Revija SRP 137/138

Rabindranath Tagore

 

UMETNIK

 

V zhivljenju je najmochnejsha zhelja tista po obstoju in zaradi katere se moramo zelo dolgo uriti, da si za svoje prezhivetje naberemo dovolj izkushenj. Cheprav nerad, pa vendar priznam, da namrech hrana, ki jo jem, obleka, ki jo nosim, in hisha, v kateri bivam, terjajo silno znanje, pred katerim sem nemochen, saj mi ga primanjkuje. Videti je, da so moji bralci povsem zadovoljni s tem, da nisem nich vech kot pesnik ali morda celo filozof – cheprav se za filozofa nisem prav nikoli razglasil, in to predvsem zaradi kochljive mochi dezinformacij.

Kljub tej moji pomanjkljivosti pa je povsem ochitno, da v chloveshki druzhbi utelesham talent, ki je sicer odvechen, vendar obenem velja za hvalevrednega. Pravzaprav me k negovanju mojega obchasnega plehkega pesnikovanja zhenejo moralne in materialne spodbude. Kakemu neumnemu kosu, ki bi se posvechal samo petju in si zato ne bi znal poiskati hrane, ne zgraditi svojega gnezda in ne izogibati se svojim sovrazhnikom, bi njegovi sovrstniki, ki jih poganja njihova lastna genetika, mirno pustili, da bi poginil od lakote. In prav to, da se z menoj ni zgodilo nich podobnega, izprichuje velikansko razliko med zhivalskim obstojem in chloveshko civilizacijo, v kateri neskonchni zhivljenjski presezhek nudi chloveku neomejeno kulturno ozrachje za njegove sanje in stvaritve. In prav v tem obmochju svobode odkrije tudi svojo lastno bozhansko dostojanstvo, svojo veliko chloveshko resnico in zato kot pesnik prepevam o zmagi Chloveka, ki se razodene sam, ko se poda na raziskovanje ustvarjalnih stoletij, da bi sebe naredil popolnega.

Resnichnost se v vseh svojih pojavih razodeva kot chustveno in domishljijsko okolje nashega razuma. Vendar pa nashega okolja ne poznamo zato, ker bi o njem premishljevali, temvech ker ga povsem razlochno chutimo. In zato to nashe okolje nikoli ne izgine iz nashega razuma, tudi che ga nash logichni razum sicer zavracha. In to ozadje je lahko prikladno ali shkodljivo, vendar pa je kot razodetje dragoceno v toliko, ker nam prek chustev ali domishljije omogochi izkushnjo, pri kateri zachutimo, da smo dosegli posebno polje dovrshitve. In ta obchutek je zhe sam po sebi chudovit, che ga seveda ne spremlja kakshno veliko telesno ali moralno tveganje, saj radi obchutimo celo strah ali obzhalovanje, chetudi ta nima nobenih praktichnih posledic za nas. Prav zato nam je gledanje tragichnih dram v tako velik uzhitek, da se nam v zavedanju pojavi obchutek intenzivne bele bolechine.

Resnichnost mojega lastnega jaza je zame neposredna in nesporna. In karkoli na tak nachin deluje name, je zame resnichno in neizogibno pritegne mojo pozornost in jo zaposli zaradi nje same, pomeshano z lastno osebnostjo, kar pa jo toliko obogati in okrepi, da se pojavi navdushenje. Moj prijatelj morda sicer ni lep, uspeshen, bogat ali visok, je pa zame resnichen in v njem obchutim podaljshek samega sebe in svojo lastno radost.

Moje zavedanje resnichnega se dokazuje s tem, da se sporazumeva z Resnichnim zunaj mene. In kadar mu to ne uspe, se moj jaz uzhalosti. Che zhivimo v pustem in plitkem okolju, ki se na nash razum chustveno ne odziva, postanemo sami sebi nerazlochni. Tedaj namrech postanemo kot podobe, katerih resnichnost je odvisna od naklonjenosti okolja. Kazen za izolirano bivanje je prekinitev odnosa med svetom resnichnosti in resnichnim v nas, ko se vse to razblini v meglicah nedejavne domishljije in postane nejasno: nasha osebnost se zamegli, zaradi upadanja nashega jaza zachnemo pogreshati druzhbo svojega lastnega bitja. Nash svet znanja povechujemo s pridobivanjem novih podatkov, svet nashe osebnosti pa raste iz naklonjenosti in domishljije na svojem obmochju, vzporedno z vechjimi ter globljimi izkushnjami nashega osebnega jaza v nashem lastnem vesolju.

