Revija SRP 137/138

Peter Amalietti

 

PRVA ANTITEZA

 

Teza, da smo se Slovenci priselili skupaj z drugimi juzhnimi Slovani v drugi polovici prvega tisochletja, je sicer zgolj she ena germanska in panslovanska lazh, ki pa se je tako mochno prijela, da danes velja zhe za resnichno. Ko je Cankar napisal tisti usodni stavek: Narod si bo sodbo pisal sam, je s tem (po moje) mislil tudi in predvsem na zgodovino, ki si jo bodo Slovenci nekoch zacheli pisati sami. Vsaka ZGOD-ovina ni namrech samo ZGOD-ba o dogajanju v minulih chasih, temvech je vselej tudi nekakshna sodba preteklih dogodkov in dejanj.

To nasho dandanes uradno narodno zgodovino (selitev Juzhnih Slovanov) so Germani (Nemci in Avstrijci) prvich predstavili v drugi polovici 19. stoletja, kar je sovpadalo z Mikloshichevo cesarsko protislovensko diverzijo, ki je podobno zakril resnico, le da na jezikovni ravni, s tem, da je razshiril lazhno preprichanje, da so namrech vse tiste besede, ki si jih Slovenci delimo z Nemci, bile najprej samo nemshke. Tako je Nemcem, potem ko so nam ukradli nashe ozemlje, Mikloshich pomagal ukrasti tudi nashe besede. Le desetletje ali dve prej je Marx zelo bistro spoznal in povedal: da ideologija obrne vse na glavo. V tem smislu je za rachune germanske ideologije Mikloshich obrnil na glavo zgodovinsko resnico, da se je nemshchina prvotno razvila iz praslovenshchine in da je bil ta prajezik osupljivo podoben slovenshchini. To so Mikloshichevi sodobniki, namrech Presheren in njegov krog, sicer vsi dobro vedeli! Po njihovi smrti pa je ta resnica odshla v pozabo, dokler niso malo pred koncem minulega tisochletja nemshki (sic! ) jezikoslovci sami odkrili in tudi obvestili znanstveno javnost, da vech kot polovica (okoli 60 odstotkov) korenov nemshkih besed izvira neposredno iz slovanskih jezikov, pri nas pa she kar naprej gonijo to staro Mikloshichevo razglasheno in zloglasno lajno. Da je tudi slovensko jezikoslovje chista farsa, pricha dejstvo, da Mikloshich, znanstvenik iz 19. stoletja, ostaja njena glavna avtoriteta tudi v 21. stoletju. V tem je slovenistika, vsaj upam, edina »sodobna« znanstvena veda, ki she danes temelji na resnicah 19. stoletja. Slovenski jezikoslovci so torej postali zhivi anahronizem. S slovenskim zgodovinopisjem je she slabshe in huje. Prvi slovenski profesorji zgodovine so se seveda sholali v tujini, vechina na Dunaju ali v Nemchiji. Zato so diplomirali iz nemshkega zgodovinopisja, ne pa slovenskega. Te svoje izkrivljene poglede so vnesli v nash prostor in shole, kakor tudi v akademski svet, ki pa je tako ali tako vsega suzhenjsko prevzela rimsko-grshka civilizacija in njeno klasichno uchenje, da se za svoj narod kar ne more zares ogreti. Zato she danes – torej tudi v chasu samostojne Slovenije – v sholah uchijo lazhno zgodovino in z njo zastrupljajo nedolzhne ume otrok, ki naivno verjamejo, da je zgodovina chisto zlato resnice.

