Revija SRP 137/138

Milan Shtruc

 
SLOVENSKI INTELEKTUALNI ADMIRAL
Veliki admiral Anton Haus, vrhovni poveljnik 
avstro-ogrske, nemshke in italijanske vojne mornarice
 

Uvod

Potek in posledice obeh velikih svetovnih vojn bi morale biti opomin in opozorilo, da se podobni dogodki nikoli vech ne bi ponovili. Emil Ludwig, nemshko-shvicarski avtor shtevilnih biografij, je v svoji knjigi Julij 14, ki je izshla leta 1933, preprichljivo povezal posamezne dogodke, ki so neizogibno pripeljali do prve svetovne vojne. Knjigi je dal pomenljiv podnaslov Sinovom v svarilo.1 Kljub njegovi neverjetno natanchni analizi zaporedja dogodkov in nato njihovim neizogibnim posledicam se podobni dogodki she vedno spregledajo, nato pa se zgrozheno ugotavlja, da se zgodovina vedno znova in znova ponavlja.

V veliki chloveshki moriji prve svetovne vojne je padlo ogromno slovenskih fantov, najvech v Galiciji in na Soshki fronti. Slovenci so bili v veliki vojni udelezheni vse od navadnih vojakov do chastnikov, izjemoma pa tudi kot visoki poveljniki avstro-ogrske vojske. Med njimi pripada gotovo najvishji polozhaj Antonu Hausu, velikemu admiralu, vrhovnemu poveljniku avstro-ogrske vojne mornarice, predstojniku pomorskega sektorja obrambnega ministrstva in od leta 1913 tudi vrhovnemu poveljniku zdruzhenih pomorskih sil Nemchije, Italije in Avstro-Ogrske.2 Od vseh njegovih vojashkih polozhajev pa so she pomembnejshe njegove odlochitve in zhivljenjski pogledi, zaradi katerih ga amerishki zgodovinar Paul G. Halpern, eden najvechjih poznavalcev pomorske zgodovine tistega chasa, imenuje kar »intelektualni admiral«.3

Pri nas je med visokimi poveljniki avstro-ogrskih vojashkih sil najvech pozornosti delezhen feldmarshal Svetozar Borojevich, ki je bil avstro-ogrski armadni poveljnik v Galiciji in na Sochi, to je na frontah z najvechjim shtevilom zhrtev med slovenskimi vojaki. Zato je postal tudi chastni meshchan mesta Ljubljane (6. avgust 1915; odvzet 1919; vrnjen 2009). Medtem ko je Borojevich z ogromnimi zhrtvami tudi na svoji strani branil meje monarhije, pa pri nas skoraj ne vemo, da je celotno morsko mejo vse od Trsta do Sutomorja juzhno od Boke Kotorske z izrednim taktichnim znanjem in brez vechjih zhrtev obranil veliki admiral Anton Haus, Slovenec in vrhovni poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice. Cheprav je med vsemi slovenskimi in tudi juzhnoslovanskimi vojashkimi poveljniki dosegel najvishji vojashki polozhaj v avstro-ogrski monarhiji, je pri nas skoraj popolnoma nepoznan.4

 

 

Zhivljenjska pot Antona Hausa

Anton Haus se je rodil 13. junija 1851 v Tolminu na takratnem Kranjskem v zavedni slovenski druzhini, ki se je tja priselila iz Slovenj Gradca.5 Anton Haus starejshi, ded mladega Hausa, je bil nekaj chasa tudi zhupan Tolmina. Oche Jozhe Matija Haus in mati Marija (r. Walter na Moravskem) sta v Tolminu prevzela upravljanje vechjega posestva. Po preselitvi druzhine v Novo mesto6 je osnovno sholo in prvih pet razredov gimnazije konchal tam, nadaljeval pa na vishji gimnaziji v Ljubljani. Sholska porochila iz tistega chasa navajajo, da je bil Anton Haus v prvih petih letih najboljshi uchenec v razredu, kasneje pa prav tako vedno med najboljshimi.7 Po ochetovi smrti leta 1859 so shtudij mlademu Antonu Janezu Hausu omogochali njegovi sorodniki.

Zhe v chasu sholanja na vishji gimnaziji v Ljubljani se je seznanil s posledicami avstrijsko-pruske vojne leta 1866, ki jo je Avstrija neslavno izgubila. Cheprav je v pomorski bitki pri Visu avstrijska mornarica pod vodstvom Mariborchana kontraadmirala Tegetthoffa porazila Italijo, je Italija kot pruska vojashka zaveznica zahtevala in na podlagi Dunajskega miru od Avstrije celo dobila Benechijo in Julijsko krajino, ki sta bili poseljeni s shtevilnim slovenskim prebivalstvom.8

Leta 1869 se je Haus vpisal na Pomorsko akademijo na Reki9 ter po konchanem sholanju vstopil v avstro-ogrsko vojno mornarico. Leta 1886 je nastopil shtiriletno sluzhbo predavatelja na Pomorski akademiji na Reki in v tem chasu napisal uchbenik Osnove oceanografije in pomorske meteorologije. Ob koncu predavanj je kot priznanje za svoje delo prejel vojashki krizh za zasluge. Leta 1887 se je porochil z Ano Karolino Trenz, s katero sta imela kasneje shtiri sinove. Kot je bilo v tistih chasih pogosto, sta le dva od njih prezhivela otroshko dobo. Kot zanimivost povejmo, da je bil Anton Haus stric Ane Kessler, zhene slovenskega pesnika, dramatika in prevajalca Otona Zhupanchicha.

Zhivljenjsko pot Antona Hausa lahko spremljamo do zachetka prve svetovne vojne tudi po dnevniku,10 ki ga je pisal v stari Gabelsbergerjevi stenografski pisavi11 in je ohranjen v Vojnem muzeju na Dunaju. Ne vemo, ali dnevnika v chasu vojne ni pisal; to je glede na njegov znachaj malo verjetno, morda je ta del izgubljen oziroma »izgubljen«. Z njim bi bilo mozhno pojasniti marsikatero podrobnost iz tega pomembnega zgodovinskega obdobja, she posebno glede na njegov kritichni pogled na takratne razmere. Ni verjetno, da bi se ta del dnevnika kdaj nashel, zato ga je treba za zdaj shteti za izgubljenega.12

Haus je bil edini vojashki poveljnik, ki je v avstro-ogrski vojni mornarici v chasu svoje aktivne sluzhbe dosegel polozhaj velikega admirala. Avstrijski cesar je s kronskim svetom posebej zanj ustanovil »dostojanstvo velikega admirala in njemu prvemu podelil ta naslov«.13 Sicer pa je ta naziv ustrezal tudi njegovemu polozhaju skupnega vrhovnega poveljnika avstro-ogrske, nemshke in italijanske vojne mornarice.

O slovenski narodni pripadnosti Antona Hausa seveda ni dvoma. Vse do svoje smrti (1917), torej tudi v chasu, ko je bil na najvishjih polozhajih avstro-ogrske vojne mornarice, je bil narochen na prvi slovenski dnevnik, glasilo liberalne Narodno napredne stranke Slovenski narod.14 Vendar ni bil le pasivni narochnik slovenskih chasopisov, temvech si je z njihovimi uredniki tudi lastnorochno dopisoval v slovenskem jeziku, kar v tako kritichnem chasu, ko so bila ta pisma napisana, ne pushcha nobenega dvoma o njegovi izjemni narodni zavednosti. Zato tudi slovenski chasopisi15 in Ljubljanski mestni svet16 o njem ponosno pishejo kot o svojem rojaku.