Tako kakor ta svet, ki ga je mogoche spoznati prek znanja, nasha nevednost omejuje tudi svet osebnosti, ki ga lahko spozna nash lastni osebni jaz, ter ozhi meje nashe naklonjenosti in domishljije. V mrachnem somraku brezbrizhnosti velik del nashega sveta spominja na sprevod nomadskih senc. V skladu s stopnjo nashega zavedanja smo se lahko s tem svetom bolj ali manj poistovetili, che ne z njegovo celoto, pa vsaj z njegovimi deli – nasha radost pa temelji na izkushanju zdruzhitve. V umetnosti izrazhamo radost te zdruzhitve, zaradi katere postane ta svet pomemben za nas kot ljudi. Imamo svoj telesni, kemichni in bioloshki jaz in moje poznavanje teh jazov se povecha s poglobitvijo mojega znanja o materialnem, kemichnem in bioloshkem svetu. Imamo svoj osebni jaz, ki se sporazumeva z nashimi obchutki, chustvi in domishljijo, in kateri pusti, da ga nashe zhelje oblikujejo in obarvajo v skladu z nashimi dushevnimi predstavami.

Znanost nas spodbuja, da bi s svojim razumom obsegli brezmejnost znanega sveta, nashi duhovni uchitelji pa, da bi dojeli svojo dusho in neskonchnega Duha, ki je v globini gibajochih se in spreminjajochih se dejstev sveta. Medtem pa nas nasha umetnishka narava spodbuja, da bi spoznali pojav osebnosti v vidnem svetu ter resnichnost obstoja, ki je v harmoniji z resnichnim v nas. Che te harmonije ne obchutimo globoko, se pochutimo kot tujci, ki jih nenehno tare domotozhje. Chlovek je namrech po svoji naravi umetnik, saj njegov razum ne dojema pasivno in natanchno prav nobene materialne predstave predmetov okrog sebe. V njem se namrech nenehno odvija prilagajanje, pretvarjanje dejstev v dushevne slike, pri chemer so obchutki in domishljija v nenehnem stiku. Zhival pozna zemljepis svojega rojstnega kraja, chlovek pa ima svojo lastno dezhelo, ki je zemljepis njegovega osebnega jaza. In videnje tega zemljepisa ni zgolj telesno, chlovek namrech poseduje umetnishko enotnost in je nenehna stvaritev. Ker njegovega zavedanja v tej njegovi lastni dezheli prav nich ne ovira, lahko chlovek razshiri svoj odnos, ki je pravzaprav odnos z njegovo lastno ustvarjalno osebnostjo. Za uspeshno zhivljenje mora chlovek poznati dejstva in njihove zakone. Da bi bil srechen, mora z vsemi stvarmi, s katerimi ima opravka, vzpostaviti harmonichne odnose. Tako spremenjeni odnosi pa so nasha stvaritev.

Velike zgodovinske osebnosti, ki jih poznamo, za nash razum niso navadna mrtva dejstva, temvech zhive zgodovinske podobe. Pretanjeni spomini na njihova zhivljenja se zdruzhijo v plemenito stanovitnost legend, ki se ohranijo neshteta stoletja. In ti mozhje, s katerimi zhivimo v svojem razumu, se nenehno spreminjajo in za nas postajajo bolj resnichni, kot bi bili sicer v neokrasheni dushevni predstavi. Moshki ideal zhenskosti in zhenski ideal moshkosti oblikuje domishljija, ki na temelju svojih upov in zhelja ovrednoti vrline in obnashanje, ki jih ocenjuje pri nasprotnem spolu, moshki in zhenske pa si vselej hote in nehote prizadevajo dosechi visoko oceno. Pravzaprav postanejo toliko resnichni drug za drugega, kot jim uspeva njihovo lastno naravo prilagoditi tem idealom. Zmotno je trditi, da so takshni ideali povsem izmishljeni in torej za chloveka neresnichni. Njegovo resnichno zhivljenje je njegova lastna stvaritev in ta ponazarja chloveshko neskonchnost. Po svoji naravi je chlovek povsem brezbrizhen do stvari, ki zgolj obstajajo, zares se jih zachne zavedati kot povsem resnichne le v primeru, ko imajo zanj neko idealno vrednost. Vse dokler ostajajo ljudje v svojem izoliranem jazu, niso nikoli resnichni, vse dokler domishljija njihovemu razumu ne prinese videnja njihovega lastnega vechjega bitja.

