Revija SRP 139/140

Andrej Lutman 

 

TRI ZGODBNICE 

 

Pesmonoska

(Zgodbnica o predujmu)

 

Bil je fant od fare, imel deklet na pare. In she vedno je, a deklet je zmeraj manj. Z njimi se je prichel dopisovati zhe zarana, v rani mladosti, glede katere pa ni vedel dobro ali celo natanchno, kaj z njo pocheti oziroma kaj naj z njo zachne. Ostajal je namrech mlad za vseskozi. Da pa ne bi postal she mlajshi, si je domishljal, da se stara. Ker ni imel vedenja o tem, kako bi takshno pochetje nadaljeval, se je tik pred koncem staranja konchno domislil, da si zapisuje. Vse vtise, ki bi kakorkoli vsebovali sporochilo o spremembi chasa. V vsej vseobsezhnosti svojega domisleka. A ker je bil nagnjen k jedrnatosti, izbirchnosti pa tudi povrshnosti, se odlochi, da svoje pochetje in odlochitev o tem zabelezhi dokaj na kratko. Kaj naj namrech vsebuje toliko pomena, da bi bilo pomembno? se je, obotavljaje se glede odlochitve, trpinchil z vprashanjem. Izbral si je nachin izrekanja, s katerim se je najlazhe sprijaznil.

 

Nastajale so mu nekakshne pesmi, vsaj na videz: nekaj besed, ki jih je povezoval smisel, skoraj izrazhajoch bezhno misel. Za zgled mu je sluzhila napevnica: sem farni fant vesel. In ji jo je poslal, njej, namenjenki. Ker ni zaupal samemu sebi, se je bil odlochil, da celoten postopek prepusti posebni ustanovi, ki se ukvarja s poshiljanjem. Naslovljenka je bila daljna soseda, ki je zhivela s sorodnicami, a bila znana samostojnica. Predvideval je, da je vsaj pismena in da zna tudi brati, pa bo lahko njegove izlite chustvene zadrzhanosti prenesla nanje. Vshech so mu bile vse: naslovljenka, izstopajocha le po tem, da jo je najvechkrat videl; njena ujna, ki se je predstavljala za babico; dekletce, verjetno hcherka ali nemara posvojenka; zhensko bitje, spominjajoche na dvojajchno dvojchico; in she nekaj njih.

 

Po oddaji svojih sporochilnih stvari se je napotil naravnost domov. In prichel s chakanjem na odgovor, ki si ga je obetal vsaj v shtirih dneh. Da pa bi si chakanje vsaj popestril, si je zhe pripravljal odgovore na odzive, ki jih she ni bilo. Zresnil se je, ko se je poskushal opisovati v kar najboljshi izrazni zmozhnosti. Poskushal je tudi z morfemskimi kreacijami: rad razsajam, ko te ni, pridi mi, da te naslajam. Vseh takshnih in podobnih chustvenih vzgibov si je seveda branil izpisati, saj se je v tem smislu she zelo tezhko prepoznal. Le chakal je in oprezal, kako mu odgovore one iz daljave; morda kar tista, ki ji je svojo izrazheno vshechnost poslal. Da ga odgovor ne zgreshi, je ne prav dalech od doma postavil od dalech viden zaboj ter nanj napisal: odgovor.

 

Minili so vsaj shtirje dnevi, ko je v zaboju opazil obsezhen zavoj. Od chiste radovednosti gnan, ga je odvil in se zachudil: odvil ni odgovora, marvech mnozhico njih. Pred pragom njegovega doma se je namrech iz zavoja streslo mnoshtvo razlichnih poshiljk. Ob takih trenutkih mu je popushchala razsodnost in nagnjenost k shtetju, pa je vse skupaj, tiste raztreske pred svojim domom, zbral oziroma zgrabil s prahom na pragu vred in se zhe namenil, da jih odda v zaboj, kjer jih je nashel. A chut za gospodarnost mu je narekoval: vsaj preglej, zavrzi potlej! Brez odlochitve, tako samogibno se je polotil opravila. Ugotovi, da mu je odpisalo vse njeno obshirno sorodstvo. Na prav vseh dopisih je v lepi, pokonchni pisavi v mastni tinti stalo zapisano: kaj ne povesh?

