Revija SRP 139/140

Damir Globochnik

 

DR. FRIEDRICH KEESBACHER

 

Ljubljanski zdravnik nemshkega rodu dr. Friedrich Keesbacher je spadal med uglednejshe nasprotnike slovenskega narodnega gibanja na Kranjskem v obdobju od zachetka shestdesetih let do konca 19. stoletja. Rojen je bil leta 1831 v Schwazu na Tirolskem.1 Po gimnaziji v Brixnu je shtudiral medicino v Innsbrucku, Pragi, Münchnu in na Dunaju. Prakticiral je v sploshni bolnici na Dunaju, bil je asistent in sekundarij v Innsbrucku (dec. 1855–jul. 1859). Kot specialist za pljuchne bolezni je odshel v Benetke; med vojno 1859–1860 je bil shef vojne bolnice v Ambrasu, nato se je za nekaj chasa vrnil v Benetke in se she istega leta naselil v Ljubljani (1860).

Dezhelni odbor ga je leta 1863 imenoval za primarija ljubljanske dezhelne bolnishnice in t. i. »blaznice« (slovenski protikandidat je bil sekundarij dr. Karel Bleiweis-Trstenishki). Leta 1866 je bil tudi vodja provizorne vojne bolnice na starem strelishchu. Leta 1872 je kot sanitetni koncipist stopil v sluzhbo pri dezhelni vladi. Napredoval je do mesta vladnega svetnika in dezhelnega sanitetnega referenta. Za zasluge je bil odlikovan z viteshkim krizhem Franc-Jozhefovega reda.

Soproga Irena Keesbacher, rojena Stutz, je umrla 1894. Imel je shtiri hchere (Klavdija, Meta, Marta in Friderika). Klavdija je bila porochena z Josipom Gorupom pl. Slavinjskim (1834–1912), »slovenskim Rothschildom« na Reki.2 Leta 1898 se je Keesbacher upokojil. Umrl je leta 1901.

Dr. Keesbacher je bil soustanovitelj in chastni chlan Drushtva zdravnikov na Kranjskem (Verein der Ärtze in Krain). Aktivno je deloval v I. ljubljanskem bolnishkem in preskrbljevalnem drushtvu do njegovega razpusta leta 1894, pri Dezhelnem pomozhnem drushtvu Rdechi krizh ter drugih medicinskih in dobrodelnih ustanovah. Nekaj chasa je bil ravnatelj na babishkem uchilishchu. Pisal in predaval je o medicinskih in higienskih vprashanjih ter o kranjskih zdravstvenih razmerah. Keesbacher je bil tudi chlan mestnega zdravstvenega sveta (ustan. 1877). Med Keesbacherjevimi zaslugami za ureditev zdravstvenih razmer v Ljubljani je bila zamisel o ureditvi mestnega vodovoda.3 V letih 1869 do 1881 je bil chlan ljubljanskega obchinskega sveta.

 

Leta 1862 je bil izvoljen v ravnateljstvo Filharmonichne druzhbe. Sprva je bil njen tajnik, v letih 1876–1877 ravnateljev namestnik, od leta 1878 ravnatelj, leta 1881 je postal chastni chlan. Vodil je prireditve, sodeloval je na koncertih kot tenor in sestavljal prilozhnostne pesnitve. Pisal je o zgodovini Filharmonichne druzhbe (Die Philharmonische Gesellschaft in Laibach seit dem Jahre ihrer Gründung 1702 bis zu ihrer letzten Umhestaltung 1862, 1862; Die Musik in Krain und die Bedeutung der philharmonischen Gesellschaft, 1891), urejal je drushtvena letna porochila in si prizadeval za zgraditev filharmonije (Tonhalle). O prireditvah Filharmonichne druzhbe je porochal v Laibacher Zeitung. Sodeloval je pri narodopisnem delu drzhavne enciklopedije Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild.

 

Dr. Keesbacher je bil eden vidnih predstavnikov nemshke oziroma t. i. ustavoverne stranke na Kranjskem. Udelezhil se je ustanovnega sestanka Ustavovernega drushtva julija 1868, na katerem je bil izvoljen v odbor. Na drugem sestanku Ustavovernega drushtva 9. avgusta 1868 je nastopil z referatom o nujnosti ustanovitve liberalnega chasnika Laibacher Tagblatt, ki je zhe 14. avgusta zachel izhajati.4 S politichnimi in drugimi chlanki je sodeloval v nemshkih chasnikih (Laibacher Tagblatt, Die Presse, Triester Zeitung idr.).