Resnico lahko osvojimo le, che dejavno prilagodimo njene notranje odnose. To pa je naloga umetnosti, saj resnichnost ne temelji na bistvu stvari, temvech na najpomembnejshih odnosih med njimi. Resnica je neskonchno, katerega ishche metafizika, dejstvo, katerega ishche znanost pa je konchno, medtem ko je resnichnost tista opredelitev neskonchnega, ki resnico povezhe s posameznikom. Resnichnost je chloveshka, je tisto, chesar se zavedamo, kar na nas uchinkuje in kar izrazhamo. Kadar se intenzivno zavedamo resnichnosti, se pravzaprav zavedamo samih sebe in to nas vzradosti. V tej resnichnosti zhivimo in si nenehno prizadevamo shiriti njene meje. In to ustvarjalno dejavnost, ki je bistvo chloveka, opravljajo nashe umetnosti in knjizhevnost.

Zelo skrivnostno v tej resnichnosti pa je, da posameznikov uspeh po svojem znachaju ni nikoli individualistichen, cheprav obenem vsak posameznik izraz te resnichnosti ishche individualno. Ljudje morajo namrech v vseh svojih ustvarjalnih delih najti Vechnega Chloveka, stvarnika, ga obchutiti in si ga predstavljati. Chloveshka civilizacija je nenehno odkrivanje transcendentnega chloveshtva. Kadar ji pri tem spodleti, je to zaradi umetnika, ki se ni pravilno izrazil, enako pa tudi propade tista civilizacija, katere posamezniki delujejo proti odkrivanju univerzalnega. Resnichnost je namrech resnica Chloveka in pripada vsem chasom, zato ne more nobena individualna norost ljudi, uperjena proti Chloveku, dolgo cveteti.

Chlovek stremi za tem, da njegovo obchutenje resnichnosti ne bi nikoli umrlo in mora zato najti svojo vechno obliko. Zavedanje tega mojega jaza mi je tako povsem ochitno, da mu pripisujem nesmrtni znachaj. Nikakor si ne morem predstavljati, da to zavedanje kdaj sploh ni obstajalo ali da bi se to lahko zgodilo kdaj v prihodnosti. Na podoben nachin so tudi vse stvari, ki so zame resnichne, zame tudi vechne in zatorej vredne jezika, ki ima trajni pomen. Vemo, da so se na zidove velichastnih arhitekturnih spomenikov ljudje vselej radi podpisovali. To je patetichni poskus, da bi svoja imena povezali z umetnino, ki pripada vsem chasom in vsem ljudem. Nasha lakota po slavi izvira iz nashe zhelje, da bi tisto, kar se nam zdi resnichno, naredili objektivno resnichno. Chlovek, ki se ne zna jasno izrazhati, ni pomemben, enako kot je nepomembna temna zvezda, ki je ni mogoche videti. In tak nepomembnezh vselej prichakuje, da ga bo umetnik koval med zvezde, a ne zato, ker bi bil on nekaj posebnega, temvech zgolj zhe zaradi chudovitega dejstva, da je on tisto, kar zanesljivo je, kot tudi da v sebi nosi vechno skrivnost bitja.

Med sprehodom po ulicah Pekinga je moj kitajski prijatelj iznenada nadvse navdusheno vzkliknil: »Poglejte tistega osla tamle!« Cheprav je bil to chisto navaden osel, enako kot kakshna navadna vsakdanja resnica, za prijatelja zagotovo ni bil nich posebnega. To me je zabavalo, a mi je tudi dalo misliti. Tej zhivali na sploshno pripisujemo nekaj precej negativnih lastnosti, a sem to misel pri prichi opustil. Resnico so mi prikrila moja sploshna preprichanja, leno sem namrech mislil, da o oslih zhe vse vem, in ga zato skoraj nisem opazil. Nasprotno pa moj prijatelj, ki poseduje umetnishki razum Kitajske, osla ni videl v skladu s tem plehkim znanjem in ga je zato lahko znova videl in ga prepoznal za resnichnega. Ko rechem resnichen, hochem povedati, da osel ni ostal na obrobju njegovega zavedanja, vpet v ozko opredelitev, temvech se je zlahka pomeshal z njegovo domishljijo, ustvaril videnje, posebno ubranost chrt, barv in zhivljenja in gibanja ter z vsem tem postal intimno njegov. Vsi mochno nasprotujejo temu, da bi osla pripeljali v risalnico, ni pa nobene prepovedi, da ta ne bi nashel svojega mesta na imenitni sliki, ki bi nato visela na zidu risalnice, da bi jo lahko vsi obchudovali.