 

Zmeden je bil sprva popolnoma oziroma kasneje niti ne, ko si domisli, da je zavojeva vsebina pretkana shala. Na zachetnem sumu je imel ustanovo, ki se ukvarja s poshiljanjem. Ker je bil cincaste narave zhe od nekdaj, ostane kar pri sumu na zachetku in se napoti tja, povprasha po tej mozhnosti, dobi zagotovilo, da so njegove trditve na spolzkem smislu, saj usluzhbenki niti na stran pameti ni padlo kaj v zvezi s shaljenjem. Torej lahko zakljuchi le, da odgovori niso pravi oziroma da mora she enkrat poskusiti. Znova se chustveno vzburi, ko izpishe: odpishi mi. Na hitro zdrsne she v poplitveno razmishljanje o tem, da vsem poshlje skrbno izpisan dopis, pa tovrstne razmisleke zachuda hitro odmisli. Odlochi se, da je pomembna le ena, ki morda postane edina. Naslovljenkin naslov ponovno zabelezhi na ovojnico, in chakanje se prichne s shtetjem dni, ko se naslovljenka morda odlochi, da mu odpishe s samostojnostjo v pobudi.

 

A chakanje ni bila njegova izstopajocha vrlina, pa se namesti kar zraven zaboja za odgovor. In res: iz daljave mu ga pripeljejo. Da ne bi bilo she zapletenejshe, kot je zhe sicer, urno prestrezhe zavitek, she preden ga ustanovina usluzhbenka odlozhi. Pa jo le uspe pogledati. Oho, kako je prikupna, ohoho, kako je spretna. In ostrmi: prepodobna je naslovljenki, da bi bila resnichno ona. Je njena podobnica? se kar zgrozi ob takshnem umskem uidku. A uide mu she ne. Za poudarjeno preprichanje vase se nasloni na zaboj. Pregovorno sramezhljiv se prepusti polteni zhelji, da jo z dotikom opozori na svoj chudovit svet staranja brez mladosti. Skorajda zhe pozabi, da nekako mora pregledati odgovor ali celo vech njih, pa le nameni nasmeshek ustanovini usluzhbenki, ki pa mu ga ...

 

Nich, pomemben je odgovor, samo odgovor, se odlochi in odide stran, na samo, k sebi samemu. Odpre poshiljko in ostrmi. Naslovljenka mu odgovarja: dopishi mi. In sofaranke so zraven odgovora darovale svoje podpise s sledmi, spominjajoche ga na ustnichne odtise. V stanju popestrene silne sramezhljivosti, ogorchenosti nad tem, da ga pismonoska spominja na dopisovalke, se dokonchno odlochi, da prichne sam sebi poshiljati pesmi v pismih. Zachne z: dekle je zaljubljeno, zachne si zvezde shteti.

 

 

 

Dvesto petdeset

(Izshtevanka)

 

Prebuja se v mlechne odseve svetlobe, razprshene po drobnih delchkih prahu in koshchkih okrushkov in zrncih peska. Zave se, da sedi na tleh sklonjene glave ter spushchenih in spodvitih udov, in da se naslanja na neko trdo stvar, ki bi lahko bila nizka ograja, morda ograda ali nedokonchana stena.

 

Preden se prichne ukvarjati z okolico, se spomni na podpis pogodbe, prek katere je bila sklenjena zaveza z zdravstvenim zavodom, da mu v zameno za izbris preda in s tem proda svoje sloko telo v sluzhbo, v sluzhenje za bitko, ki se obeta in v kateri lahko zmaga le s povsem neposhkodovanim telesom, kajti vsaka poshkodbica ali nasilna odstranitev dela telesa je pach zhe poraz, ki se tiche celotnega telesa. Le telo brez poshkodb je pravo in zdravo telo, upirajoche se kuzhninam. Kakorkoli poshkodovano telo je takshno, da najprej celi praske, rane, ureznine ali usekanine, in shele kasneje je sposobno upreti se kuzhninam, ko do njih pride.

 

Spomini na ta svoj pristanek na pogoje v pogodbi pripomorejo k zbujanju in zaznavanju, da so uspavala, ki jih je bilo telo po podpisu pogodbe ochitno prejelo, popushchala. Pokrcheni nogi, stisnjeni ob trebuh in tujo stvar, raztegne in pri tem trchi ob nekaj mehkega pred sabo. Pogled z osvetljenih drobchkov pred sabo, nekje med pogledom in videnim, prenese predse.

