Revija SRP 137/138

Peter Amalietti

 

INDIJA KOROMANDIJA

 

I. Dezhela leta nich in 21. stoletja

 

Od vseh obstojechih civilizacij na svetu sezhe indijska neprekinjeno brzhkone najdlje v preteklost. Njihovi sveti spisi Purane so stari vech kot tri tisoch let in shtejejo chas dosti dlje kot gregorijanski koledar – po puranskem shtetju, ki v Indiji velja tudi danes, smo namrech v letu 1955 milijonov in she dobrih osemsto tisoch let vech. Ta neposredna vez z oddaljeno preteklostjo umeshcha Indijo in njeno kulturo, trdno vpeto v nekaj tisochletno izrochilo, na posebno mesto na nashem planetu. Tujca preseneti spoznanje, da Indija presega nashe tradicionalno pojmovanje chasa (»vcheraj, danes, jutri«) – tam se vse namrech dogaja TUKAJ in ZDAJ, v tem trenutku, v njej namrech she zhivi vsa davna preteklost, po svoje pa tudi prihodnost chloveshtva. Ne le zaradi duhovne osredotochenosti, ki odlikuje Indijo, marvech tudi zaradi njenega izrochila in iz njega izvirajoche visoke srchne (duhovne) kulture. Ta pa je temelj vsakega pravega napredka. Evropejci brzhkone menijo, da je indijski kastni sistem prezhivet in staromoden, pri tem pa pozabijo, da je najsodobnejshi chas hkrati tudi najstarejshi, in ko se pomikamo v prihodnost, se nam protislovno vse bolj razgrinja tudi preteklost – oboje pa shiri opazovalchevo zavest. Preteklost je v chloveku navzocha v obliki spomina, otipljiva je le njena materialna dedishchina. Neodvisnost vzporednih resnichnosti temelji tudi na razlichnih chasih, ki vladajo v njih. Vsakdo namrech tvori in hkrati predstavlja svojo resnichnost, kakor tudi vsak chlovek govori svoj lasten jezik.

Sprehod po z mnozhico nagnetenih ulicah starodavnega Novega Delhija je tudi sprehod v prihodnost Zemlje. Tehnoloshke pridobitve zahodne civilizacije so namrech Indijcem poenostavile njihovo v izrochilo vpeto zhivljenje. Indijci so namrech nenadkriljivi mojstri za sodobno tehnologijo, denimo danes najbolj prodajani rachunalnishki chip za pentiumov procesor je izumil prav Indijec. Indijci pa niso med vodilnimi le v pisanju rachunalnishkih programov, marvech tudi v atomski  fiziki, matematiki, shahu ... Che uposhtevamo, da ima Indija vech kot milijardo prebivalcev, postane njihova tradicionalna vez s preteklostjo she pomembnejsha. Njeno prebivalstvo se je od leta 1930 podvojilo in to se bo ponovilo v eni sami generaciji – strokovnjaki ocenjujejo, da bo leta 2022 Indijcev zhe vech kot dve milijardi!

 

 

II. Bharati ali Dezhela svetih mozh

 

Ne verjamem, da je nakljuchje, da prav indijski podcelini kraljuje Himalajsko pogorje, ki je najvishje in najmlajshe na svetu, kakor je tudi indijska duhovnost, ki prezhema vso njeno druzhbo, prav tako najvishja na svetu, Indija pa dezhela posameznikove zadnje reinkarnacije. Njeno izrochilo je namrech povsem usmerjeno k izbranim vishjim stanjem duha in k naravnanosti razuma, ki sprejema sochlovekovo drugachnost. To, chemur danes pravimo Indija, so, she ne tako dalech nazaj, a tudi zhe v davnih chasih, imenovali Bharati, kar v prevodu pomeni Dezhela svetih mozh. Kljub drugachnemu imenu Indija tudi danes ostaja dezhela svetih mozh. Pri nas v Evropi, denimo, so sveti mozhje zhe davno izumrli, cheprav nam mrtvih svetnikov sicer res ne primanjkuje. Che pa kje le she zhivi kak svetnik, se zagotovo – kot v tezhkih chasih vsi modreci – spretno skriva za masko norosti.

