Revija SRP 137/138

Pierre Lou˙s

 

BILITISINE PESMI

 

I - BUKOLIKA V PAMFILIJI

 

30 – PANOVA PISHCHAL

 

Za dan hijacint mi je dal pishchal iz dobro prirezanih trstik, zlepljenih z belim voskom, ki je sladek mojim ustnicam kot med.

Uchi me igrati, sedim mu na kolenih; vendar malce trepetam. Zaigra po meni; tako nalahko, da komaj slishim.

Nichesar si nimava povedati, tako blizu sva drug drugemu; ampak najine pesmi si zhelijo dvogovora, pa se najina usta izmenoma zdruzhijo na pishchali.

Pozno je, zazveni pesem zelenih zhab, ki se zachne z nochjo. Moja mati nikoli ne bo verjela, da sem se tako dolgo zamudila z iskanjem svojega izgubljenega pasu.

 

39 - MALA HISHA

 

Mala hisha, kjer je njegova postelja, je najlepsha na zemlji. Izdelana je iz drevesnih vej, shtirih sten sushene zemlje in slamnate strehe.

Vshech mi je, ker tu spiva, odkar so nochi hladne; in chim hladnejshe so nochi, tem bolj so tudi dolge. Naposled se ob zori pochutim utrujena.

Zhimnica je na tleh; dve odeji iz chrne volne druzhita najini telesi, ki se ogrevata. Njegovi prsi pritiskajo na moje dojke. Moje srce bije ...

Tako mochno me objema, da me bo zlomil, slabotno deklico, kakrshna sem; toda takoj, ko je v meni, nich vech ne vem za svet, kot bi mi bili odrezani vsi shtirje udi, ne da bi se zbudila iz svoje radosti.

 

 

II - MITILENSKE ELEGIJE

 

58 - METAMORFOZA

 

Nekoch sem bila zaljubljena v lepoto mladenichev, in spomin na njihove besede me je nekdaj drzhal v budnosti.

Spominjam se, kako sem vrezovala neko ime v lubje platane. Spominjam se, kako sem pustila koshchek svoje tunike na poti, kjer je nekdo hodil mimo.

Spominjam se, da sem ljubila ... O Panihida, dete moje, kakshnim rokam sem te prepustila? Le kako, o nesrechnica, sem te zapustila?

Zdaj le Mnasidika sama, in to za vedno, ima me v lasti. Naj sprejme njej zhrtvovano srecho tistih, ki sem jih zapustila zaradi nje.

 

65 - NEZHNOSTI

 

Skleni nalahko svoje roke, kot kakshen pas, okoli mene. Oh, dotakni se, oh, dotakni se moje kozhe! Niti voda niti opoldanski vetrich nista mehkejsha od tvoje roke.

Danes, draga moja sestrica, si ti na vrsti. Spomni se nezhnosti, ki sem te jih uchila sinochi, in zraven mene, ki sem utrujena, poklekni brez besed.

Tvoje ustnice se spushchajo na moje ustnice. Vsi tvoji zmrsheni lasje jim sledijo, kot ljubkovanje sledi poljubu. Drsijo mi na levo dojko; zakrivajo mi tvoje ochi.

Daj mi roko. Kako je vrocha! Stisni mojo, ne izpushchaj je. Roke se vezhejo bolje kot usta, in njihova strast ni primerljiva z nichimer.

 

72 – NORI OBJEM

 

Ljubi me, ne z nasmehi pishchali ali spletenega cvetja, temvech s svojim srcem in svojimi solzami, kot te jaz ljubim s svojimi prsmi in s svojim jechanjem.

Ko se tvoje prsi pomeshajo z mojimi prsmi, ko zachutim stik tvojega zhivljenja z mojim zhivljenjem, ko se tvoja kolena vzpenjajo za mano, tedaj niti moja sopecha usta ne morejo najti tvojih.

Objemi me, kakor te jaz objemam! Glej, svetilka je pravkar izdihnila, valjava se v nochi; toda jaz pritisnem tvoje besneche telo in poslusham tvoje nenehno stokanje ...

Stokaj, stokaj, stokaj, o zhenska! Eros naju zhene v bolechino. Na tej postelji bosh manj trpela, ko bosh na svet spravljala otroka, kot pa trpish pri tem rojevanju svoje ljubezni.