V umetnosti obstaja en sam dokaz resnice, in ta je, kadar nas umetnost prisili k trditvi: »Vidim.« V Naravi lahko osla spregledamo, osla v umetnosti pa moramo priznavati, pa cheprav je to bitje sicer v naravoslovju prishlo na slab glas, ker se trmasto izmika svojim obveznostim, ima pa glavo, ki spominja na gobo, in rep, ki je kot palmov list.

V Upanishadah najdemo priliko, v kateri dva pticha sedita na isti veji in medtem ko eden jé, drugi strazhi. To je podoba vzajemnega odnosa neskonchnega bitja in konchnega jaza. Ptich, ki strazhi, se nadvse radosti, saj ga prezhema chisto in svobodno veselje. Chlovek ima v sebi oba pticha in objektivni se ukvarja z zhivljenjskimi opravili, subjektivni pa z nesebichno radostjo videnja.

K meni pride deklica in zaprosi, naj ji povem zgodbo. Povem ji zgodbico o tigru, ki mu chrne chrte na njegovem telesu niso prav nich vshech, zato pride k mojemu prestrashenemu sluzhabniku in od njega zahteva kos mila. Ta zgodba prinese mojemu drobnemu obchinstvu veliko zadovoljstvo, namrech zadovoljstvo videnja, in njen razum vzklika: »Tukaj je, saj ga vidim!« Deklica sicer pozna tigra iz knjige o naravi, vendar pa zdaj vidi pred seboj tigra iz moje zgodbe.

In celo ta petletnica zagotovo ve, da je moj tiger nekaj povsem nemogochega, saj prav noben tiger ne bo zahteval bedastega mila. Ta tiger je zanjo nekaj chudovitega ne zaradi njegove lepote, uporabnosti ali verjetnosti, temvech zaradi nespornega dejstva, da ga lahko vidi v svojem lastnem razumu, in to bolj jasno kot stene, ki jo obdajajo – tiste stene, ki nadlezhno krichijo svoje dokaze o gotovosti, ki pa so zgolj posredni. Tiger je v tej zgodbi neizbezhen, saj ima znachaj celovite podobe, ki sama zase pricha o svoji resnichnosti, poslushalkin razum pa je ochividec in njegove neposredne izkushnje ne moremo zanikati. Da bi zase nashel prostor v knjigi Znanosti, mora biti tiger takshen kot vsi drugi tigri. Da bi ga vanjo sploh uvrstili, mora biti povsem povprechen tiger. A tiger iz te zgodbe ni povprechen, temvech je povsem edinstven. Neko stvar poznamo, ker pripada vrsti, vidimo pa jo zato, ker pripada sama sebi. Tiger iz zgodbe se povsem razlikuje od vseh drugih pripadnikov njegove lastne vrste in v srcu poslushalke zlahka privzame posebno individualnost, katero lahko otrok vidi zelo zhivo, saj je s pomochjo njegove domishljije postal njegov lastni tiger, ki je z njim eno, in ta zdruzhitev subjekta in objekta otroka izpolnjuje z radostjo. Se to morda zgodi zato, ker izgine sleherno lochevanje med poslushalcem in resnico, ta lochenost pa je stanje maye, ki je umotvor?

Obchasno se v nashi zgodovini pojavijo trenutki, ko zavedanje velikih mnozhic nenadoma presvetli spoznanje resnichnosti, ki lebdi visoko nad pusto ochitnostjo vsakdanjega dogajanja. Tedaj svet postane zhivahen, saj ga vidimo in obchutimo s svojo lastno dusho. V enem od takshnih trenutkov je glas Bude dosegel oddaljena obrezhja onkraj telesnih in moralnih ovir ter nashemu zhivljenju in nashemu svetu odkril globok pomen resnichnosti v njenem odnosu do osrednje osebnosti, ki nam je ponudila osvoboditev ljubezni. In da bi ta velika chloveshka izkushnja she bolj zaslovela, so se ljudje odlochili dosechi nemogoche in so prisilili skale govoriti, kamne prepevati in jame spominjati se; med hribi in pushchavami, na jalovih osamah, v gosto naseljenih mestih pa je njihov krik radosti in upanja privzel nesmrtne oblike. In ta velikanski ustvarjalni podvig je svoje zmagoslavje dosegel v velikanskih kamnitih reliefih in kipih, pri tem pa je kljuboval oviram, ki so ga sicer preplavljale. Takshna junashka dejavnost na vechjem delu Vzhodne celine jasno odgovori na vprashanje: »Kaj je umetnost?« Umetnost je odgovor chlovekove ustvarjalne dushe na klic Resnichnega.