Evropski svet je namrech sveto pospravil v cerkve in ga v upravljanje prepustil duhovnikom, sam pa se je posvetil posvetnemu pehanju, tej znachilnosti kali juge. Indijski svet pa po tisochletni tradiciji pushcha svetemu prostost, da ga je lahko dovolj za prav vse. Drzhava Indija skrbi za reshitev dush svojih drzhavljanov. Ti imajo na voljo druzhbeno vzpostavljene mehanizme, ki jim omogochijo zaustaviti kolo zhivljenja in smrti. Seveda vechini to ne uspe v tem zhivljenju in se mora znova roditi. Veliko je poklicanih, a malo izbranih! Bharati je namrech kot velikansko drevo, ki mora v koreninah, deblu, vejah in list ju pognati neshtete celice, da lahko rodi le nekaj cvetov.

Razcvet dushe nastopi po ukrotitvi telesa in osvoboditvi duha. V praksi to sicer pomeni samo to, da chlovek poskrbi, da je danes boljshi, kot je bil vcheraj. Chlovekovo zhivljenje je kot hisha, ki jo moramo nenehno popravljati, izboljshevati, nachrtovati, vzdrzhevati in krasiti. Da pa je hisha tega vredna, mora imeti trdne temelje, trdno pa mora biti tudi zemljishche, na katerem stoji.

Temelje svojega zhivljenja posameznik postavlja iz trenutka v trenutek, chlovekovo zhivljenje se namrech le v nechem razlikuje od hishe – pri nashi rasti ne gre le za dograditev zgradbe, marvech tudi za razshiritev in poglobitev temeljev, ki so pravzaprav nashi zavedni in nezavedni vzgibi in pochela, najshibkejshi in najmochnejshi hkrati. Oslabi jih namrech lahko tudi najmanjsha slaba misel in le v svojem siju na vrhuncu spoznanja so neunichljivi.

Malo je torej civilizacij in kultur, ki bi bile duhovnemu in duhovnosti tako naklonjene kot Indija in Indijci. She vech: indijsko izrochilo vse chloveshke energije in veshchine usmerja v duhovno. V svoji vishji razlichici je duhovni razvoj zadnji, a hkrati tudi najpomembnejshi cilj slehernega njenega drzhavljana. Pojem svetega je v Indiji sploshno nachelo in je na voljo prav vsem, kakor zrak, ki ga dihajo. V Evropi je katolishka cerkev z inkvizicijo in drugimi redovi monopolizirala »sveto« in ga poosebila v duhovnikih, a v Indiji (brzhkone pa tudi kje drugje v Aziji) chesa takega ni nihche niti poskusil. Tudi takrat, ko je nekaj stoletij vsa osrednja Indija trpela pod islamsko peto mogulov, so hindujci ohranili svojo versko svobodo. Niti angleshka kolonizacija je ni poskushala zatreti. Celo Gandhijevo politichno gibanje za odcepitev in osvoboditev od angleshkega imperija se je opiralo na vero. Gandhijeva dokonchna zmaga leta 1947 je Indijo naredila vechjo kot kdajkoli. A to ni bila zmaga krvavega ideoloshkega politichnega boja, marvech vere in pobozhnosti. Zhe sam Gandhijev koncept nenasilnega upora sloni na enem od temeljnih nachel hinduizma – namrech na ahimsi (nachelu nenasilja) in je na podrochju politichnega boja nedvomno edinstven in zhal najbrzh tudi neponovljiv. Gandhi je torej nastanek sodobne Indije utemeljil na pravichnih nachelih tisochletnega izrochila. To je brzhkone izjema k pravilu sodobne mednarodne politike, da nove drzhave sicer nastajajo s pomochjo spletk in zarot, ki za seboj pushchajo trupla. »Chist« zachetek indijske drzhave hkrati omogocha predvidevanje, da mu bo sledilo zelo preprichljivo nadaljevanje, ko bo Indiji z dokonchno uveljavitvijo rabe visoko razvite zahodne tehnologije uspelo sprostiti svoj velikanski chloveshki potencial, ki skupaj z njihovim izrochilom pomeni resno konkurenco njeni nevarni sosedi in tekmici Kitajski.