Slovenci so kritizirali predvsem Keesbacherjevo politichno delovanje. Obchasno so seveda dvomili tudi o Keesbacherjevi zmozhnosti pri zdravljenju slovenskih bolnikov zaradi njegovega nepoznavanja dezhelnega jezika (slovenshchine).5 Keesbacherjevo strokovno delovanje in medicinsko znanje (mdr. je od leta 1884 zdravil Frana Levstika)6 je bilo samo izjemoma tarcha slovenskih napadov.

 

Ker naj bi bil dr. Keesbacher »edini Nemec v Ljubljani, ki ume napravljati dobre nemshke verze«, so mu Slovenci pripisovali marsikateri pamflet.7

Avtor broshure Eine Thierfabel aus Krain, erbauliche Historia für männiglich zu Nutz und Fromm, ki je izshla na Dunaju leta 1861, naj bi bil dr. Karel Dezhman,8 za mozhnega avtorja pa je veljal tudi Keesbacher.9 Tudi Ivan Prijatelj meni, da je avtor Zhivalskih basni s Kranjskega (Za marsikoga koristna in spodbudna zabavna zgodbica) Keesbacher,10 Dushan Kermavner sklepa, da jo je napisal Dezhman v sodelovanju z dr. Keesbacherjem.11 Anonimna broshura v knittelverzih je smeshila prvake in slovenske narodne zahteve. Dr. Valentin Zarnik je kot odgovor na Eine Thierfabel aus Krain napisal satiro na Dezhmanovo narodno odpadnishtvo Don Quixotte della Blatna vas (»nachrt tragichne komedije v shtirih djanjih«, Zagreb, 1862).

 

Satirichni list Brencelj je dr. Keesbacherja prishteval med najbolj osovrazhene nasprotnike slovenskih zahtev. Urednik Jakob Aleshovec ga je uvrstil v »Blatnovashko« ali nemchursko ministrstvo na chelu z »vitezom prokletih grabelj« Karlom Dezhmanom: »Frice Käsmacher, posestnik znamenitega pudeljna, glavar odseka za nagajanje in zabavljanje slovenskega naroda, sicer pa oseba, ki bi rada kaj veljala.«12

 

Dr. Keesbacher, ki jaha na pudlu, je upodobljen tudi v naslovnem zaglavju prvega letnika Brenclja. Visoki nemshki zdravnik s pudljem je bil na ljubljanskih ulicah najbrzh precejshnja posebnost, podobno velja za velociped, na katerem v Brencljevem zaglavju bezhi eden izmed nemshkutarjev oziroma ljubljanskih Nemcev. Velociped je kolo na nozhni pogon z ogromnim prvim in majhnim zadnjim kolesom, ki se je aprila 1869 pojavilo v Ljubljani. Na isti podobi je mogoche prepoznati tudi Karla Dezhmana z grabljami, cilindrom in Laibacher Tagblattom.

 

Aleshovec je dr. Keesbacherja v Brenclju poimenoval tudi »Dolgi Frice«, »der lange Fritz mit seinem Pudel« ali »Käsmacherjev Frice«, »tirolski tich s tujchevo peto, kteri posebno rad po ‘blatu’ brska«. »Ker je po svojem pudeljnu zhe dobro znan, ga ni treba she posebno priporochati. Hvali se na njem lastnost, da rad brodi po slovenski kashi in kljun utika v take rechi, ki niso njegovega posla. Zachasno ima zdaj liberalushko perje.«13 Josip Jurchich je v Slovenskem narodu Keesbacherjev priimek poslovenil v »Sirchek iz Potoka«.14

 