Pred dolgimi stoletji je v Bengaliji osebnost, ki je kar zharela od globoke blizhnjosti z Bogom, zhivopisno razkrila bozhansko ljubezensko dramo, ki ima svoje vechno igrishche v chloveshkih dushah. Njegovo videnje sveta kot glasbila, ki nas s svojo pesmijo vabi k srechanju z blazhenostjo, je razburilo razum celotnega naroda. Neizrekljiva skrivnost Bozhjega ljubezenskega klica, ki se je oblikoval v neskonchnem kalejdoskopu barv in oblik, je navdihnila nastanek glasbe, katera je presegla omejitve klasichnega izrochila. V Bengaliji se je kakor zvezda, ki se vzpne na vrtincu chustev v srcu celotnega naroda, rodila nasha glasba, imenovana Kirtan, zavedanje ljudstva pa je razvnel obchutek resnichnosti, ki ga moramo pohvaliti.

Lahko bi se vprashali, kakshno je mesto glasbe v moji teoriji, po kateri je namen umetnosti v nashem razumu prebuditi globok obchutek resnichnosti v njenem najbogatejshem vidiku. Od vseh umetnosti je glasba najbolj abstraktna, tako kot je matematika na obmochju znanosti. Pravzaprav sta obe globoko medsebojno povezani. Matematika kot logika shtevil in razsezhnosti tvori temelj znanja nashe celotne znanosti. Che pa zanemarimo njene neposredne povezave in jo zreduciramo na simbole, nam razkrije svoj velichastni ustroj in neizogibnost svoje popolne harmonije. Vendar pa v vidnem svetu ne deluje le njena logika, temvech tudi njena charovnija, ki ustvarja harmonijo – kadenco vzajemnih odnosov. In ta ritem harmonije, prevzet iz njegovega sicershnjega neposrednega vsakdanjega okolja, se izrazha prek zvoka. In zato nam glasba ponuja chisto esenco izrazhanja bivanja. Izrazhanju she najmanjshi odpor nudi zvok, v katerem je glasba svobodna, saj je ne obremenjujejo dejstva ali misli, zvok pa ji podeli tudi moch, da v nas prebuja globoko obchutenje resnichnosti. V likovnih, kiparskih in knjizhevnih umetnostih so tesno povezani predmet in chustva, ki jih v zvezi z njimi chutimo, enako kot sta vrtnica in njen vonj. V glasbi se obchutek prechisti v zvoku in se sam spremeni v neodvisen predmet, ko prevzame obliko pesmi, ki je konchna, in cheprav njenega sporochila ni mogoche opredeliti, ga nash razum obchuti kot absolutno resnico.

In to je tista charovnija matematike, ritem, ki je v srcu vsega stvarstva, ki se giblje v atomu in v razlichnih obsegih oblikuje zlato in svinec, vrtnico in trn, sonce in planete. To so plesni koraki shtevil v torishchu chasa in prostora, ki tkejo mayo, torej vzorce videza, nenehni tok sprememb, ko vse je in obenem ni. To je ritem, ki iz nejasnega pinji podobe, da postane otipljivo tisto, kar se nam sicer nenehno izmika. To je maya – umetnost stvaritve in umetnost knjizhevnosti, ki je charovnija ritma.

Naj se zdaj pri tem ustavimo? Mar nima tudi tisto, kar poznamo kot racionalno resnico, ritem odnosa med dejstvi, ki tkejo vzorec teorije, katera se zazdi chloveku povsem smiselna in zato zachne chutiti, da pozna resnico? Za nas so resnichna vsa tista dejstva, ki imajo harmonijo in ritem v procesu sklepanja, katerega je mogoche razchleniti z matematichno logiko, cheprav sicer ne moremo razchleniti njihovega uchinkovanja na nas, enako kot sicer res lahko preshtejemo vse njene tone, glasbe pa ne moremo razlozhiti. Skrivnost je sicer, zakaj tako verjamem, in to nich manj ne velja za tisto o mayi stvaritve, katere pomembno in neizogibno dejstvo je prav ta samozavedajocha se osebnost, ki vam jo predstavljam.

In Drugi chlovek? Verjamem, da je tudi on samo-zavedajocha se osebnost, ki je z menoj v vechni harmoniji.