V dezheli, kjer se modreci (panditi) she vedno ogrinjajo v grshkim togam podobna ogrinjala, ali pa se po svetih krajih sprehajajo kar nagi (prav zato jih imenujejo nage babe), kjer osel kot najstarejshe in najtrpezhnejshe prevozno sredstvo po zavitih stezah starodavnih karavan tovori najsodobnejshe rachunalnike, ki jih v Indijo chez Himalajo tihotapijo iz Nepala; kjer se sveti mozhje na svoj najsvetejshi dan v letu na Kumbameli stepejo kot pobalini; kjer saduji na bregu najsvetejshe reke Gangesa zapeljujejo tuje turistke; kjer imajo celo berachi svoj kastni sistem, v katerem velja, da manj udov imash, vech veljash; kjer povsem delazmozhni in krepki ljudje vse dneve posedajo pod sonchniki ali po potrebi tudi dezhniki in pobirajo svoj berashki davek od tistih, ki so se prishli poklonit sveti reki in lastnemu samouresnichenju; kjer otroke namensko pohabijo in tako poskrbijo za prihodnost vse druzhine; kjer ljudje namesto v penzion odidejo kot sveti mozhje na pot iskanja razsvetljenja; kjer sonce sije za vse, za ljudi, rastline in pse, da o svetih kravah in bikih niti ne govorimo; kjer so lahko opice bolj chloveshke, kot so marsikje drugje po svetu ljudje; kjer berach in vladar chastita isto sonce, a vsak s svojega zornega kota; kjer se zvoki obrednih bobnov za hip izgubijo v hrupu prometa, ptichjem petju in shumu mnozhice, ki se vali po ulicah mesta; kjer je naprodaj prav vse, celo tisto, kar nima cene; kjer zhivali in ljudje zhivijo v sozhitju, ki prekasha vse videno. A cheprav Indijci ne jedo mesa, zhivali seveda she vedno jedo druge zhivali, ki jedo zhivali ali pa rastline; v Indiji so ljudje pred bozhanskim vsi enaki, v druzhbi pa se dobro ve, katero mesto komu pripada. Sposhtovanje in negovanje tradicije vsem zagotavlja mesto na Olimpu, kajti njihovo izrochilo je pravzaprav ostanek ostanka Dedishchine z veliko zachetnico, nekdaj imenovane Tradicija. Kakor da svete vode Gangesa prinashajo svetost Himalaje – sedezha svetega – in jo nesebichno razlivajo po indijski podcelini.

Sveta reka Ganges je darilo Himalaje, Himalaja je darilo Bogov, s katerim so se obdarovali, ko so na Zemlji iskali primerno zatochishche. Ko so se na Olimpu namnozhili Bogovi, jim je namrech postalo pretesno.

 

Napisano v svetem indijskem mestu Rishikesh ob majski polni luni za praznik vesak leta 1997

 

 

III. Shri Razhnish

 

Osho je zaslovel kot tisti kontroverzni guru Shri Rajneesh, ki se je med svojim vechletnim bivanjem v Zdruzhenih drzhavah rad vozil z rolls-roycei, a le po svojem kampu v Zdruzhenih drzhavah Amerike. Teh limuzin je imel nekaj sto, in to menda zgolj zato, ker je na vechno vprashanje svojih rachunovodij, kaj naj naredijo s podarjenim denarjem, vselej lakonsko odgovoril: »Kupite rolls-roycea!«

Med vozhnjo v eni od teh limuzin po kampu je Osho svojim uchencem metal chokoladne bombone v obliki Bozhichka, uchenci pa so ga zasipavali s cvetjem, vchasih celo iz helikopterja, obenem pa je vrsto let veljal tudi za drzhavnega sovrazhnika sht. 1 Zdruzhenih drzhav Amerike.