Na karikaturi v 6. shtevilki Brenclja iz leta 1870 Keesbacher v viteshkem oklepu jaha na pudlju, namesto s sulico je opremljen z injekcijsko iglo z napisom »Dezhmanovo maslo« (morda je mishljena nemshka kultura). Ljubljanski zdravnik tirolskega porekla si obenem z mechem rezhe svoj delezh »Slovenskega kruha«. Podlistkar v Slovenskem narodu je konec leta 1870 zapisal: »… vsled usmiljenega dobrohotnega srca nashih ‘patres patriae’ she vedno uzhiva dr. Keesbacher mastni kruh zarobljenih Slovencev, med tem, ko si ga mora marsikateri domachin iskati na tujem.«15

Pod karikaturo je objavljena satirichna pesem z refrenom »Hali, halo«. Zabavljico zoper turnarje Hali, halo, zhelodov vech ne bo! so Slovenci prepevali na vizhmarskem taboru maja 1869. Turnarji so na trakovih klobuka nosili dva hrastova zheloda (hrast je bil znamenje nemshtva).

 

Dr. Keesbacher je bil prusofil. Slovenski narod je konec leta 1870 Keesbacherja poleg trgovca Vincencija Woschnagga in protestantskega pastorja Schaka uvrstil med chlane »pruskega odbora«, ki je nabiral denar in drugo pomoch za nemshke brate. »So li tudi delovali za Bismarkovo politiko, o tem mi ni znano nich gotovega, pa kdor zna v Tagblattu med vrstami pa tudi vrste same po sebi brati, si bo lehko pravo sodbo naredil. Nepruska politika nashe vlade jih je menda o pravem chasu malo oplashila.«  Prav tako je Slovenski narod pisal, da se je za ljubljanski prusofilski odbor zanimal celo ministrski predsednik grof Taaffe, vendar mu je kranjski dezhelni predsednik Conrad zagotovil, da vest o obstoju odbora izvira iz sovrazhne (slovenske) stranke.16

 

Petchlanski odsek kranjskega dezhelnega zbora je leta 1871 obravnaval dodelitev sluzhbe primarija v dezhelni bolnishnici, ki jo je opravljal dr. Keesbacher. Dr. Henrik Etbin Costa in Ivan Murnik sta bila proti Keesbacherju, Dezhman zanj, dr. Janez Bleiweis ni glasoval (tudi njegov sin se je potegoval za to mesto). Dezhelni glavar dr. Radoslav Razlag je odlochil, naj zadevo she enkrat obravnava dezhelni zbor.17 Keesbacher je leta 1872 dobil sluzhbo koncipista pri dezhelni vladi.

 

Dr. Keesbacher je bil julija 1885 imenovan za c. kr. vladnega svetnika in dezhelnega zdravstvenega referenta (porochevalca) na Kranjskem. Slovenec je porochal, da naj bi se za to dobro plachano sluzhbo potegovala tudi dr. Karel Bleiweis in dr. Josip Voshnjak, »oba domachina in Slovenca, dobil jo je pa – tujec, zagrizen sovrazhnik nashega naroda!« »Nich bi zato ne rekli, kakor ne bi bil imenovani na svojem mestu, ali da bil nezmozhen delovati vspeshno; pach pa bi bilo zheleti, da bi se na sluzhbene vrhunce postavljali mozhje, ki so narodu, med kterim zhivé in delujejo pravichni, ker drugache se ‘mir med narodi’ ne bode nikoli naredil.«18

Slovenski narod je poudaril: »Mi smo zhe davno znali, da bode tako, kajti dr. Keesbacher priporochal in hvalil se je od gotove strani kakor ‘zhafran’, sposobnosti mu pa tudi ne manjka, kajti ako je v svojem dosedanjem poslu, kakor je sam rekel, ‘le uro navijal’, bode to delo tudi odslej ‘cum otio et dignitate’ in kar je glavna stvar, z nekoliko vechjo placho naudusheno nadaljeval.«19

»Za tako placho se zhe ‘uro navija’,« je nadaljeval Slovenski narod, ki je nashtel imena vseh Keesbacherjevih tekmecev (najstarejshi okrajni zdravnik na Kranjskem dr. Jozhef Kapler, vladni svetnik prof. dr. Alojz Valenta, dezhelni zdravstveni referent v Sarajevu dr. Josip Unterlugauer, primarij v dezhelni bolnici dr. Karel Bleiweis vitez Trstenishki, okrajni zdravnik dr. Martin Razpet, odlikovan z zlatim krizhem za zasluge s krono, ter neki polkovni zdravnik) »Vsi ti sokompetenti nadkriljujejo po svojem delovanji dra. Keesbacherja, skoro vsi so domachini, a vse ni nich pomagalo, prodrl je tujec, mozh, ki se je zhe tolikrat pokazal nam strastno sovrazhnega, ki utegne sedaj, ko je dosegel, kar je zhelel, zopet premeniti svojo taktiko, saj je bil nekdaj ‘deutscher Artz in Venedig.’ To vse pove.«20