Druga polovica 19. stoletja je bila chas, ko je nachrtno ponemchevanje doseglo svoj vrhunec in che ne bi imeli nekaj nadarjenih zanesenjakov, kakrshen je Anton Ashkerc, za njim pa Finzhgar in seveda she vech drugih strumnih in zavednih Slovencev, bi Slovenci izgubili she tisto, kar je rod ali dva nazaj reshil Presheren, ko se je uprl Vrazovemu ilirizmu, kateri bi sicer v nekaj rodovih slovenshchino izbrisal iz sveta. Preshernu Slovenci dolgujemo veliko, ne le zaradi njegove chudovite in izchishchene pesnishke govorice, temvech tudi zaradi nekaterih njegovih pesnishkih tem, ki so na slovenski narod uchinkovale prebujajoche. Vendar pa Presheren ni le eden redkih vedezhev, ki so poznali pravo in pristno slovensko zgodovino, temvech je tudi velikanski vizionar prihodnosti, prvak nashega Parnasa. Njegova videnja she do danes niso bila uresnichena, recimo, »prepir she ni pregnan iz sveta« ... Dokler ne bomo poznali resnichne zgodovine Slovenije in chloveshtva, tako dolgo ne more zavladati mir, ki zmeraj temelji na resnici, resnico pa je mogoche najti samo v miru, na samem in v samem sebi in nikjer drugje. Le da je morda treba pogledati malo globlje in dlje.   

Pristna narodna zgodovina je intimna notranja zadeva naroda, seveda pa so se tuji oblastniki in gospodarji vtikali tudi v intimo svojega potlachenega ljudstva in mu jo nenehno kratili. Spomnimo se samo na ius pritnae noctis, pravico prve nochi zemljishkega gospodarja, ki je grenila zhivljenje nashim daljnim prednikom.1 Tudi omenjene Cankarjeve maksime (Naj si narod sodbo pishe sam!) nashi zgodovinarji do danes niso uresnichili. Vsaka zgodovina je namrech obenem tudi sodba, ni nevtralne zgodovine, kot tudi ni nevtralnih besed. Oba ta izraza sta pravzaprav samo contradictio sine qua non, sama v sebi protislovna.

Subjektivnost avtorja zgodovinske knjige ali govorca besed bo namrech v celoti njegovo sporochilo obarvala z njegovimi lastnimi interesi, hotenji in koristmi. Potem ko sem prebral in preuchil vse najstarejshe zgodovine slovenskega naroda, sem odkril, da nobena ne govori o nashi priselitvi in da nas vsi najstarejshi zgodovinopisci povezujejo s staroselci – Veneti, Etrushchani in Kelti. Vse to je prekinila in iznichila lazhna teza o nashi pozni poselitvi na tem ozemlju v drugi polovici prvega tisochletja. Povsem mogoche je sicer, da so se v tistem chasu res kakshna nam sorodna plemena priselila na nashe ozemlje, vendar so se zgolj pridruzhila zhe obstojechemu staroselskemu ljudstvu. Dobri lazhnivci svojo lazh vselej skrijejo za resnico oziroma jo z njo pomeshajo, to so tako imenovane polresnice ali sive lazhi. Nash veliki pisatelj Janez Trdina prav nasprotno jasno pove, da so si v chasu, ki danes velja za chas njihove priselitve, nashi predniki le znova osvojili nazaj tisto, kar so jim okrog leta nich odvzeli Rimljani. To lazhno germansko zamisel so Slovenci (tisti neobveshcheni, ki so pa zhal vselej v vechini) toplo sprejeli, ker se je ujemala s prav tedaj prebujajocho se panslovansko ideologijo, na temelju katere so nato po prvi svetovni vojni nastale slovanske nacionalne drzhave. Enako je bila ta germanska teza privlachna za jugoslovansko ideologijo, bilo je pach romantichno predvidevati, da smo se she pred ne tako dolgim chasom vsi skupaj (Slovenci, Srbi in Hrvati) priselili iz Zakarpatja. V to vabo je ugriznil tudi nash veliki domoljub Fran Saleshki Finzhgar in napisal do danes najbolj priljubljeni in najvechkrat izdani roman Pod svobodnim soncem, ki opisuje chase, tik preden naj bi se »Slovani« priselili v Slovenijo. Tako se je v kolektivnem zgodovinskem spominu slovenskega naroda utrdila ta lazhna zgodovina nashih prednikov, kakrshno she danes uchijo v sholah in popularni knjizhevnosti, in v nekaj rodovih poskrbela, da je ta lazh do danes postala resnica,2 resnica o pravi zgodovini Slovencev pa danes velja za chisto izmishljijo norcev, cheprav sta bila med temi »norci« tudi Sebastijan Krelj in France Presheren pa tudi – kot boste lahko videli – vsi drugi veliki Slovenci (po katerih se sicer imenujejo vse nashe pomembne ceste in podobno) iz chasa pred koncem 19. stoletja – enako sta menila celo cesarjeva podrepnika, kakrshna sta sicer bila Kopitar in Mikloshich! Zdi se mi zelo zanimivo in razumljivo, da tistih njunih nemshkih knjig, ki govorijo o tej danes prikriti zgodovini, niso nikoli prevedli. (Raje so na primer ob njegovi obletnici postavili sto Mikloshichevih kipov, ne spomnim se, ali so bili ti plastichni ali ne.)