O Hausovi dopisni aktivnosti pricha tudi naslednji primer. Jakob Dimnik v chlanku v listu Zvonchek pishe, da je 10. avgusta 1916 iz Pulja od velikega admirala Antona Hausa prejel lastnorochno v slovenskem jeziku napisano naslednje pismo:

»Vashe blagorodje!

Za poslani »letni porochili« 1914/15 in 1915/16 blagovolite sprejeti mojo najsrchnejsho zahvalo, istotako tudi za spis, ki ste ga dolochili moji osebi. Che se v njem moja dela veliko vishje cenijo, kakor zasluzhijo, moram pach to pripisovati samo patriotichnemu navdushenju, ki navdaje i Vashe srce in katero se tako vrlo trudite v srcih sholske mladine zbuditi in povishati, za kar Vam je zahvala in priznanje vseh gotova, ki ono lepo dezhelo Kranjsko s svojim vrlim in hrabrim prebivalstvom tako ljubijo, kakor jaz.

Z odlichnim sposhtovanjem belezhim Vashemu velerodju vdani

A. Haus l. r. veliki admiral«

 

Jakob Dimnik v chlanku tudi poudari, da »najvishji poveljnik nashe mornarice govori rad in gladko slovenski«. Zato je Dimnik imel za potrebno, da naslovi na slovensko mladino tudi naslednje sporochilo: »Ako tak visok dostojanstvenik ceni in sposhtuje nash mili slovenski jezik, kako ga ne bi ljubila shele ti, predraga slovenska mladina.«17

Anton Haus je na vojnih ladjah dvakrat obplul svet. Njegovo prvo potovanje okoli sveta se je prichelo v Pulju septembra 1890 na korveti Saida in je trajalo skoraj sedemnajst mesecev. Njegovo drugo potovanje je trajalo kar dvaindvajset mesecev. V okviru tega potovanja je vodil avstro-ogrsko floto na Kitajskem v okviru mednarodnega posredovanja pri t. i. boksarski vstaji med letoma 1899 in 1901. Na pot je odshel kot poveljnik korvete Donau in nato ob pristanku na Havajih prejel sporochilo svojega poveljstva, da bo ob prihodu v Nagasaki prevzel poveljevanje oklepne krizharke SMS18 Kaiserin und Koenigin Maria Theresia, to je poveljnishke ladje admirala Montecuccolija. Ko se je Montecuccoli moral vrniti domov, je Haus kot najvishji oficir na tem obmochju prevzel poveljstvo nad celotno avstro-ogrsko floto na Kitajskem, ki je obsegala dve sholski ladji, krizharko Kaiserin und Königin Maria Theresia, krizharko Kaiserin Elisabeth ter dve mali krizharki SMS Aspern in SMS Zenta.19

Haus je bil tudi velik ljubitelj glasbe. Bil je odlichen igralec klavirja, na potovanjih ga je vedno hotel imeti na razpolago v svojih prostorih. Kot zbiralec metuljev je na potovanjih po svetu obogatil svojo zbirko metuljev. Predvsem pa se je na obeh svojih potovanjih okoli sveta dodobra seznanil z zhivljenjem mornarjev. To je opredeljevalo tudi njegov kasnejshi odnos do podrejenih chastnikov in mornarjev, ki se je bistveno razlikoval od takratnega oholega nastopa chastnikov do podrejenih tako v avstro-ogrski vojski kot tudi v drugih armadah. Med potovanji je lahko koristno uporabil svoje znanje shtevilnih jezikov; to je bil redek dar, ki so mu ga v shtevilnih karakteristikah izrecno priznavali.

Po vrnitvi Hausove flote s pomorske misije na Kitajskem so bila njegova napredovanja hitra. Leta 1905 je napredoval v kontraadmirala, leta 1907 v viceadmirala, leta 1913 pa v admirala. She isto leto je postal vrhovni poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice, 2. aprila 1913 zaupni cesarsko-kraljevski svetnik in 24. februarja 1913 vodja pomorskega sektorja vojnega ministrstva. Halpern navaja, da se je po mnenju nekaterih zgodovinarjev z odhodom Montecuccolija in s Hausovim prevzemom njegovega polozhaja prichela tako imenovana »Hausova era«.20

 

 

Hausova era

Ko je Anton Haus (slika 1) prevzel vrhovno poveljstvo nad avstro-ogrsko vojno mornarico in je postal predstojnik pomorskega sektorja vojnega ministrstva, se je zavedal, da mora najprej posodobiti zaostalo in slabo opremljeno vojno mornarico. V ta namen je moral najprej zagotoviti potrebna sredstva v drzhavnem prorachunu, pri chemer se je soochil s shtevilnimi nasprotniki, med katerimi je bil celo njegov predhodnik grof Rudolf Montecuccoli degli Erri. V shirshi razpravi o razvoju vojne mornarice, ki je potekala med leti 1908 in 1910, se je Montecuccoli izrecno opredelil proti Hausovemu programu z utemeljitvijo, da Avstrija ne potrebuje velikih sodobnih vojnih ladij, ker da takshnih ladij nima niti Italija, za katero je menil, da bi lahko v bodochnosti predstavljala edino nasprotnico pri prevladi na Jadranu.21 Nasprotno se je Haus zavzemal za gradnjo sodobnih bojnih ladij tipa dreadnought, ki so nato po svoji mochi topnishke oborozhitve celo prekashale britanske. (Slika 2)

Kljub velikemu nasprotovanju je Hausu konchno uspelo zagotoviti potrebna sredstva in pricheti s prenovo. S tem se je nepomembna in slabo opremljena avstro-ogrska vojna mornarica she pred prichetkom prve svetovne vojne povzpela na mesto sedme najmochnejshe vojne mornarice na svetu.22 Ob vojni napovedi Italije Avstro-Ogrski se je izkazalo, da je imel Haus prav. Velike bojne ladje, s katerimi je Haus samo nekaj ur po italijanski vojni napovedi napadel italijansko ladjevje ter vojashke in infrastrukturne objekte na nasprotnikovi obali, so imele poleg svojega materialnega uchinka she za nekajkrat vechji moralni in psiholoshki uchinek.23

Tudi cesar Franc Jozhef ni bil zagovornik sprememb na podrochju pomorskega razvoja; k temu naj bi menda prispeval tudi neki neljubi dogodek. Franc Jozhef, ki se je udelezhil slovesne otvoritve Sueshkega prekopa 17. 11. 1869, je pot v Port Said pred tem izkoristil tudi za obisk turshkega sultana v Carigradu in nekaj romarskih krajev v Sveti dezheli. V pristanishchu Jaffa (Tel Aviv) se je moral na jahto vrniti s cholnom na vesla. Ker pa je bilo tisti dan morje zelo nemirno, se je povratek na jahto spremenil v njegovo nochno moro.24Kasneje so po vsej Avstriji dan njegove srechne vrnitve na ladjo svechano praznovali kot dan cesarjeve reshitve pred utopitvijo.25 Odtlej je Franc Jozhef sovrazhil odprto morje, to pa je negativno vplivalo tudi na prizadevanja za posodobitev avstro-ogrske mornarice.

Do pomembne spremembe v odnosu do pomorskih sil v monarhiji je prishlo shele s povechanim vplivom na drzhavno politiko, ki ga je postopno pridobival prestolonaslednik Franc Ferdinand. Slednji je bil eden izmed redkih chlanov najvishjega vodstva, ki se je zavedal pomena trgovske in vojne mornarice za vsako drzhavo, ki bi zhelela postati velesila. Prav tako se je zavedal pomena vojashkih pomorskih sil za obrambo avstrijske morske meje.

