojem mestu, cheprav slikarja ni zanimala skrbna izdelava vseh podrobnosti. Globina prostora je spretno dosezhena samo z nekaj barvnimi nanosi. Nagli zasuk chopicha lahko sledi veji, shiroka poteza zajame deblo, z mehkimi barvnimi in tonskimi prehodi je opredeljen tok vode. Pretanjeno naslikano, pogosto oblachno srebrnkasto nebo, kakrshno je rad upodabljal Camille Corot, je enakomerno razprshilo svetlobo.

Pavlovec je skrbno zbiral barve, saj je njegovo slikarstvo temeljilo na barvi kot osnovnem likovnem elementu. Slike pogosto ponujajo vpogled v barvno in tonsko dozhivetje letnih chasov (porjaveli jesenski, sivi zimski, nezhni pomladanski toni). Pavlovec je bil dojemljiv tudi za dinamiko v naravi. Vchasih se nam ob pogledu na Pavlovchev pejsazh zazdi, da slishimo shumenje vode in trepetanje vej v vetru, zachutimo vonj zemlje. Samotna, samo z nekaj potegi chopicha opredeljena drevesa se zdijo, kot bi bila zhiva. Pavlovec je slikal v skladu z ritmom narave, vendar v njegovih krajinah ni nich grobega, prevladuje mehko prelivanje barv in vtisov. Tudi chloveshka postava je nelochljivo povezana s krajino.

 

Likovna kritika je praviloma opozarjala na lirichne sestavine v Pavlovchevih slikah. Pavlovec je »izrazit lirik« po naravi in se izogiba pretirani ekspresiji. Vrstile so se oznachbe, kot so: »najnezhnejshi poet nashe pokrajine«,24 »Umetnik je poet slovenske vasi!«,25 »slikar-poet, ki chrpa iz prepolne fantazije in mu je predmet samó kakor ozadje njegovim lirichnim nastrojenjem«,26 »Pavlovcheva pesnishka dusha« ipd.27

France Stelè je v slikarjih Rajku Slaperniku, Maksimu Sedeju, Anteju Trstenjaku in zlasti v Pavlovchevem »pokrajinskem lirizmu«, ki je po temperamentu soroden z zgodnjim slovenskim impresionizmom, videl zametek »nove domache tradicije, ki je po svojih sredstvih sodobno 'slikarska', po duhu pa slovensko lirichna«.28

Ob pogledu na »Zimo v Kranjski Gori« (1937), ki je visela v Koshakovem lokalu, je pesnik Oton Zhupanchich vzkliknil: »O Pavlovec, to je pesem, pesem!«.29 »Ajdo«, ki jo je Pavlovec leta 1939 naslikal na Dolenjskem, je Stane Mikuzh primerjal s pesmimi Josipa Murna-Aleksandrova.30 Sasha Shantel je zachutil v Pavlovchevih slikah »glasbeno melodichnost«.31

 

Pavlovec je bil vselej bolj dojemljiv za razpolozhenjski vtis kot za dokumentarni videz motiva. Krajinsko podobo je znal napolniti z obchutji. V ubranosti oblik in barv je prisotna chustvenost, na katero v primerjavi s slikami Gojmira Antona Kosa na Pomladanskem salonu leta 1935 opozarja Karel Dobida: Kos je tehnichno virtuozen in razumski, Pavlovec pa je njegovo pravo nasprotje. »Ves je poln notranjega ognja, ki nujno ogreje opazovalca. Zhe nekajkrat se je pokazal kot poetskega krajinarja, to pot pa je razstavil dvoje tihozhitij. So to kar realistichno tochni podobi naslikanih predmetov, hkrati pa le z barvo izrazhena prispodoba nechesa nevsakdanjega, nevidnega.«32

 

Pavlovec se je zaradi sorodnosti (skupni vzori v francoski umetnosti) pridruzhil Klubu neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov. Znova je bil najstarejshi chlan umetnishke skupine, s katero je razstavljal od leta 1937.