 

Le otrochje naivna, smeshna je trditev, da so se Slovenci tekom desetletij neopazheno preseljevali chez pragozdove Karpatov in Tater, se prerinili brez boja preko krutih in bojevitih germanskih in uraloaltajskih chet, ki naj bi zhe davno prej zasedle vse Podonavje, Nemshko nizhino in dolino Alp. She smeshnejsha je trditev, da so Avari prignali ali gnali pred seboj Slovane, che vemo, da so bile obrske in bolgarske chete maloshtevilne, Sloveni pa se takoj, ko kruti gospodarji izginejo, pokazhejo kot milijonsko ljudstvo po celem obshirnem prostoru Visle, Donave, Labe in Alp. Le skrajna dushevna omejenost omogocha tak sklep.

dr. Henrik Tuma (1858-1935)

 

Che uposhtevamo zelo veliko verjetnost, da se s chasovno oddaljenostjo od nekega zgodovinskega dogajanja o njem vse manj ve, je logichno tudi sklepanje, da so o predzgodovini tisti, ki so ji chasovno blizhe in torej manj oddaljeni, sodili manj obremenjeno in pristransko, kot se to sicer dogaja zgodovinarjem, ki jim profesorji v mozhgane vlijejo vedro svoje uchenosti, ti jo potem razredcheno prostodushno shirijo naprej. Kdo zhe je nekoch povsem pravilno ugotovil, da je zgodovina hisha lazhi? Morda celo moja malenkost.

Vpetost druzhbenih ved z zgodovinsko na chelu v ideoloshko okolje, katero jih usmerja s pomochjo sfabriciranih, izmishljenih dokazov, ki pa ustrezajo politichnim zahtevam trenutka, je zgodovinski vedi 19. in 20. stoletja onemogochila, da bi se dokopala do resnice o preteklosti, saj nihche ni niti kazal zanimanja, da bi jo zares raziskal. Kot strastni gasilec plamenov nevednosti, ki goltajo moj narod, sem zato sklenil preiskati, kaj so nam o nashi zgodovini in predzgodovini porochali nashi ljudje v preteklosti brez ideoloshkih pretenzij in lazhi, pach kot so izvedeli od svojih dosti bolje pouchenih prednikov. Kot se boste lahko preprichali sami, vsi nashi najstarejshi domachi viri (niti eden od njihovih piscev ni bil zgodovinar po poklicu!) ne omenjajo danes sploshno veljavne teze, s katero nas zastrupljajo zhe sto in vech let: da namrech Slovenci nismo staroselci.

Sodobni Slovenec, usmerjen v prihodnost, v kateri bo naposled hipotetichno odplachal vse hipotekarne kredite, bo pach samo zamahnil z roko in rekel nekaj takega: »Pah! Pa kaj je to sploh pomembno?« In bo za vedno odlozhil to knjigo. Che pa knjige niste odlozhili, veste, da je to she kako pomembno. Razen da je ta selitev sicer zgolj ena od shtevilnih lazhi o nashih prednikih, v celoti gledano sploh ni tako zelo pomembna – nekdaj so se ljudje nenehno selili sem in tja – no, dokler niso zasadili prvega sadnega drevesa in oljke. Pomembnost te lazhi je predvsem v tem, da v to meglo gotovosti zakrije nasho veliko preteklost, polno slavnih dejanj, izobilja in blaginje, ki jo je porushila grshko-rimska civilizacija, zakriva pa tudi shtevilna druga dejstva, ki so she pomembnejsha, a jih prepushcham naslednjim knjigam iz te zbirke in seveda shtevilnim drugim avtorjem in raziskovalcem.