Za chloveka, ki ni sodil med ozhje habsburshko plemstvo, je bilo praktichno nemogoche napredovati na tako visoke poveljnishke dolzhnosti, kot jih je kasneje zavzemal Anton Haus. Prav Franc Ferdinand pa je bil eden tistih zelo redkih chlanov habsburshke dinastije, ki je bil na najvishje polozhaje pripravljen sprejeti tudi osebe izven najozhjega kroga avstrijskega plemstva. Morda je k temu prispevalo tudi Ferdinandovo neprestano soochanje s ponizhevalnim odnosom habsburshkega plemstva, s cesarjem Francem Jozhefom na chelu,26 do njegove soproge Zofije Chotek, chetudi je bila sicer iz cheshke grofovske druzhine.

Cheprav sta imela Franc Ferdinand in Anton Haus pogosto popolnoma nasprotna stalishcha do posameznih vprashanj, pri katerih Haus skoraj nikoli ni odstopil od svojega mnenja, je prestolonaslednik dosledno zagovarjal Hausovo napredovanje. Haus je postal tudi eden Ferdinandovih ozhjih svetovalcev in vzpostavila sta mochno osebno prijateljstvo. Franc Ferdinand je bil rojen v Gradcu in je bil le dobri dve leti mlajshi od Antona Hausa,27 oba pa sta z vojnim ladjevjem tudi obplula svet.

Hausov polozhaj je zahteval tudi pogosta osebna srechanja s cesarjem Francem Jozhefom, pri chemer je cesar v zachetku vedno kazal svoj znachilno hladni odnos, ki ga je imel do vseh oseb izven ozhjega kroga habsburshke druzhine. Schasoma pa so tudi ta srechanja postajala vedno bolj prijateljska, ne glede na njuno razlichno poreklo.

Veliki admiral Anton Haus pa ni bil le najvishji poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice. Nemchija in Avstro-Ogrska sta namrech leta 1879 sklenili zvezo, ki se ji je 20. 5. 1882 prikljuchila she Italija. Veljavnost sporazuma o trojni zvezi in skupni medsebojni obrambi so nato vse tri chlanice 5. 12. 1912 podaljshale do leta 1920.

Cheprav naj bi podrobnejshe sodelovanje na posameznih vojashkih podrochjih uredili posebej, je navedena obveza ostala le na papirju. Nasprotno pa je Anton Haus takoj, ko je prevzel poveljstvo nad avstro-ogrsko vojno mornarico, prichel s pripravami za dogovor o skupnem pomorskem delovanju, in to mu je leta 1913 tudi uspelo. Ko so z dogovorom za podrochje pomorskega bojevanja dopolnili pogodbo o medsebojnem sodelovanju, je cesar Franc Jozhef ob podpisu dogovora chestital Antonu Hausu za ta dosezhek in potarnal, da podobnega sporazuma niso uspeli narediti za nobeno drugo podrochje. Dogovor je natanchno dolochal poveljevanje in skupno delovanje vojnih mornaric navedenih drzhav v primeru vojne.28 V posebnem dodatku k sporazumu je bil nato Haus imenovan tudi za skupnega vrhovnega poveljnika vojnih mornaric Nemchije, Italije in Avstro-Ogrske.29 S tem je bil edini vrhovni poveljnik v zgodovini, ki je sochasno poveljeval vojnim silam omenjenih treh drzhav. V tej svoji vlogi je bil natanchno seznanjen s pomorskimi vojashkimi nachrti, to pa je verjetno prispevalo k njegovi kasnejshi uspeshni obrambi avstrijske pomorske meje v chasu prve svetovne vojne.

Ko je Avstro-Ogrska 1913/1914 na njegovo zahtevo vse svoje vojne ladje prekrila z znachilno sivo barvo, so jo mornarji v shali poimenovali kar »Hausova barva«.30 Vendar »Hausova« siva barva ni dolgo ostala omejena le na njegovo ladjevje, saj so jo nato postopno prevzele skoraj vse druge vojne mornarice na svetu. Haus je svoje znanje in sposobnosti pokazal tudi na drugih podrochjih. Tako je pripravil nachrt ladje za odstranjevanje morskih min in osebno sodeloval pri preizkusu njenega delovanja. Dva torpedna cholna, ki sta bila po teh nachrtih predelana v minolovca, sta uspeshno delovala celo pri hitrosti shestih vozlov.31 Za njegov prispevek k razvoju pomorske tehnike je dunajska univerza Hausu podelila chastni doktorat tehnishkih znanosti.32

Leta 1916 je prejel naziv veliki admiral in je bil v vsej zgodovini avstro-ogrske vojske edini vojashki poveljnik s tem nazivom v chasu svoje aktivne sluzhbe. Posmrtno je bil odlikovan s Poveljnishkim krizhem vojashkega reda Marije Terezije, ki ga je v chasu prve svetovne vojne prejelo samo devet vojashkih poveljnikov.33 Predlog, da bi ga povishali v plemishki stan, je Haus odklanjal.34 Zato ga je zadnji avstrijski cesar Karl I. povzdignil v baronski naziv, s pristankom Hausove vdove, 12. junija 1918, to je po njegovi smrti.35

Za celovito razumevanje Hausove vloge je treba posebej opozoriti na njegov pozitivni odnos do podrejenih. Morda sta na to vplivali tudi obe zelo dolgi potovanji okoli sveta, ko se je dodobra spoznal z ladijskimi posadkami od oficirjev do navadnih mornarjev. O njegovi priljubljenosti med mornarji je med drugim pisal tudi chasopis Uchiteljski tovarish. V chlanku Veliki admiral Anton Haus, ki je bil objavljen ob njegovi smrti, je pisec posebej opozoril na Hausovo priljubljenost med njegovimi mornarji; taka priljudnost je bila v tistem chasu v popolnem nasprotju z znachilnim oholim odnosom chastnikov do podrejenih. Avtor med drugim navaja, da je bil »veliki admiral Haus jako priljubljen in sposhtovan pri svojih pomorshchakih. V smrt bi radi shli za ljubljenega poveljnika«.36 Cheprav slednjega mnenja seveda ni jemati dobesedno, vseeno kazhe na pomembno razliko med odnosom Antona Hausa do podrejenih pomorshchakov ter ponizhevalnim odnosom chastnikov do vojakov v drugih rodovih avstro-ogrske vojske.

Haus je kazal tudi veliko razumevanja za napake navadnih mornarjev, medtem ko pri napakah chastnikov ni shtedil s kritiko. Tako je udelezhencem v nekem uporu, ki bi se lahko tedaj zanje tragichno konchal, mochno pogledal skozi prste. Preprosto je dejal, da so udelezhenci najverjetneje delovali pod vplivom alkohola, in zadeva je bila zakljuchena. Nasprotno pa je ostro obsojal napake poveljnikov, che zaradi panike niso ravnali v skladu z veljavnimi pravili. Znana je njegova ostra kritika podmornishkega poveljnika, ki se je takoj po izstreljenem torpedu potopil in odplul z nevarnega obmochja, ne da bi pred tem preveril, ali je torpedo zadel cilj, ter bi po potrebi izstrelil she drugega.