Za slovensko likovno kritiko je bil Pavlovec »elegantni krajinar«,33 ki je v slovenskem slikarstvu nashel shirok krog obchudovalcev in nekaj posnemovalcev. Zagrebshka kritika mu na razstavi dvanajstih slikarjev in kiparjev, chlanov skupine Neodvisnih, leta 1940 ni bila naklonjena. Rudolf Maixner v Obzoru opozarja na vpliv zagrebshke akademije, ki je posredovala francoske pobude do Neodvisnih, in pri Pavlovcu omenja sorodnosti s hrvashkimi slikarji Becićem, Babićem, Marinom Tartaglio in Krstom Hegedushićem: »France Pavlovec ishche v motivih prevech ugajanja in efektov. Na njegovih delih opazhamo neko neskladje, kot bi lirski pastorale 18. stol. obdelal z dinamiko Becićevega chopicha (Motiv iz Gameljn). Njegova tihozhitja imajo debele in goste plasti barv, kjer prevladuje sivi akademski ton (Tihozhitje, Kruh), njegove krajine pa so prevech lirsko sladkobne.«34

 

Na prvi samostojni razstavi v zgornjih prostorih ljubljanske Galerije Obersnel jeseni 1941 je Pavlovec razstavil 30 pejsazhev in 10 tihozhitij in portretov (mdr. otroshki portreti). V isti galeriji je decembra 1942 pripravil drugo samostojno razstavo. Ob prvi obletnici Jakopicheve smrti so bile Jakopicheve in zgodnje Pavlovcheve slike na ogled v izlozhbenih oknih Salona Kos (Ljubljana, december 1944). Jutro je o Pavlovcu tedaj pisalo kot o Jakopichevem najznamenitejshem uchencu.35 Leta 1949 sta Gojmir Anton Kos in Pavlovec ponovno razstavljala skupaj na razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani.

 

Pavlovec je poleg krajin slikal tudi cvetlichna tihozhitja, ki so bila pogosto sestavljena iz domachih in travnishkih rozh ter postavljena v preproste vaze. Tihozhitji »Kruh« in »Krompir« (1935) sta zhe ob nastanku zbudili precejshnjo pozornost in se uvrstili v zbirko Narodne galerije ter kasneje postali del stalne zbirke Moderne galerije. »… dal je predmetu njegovo bistveno, duhovno podobo, predmetu samemu na sebi in v odnosu do okolice; naslikal je obe podobi tako virtuozno (slikarsko-tehnichno), da so rekli skoraj vsi nashi naturalisti, da Pavlovec nekaj zmore.«36 Motiva sta preprosta, skoraj revna. Modelirana sta s skrbno nachrtovanimi barvnimi nanosi. Pavlovec je nacheti hlebec kruha na belem prtichu, ob katerem je na rdechkasto-rjavi ploskvi mize polozhenega nekaj posodja, ki je zgolj nakazano s krozhnimi potezami, ter po mizi raztreseni krompir, karirasti prt, nozh, steklenico in posodo z izjemno slikarsko virtuoznostjo »dvignil nad vsakdanjo pomembnost, tudi v ta skromni kotichek se je naselila slikarjeva poezija«.37

 

V Pavlovchevem opusu je vech portretov, pri katerih ga je podobno kot pri krajinskem slikarstvu bolj kot detajlna podobnost zanimalo zajetje temeljnih potez oziroma znachilnosti portretirancev. »Pavlovec je naslikal portret podobno kot pokrajino – vedno bolj pazljiv za svoje razpolozhenje kakor za modelovo fiziognomijo.«38 Vechina znanih portretov je nastala od okrog leta 1940 dalje.