Kot profesor psihologije in filozofije na domachi bombajski univerzi je zaradi domiselnosti in svezhosti svojih predavanj z leti pritegnil mnozhice poslushalcev in zaslovel. Postal je guru ali duhovni uchitelj sprva shtevilnih Indijcev, pozneje pa se je pod dezhnik njegovega uchenja zachelo zatekati vse vech tujcev.

Na zachetku sedemdesetih let je imel v domovini zhe utrjen sloves duhovnega uchitelja. S svojimi najzvestejshimi uchenci se je preselil v Zdruzhene drzhave. Med njimi je bil seveda tudi Slovenec, doma iz Brezhic, ki ima v sredishchu Poone chudovito hishko na drevesu in je bil tudi moj dragoceni vir podatkov o Oshoju, ne sicer edini.1

Za tisti chas zelo liberalna in mistichna Oshojeva uchenja so mu pridobila shtevilne amerishke uchence. Poleg vsega drugega je Osho vselej zagovarjal in priporochal spolnost kot eno od (tantrichnih) metod chlovekovega samouresnichenja. Zato je postal trn v peti puritanske Amerike. Njegove neortodoksne in provokativne izjave za javnost so izzvale nasprotovanje nekaterih vplivnih amerishkih puritancev. Oblastem je mojstra uspelo celo zapreti za nekaj mesecev, menda zaradi davchnih krshitev. Po uchiteljevi presenetljivo hitri smrti le nekaj mesecev po izpustitvi iz amerishkega zapora se je med njegovimi uchenci pojavila v skrivnostno tanchico zavita trditev, da so Oshoja v njem skrivaj izpostavljali zharchenju, saj je nato umrl za levkemijo.

V Ameriki je bil seveda nenehna tarcha agentov FBI in CIA. Zato je she toliko bolj presenetljivo, da je po uchiteljevi smrti vodstvo Oshojevega duhovnega in tudi snovnega (vrednega nekaj sto ali celo vech milijonov dolarjev) kraljestva zdaj preshlo v roke upokojenega agenta CIA, ki se je zhe v daljnih sedemdesetih vodstvu gibanja priblizhal kot lazhni uchenec in vohunil za gurujem, dokler ga menda ljubezen do ene od sledilk ni pripravila do tega, da je svoje vohunsko poslanstvo javno priznal in »prestopil« k Oshoju. Ta upokojeni amerishki agent zdaj vodi Oshojev generalni shtab v Pooni, od koder se spletajo niti po vsem svetu, in to po pravilih, ki se jih je nauchil v svoji dolgoletni poklicni vohunski karieri. Zunanji obiskovalci res lepega Oshojevega meditacijskega centra v Pooni, ki ima med drugim tudi najlepshi bazen v vsej Aziji, dobijo posebne dovolilnice z natanchno dolochenim in omejenim gibanjem po posestvu. Tudi vse drugo je strogo nadzorovano – kot v kakshni norishnici.

Kakor Marx ni bil marksist niti Kristus katolik, tudi Oshojeva zapushchina spreminja svojo naravo in vse bolj spominja na duhovno industrijo. Brez budnega uchiteljevega ochesa se lahko dogaja karkoli: ko machke ni, mishi pleshejo. Poono zato vsak mesec obishche na stotine uchencev, ki se udelezhujejo zelo dragih techajev in seminarjev. Poseben tantrichni techaj samo za najpremozhnejshe stane po dva tisoch in vech dolarjev, kar je v Indiji sicer pravo malo bogastvo – pri chemer organizator jamchi, da se bo v dvajsetih dneh vseh dvajset udelezhencev in udelezhenk techaja telesno spoznalo do obisti.

Najzvestejshi Oshojevi uchenci kot del svoje duhovne terapije tudi pomagajo pri zelo razlichnih in obsezhnih gospodarskih dejavnostih tega centra, in vse to brezplachno, pri tem pa sami vsak dan plachajo vstopnino, da jih v center sploh spustijo. Seveda se jim to zdi nekaj povsem normalnega, mene pa je ta logika sprva mochno presenetila, potem pa sladko nasmejala.

Che bi si zunanji obiskovalec zhelel plavati v tem najlepshem bazenu v Indiji sploh, bi moral prej dati kapljo svoje krvi za test za aids. Kopal sem se raje chez nekaj dni v Goji.