Po drugi strani pa Haus ni varcheval s pohvalo, che so poveljniki dosegali cilje s chim manj zhrtvami ali sploh brez njih. Takshno stalishche je bilo v popolnem nasprotju s takratno doktrino, po kateri je bil delezhen najvishjih chasti tisti poveljnik, ki je imel najvech zhrtev tudi na lastni strani, saj naj bi s tem dokazoval »svoje« junashtvo. Za Hausa pa naj bi bila najvechja zmaga tista, ki je bila dosezhena »s sabljino senco«. Zato je bil ves chas izpostavljen kritikam tako s strani lastnega generalshtaba kot tudi s strani nemshkih zaveznikov zaradi svojega nasprotovanja predlogom, po katerih bi po nepotrebnem vodil svoje ladjevje v sporne ali zelo tvegane akcije. Z veliko mero cinizma je zavrachal predloge politikov ter avstro-ogrskega ali nemshkega vrhovnega poveljstva, ki bi zahtevali velike zhrtve z majhnimi uchinki ali pa bi ogrozili obrambno sposobnost njegove mornarice. Ni pa poznal niti najmanjshe neodlochnosti, kadar je bil soochen z vojno napovedjo ali agresijo. To je pokazal z izjemnim odzivom na vojno napoved Italije Avstro-Ogrski, pa tudi ob francoski vojni napovedi Nemchiji.

V zachetku leta 1917 se je Haus udelezhil vojne konference, ki sta jo vodila nemshki cesar Viljem II. in avstrijski cesar Karl I. V zvezi s pomorskim bojevanjem je Haus na konferenci zagovarjal stalishche o vnaprejshnji dolochitvi pomorskih obmochij, na katerih bi lahko podmornice delovale brez do tedaj obveznega predhodnega preverjanja ladij. Do tedaj je morala namrech posadka podmornice najprej ugotoviti, ali je na zasledovani ladji vojashka oprema oziroma vojashko osebje, shele po taki preveritvi je lahko ukrepala. To je podmornice izpostavljalo nevarnosti, da jih medtem potopijo nasprotnikove vojashke ladje; s tem je bila povsem iznichena prednost podmornic v pomorskem bojevanju. V okviru spremenjene ureditve bi morale drzhave dolochiti obmochja, kjer bi bilo dovoljeno neposredno delovanje podmornic brez predhodnega opozorila in preverjanja ladij, vendar bi morala vsaka drzhava o teh obmochjih vnaprej obvestiti vse v vojno vpletene strani. Tak nachin se je kasneje sploshno uveljavil na morju, z razvojem vojnega letalstva pa tudi v zrachnem prostoru pod nazivom »No fly zone«. Tudi pri tem vprashanju so se jasno pokazale razlike med Antonom Hausom in vrhovi avstro-ogrske vojske v pogledih na vodenje vojne. Haus je zhe v tistem chasu razumel pomen podmornishkega bojevanja, ki je kasneje pomembno odlochalo o izidu tako prve kot druge svetovne vojne.37 Na konferenci je predlog podprla nemshka stran na chelu s cesarjem Viljemom II., medtem ko je avstrijski cesar Karl I., skupaj z nekaterimi avstrijskimi in ogrskimi ministri, predlogu mochno nasprotoval.

Ob navedeni konferenci pa je treba opozoriti she na drugo pomembno Hausovo stalishche, ki je bilo prav tako delezhno izrazitega nasprotovanja cesarja Karla I. in njegovih ministrov. Haus je namrech izrazil preprichanje, da je vojashka zmaga njegove drzhave zanesljiva, vendar je potrebno takoj sprejeti trdna zagotovila, da bo Avstro-Ogrska po konchani vojni spremenila svojo dualistichno drzhavno strukturo ter zagotovila avtonomijo tudi slovanskim narodom. Podobni pogledi na spremembo drzhavne strukture, v kateri bi tudi slovanski narodi dobili svojo avtonomijo v federalistichno preoblikovani monarhiji, so bili sicer zhe del programa prestolonaslednika Franca Ferdinanda, a so realizacijo preprechili organizatorji atentata v Sarajevu. Znachilno je, da je bila kasneje taka zamisel spremembe avstro-ogrske drzhavne ureditve tudi prvi pogoj zaveznishkih sil za zachetek pogajanj o premirju. Hausov predlog je naletel na zholchno nasprotovanje avstrijskih in she posebej ogrskih udelezhencev konference. Ne vemo, kakshno stalishche je na konferenci zagovarjal poveljnik generalshtaba avstro-ogrskih oborozhenih sil Franz Conrad von Hötzendorf, vendar je dejstvo, da je bil kmalu nato razreshen s svojega polozhaja.

Po konferenci se je Haus ustavil na Dunaju, kjer ga je pregledal njegov osebni zdravnik in ugotovil, da je odlichnega zdravja. Z Dunaja se je v Pulj vrnil z vlakom in zhe naslednji dan po vrnitvi naj bi zbolel za pljuchnico. Hkrati je prishlo do vse mochnejshega srchnega popushchanja, posebno letalo, ki naj bi z Dunaja dostavilo specialno zdravilo za srce, pa je prispelo prepozno.

Anton Haus je umrl 8. februarja 1917 v Pulju na svoji poveljnishki ladji SMS Viribus Unitis. Njegovega pogreba se je udelezhil cesar Karl I. s shtevilnimi chlani habsburshke dinastije in z najvishjimi chastniki avstro-ogrske vojske. Med drugimi so se pogreba udelezhili feldmarshal in armadni poveljnik nadvojvoda Friderik, nadvojvoda Karl Shtefan, shef generalshtaba Conrad von Hötzendorf, vojni minister Krobatin, general Svetozar Borojevich38 in drugi.39 Glede na pomen avstro-ogrske mornarice je bil Pulj takrat eno najbolj izpostavljenih mest v drzhavi, zato je bil nedvomno prepleten s shtevilnimi tajnimi sluzhbami. Navzochnost najvishjih avstro-ogrskih drzhavnih in vojashkih poveljnikov v Pulju gotovo ni mogla ostati neopazhena na nasprotni strani. Dejstvo, da se je pogreba kljub pretechi nevarnosti za najvishje drzhavno in vojashko vodstvo, zbrano na enem mestu, dokazuje, da je bil Anton Haus v zachetku leta 1917 ena najpomembnejshih osebnosti dvojne monarhije.40

Najprej je bil pokopan na mornarishkem vojashkem pokopalishchu v Pulju. Potem ko je Pulj prishel pod Italijo, pa so leta 1925 Hausove posmrtne ostanke prenesli k zadnjemu pochitku na pokopalishche Hütteldorfer Friedhof na Dunaju.

 

 

Prva svetovna vojna

Vojni mornarici je Haus seveda poveljeval tudi vse od zachetka vojne do svoje smrti 8. februarja 1917. V vsem tem chasu je s svojo mornarico izvedel nekaj dejanj, ki kazhejo njegovo hitro in odlochno ukrepanje, to pa je bilo pogosto v nasprotju s stalishchi generalshtabov.

Ko je bilo v zachetku avgusta 1914 jasno, da bo v najkrajshem chasu prishlo do vojne med Nemchijo ter Francijo in Anglijo, sta nemshki krizharki Goeben in Breslau, ki sta bili pod Hausovim poveljstvom, naglo zapluli v alzhirske in francoske vode, da bi lahko takoj ob nastopu sovrazhnosti napadli obalna oporishcha in transporte vojashtva iz Alzhira v Francijo. Nemchija je 3. 8. 1914 napovedala vojno Franciji in she istega dne je angleshki kabinet sprejel sklep, da bo angleshka vojna mornarica zashchitila francosko obalo. Haus je takoj pokazal, kakshna je mozhnost za angleshko zashchito francoske obale, ko je zhe naslednji dan, to je 4. avgusta, s svojima krizharkama napadel francoska obalna oporishcha in je krizharka Goeben obstreljevala Philippeville, krizharka Breslau pa Bone.