 

Budi sebe in ochitno tudi stvar ob sebi, saj se zbudi v zavedanje, da je samota premagana.

 

Dobudi se s shtetjem: ena in ena in ena in ena in ena; pet krat pet je petindvajset; koliko je she do sto? Ko se dvigne in spravi pokonci, da zhe skoraj zravna telo, si namesti she bodalo, sekiro in ... V odlochanju med sulico in kopjem se odlochi za kopje. Preshteje: eno, ena, troje orozhij. Zazna prve kapljice znoja, ki jih kozhna prevleka ne spusti skozi, kar je navsezadnje popolnoma pravilno, saj le tako lahko preprechi verjetni okuzhbi, da se razshiri. Vbodi pach niso vedno zdravilni. Ko jih nadomesti s tekochinami, v katerih so raztopljene celice, bo obchutek boljshi, preprichljivejshi. Hrane she ne potrebuje.

 

Znova zachuti tisto ob sebi. Morebiti se budi zraven she zdravega telesa. Njegovo vsekakor ni. Prostovoljno udelezhevanje bitk vsebuje tudi dolochilo v pogodbi, da telo prevzame nase vso odgovornost za poshkodbe v bojih. Tako se namrech zmanjshajo oziroma celo iznichijo kazni, pridobljene v bojih, in telo sme v celoti sluzhiti koristim, nujnim za skupnost. Znova prichne s shtetjem: petindvajset, petdeset, sto petindvajset. Ko preshteje do petsto, preveri: pet krat sto je petsto, deset krat deset je sto. V bojih takshno shtetje odpade, kajti mnozhenje se ne dogaja, ko se shtevilo teles zmanjshuje.

 

Bojni polozhaj omogocha, da so moshka in zhenska telesa v blizhini, saj le zmaga prinese prebuditev. Dvigne se sceloma, zravna, dodobra pretegne. Nemudoma po podpisu pogodbe se telo prepusti omamam in drazhilom, da je v druzhbi drugih teles zlahka prepoznano s povrhnjicami. Potenje povrhnjice s povrhnjicami v znoju, slini in izcedkih ima uchinek prepoznave, kar je za pravilne gibe v bojih odlochilno. Dolochene snovi povzrochijo tudi, da se telo prenovi, a hkrati ohromi. Na tak nachin se ohranja. Ko nabirka teles dosezhe shtevilo tisoch, se boj prichne.

 

Ponovno shtetje: dva krat po pet je deset, shtiri krat po petindvajset je stotinja. Skoraj vsa telesa se predramijo v omedlevici istochasno na bojishchu, ki je v obliki ovala s prekrizhanimi potmi med stavbami. Pospana telesa imajo sicer vech chasa za shtetje, toda njihova celovita pripravljenost je vprashljiva. Imajo pa she prednost, da se lahko uvrstijo med zdravecha telesa, torej ne med telesa, ki nimajo toliko skorje in ki sluzhijo le delom za topljenje v tekochinah. Zdravecha telesa so za skupnost she posebej dobrobitna, saj skupnost prisega na samooskrbo. Ostala telesa so namenjena oskrumbi, preostalih teles ni. Na ostalih telesih se vadi orodje za preusmeritev v orozhje.

 

Tisto zraven se premakne.

 

Zopet preshtetek: shtiri po dvesto petdeset je tisoch.

 

 

 

Zaplodek

(Skrajshanka)

 

Zaploditelj Enis izjavi, da ne tekmuje, ampak sodeluje. Natanchno namrech lochi med tekom in delom. Delo je delo; tek je tisto, kar opishe z: to ni to. Da se ne ponavlja, preoblikuje tekme v izdelke, dejavnosti v delovanja, udelezhbo v izdelavo. Nato se mu ustavi, pa doda: to ni to. Za plodek, poimenovan z Brid, je pomembno nastajanje imena: bridkost, obrana do kosti. Ni bil zaplojen po naravi, temvech po spominu. Spomin nastane po minevanju prepevanja v zboru, v katerem pevec z glasom naslika sopevce, loveche odmev. Poleg zbora so se z izvajanjem zvokov trudile tudi strunarke, ki so jih izvabljale iz treh napetih niti. V prostem chasu so bile predice, ki so niti spletale v tishini, nato pa so jih razpletale in napenjale. Prepletenost napetih in zavozlanih niti namrech ustvarja zvoke, ki razbremenijo tishino s komaj she slishnimi shelestenji, skorajda primerljivimi z molkom, zhe prehajajochim v zbor zamolklih sopevcev. Zhe slishano shelestenje pach ni she preshlo k prepoznavnejshemu odmevu.