Dvesto ali tristo korakov od Oshojevega centra stoji velika nemshka pekarna in slashchicharna German bakery, ki v Indiji slovi po menda najboljshi ponudbi osvezhilnih sadnih pijach in sladic. Vechina gostov je Evropejcev ali Americhanov, mnogi nosijo Oshojeve rdeche halje in so videti kot kostumirani statisti med odmorom pri snemanju kakega filma iz starega Rima. V Oshojevem centru brez takshne halje ne smete nikamor, po sonchnem zahodu pa se morajo vsi preoblechi v bele halje.

Po Oshoju (pa she po marsikomu drugemu) je chlovekov velik sovrazhnik njegov lastni razum. Zato moramo znati iz njega izstopiti. Pripomochke za meditacijo uporabljamo, da nam pomagajo osvoboditi se ujetnishtva razuma.

»Zhivljenje je evolucija zavesti,« pravi Osho. V ta namen je razvil shtevilne meditativne tehnike, ki jih danes izvajajo ljudje po vsem svetu. Letos je denimo leto mistichne vrtnice, to je posebne meditativne terapije, ki praznuje svojo desetletnico. Zachela se je 22. aprila 1997 v Oshojevi mednarodni komuni v Pooni in se bo do aprila 1999 nadaljevala v vseh meditacijskih sredishchih po svetu. Gre za meditacijo v obliki smejanja, jokanja in opazovanja, ki osvobaja »notranjega otroka, ki je v vsakem od nas«. S potlachitvami joka in smeha smo namrech v zhivljenju pridobili shtevilne rane.

Osho je uchil, kako se reshiti notranjega prisilnega jopicha in istovetenja s svojo pogojenostjo, ki jo je posamezniku nadela druzhba; z dinamichno meditacijo. Zgolj prezhivetje res ne more biti konchni cilj chloveshkega zhivljenja. Oshojeve tehnike vadijo ljudje v skupinah in posamichno po vsem svetu, sredishche dogajanja pa je nedvomno ta mednarodni Oshojev center v Pooni v Indiji. Tudi v Ljubljani delujeta dve skupini, ki se sestajata enkrat tedensko, veliko je tudi hrvashkih uchencev. A Hrvati bolj mnozhichno pristopajo k Oshojevemu hudemu tekmecu Sai Babi. Ta ima pred Oshojem zdaj namrech vsaj eno, vendar menda odlochilno prednost: je she zhiv.

Za vsako od tehnik je Osho predpisal tudi posebno glasbo. Vse njegove meditacijske tehnike se zachnejo z aktivnim delovanjem, konchajo pa v stanju popolnega mirovanja. Tehnike menda uchinkujejo, che jih izvajamo in vadimo enaindvajset dni zapored vsak dan ob istem chasu. Njihov namen in namen chloveshkega zhivljenja nasploh je rast zavesti, da chlovek postane zavestno bitje.

Zhivljenje takrat postane praznik. Pomembna je praznichnost zhivljenja, ne pa koristoljubje. Osho vero opredeli kot preobrazbo zhivljenja v praznik. Chlovek je namrech izgubil praznichno razsezhnost in sposobnost uzhivanja zhivljenja iz trenutka v trenutek. Zato nam Osho priporocha praznovanje bivanja in obstoja. Tudi meditacija je igra, skok v temno in neznano nezavedno, kar pa mishljenju ni dostopno. Za meditacijo potrebujemo primerne tehnike, metode, ki zajamejo vse bitje; recimo ples, dihanje, skakanje ... Samo v praznichni razsezhnosti in igri je lahko zhivljenje ustvarjalno.

Oh, ko bi bilo to res resnichno!

 

 

IV. Gosticheve nage babe na Kumbameli

 

Precej chasa je zhe minilo od stvaritve sveta, ko je bog Shiva, da bi reshil Zemljo, izpil strup. Nato je ustvaril kozmichno jajce, ki ga je mitoloshki ptich Rudra raztrosil ob Gangesu, in so na shtirih krajih vzniknila shtiri sveta mesta: Allahabad, Haridwar, Varanasi (Benares) in Ujay.