 

 

III - EPIGRAMI NA OTOKU CIPRU

 

99 - HIMNA ASTARTI

 

Mati neizchrpna, nepodkupljiva, stvarnica, rojena prva, porojena sama od sebe, spocheta sama od sebe, plod iz sebe same in ki se veselish v sebi, Astarta!

O nenehno rodovitna, o devica in dojilja vsega, nedolzhna in pohotna, chista in nasladna, neizrekljiva, nochna, nezhna, navdihovalka ognja, pena morja!

Ti, ki v skrivnosti izpolnish milost, ti, ki zdruzhujesh, ti, ki ljubish, ti, ki z besnim pozhelenjem obsedesh mnozhichne gonje divjih zveri in zdruzhujesh spole v gozdovih.

O Astarta nezadrzhljiva, poslushaj me, vzemi me, zavzemi me, o Luna, in trinajstkrat, vsako leto, iztrgaj iz mojega drobovja zhrtvovanje moje krvi!

 

139 - GROB MLADE KURTIZANE

 

Tukaj lezhi nezhno telo Lidije, drobne golobice, najbolj vesele od vseh kurtizan, ki je bolj kot vse drugo ljubila orgije, valujoche lase, mehke plese in tunike s hijacintami.

Bolj kot vse drugo je ljubila sladka ljubkovanja grla, bozhanje lic, igre, ki jih vidi le svetilka,  in ljubezen, ki lomi ude. In zdaj je drobna senca.

Toda preden je bila polozhena v grob, je bila prekrasno pochesana in uspavana med vrtnicami; sam kamen, ki jo pokriva, je prezhet eterichnimi olji in dishavami.

Sveta zemlja, hraniteljica vsega, nezhno sprejmi ubogo pokojnico, zibaj jo v svojih rokah, o Mati, in okrog nagrobnika naj rasto ne koprive ne robide, temvech nezhne bele vijolice.

 

142 - MELANHOLIJA

 

Tresem se; noch je hladna, in gozd ves moker. Chemu sem po tvoji volji tukaj? Ali ni moja velika postelja slajsha od te mahovine, posejane s kamni?

Moja cvetlichna obleka bo dobila zelene madezhe; v moje lase se bodo zapletle vejice; moj komolec, poglej moj komolec, kako je zhe umazan od vlazhne zemlje.

Nekoch pa sem v gozd sledila njemu ... Ah, pusti me nekaj chasa. Zhalostna sem, v tem vecheru. Pusti me, brez govorjenja, z roko chez ochi.

Res ne moresh pochakati? Sva mar kruti zveri, kot je videti? Pusti me. Ne bo ti uspelo razpreti ne mojih kolen ne mojih ustnic. Moje ochi, v strahu pred jokom, se zapirajo.

 

145 – TRGOVEC Z ZHENSKAMI
 
– Kdo je tam? – Jaz sem trgovec z zhenskami. Odpri vrata, Sostrata, predstavljam ti dve prilozhnosti. Najprej ta. Pristopi, Anasirtola, in se sleci. – Malce debela je.
– To je lepota. Poleg tega pleshe kordaks in pozna osemdeset pesmi. – Obrni se. Dvigni roke. Pokazhi svoje lase. Daj nogo. Nasmeh. Dobro je. 
– Zdaj pa tale. – Premlada je! – Ne, predvcherajshnjim je imela dvanajst let in ti je nichesar vech ne bi nauchila. – Snemi svojo tuniko. Poglejmo! Ne, tale je mrshava.
– Zanjo prosim zgolj eno mino.  – In za prvo? – Dve mini trideset. – Tri mine obe? – Velja. 
– Pojdi noter in se umij. Ti pa, zbogom.
 
155 - RESNICHNA SMRT
 
Afrodita, neusmiljena boginja, ti si zhelela, da bi poleg mene tudi srechni mladi ljudje z lepimi kodri oveneli v nekaj dneh. Zakaj le nisem popolnoma mrtva?
Pogledala sem se v svoje ogledalo: nimam vech nasmeha ne solz. O sladki obraz, ki ga je ljubila Mnasidika, ne morem verjeti, da si bil res moj!
Je mogoche, da je vsega konec? Nisem she zhivela petkrat osem let, zdi se mi, kot da sem rojena vcheraj, in zhe zdaj je treba rechi: nihche me vech ne bo ljubil.
Vsi moji lasje so odrezani, zavila sem jih v svoj pas in ti ga podarjam, vechna Kipris! Ne bom te nehala chastiti. To je zadnji verz pobozhne Bilitis.