 

Ena izmed strunark, tudi rojevalka Roja, naplete plodek, poimenovan z imeni, ki si jih bo moral she prisluzhiti, z bojem priblizhati. Ko bo nastal plod, ki naj nadaljuje rod, se izrodi v izrodek, pa je stroshek, ki se poimenuje Strosh. Ob polnoletnosti pach sam sebe preimenuje. Kajti: kjer ni odmeva, tam ni odboja; tam je boj, tam je smer, kjer zdaj lebdi. Tako Roji kot Enisu je sveta zgolj resnica po narochilu. Njihov odmev pa je meja na prizorishchu glasbenega dogodka, s katerim hoche ravnateljica zgladiti stene, da bi she lahko ukrotila divje jechanje plodka. Silnice, grozeche s shiritvijo prostora, se pach odzivajo na plodek v prehodu k plodu.

 

Enis, znan glasbenik le pred svojim odbojem, nima chasa in tudi ne zmore nadaljevati zachete skladbe, pa strunarke raje prisluhnejo zboru. Obdajajo jih sozvochnice in sopomenke. Njihova edina in tudi prva, sila blagonebna zhelja je, da bi skupaj zapustile obstoj. S tisto znano, oj! preznano odpevnico: ... porazi, izbrisi, prepisi ... Enis zhe zdaj ne ve nich. Raje bi, da ne ... Roja rita z zadnjico, cheprav se zdi, da ji tudi sprednjica ni tako tuja, pa jo pozunanji. Brezfukje se ji namrech nadaljuje. Odkar si je omislila daljinskega samoupravnika, ga tudi prejela, opolnomochila in sploh pritegnila vase. Moti jo le she sanjska slika, ko se kosmati domorodec in priznani domoljub dviguje k njej prek ograje na prihishnem izvesku. Preprichuje jo, da naj se oklene plemenskih vrednot, da postane njihova varuhinja, tako rekoch: tashcha smrduha ovaduha. In kako se ji gabijo takshne sanje, in kako noche, da se kdorkoli plazi k njej, ko se bohoti v pohoti, in kako ji le kaj sme takshne sanje naprtiti, da je sploh in oh, ko se ne more zbuditi. Roja se zlasti, poleg dobrote, ukvarja navzven tudi s chistocho. Navznoter sicer precej manj, a kaj bi, ko pa tako najraje zahaja k preizkushenemu nachinu kashljanja nad vsakim, ki bi ji lahko doprinesel k ugodju. Nekaj chasa se je sicer ukvarjala tudi z mislijo, da se preda sploshno razshirjenemu pozhivilu, a kaj, ko pa ga je bila delezhna tako rekoch pred vsakim ovalnim vogalom.

 

V Chrkju ni bilo kake posebne ostrine v tem smislu. Bila sta pa red in chistocha, par, s katerim Enis sicer ni imel tezhav. Imel je vse drugachnejshe obtezhitve. Vesolje naj bi se shirilo hitreje od svetlobe. To, to ga je she posebej muchilo. Kako naj torej zapoje odhajajochim zvezdam? Z zvokom, tako hitrim, da jih prehiti in se jim kot odmev vrne? To, predvsem to ga je dolochalo, ko je hitel pred zborom svetlobnih biserchkov. Za to pa si je izmislil prav posebno drzho: poklek z upognjeno hrbtenico do tistega dela, s katerim je dokaj na lahen nachin zrl v padajoche nebo ob preprichanju, da je ponizhen pred tako vrtoglavimi hitrostmi.