Od osmega stoletja naprej, ko je sveti mozh Shankara spet povrnil ugled hinduizmu, ki ga je za nekaj stoletij budizem skoraj izpodrinil, so se med pobozhnimi Indijci nadvse priljubili in razshirili chastilci Shive, imenovani shivaisti. Najbolj militantni oddelek shivaistov, ki je v zgodovini vselej sluzhil kot skrajni obrambni zid hinduizma pred drugoverci, so postali nage babe. Zachuda (za tiste, ki ne vedo, da imata slovenshchina in sanskrt marsikaj skupnega) nam njihovega imena ni treba prevajati, le da moramo vedeti, da so te babe moshkega spola. Tega v svoji goloti tudi ne skrivajo.

Nage babe so asketski bojevniki, ki zhivljenje posvetijo meditaciji in romanju, vsake toliko pa se tudi zberejo na verski slovesnosti. Najvechji shod nagih bab je praznik Kumbamela, ki se vsake tri leta v enem od svetih mest odvija na aprilsko polno luno. Zadnja kumba, kot jo radi krajshe in ljubkovalno imenujejo, je bila leta 1997 v svetem Haridwaru ob Gangesu.2 Z vech kot desetimi milijoni udelezhencev je bil to najvechji verski shod v zgodovini chloveshtva. Med njimi ni bilo veliko nehindujcev, a celo kar ducat Slovencev, ki jih niso zadrzhale niti tezhavne zhivljenjske razmere in okolishchine na tej prireditvi. Tudi Rado je med svojim tretjim obiskom Indije zavil v Haridwar in se ob pravem trenutku pojavil na pravem mestu, nato pa tudi izbral prave prizore in jih pravochasno »pritisnil«.

Srchika celotnega obredja kumbamele je jutranje kopanje v Gangesu, ki ob zori na dan po aprilski polni luni romarjem – zbralo se jih je vech kot milijon in pol (sic! ) – jamchi dosego duhovnega razsvetljenja. Ta starodavni obred ima zhe izrochilno dolochen vrstni red romarjev, ki se lahko prvi potopijo v sveto vodo tisti hip, ko se na obzorju prikazhe prvi sonchni zharek. Ta prvobitni prabaptizem so leta 1997 sicer oskrunili. Med nagimi babami se je namrech vnel spor o tem, kdo bo prvi stopil v sveto reko, ko bo sonce poslalo prvi zharek. Iz prepira se je hitro razvil divjashki pretep med posameznimi frakcijami in klani.

V naslednjih dneh sem v indijskem chasopisju prebiral komentarje, ki so si bili edini: pretep nagih bab na ta najsvetejshi dan zgolj zrcali vrhunec nashe zhelezne dobe, ki jo hindujci imenujejo kali juga in ki v ezoterichni zgodovini chloveshtva oznachuje najnizhjo stopnjo civilizacije. A niti ta neprijetni pripetljaj ni mogel zasenchiti duhovne velichine shoda. Pravo njegovo vzdushje nam podajajo chudovite fotografije na tej Radovi razstavi, ki pa niso dokumentarne narave, marvech izrazito umetnishke. Che za trenutek zanemarimo sicer nadvse zanimivo in slikovito vsebino umetnikovih fotografij, h kateri se bomo she vrnili, pa iz izbora fotografij za razstavo dobesedno bijejo v ochi barve, kontrasti, sence, she zlasti pa enkratna in posebna svetloba, ...3

 

 

 

_____________

Opombe avtorja:

1 Poona je ne preveliko, a nadvse mondeno mesto s prijetnim gorskim podnebjem v zaledju Bombaja, kamor se priselijo bogati Indijci in predstavnishtva velikih multinacionalnih korporacij. Tudi Mahatma Gandhi se je potem, ko so ga Britanci nazadnje le izpustili iz zapora, nastanil prav v Pooni.

2 To besedilo sem napisal za katalog fotografske razstave prijatelja Rada Gosticha leta 1998 v Domzhalah.

3 Nadaljevanje besedila je izgubljeno.