Tudi v tem primeru lahko vidimo, kakshni so bili pogosto odzivi generalshtabov na nekatere Hausove odlochitve. Obe krizharki sta bili v neposredni blizhini svojih ciljev, ko je nemshka admiraliteta poveljnikoma obeh poslala sporochilo, naj opustita predvidene bojne naloge in odplujeta proti Carigradu v podporo turshki floti. Vzrok za to naj bi bil dan prej, to je 2. avgusta, sklenjeni tajni vojashki sporazum med Nemchijo in Turchijo. Nasprotno je Haus seveda zahteval, da krizharki pred odplutjem z obmochja opravita zadano nalogo.

Zhe v zvezi s tem je italijanska stran pokazala, da ne namerava sposhtovati sporazuma o skupnem nastopanju niti svoje izjave o nevtralnosti. Za povratek sta krizharki potrebovali oskrbo s premogom, ki sta ga nameravali nalozhiti v Mesini, kot je predvideval sporazum o skupnem delovanju pomorskih sil. V nasprotju s tem dogovorom je Italija postanek Goebena omejila na 24 ur, ki niso zadostovale za nalozhitev potrebne kolichine goriva. Angleshkemu in francoskemu mornarishkemu poveljstvu se je ponudila odlichna prilozhnost za plen in brez pomochi bi bili krizharki izgubljeni.41 Zato je nemshko poveljstvo Hausu predlagalo, da avstro-ogrska flota odrine v Mesino in tam zashchiti nemshki ladji, toda Haus je presodil, da bi bila bitka na tako veliki razdalji ob negotovi reakciji Italije neprimerna, pomoch ladjama pa bi verjetno prispela prepozno. Ker je poznal hitrost obeh nemshkih kot tudi nasprotnih ladij, je poveljnikoma predlagal, da s polno hitrostjo priplujeta do vishine Brindisija, tja pa bi tudi avstro-ogrsko ladjevje prispelo v priblizhno istem chasu. Poveljnika Goebena in Breslava sta se strinjala, in namesto da bi pred Mesino chakala na pomoch kot nastavljeni vabi, sta odplula proti dogovorjenemu kraju srechanja.

Haus se je na pomoch nemshkima krizharkama podal z veliko floto treh bojnih ladij tipa Tegetthoff, treh ladij tipa Radecky, dveh krizhark, shestih rushilcev in trinajstih torpednih cholnov, od katerih jih je nekaj pravkar prishlo iz ladjedelnic. Linijski kapitan Heyssler je kasneje napisal, da je izplula impozantna pomorska flota, morala posadk pa je bila odlichna.42 Ko je nasprotna stran ugotovila, da prihaja na pomoch tako veliko ladjevje, je ustavila zasledovanje. Nemshki krizharki sta se po manjshem ovinku v Jadran preusmerili proti Dardanelam, Haus pa je lahko svojo floto brez boja vrnil v domacha oporishcha. Ko sta krizharki kasneje preshli pod turshko poveljstvo, je admiral Souchon, ki je poveljeval Goebenu, postal vrhovni poveljnik osmanske vojne mornarice in je bil na tem polozhaju do leta 1917.43

She ena od zavrnjenih zahtev, kakrshne sta na Hausa naslavljala nemshki in avstrijski generalshtab, je bilo prevazhanje streliva za Turchijo. Najprej je bilo predvideno, da bo prevoz po Donavi kot najkrajshi poti opravljala avstro-ogrska rechna flota, ki je spadala pod kopensko vojashko poveljstvo. Po vech ponesrechenih donavskih poskusih in znatnih izgubah so se zacheli pritiski, naj bi prevoz streliva prevzelo Hausovo morsko ladjevje. Haus pa je to idejo, ki je pomenila dolg transport okoli Grchije in po Sredozemlju, zavrnil, saj bi pomorskim silam Antante, ki so se takrat na tem obmochju pripravljale na veliko bitko za Dardanele, ponudil odlichno prilozhnost za napade na avstro-ogrsko ladjevje.44

Med najbolj odmevne izgube avstro-ogrske mornarice v prvi svetovni vojni sodi potopitev krizharke SMS Zenta. Haus je avstro-ogrsko vojno poveljstvo vechkrat opozoril, da njegovo ladjevje v kotorskem zalivu ne bo imelo zadovoljive zashchite, dokler ne bodo zavzete tudi vishinske postojanke nad zalivom. Z njih je bilo namrech mozhno chrnogorsko opazovanje premikov njegovega ladjevja ter potem sporochanje tudi francoskim in angleshkim pomorskim silam. Potem ko je 12. avgusta 1914 Avstro-Ogrski napovedala vojno Velika Britanija in 13. avgusta she Francija, je zhe 16. avgusta kombinirana angleshko-francoska flota, ki jo je sestavljalo sedemnajst francoskih in angleshkih vojnih ladij, zaplula v Jadran, blokirala avstro-ogrsko krizharko Zenta (ta je pred tem bombardirala chrnogorsko mesto Bar) in jo po daljshi pomorski bitki pri Baru tudi potopila. Krizharki je kot kapitan fregate poveljeval Pavel Pahner (Paul Pachner, 1871-1937), Slovenec iz Maribora, ob koncu vojne kontraadmiral.45 Delu posadke skupaj s poveljnikom se je uspelo s plavanjem reshiti na obalo, zhivljenje pa je izgubilo 179 chlanov posadke (Pahner je bil v chrnogorskem ujetnishtvu do leta 1916). Angleshko-francoska flota je vse brodolomce prepustila usodi in ni niti poskushala z reshevanjem.46

Najtezhje posledice za polozhaj Avstro-Ogrske pa bi imela zahteva generalshtaba, naj bi avstro-ogrsko ladjevje napadlo rusko floto v Chrnem morju. Bitka za pomembno morsko ozhino Dardanele se je prichela s pomorsko akcijo 18. marca 1915. Angleshka in francoska vojna mornarica sta zaman poskushali zasesti turshki polotok Galipoli. Ker napadi bojnih ladij niso bili uspeshni, se je 25. aprila 1915 zachel kopenski del operacije z izkrcanjem chet na obalah polotoka. V celotni akciji so sodelovale britanske, indijske, novozelandske, avstralske in francoske vojne sile.47 Sledila je ena najbolj krvavih bitk v prvi svetovni vojni, ki se je konchala z ogromnim shtevilom chloveshkih zhrtev na obeh straneh.48 She posebno velike izgube so utrpeli avstralski in novozelandski polki. Antanta je dozhivela tezhek poraz in proti koncu leta 1915 so se morale njihove sile umakniti. Zmagovito osmansko vojsko sta vodila nemshki general Liman von Sanders in Mustafa Kemal, kasneje bolje znan pod imenom Atatürk.49 Bitka za Galipoli se je izkazala kot popoln polom, pobudnik operacije Winston Churchill, poveljnik angleshke vojne mornarice, pa je moral zaradi neuspeha operacije odstopiti (18. 5. 1915).

Komaj slab mesec pred italijansko vojno napovedjo Avstro-Ogrski je torej avstro-ogrski generalshtab zahteval, da Hausovo ladjevje zapusti Jadran in podpre Turchijo v bitki za Galipoli in Dardanele. Haus je to zahtevo vrhovnega poveljstva odlochno zavrnil in domnevamo lahko, kakshne bi bile posledice za avstrijsko obrambo, che bi bil Haus ubogal. Zhe 23. maja 1915, to je komaj slab mesec potem, ko naj bi avstro-ogrska mornarica izplula iz Jadrana proti Dardanelam, je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Jadran in avstrijska obala bi torej ostala brez prave pomorske zashchite in Italija bi z lahkoto zavzela vzhodno jadransko obalo. Kakshna bi bila v tem primeru obramba na Sochi, si lahko predstavljamo.