 

V tej drzhi je rad zapadal v grehovanje, kar se je kazalo kot silno pritiskanje izven scalininega mehurja. Grehanja se je kasneje znebil s prepogostim obiskovanjem najsvetejshih krajev, kjer je dopushchal, da mu je tezhishche iz pokleka preshlo v dotichno notranjost. Pa kdo je vendar ta gospod? je takrat nanaglo ushlo Roji. Enis kar ni mogel verjeti temu uidku. Roji sicer uide, to je zhe vedel, a da ji tako in tedaj ... Kljub premaknjenemu tezhishchu se je vsaj za silo poskushal dvigniti. Na silo pach ne gre. Pa kaj ne prideta prav v doseg tezhishcha tudi Brid in Strosh!? Roja je zbegana. Roja je v odidku. Roja sklene, da se poisti z grehovanjem. Dasiravno ne ve, ali chemu vse to le sluzhi in s chim si je greh sploh pridomislila. No, in da bo prizor popolnejshi, si pridomisli she greshnikovanost. Brid in Strosh, par v tezhishchu, se priblizhata.

 

Enisu je vsega dovolj. Sklene, da se odpravi malo na stran, kot je sicer nameraval. Hoche namrech opazovati. Smeti k vlagi ali smeh v lazhi, se mu zazdi opazek. Je pach spreten spletkar. Nich chudnega, da se onega vechera kar sam po sebi prijavi v Sedanjostno stranko. Onega vechera je spoznal, da je vrshica zmrznjena skorja, ki se naredi, che se ne zadovolji previdnosti glede toplote na zmrzali. Nadaljeval je v smislu: sklep prinese sklep, se lahko sklepa in sklene. A chez klenost je ni. In chez zagovor. Brid in Strosh se za spoznanje rahlo oddaljita. Ne bi se jima sicer dalo ochitati zgovarjanja na razdaljo, a vendar, mhg! Tezhishche povzrocha, da se Enis zaloti, da je obtichal v spushchajochem se dvigu. Tudi opravichevanje, chesh »Sedanjostna stranka sicer she ni nastala, pa zhe hoche chlaniti« ne pomaga, ne odstrani tezhav, ne zagotovi preprichanja. Le she kdo bo kaj in kaj h kateri, se trzhi.

 

Pomembno postane dejstvo, da ptichje pero nosi pore, pore se tako razshirijo, da opolnomochijo posebna podrochja, kjer se porazpochijo. In blaginja nastopi s pojavom blagajne. In Brid in Strosh nista v razlogu za nihanje, za povzrochanje trepetanja cen, pocepetavanja na vedno istem ochitku: odchitek ni natanchen. Ali pa: noviteta ni vredna pol skodelice mrlishkega potu. Kolikich zhe? je vprashanje na mestu. Enis si ga ne zastavlja. Stavi na vechnost, na grozde zvokov, na svetleche se nihajchke, ki priklichejo bojazni, ki shirijo bojazljivosti, hujskashke navade, ki preidejo v razvaline, v osebnostne raztrositve, v prilastkane pridatke, v tisto: pa ne bi zdaj o tem. Kaj ne povesh? po vsem tem?

 

Roja si dokonchno lahko privoshchi jutranji drk z jedenjem. Prepir, namishljen z vzrokom po vzburjenju, se ji polezhe. Svoje skrajnosti z zhalostjo pogoltne. Ochitke o gospodovalnosti ovrzhe kot namig, kot bi le namignila. Drzhi se preverjenega izreka iz Chrkja: kar se ti ne zdi, ne zachni.

 

V naslednji zlogovni stvaritvi pa se zaloti Enis: svetilnost in privlachnost dokazujeta zavedanje. V priblizhevanju k zboru se mu poraja napev, da je bruhanje pare znamenje za zhivost nebesnega telesa. Vse dognano priredi svoji strankarski pripadnosti, da lahko dokoncha s stopnjevanjem: zarod, zapopadek, tezhishche, izven. Ni povsem preprichan, da tako dolochen niz ustreza napevu.

 

Pa poskusi she na drugachnejshi nachin: je preverljiv delezh nebne svetlobe in lastne svetilnosti glede na oddaljenejshe ozadje? Ves zadovoljen sam ob zboru, ki ne potrebuje preizkushanja, se zaloti, da bi se skoraj spozabil nad lastno samostojnostjo. Doume igro.

 

Brid in Strosh se blizhata. Reja tudi. A zbor niha med odhodom in ponovitvijo prihoda, kar lahko pomenil zgolj in samo, da prehaja.

 

Na ponovitev ni za misliti.

 

 

 

Iz she neobjavljene zbirke kratke proze Zgodbnice iz Chrkja.