 

 

 

Op. prev.:

Afrodita – stgr. boginja ljubezni in lepote, njen kult zlasti na otoku Cipru (gr. Kýpros, zh. sp.), zato je njeno ime tudi Kýpris (Kiprida);

Anasirtola – zh. im. gr. Anasyrtolis, pom. »Razgaljenka«;

Astarta – fenichanska boginja lepote, vojne in miru (akadska Ishtar, egip. Izida, gr. Afrodita, rim. Junona);

kordaks – gr. kórdax, razuzdan ples v komedijah;

mina – gr. mna; stgr. denar in utezhna mera;

Mitilena – danes novogr. Mitilini, gl. mesto otoka Lezbos; tu zhivela Sapfo;

Mnasidika – zh. im. iz Sapfine poezije, od katere so ohranjeni le fragmenti in celotna pesem Afroditi;

Pamfilija – antichna pokrajina na juzhni obali Male Azije.

Panihida – zh. im.; gr. pannychís, celonochna svechanost v chast materi bogov in Demetri, boginji poljedelstva; danes pravoslavna zadushnica;

Sostrata – zh. im. gr. pom. »Nagrajenka«.

 

 

 

PIERRE LOUŸS (sam vstavil Ÿ; pr. im. Pierre-Félix Louis; 1870, Gent, Belgija – 1925, Paris), francoski pesnik in pisatelj, znachilna osebnost obdobja t. i. dekadence na meji 19. in 20. stol. Biografski podatki nezanesljivi; otroshtvo v francoski pokrajini Champagne, oche neznan, po zgodnji smrti matere zhivel z dosti starejshim polbratom Georgesom (menda njegov pravi oche). Pisal zhe kot najstnik, v parishki gimnaziji je bil njegov sosholec André Gide (nobelovec za lit. 1947); seznanil se je she z drugimi literati (Valéry, Verlaine, Mallarmé), v Londonu z O. Wildom. Eleganten lepotec, visok in vitek, z vzgojo polbrata diplomata, govorec sedmih jezikov, preskrbljen z dedishchino, zgodaj slaven knjizhevnik, je sprva zhivel kot parishki »dandy« (razmerja z neshtetimi zhenskami, tudi z eksotichno Alzhirko itd.) in potoval zlasti po Sredozemlju (Shpanija, Afrika, eruditski razgled po grshki antiki). Po Georgesovi smrti, obubozhanju in ustvarjalni krizi (nehal objavljati, prezirajoch slavo) menda umrl pozabljen, zapit in bolan (napol slep), a se je dve leti pred smrtjo drugich porochil in imel vech otrok, za literarno delo visoko odlikovan (vitez in chastnik Chastne legije 1909, 1922).

Njegovo pisanje izhaja iz parnasovstva in simbolizma v zvezi z naturalizmom kot svojevrstna predhodnica ekspresionizma (z groteskno-humornimi ekscesi v vrsti erotomanskih proznih del, tudi slov. prevodi). Odmeven knjizhni prvenec Bilitisine pesmi (Les chansons de Bilitis, 1894), zbirka pesmi v prozi, unikum svetovne literature tako po vsebinski mistifikaciji (sprva ga je oznachil kot prevod pesmi starogrshke Sapfine sodobnice) kakor po uravnotezheni formalno-izrazni briljanci. Trije cikli kot prehod »avtorice« iz Pamfilije prek Lesbosa na Ciper, zato je zaporedje pesmi oshtevilcheno v smislu fabule lirskega romana (»roman lyrique«), vsako pesem pa kot »kitice« sestavljajo shtiri povedi z enim ali vech stavki. Virtuozna paradoksalnost: moshka izpoved »lezbichne ljubezni«, mestoma dvoumna tudi zaradi spolne nedolochenosti francoskega glagola (v nasprotju s slovanskim), izmuzljiva problematichnost medchloveshkih odnosov. »Svobodna« poganska ekstatika na ozadju suzhenjskih razmerij (prodaja mladoletnic v prostitucijo) in »vesele« melanholije izzveni v zhalost in smrt. Kljub nedvomnemu mojstrstvu je avtorjevo mesto v (francoski) literaturi ambivalentno pod oznako pornografije, brez zagotovljenega mesta med izbranci (v prvi slov. antologiji franc. poezije iz 1919, ur. Ante Debeljak, ima najvech pesmi, v drugi iz 2001, ur. Boris A. Novak, nobene).

 

Izbor, prevod in zapis o avtorju Ivo Antich