Haus je akcije, ki so se konchale z velikimi zhrtvami in minimalnim uspehom, imenoval »hura akcije«. Bile so pogosta taktika generalshtabov, ki se niso ozirali na chloveshke zhrtve, saj je shlo le za »topovsko hrano«. Po mnenju vechine vojnih strategov, ki so kasneje ocenjevali Hausove poteze, bi se vechji del odklonjenih predlogov generalshtaba konchal katastrofalno za avstro-ogrsko vojno mornarico. Zaradi premochi francoskega in angleshkega vojnega ladjevja se je Haus omejeval na aktivnosti, ki bi lahko prinesle uspeh s chim manjshimi zhrtvami, to pa ni bilo v skladu s takratnim nachinom bojevanja. Namesto da bi v razlichnih akcijah izpostavljal avstro-ogrsko vojno mornarico velikim izgubam ali celo unichenju, se je Haus pripravljal na skorajshnji spopad z italijansko mornarico v bitki za Jadran.

V zvezi z odlochitvami Antona Hausa si vojashki zgodovinarji she danes niso enotni glede motiva, zaradi katerega Haus leta 1916 ni ukazal napadov na konvoje v chasu evakuacije srbske vojske prek Albanije na otok Krf. Konvoji so imeli sicer zashchito antantnih pomorskih sil, vendar so bili ranljivi zlasti za napade podmornic, ki so takrat v avstro-ogrski mornarici zhe dosegale pomembne uspehe. Nekateri menijo, da se Haus ni odlochil za akcijo proti tem konvojem, ker so bile na njih tudi shtevilne druzhine z otroki ter avstro-ogrski vojaki kot srbsko-chrnogorski ujetniki. Ta njegova odlochitev je zanimiva, saj je bil sicer znan kot zagovornik napadov podmornic tudi na transportne ladje, vendar le na obmochju vnaprej natanchno dolochenih vojnih con.

Prav tako ni soglasja zgodovinarjev o tem, zakaj se 7. julija 1914 Haus ni udelezhil kljuchne seje kronskega sveta, na kateri se je odlochalo o avstro-ogrski vojni napovedi Srbiji. Te odlochitve so nato privedle do grozljivih posledic prve svetovne vojne. Ob izraziti prevladi vojni naklonjenih chlanov kronskega sveta, ki so komaj chakali na zachetek spopadov, se odlochitvi za vojno ni bilo mozhno izogniti. Na omenjeno sejo kronskega sveta je sicer Anton Haus poslal le svojega zastopnika Karla von Kaltenfelsa.50

 

 

Vojna napoved Italije Avstro-Ogrski

Italija je bila leta 1914 she vedno chlanica trojne zveze, sklenjene med Avstro-Ogrsko, Nemchijo in Italijo. Zvezo sta leta 1879 najprej sklenili Nemchija in Avstro-Ogrska, 20. 5. 1982 pa se ji je prikljuchila she Italija. Vse tri chlanice so 5. 12. 1912 podaljshale veljavnost zveze do leta 1920. Zato sta Avstro-Ogrska in Nemchija ob zachetku vojne rachunali na italijansko zaveznishtvo. Vendar je Italija v nasprotju s sporazumom najprej razglasila nevtralnost, nato pa se je prichela pogajati o pogojih, pod katerimi bi stopila v vojno na avstro-ogrski strani.51 Ker je 7. chlen sporazuma dolochal, da mora »v krajih Balkanskega polotoka, na otomanskih obalah in otokih Jadranskega in Egejskega morja« ostati nespremenjeno stanje, je Italija zhe 25. julija 1914 od Avstro-Ogrske zahtevala zase mozhnost kompenzacije, che bi prishlo do avstrijske zasedbe srbskega ozemlja. Hkrati se je zachela tajno pogajati tudi z Anglijo, Francijo in Rusijo o pogojih za svoj vstop v vojno na strani Antante. Po skoraj enoletnih pogajanjih in zagotovljeni zadovoljitvi svojih ozemeljskih zahtev predvsem na rachun slovenskih dezhel je Italija 23. 5. 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. S tem so se razmere v Sredozemlju in she posebej na Jadranu bistveno spremenile. Predvideno poveljstvo skupnih sil je bilo zdaj omejeno le na pomorske sile Nemchije in Avstro-Ogrske v Sredozemlju.

Cheprav je bil Haus glavni pobudnik in akter sporazuma o skupnem nastopanju vojnih mornaric Avstro-Ogrske, Nemchije in Italije, pa mednarodnim pogodbam ni pripisoval vechjega pomena. Bil je preprichan, da se jih posamezne strani drzhijo le tako dolgo, dokler imajo same od tega koristi, sicer pa so za vojashko mochnejsho stran le nepomemben list papirja, saj njihovega sposhtovanja ni mogoche zagotoviti s silo.52 To preprichanje se je v chasu njegove kariere tudi neprestano potrjevalo. Zato se je Haus, v nasprotju s shtevilnimi avstro-ogrskimi poveljniki, zhe ob zachetku vojne zavedal, da bo prej ali slej prishlo do spopada z Italijo.

Skoraj vse do italijanske vojne napovedi je v avstrijskem generalshtabu prevladovalo mnenje, da bo Italija ostala vsaj nevtralna. Shele tedaj, ko je postajal izid pogajanj med Avstro-Ogrsko in Italijo vedno bolj nepredvidljiv, so pricheli avstro-ogrski kopenski poveljniki razpravljati, kje naj bi v primeru neuspeshnih pogajanj potekala obrambna chrta proti Italiji. Po nekaterih predlogih naj bi obrambno linijo proti Italiji oblikovali celo na reki Dravi (general Hötzendorf, nachelnik generashtaba, je predlagal umik s slovenskega podrochja kot neprimernega za obrambo). Zato v trenutku italijanske vojne napovedi niti na najbolj primernih obmejnih obrambnih tochkah ni bilo avstro-ogrske vojske. Shele takrat, ko je italijanska armada zhe tri dni korakala po avstrijskem ozemlju, se je bodochi poveljnik soshke fronte general Svetozar Borojevich 27. maja 1915 odpravil z vlakom z Dunaja v Ljubljano, da bi tam ustanovil svoj generalshtab (pri tem je rachunal tudi s patriotizmom mobiliziranih Slovencev).

 

 

Chudezh na Jadranu

Drugache, kot je polozhaj ocenjevalo avstro-ogrsko vrhovno poveljstvo, je nanj gledal veliki admiral Anton Haus, ki je svojo mornarico od zachetka vojne pripravljal na to, da se bo morala prej ali slej na Jadranu spopasti z zdruzhenimi mornaricami Francije, Anglije in Italije, od katerih je bila zhe vsaka posebej mochnejsha in modernejsha od avstro-ogrske. Haus je prichakoval, da bo italijanska mornarica prichela z vojashkimi operacijami zhe pred formalno vojno napovedjo, zato je od zunanjega ministrstva zahteval stalishche, v kakshnem obsegu lahko v tem primeru odgovori na sovrazhne aktivnosti.