Pavlovec je veliko risal, a je risbe s svinchnikom pojmoval kot pripomochek pri slikanju in jih praviloma ni razstavljal. Risbe imajo slikovit znachaj. Motivi niso trdno obrisani, temvech sestavljeni iz pretanjenih chrt, s katerimi je povzemajoche sledil prostorskim razmerjem in motivni atmosferi. Izjema so ilustracije, s katerimi je na zachetku tridesetih let sodeloval v reviji Nash rod.39

 

 

 

 

Opombe:

1 Po: Stane Mikuzh, »Slikar France Pavlovec«, Nasha sodobnost, 1958, sht. 10, str. 866.

2 Najbrzh XVII. umetnostna razstava v Jakopichevem paviljonu, maj–junij 1920. Razstavljalo je 22 likovnikov. Z najvech deli je bil zastopan Fran Tratnik (risbe in slike). Karel Dobida je v oceni razstave poleg Jakopicha posebej izpostavil tudi Gojmira Antona Kosa ter Franceta in Toneta Kralja (K. Dobida, »XVII. umetnostna razstava v Ljubljani«, Ljubljanski zvon, 1920, sht. 6, str. 382–383).

3 Po: -k. (Milan Zadnek), »Pri slikarju Franu Pavlovcu«, Slovenski narod, 1929, sht. 226.

4 Biografski podatki po: Barbara Plestenjak in Andrej Pavlovec, »Biografija«, France Pavlovec (1897–1959), katalog razstave, Moderna galerija v Ljubljani, 1989, str. 43–49.

5 Po: »Otvoritev razstave 'chetrte generacije'«, Slovenski narod, 1928, sht. 201; T. Se. (Tone Selishkar), »Umetnostna razstava 'Chetrte generacije'«, Delavska politika, 1928, sht. 75; »Mladi slovenski slikarji in kiparji«, Slovenija, 1936, sht. 49.

6 Temelj slovenski moderni umetnosti naj bi postavili impresionisti. Sledil naj bi organski razvoj slovenske umetnosti v generacijskem sosledju: impresionisti kot nesporna avtoriteta v slikarstvu, vesnani, ekspresionisti.

7 Morda »Za krizhem« (ilustracija Cankarjevega romana Za krizhem), 1928, olje, platno, 161,5 x 121,5 cm, Moderna galerija v Ljubljani, inv. sht. 439/S.

8 Rajko Lozhar, »Dvoje razstav«, Dom in svet, 1929, sht. 10, str. 319.

9 Po: M., »Razstava Globochnik, Malesh, Mezhan, Pregljeva, Pavlovec, Pirnat«, Slovenec, 1928, sht. 209.

10 (Milan Zadnek), »Dushevni profili 'chetrte generacije'«, Slovenski narod, 1928, sht. 211.

11 Po: Stane Mikuzh, »Jakopich – Pavlovec«, Slovenec, 1940, sht. 299. – Prenos Jakopichevega figuralnega slikarstva v impresionistichni interpretaciji v monumentalno stensko slikarstvo se je ponesrechil. Delo je bilo tehnichno slabo izpeljano, zato so poslikave kmalu zachele propadati.

12 Po: Stane Mikuzh, »Slikar France Pavlovec«, Nasha sodobnost, 1958, sht. 10, str. 868.

13 Trojica je junija 1931 uspeshno razstavljala v Paviljonu Cvijete Zuzorić v Beogradu. Beograjska obchina je odkupila Dolinarjev »Avtoportret«, Kosovo »Zeleno listje« in Pavlovchevo »Okolico Ljubljane«. Obiskovalci so kupili vech del, tri Dolinarjeve plastike, vech Kosovih slik in tri Pavlovcheve slike: »Rumeno listje«, »Kmechka cesta« in »Tabor ob Savi« (po: »Popoln uspeh razstave slovenskih slikarjev v Beogradu«, Jugoslovan, 1931, sht. 140).