 

 

O avtorju

Rabindranath Tagore (bengalsko: রবীndনাথ ঠাk, Rabīndranāth Thākur, Rabindranath Thakur, bengalski pesnik, filozof, slikar, skladatelj, glasbenik, pedagog, bojevnik za indijsko neodvisnost in reformator hinduizma, se je rodil 7. maja 1861 v Kalkuti, kjer je 7. avgusta 1941 tudi umrl.

Ta bengalski vseved je pred koncem 19. in na zachetku 20. stoletja preoblikoval bengalsko knjizhevnost in glasbo, ko pa je leta 1913 postal prvi Neevropejec, ki je prejel Nobelovo nagrado za knjizhevnost, se je povzpel tudi na svetovni pesnishki Parnas in tam ostaja she danes med peshchico tistih najvechjih umetnikov, ki ostanejo priljubljeni dolga stoletja po svoji smrti.

Rodil se je plemeniti brahmanski druzhini in je poezijo zachel pisati zhe pri osmih letih, pri osemnajstih pa je pod psevdonimom Bhanusimha (Sonchni lev) zachel objavljati svoje prve resnejshe pesnitve in pesmi, ki so jih literarni kritiki pri prichi povzdignili v klasichna dela. V tistem chasu je napisal tudi svoje prve kratke zgodbe in drame, s katerimi je v bengalsko knjizhevnost uvedel nove oblike proze in poezije in pogovorno bengalshchino, s chimer je bengalsko knjizhevnost reshil tradicionalnih modelov klasichnega sanskrta, sam pa zaslovel kot eden od nosilcev renesanse bengalske knjizhevnosti. Tagorejevi romani, zgodbe, pesnitve, pesmi, plesne drame in eseji govorijo o chloveku, duhovnosti in politiki. Ta veliki humanist je bil tako univerzalni internacionalist kot glasni nacionalist, obenem pa se je posvechal tudi vzgoji mladih, za katere je ustanovil univerzo Visva-Bharati. Tagore je vechino svojih pesmi tudi uglasbil in she danes jih prepevajo milijoni Indijcev, poleg tega pa je tudi skladatelj drzhavnih himen Indije, Bangladesha in Shri Lanke.

Tako kot je bil Gandi oche indijske samostojnosti, je bil Tagore njen dedek, obenem pa je bil prav on tisti, ki je Gandija, svojega zvestega uchenca in privrzhenca, prvi razglasil za Mahatmo (Velikega duha ali Veliko dusho), Gandi pa je svojega ljubljenega uchitelja Tagoreja prvi poimenoval Gurudev (Guru vseh gurujev). Svojo vero je Tagore najbolj temeljito opisal prav v svoji duhovni avtobiografiji Vera v Chloveka, v kateri predstavi svojo vero kot najvishjo sploh. Skoraj vsak chastilec svojo lastno vero razglasha za najvishjo, che zhe ne za edino pravo, vendar pa Tagore vrhovnost svoje vere zelo temeljito in preprichljivo tudi dokazhe, seveda na z logichnim sklepanjem, ki je pri vprashanjih vere tako ali tako vselej docela nemochno, temvech s svojim neverjetnim knjizhevnim talentom zhivo opishe univerzalne duhovne podobe, ki se zasvetlikajo tudi v bralchevem duhu. Obenem se opira na izrochilo modrosti vseh glavnih azijskih verstev – hinduizma, Zaratustrovega nauka, Laocejevega daoizma, budizma in islama, nich manj pa na sufijsko izrochilo srednjeveshkega pesnika in svetnika Kabirja in drugih indijskih sufijev ter kulta Bavlijev. Knjiga je nastala iz zapiskov, na temelju katerih je o Bogu, izkushanju bozhanskega, razsvetljenju in duhovnosti leta 1930 predaval na Oxfordski univerzi.

Umetnikov visoki, in upam si rechi najvishji slog razgrinjanja duhovne resnice na temelju lastnih izkushenj, ki bralchevega duha dobesedno urochi, nazorno naslika nekaj, kar je v vsakem od nas – namrech brezmejni notranji svet nashe dushevnosti, istochasno pa poda tudi docela jasna navodila, kako se odpraviti na pot duhovne odreshitve, ki ima za cilj zdruzhitev z Univerzalnim Duhom, imenovanim Eno.

 

 

Poglavje iz knjige R. Tagore, Vera v chloveka (2014)

Prevod in opomba o avtorju Peter Amalietti