Italijanski veleposlanik na Dunaju je 23. maja 1915 ob 10.30 uri izrochil avstro-ogrskemu zunanjemu ministru noto, s katero je »njegovo kraljevsko velichanstvo od jutri dalje v vojnem stanju z Avstro-Ogrsko«.53 Italijanska vojna napoved je stopila v veljavo 24. 5. 1915 ob 0,00 uri. Sporochilo o vojnem stanju je z Dunaja prispelo v Pulj 23. maja ob 16. uri, ob 19. uri so izpuli prvi torpedni cholni, ob 20. uri pa jim je sledilo celotno avstro-ogrsko ladjevje iz Pulja, Shibenika in Kotorja. (Slika 3) Tako se je 24. maja zhe ob prvem svitu, to je le nekaj ur po napovedanem zachetku sovrazhnosti, vzdolzh vse italijanske obale pojavila celotna avstro-ogrska vojna mornarica z vrhovnim poveljnikom Antonom Hausom na chelu ter napadla pomorske in kopenske vojashke, zheleznishke, komunikacijske in druge infrastrukturne cilje. Haus je izplul na chelu ladjevja, a ga ni vodil s svoje moderne admiralske bojne ladje SMS Viribus Unitis, temvech s starejshe bojne ladje SMS Habsburg. Tako je mornarishkim posadkam pokazal svoje preprichanje, da so lahko tudi starejshe vojne ladje dovolj zanesljive.

Napad celotnega avstro-ogrskega ladjevja le nekaj ur po uveljavitvi italijanske vojne napovedi je bila neprichakovana, vendar odlochna poteza Antona Hausa. Z vsem razpolozhljivim ladjevjem je napadel pomorske in obalne cilje od Benetk do Barlette na jugu Italije. Posebno mochno je bilo prizadeto vojashko pomembno obmochje Ancone.54 (Slika 4) V skladu s Hausovim razporedom so bili starejshim in pochasnejshim ladjam dodeljeni blizhji cilji, tako da so lahko vse vojne ladje prichele z napadi priblizhno ob istem chasu.

Kljub temu, da se je Italija zhe dalj chasa pred objavo vojne napovedi pripravljala na vojno, je Haus popolnoma presenetil celotno italijansko vojno poveljstvo in akcijo opravil praktichno brez lastnih izgub. Zagotovil si je dober izhodishchni polozhaj na morju, hkrati pa je z napadi in rushenjem zheleznishke infrastrukture otezhil povezavo in oskrbo italijanske vojske na soshki fronti. Kasnejshi poskusi nasprotne strani, da bi vrnila udarec, se v chasu poveljevanja Antona Hausa niso posrechili. Avstro-ogrska mornarica je uspeshno shchitila svoja obalna obmochja, potopila nekaj ladij in letal na nasprotni strani, medtem ko je sama utrpela le manjshe izgube. Obvladovala je sicer tudi kotorski zaliv, vendar je avstro-ogrska kopenska vojska shele po vechkratnih zahtevah Antona Hausa leta 1916 prevzela nadzor tudi nad njegovim goratim zaledjem. To je omogochilo varnejsho plovbo po zalivu in Kotor je s tem postal najpomembnejsha avstro-ogrska podmornishka baza na juzhnem Jadranu.

Seveda pa Hausov bliskoviti napad kot odgovor na italijansko vojno napoved ni pomenil le zmage na Jadranu, ampak je dodobra zameshal tudi italijanske vojne nachrte, saj je vnesel popolno zmedo v razumevanje neodzivnosti avstro-ogrske kopenske vojske na italijansko napredovanje. Ni bilo namrech mozhno vedeti, ali gre pri tej neodzivnosti za neustrezno pripravljeno obrambo ali pa za slepilni manever, ki naj bi zvabil italijansko vojsko v globino avstrijskega ozemlja, nato pa bi jo odrezali od zaledja in unichili.

Dogodek, pri katerem ena stran napove vojno drugi strani, le nekaj ur zatem pa popolnoma nepripravljena sama dozhivi silovit frontalni napad druge strani s tezhkimi posledicami, je izjemen primer v vsej vojni zgodovini. She posebno zanimivo pri tem je, da je tak napad izvedel vojashki poveljnik slovenskega rodu, a o tem v slovenski zgodovini praktichno ni sledi.

Italijanski vojni nachrti so predvidevali, da bo takoj po vojni napovedi sledil odlochujoch udarec globoko na avstrijsko ozemlje, s chimer bi bila Avstro-Ogrska izlochena iz nadaljnjega bojevanja. General Cadorna je sicer kmalu nato brez bojev zasedel pomembna obmochja spodnjega dela Soche, Kobarida in Kolovrata, vendar bi imel nachrtovani sploshni prodor italijanske vojske skoz postojnska vrata v srce avstro-ogrskega imperija nedvomno katastrofalne posledice za dvojno monarhijo.

V chasu, ko bi se morala pricheti hitra in celovita italijanska ofenziva, s katero bi izkoristili vse prednosti, ki jih nudi dejavnik presenechenja, se je nastop italijanske kopenske vojske spremenil v previdno, morda celo nekoliko plashno napredovanje. Miro Simchich v chlanku General Cadorna zamudil prilozhnost55 ugotavlja, da je bilo to v popolnem nasprotju z mozhnostmi, ki jih je dajalo razmerje sil na terenu. Luigi Cadorna po italijanski vojni napovedi ni izkoristil enkratne prilozhnosti za dosego takojshnje pomembne zmage. Njegovo previdno ravnanje se je tudi bistveno razlikovalo od kasnejshih enajstih velikih ofenziv, ki jih je sprozhil na soshki fronti. Zato med vojnimi zgodovinarji ni enotnega mnenja, kaj je povzrochilo Cadornovo zachetno previdnost, saj je she danes ne povezujejo z napadom Hausovega ladjevja na italijanske pomorske in obalne cilje takoj po italijanski vojni napovedi. Upravicheno prichakovanje generala Cadorne, da se bo nekaj podobnega, kot se je zgodilo na morski meji, zgodilo tudi na kopenski fronti, je bilo logichna posledica Hausovega napada. Zato si Cadorna ni mogel niti priblizhno predstavljati, da je vzrok za neodzivnost avstro-ogrske kopenske vojske na meji dejstvo, da njegov nasprotnik sploh she ni bil pripravljen na vojno.

Avstrijska vojska ne le, da ni bila pripravljena na italijanski napad, temvech tudi ni bila pripravljena za bojevanje na krashkem terenu. Medtem ko je bila nemshka vojska na vseh frontah opremljena s cheladami, pa avstrijska vojska celo na krashkem terenu dolgo chasa ni imela tega dela opreme. Na kamnitem krashkem ozemlju je vsak topovski izstrelek, ki je padel vsaj v blizhino cilja, povzrochil dalech naokrog slap smrtno nevarnega letechega kamenja in ogromno smrtnih zhrtev.

Hausov takojshnji odgovor na vojno napoved je bil na strani centralnih sil delezhen vsesploshnega obchudovanja. Ljubljanski mestni svet je na svoji seji 27. 5. 1915 zaprosil vladnega zastopnika, da prek »visoke vlade sporochi pozdrave slavni armadi ... Pozdrave poshiljamo tudi svojemu junashkemu brodovju, ki je pod spretnim vodstvom nashega rojaka, admirala Hausa, izvojevalo prve uspehe na lashkem ozemlju.« 56

Priznanje Antonu Hausu je seveda sledilo tudi od cesarja Franca Jozhefa v telegramu: »Chestitam Vam, Moj ljubi admiral, in Moji Vashemu tolikokrat preizkushenemu vodstvu podrejeni mornarici, k dalech slishnemu odgovoru, ki ste ga dali takoj italijanski vojni napovedi z Vashim drznim udarom proti sovrazhni obali. Moj blagoslov Vas spremlja pri vseh Vashih nadaljnjih chinih.«57 Ob vsem tem je toliko bolj neverjetno, da Hausova vloga v dogodkih prve svetovne vojne she vedno nima mesta v nashi zgodovini.