14 Rajko Lozhar, »Razstava Dolinar – G. A. Kos – Pavlovec«, Ilustracija, 1929, sht. 11, str. 354

15 V. (Stanko Vurnik), »Razstava Dolinar – G. Kos – Pavlovec«, Slovenec, 1929, sht. 265.

16 A. P. (Anton Podbevshek), »Umetnishka razstava na velesejmu«, Slovenski narod, 1930, sht. 176.

17 Fran Shijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, Ljubljana 1961, str. 116.

18 Stane Mikuzh, »Pri Francetu Pavlovcu«, Slovenec, 1941, sht. 231.

19 Po: Fri. (Ludvik Mrzel), »Uspeh slovenskega umetnika v Zagrebu«, Jutro, 1933, sht. 262.

20 »Kaj pravite?«, Slovenec, 1933, sht. 258. – Junija 1933 je Pavlovec razstavljal na razstavi skupine jugoslovanskih umetnikov »Oblik« v Jakopichevem paviljonu. V katalogu je omenjenih 23 umetnikov, Pavlovec, ki je bil edini slovenski umetnik na razstavi, se je razstavljavcem ochitno pridruzhil ob njihovi ljubljanski razstavi (po: Choro Shkodlar, »'Oblikovi' tvorci med nami«, Jutro, 1933, sht. 140).

21 Po: Barbara Plestenjak in Andrej Pavlovec, »Biografija«, France Pavlovec (1897–1959), Moderna galerija v Ljubljani, 1989, str. 46.

22 -k. (Milan Zadnek), »Pri slikarju Franu Pavlovcu«, Slovenski narod, 1929, sht. 226.

23 (Milan Zadnek), »Dushevni profili 'chetrte generacije'«, Slovenski narod, 1928, sht. 211.

24 Ante Gaber, »Nashi umetniki pred razstavo v Beogradu«, Slovenski narod, 1931, sht. 120.

25 »Umetnostna razstava v Novem mestu«, Slovenski narod, 1932, sht. 152.

26 Karel Dobida, »Razstava zagrebshke 'Trojice'«, Ljubljanski zvon, 1934, sht.3, str. 188.

27 Stane Mikuzh, »Slikar France Pavlovec«, Nasha sodobnost, 1958, sht. 10, str. 873.

28 France Stelè, »Umetnostno leto 1935«, Dom in svet, 1936, sht. 1/2, str. 97.

29 Po: Barbara Plestenjak in Andrej Pavlovec, »Biografija«, France Pavlovec (1897–1959), Moderna galerija v Ljubljani, 1989, str. 47.

30 Stane Mikuzh, »Razstava Franceta Pavlovca«, Slovenec, 1941, sht. 242.

31 vm., »Umetnost je vzvishena nad chloveshko surovostjo«, Slovenski narod, 1944, sht. 41.

32 Karel Dobida, »Pomladanski salon«, Ljubljanski zvon, 1935, sht. 8, str. 473.

33 -l- (Ludvik Mrzel), »Razstava 'Neodvisnih' II.«, Jutro, 1940, sht. 260.

34 »Hrvatska ocena slovenskih slikarjev«, Slovenec, 1940, sht. 232.

35 Po: »Ob obletnici Jakopicheve smrti«, Jutro, 1944, sht. 98.

36 Stane Mikuzh, »Razstava Franceta Pavlovca«, Slovenec, 1941, sht. 242.

37 Po: Stane Mikuzh, »Slikar France Pavlovec«, Nasha sodobnost, 1958, sht. 10, str. 873.

38 Luc Menashe, »Slikarska razstava v Moderni galeriji«, Tovarish, 1949., sht. 52, str. 860

39 Prevladuje tehnika perorisbe, slog pa se spreminja, cheprav so ilustracije nastale v sorazmerno kratkem chasu. – France Bevk, »Moja bridka sablja« (Nash rod, 1931/1932, sht. 2, str. 44–48); Bogomir Magajna, »Jezus v cirkusu« (Nash rod, 1931/1932, sht. 3, str. 79–81); Ludvik Mrzel, »Rozha« (Nash rod, 1931/1932, sht. 4, str. 116–119); Marija Kmet, »O gospodih pajkih« (Nash rod, 1932/1933, sht. 2, str. 48–52), Bogomir Magajna, »Jezus in mornar« (Nash rod, 1931/1932, sht. 3, str. 71).