Zhe veliki Henry Miller je svetoval, da je treba resnico ljudem dajati razredcheno in zgolj v pazljivih odmerkih ali celo po kapljicah, a preden je sploh mogoche ljudem postrechi z resnico, je treba prej ochistiti Avgijev hlev nashe zgodovine in odpreti Pandorino shkatlo potlachene in zamolchane zgodovine nashih prednikov. Vse to nam uradna zgodovina onemogocha, saj she naprej vztraja na okopih starojugoslovanarske doktrine, podobno kot nashi politiki vse do danes niso razreshili niti vprashanja sukcesije niti mej. Danashnji svet temelji na starih lazheh in je zato navadna utvara, projekcija sil kapitala, v katerem nekaj shteje le she dobichek, resnica pa nima ne cene ne vrednosti. Pa vendar kjer ni resnice, ne more biti tudi pravice!

 

V osmem sonetu – Viharjev jeznih mrzle domachije – je pesnik prikazal tragichno zgodovino slovenskega naroda. Zanj od Samove smrti, ko je pri Slovencih zamrl tudi svobodoljuben duh, prave zgodovine pravzaprav ni. Odkar so se Slovenci morali ukloniti Pipinovemu jarmu, so bili njihov delezh le she porazi in suzhenjstvo. She tisti dogodki, ki so vredni omembe, so se vselej konchali tragichno. In ker so sreche in slave chasi mimo, so umolknile tudi mile pesmi. Tistih nekaj, kar jih je prezhivelo tezhke chase, se je rodilo v solzah in vzdihljajih.

Niko Koshir

 

Chim manjshi je narod, tem bolj ljubosumno varuje svoje obichaje, tem bolj vztrajno se ogiblje drugih narodov. To je znamenje njegove slabosti, kakor da se boji izgubiti sebe, che se zblizhuje z drugimi narodi.

Sergej Borodin

 

Borodinov navedek je sicer resnichen in zanimiv, zato ga tudi navajam, vendar pa ne velja za slovenski narod, ki vse pochenja prav nasprotno, in se je zhe toliko zblizhal z drugimi narodi, da je izgubil sebe (z majhno pomochjo uradnih zgodovinarjev). Vendar pa so zhe starogrshke tragedije uchile, da tedaj, ko je glavnemu junaku najhuje, posezhejo vmes bogovi (Deus ex Machina) in poskrbijo za njegovo reshitev. Tudi posameznik ponavadi shele v najhujshi stiski in nuji odkrije tisto, kar mora odkriti. In Slovenci kot narod smo dandanes zhe v hudi stiski, che uposhtevamo, da uradni slovenski jezikOSLOVCI nashemu jeziku napovedujejo nich vech kot, reci in pishi, petdeset, v najboljshem primeru shestdeset let obstoja. In ker takrat njih zagotovo vech ne bo (vsi so na srecho zhe bolj ali manj zreli za upokojitev), jim je za vse skupaj tudi malo mar.

A kjer je nevarnost, tam raste tudi odreshilno, in v tem chasu najhujshe nevarnosti za obstoj slovenskega jezika in Slovencev sploh vam namesto bogov prinasham chisto resnico o nashi skupni davni preteklosti.

 

 

 

 

____________________

1 Malo pred smrtjo mi je med najinim zadnjim pogovorom Joshko Shavli povedal, da ta fevdalna pravica pri Slovencih ni veljala, ti so namrech tudi kot podaniki ohranjali posebne pravice, imenovane Stara pravda. Che se spomnimo, da so se grofu Tahyju slovenski kmetje uprli prav zato, ker je zachel uveljavljati to pravico, to podkrepi Shavlijevo trditev.

2 O tem pishem tudi v svoji knjigi Ko lazh postane resnica.

 

 

Iz knjige Kje so tiste stezice, 2016