 

Urednik satirichnega lista Rogach Srechko Magolich je leta 1887 narisal Keesbacherjevo karikaturo z naslovom »Dr. Friedrich Keesbacher uro navija«, ki je bila del manjshe skupine karikatur »Galerija zloglasnih nemchurjev«. Keesbacher je oblechen v nemchurski frak, na tleh je cilinder. Cilinder in frak sta tedaj med Slovenci veljala za »znamenje kapitala in inteligencije«.21

 

 

 

Opombe

 

1 Biografski podatki predvsem po: Avgust Pirjevec, »Keesbacher Friedrich«, Slovenski biografski leksikon, 3. zvezek, Ljubljana 1928, str. 440–441.

2 Po: Osmrtnica za Ireno Keesbacher, 26. 3. 1894, Slovenski narod, 1894, sht. 69; »Pogreb + Josipa Gorupa«, Slovenec, 1912, sht. 96.

3 Po: »Obchinske volitve v Ljubljani in ‘Slovenski Narod’«, Slovenski narod, 1903, sht. 87.

4 Po: »Konstitutioneller Verein«, Laibacher Tagblatt, 1868, sht. 1

5 »Pobirki iz chasnikov«, Novice, 1872, sht. 8.

6 Levstik je Keesbacherja vechkrat napadel v Slovenskem narodu (»Iz Ljubljane. 13. novembra«, 1869, sht. 134; »Iz Ljubljane. 28. novembra«, 1869, sht. 141).

7 Po: »Gospod dr. Keesbacher«, Slovenski narod, 1881, sht. 243.

8 Po: »Pretekli teden nam je iz Dunaja …«, Novice, 1861, sht. 52, str. 429; »Gospod dr. Keesbacher«, Slovenski narod, 1881, sht. 243.

9 Po: »Pobirki iz chasnikov«, Novice, 1872, sht. 22.

10 Po: Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitichna in slovstvena zgodovina 1848–1895, Druga knjiga, Ljubljana 1956, str. 61.

11 Po: Dushan Kermavner, Politichnozogodovinske opombe v knjigi Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitichna in slovstvena zgodovina 1848–1895, (Druga knjiga), Ljubljana 1956, str. 547.

12 Jakob Aleshovec, »Blatnovashko ministerstvo«, Brencelj v koledarjevi obleki, Ljubljana 1870, str. 19.

13 »Volilcem kronovine kranjske!«, Brencelj, 1870, sht. 11.

14 Jurij Mlat. (Josip Jurchich), »Pisma gorenjskega pohajkovalca«, Slovenski narod, 1868, sht. 101.

15 »Iz Ljubljane«, Slovenski narod, 1870, sht. 152.

16 -r.-, »Iz Ljubljane, 14. dec. (Izv. dop.)«, Slovenski narod, 1870, sht. 147.

17 Po: »Iz Ljubljane. Dezhelni zbor«, Novice, 1871, sht. 52.

18 »Dr. Keesbacher«, Slovenec, 1885, sht. 104.

19 »Habemuspapam«, Slovenski narod, 1885, sht. 164.

20 »Velik skok«, Slovenski narod, 1885, sht. 165.

21 Slovenski prevod nemshko-liberalnega gesla »Besitz und Bildung«. Frazo »Kapital in inteligencija« naj bi prvi uporabil ljubljanski policijski komisar Vidic v porochilu o izgredu Sokola v Shantlovi vezhi julija 1867 (po: »Ker sedanja vechina mestnega zbora ni dosegla tega ...«, Novice, 1868, sht. 35).

 

 

 

 

 

 

 

Dr. Friedrich Keesbacher, Brencelj, 1870, sht. 6 

 

 

 

 

 

 

»Dr. Friedrich Keesbacher uro navija«, Rogach, 1887, sht. 9