Na soshki fronti se je v letih od 1915 do 1917 zvrstilo enajst ofenziv, ki je vse sprozhil general Cadorna. Navadno so jim sledile avstro-ogrske protiofenzive pod poveljstvom Svetozarja Borojevicha z namenom povrniti pred tem izgubljeno ozemlje, to pa je povzrochalo velike zhrtve tudi na avstro-ogrski strani. Mimo vseh pohval je Borojevichevo taktiko kritiziral na primer vojni zgodovinar Günter Kronenbitter, kakor tudi general Alfred Krauss,58 nekdanji komandant vojne shole in vodja generalshtaba za jugozahodno fronto pri nadvojvodi Evgenu. Po prihodu na soshko fronto je bil Krauss poveljnik 1. avstrijskega korpusa in je sodeloval pri preboju soshke fronte v bliskoviti 12. ofenzivi, o kateri je kasneje napisal knjigo Chudezh pri Kobaridu.

Iniciativa, ki je bila vse od maja 2015 do oktobra 2017 na italijanski strani, je izchrpavala avstro-ogrske vojake v nenehnem prichakovanju trenutka, kdaj se bo prichela nova italijanska ofenziva. Cadorna je izbiral chas in kraj napada ter izrabljal prednost presenechenja. Ob ogromnih chloveshkih zhrtvah na obeh straneh se je vojna chrta pochasi premikala vedno globlje na avstrijsko ozemlje.

Shele oktobra leta 1917 je sledila dvanajsta ofenziva, to je prva, ki jo je sprozhila avstrijska stran. V njej sta avstro-ogrska in novoprispela nemshka vojska kot urgentna pomoch pod skupnim poveljstvom nemshkega generala Otta von Belowa z bliskovito akcijo v nekaj dneh potisnili italijansko vojsko celo chez reko Piavo. To zmagovito ofenzivo zgodovinarji imenujejo »Chudezh pri Kobaridu«. Ob tem pa se pozablja na 24. maj 1915, ko je Hausovo ladjevje le nekaj ur po italijanski vojni napovedi usklajeno napadlo strateshke pomorske in kopenske cilje vzdolzh vse italijanske obale. Ta drzni napad na nasprotnika, ki je napovedal vojno, pomeni v vojni zgodovini izjemen strateshki podvig. Che ga primerjamo s kopensko 12. ofenzivo, lahko Hausov bliskoviti odgovor na vojno napoved upravicheno imenujemo »Chudezh na Jadranu«.

Po zakljuchku 12. ofenzive so se nemshke enote, vkljuchno z generalom von Belowom, postopno umaknile z italijanske fronte. Po priblizhno shestih mesecih zatishja je Borojevich 15. junija 1918 zachel trinajsto ofenzivo na Piavi. Bila je zadnja avstro-ogrska ofenziva na soshki fronti in edina, ki jo je v chasu vojne sprozhil Borojevich. Avstro-ogrska vojska je sicer na posameznih delih prestopila Piavo, vendar se je takoj nato soochila z mochnimi napadi italijanske vojske, okrepljene s francoskimi in angleshkimi chetami. Brez zaledne podpore so bile enote onstran Piave izpostavljene napadom nasprotnikovega letalstva in artilerije ter ob visokem vodnem stanju Piave prepushchene zajetju ali unichenju. Borojevich je zhe po shestih dneh odredil umik. Ofenziva je zahtevala 82.000 zhrtev, od tega je kar 45.000 avstro-ogrskih vojakov prishlo v italijansko ujetnishtvo.59 Na avstrijski strani je bilo ponovno ogromno zhrtev med slovenskimi vojaki, to pa je kasneje onemogochilo vsako obrambo pred italijanskim prodorom na slovensko ozemlje. Ofenziva je bila popoln polom in je zaradi velikih zhrtev mochno oslabila celotno avstro-ogrsko obrambno sposobnost. Italija je nato zhe v chasu veljavnosti premirja hitro prodirala globoko na slovensko ozemlje vse do Vrhnike, kjer jo je menda konchno ustavil shele vrhnishki zhupan.

 

 

 

Pomorska vojna po smrti Antona Hausa

Po smrti Antona Hausa so njegov polozhaj vrhovnega poveljnika vojne mornarice in obenem predstojnika mornarishkega sektorja vojnega ministrstva razdelili na dve osebi. Na polozhaju vrhovnega poveljnika mornarice ga je nasledil hrvashki admiral Maksimilijan Njegovan, na polozhaju predstojnika mornarishkega sektorja vojnega ministrstva pa viceadmiral Karl Kailer. Oba sta nasledila tudi njegov polozhaj tajnega svetnika.60 Kmalu po Hausovi smrti je avstro-ogrska mornarica v trzhashkem pristanishchu izgubila bojno ladjo SMS Wien, ki se je v nekaj minutah potopila.

V chasu »Hausove ere« so veljali v avstro-ogrski vojni mornarici bistveno boljshi odnosi chastnikov do podrejenega osebja, kot v drugih rodovih avstro-ogrske vojske. Kmalu po njegovi smrti pa se je nasilnishko ravnanje chastnikov do podrejenega osebja z drugih rodov vojske preneslo tudi na vojno mornarico, to pa je med drugim pripeljalo do znanega upora mornarjev v Kotorju.

Upor mornarjev v Kotorju od 1. do 3. februarja 1918 pomeni pomembno poglavje v zgodovini prve svetovne vojne. Upora se je udelezhilo 6.000 mornarjev na 40 vojnih ladjah.61 Ko je bil upor nasilno zatrt, so bile posledice za mornarje pogubne. Na proshnjo upornikov za pomilostitev cesar Karl I. ni niti odgovoril. Domnevni vodje upora so bili 18. februarja 1918 ustreljeni, sodni proces proti skoraj 400 obtozhenim mornarjem pa je trajal praktichno vse do konca prve svetovne vojne. Upor mornarjev v Kotorju je bil eden prvih znakov poraza sil Osi in razpada avstro-ogrske monarhije. Zaradi mnenja, da je soodgovoren za upor mornarjev v Kotorju so Njegovana nato upokojili.62.

Njegovana je na polozhaju vrhovnega poveljnika mornarice nasledil ogrski admiral Miklós Horthy. Ker je Haus nekajkrat odklonil izvedbo dvomljivih akcij avstro-ogrskega generalshtaba, so mu obchasno ochitali premajhno aktivnost. Zato je Horthy imel za potrebno, da v juniju 1918 izvede veliko pomorsko ofenzivo za deblokado Otrantskih vrat. Horthy je izplul iz Pulja z vsemi shtirimi najvechjimi avstro-ogrskimi bojnimi ladjami v popolnoma nezashchiteni formaciji. Tako sta Viribus Unitis in Princ Eugen izpluli 8. junija 1918, naslednji dan pa so sledili she Tegetthoff, rushilec Sveti Shtefan in shest torpednih cholnov. Zhe 10. junija zjutraj sta dva italijanska torpedna cholna opazila avstro-ogrski konvoj in ga napadla. Potopila sta SMS Sveti Shtefan, ki je tedaj veljal za najmodernejsho avstro-ogrsko bojno ladjo, pri chemer je zhivljenje izgubilo 89 chlanov posadke. Horthy se je ustrashil she vechjih izgub, preklical ofenzivo in ostanek ladjevja vrnil v Pulj, kjer je ostalo do konca vojne.63

Vladavina dinastije Hohenzollern se je v Nemchiji konchala 9. 11. 1918, ko je cesar Viljem zbezhal iz glavnega mesta in se odpovedal kroni. She iste nochi se je revolucija preselila tudi na Dunaj. Dogodki naslednjega dne so razkrili vso zmedo, ki je zhe dolgo chasa vladala v najvishjih krogih dvojne monarhije. Avstrijska socialnodemokratska stranka se je izrekla za demokratichno »nemshko-avstrijsko socialistichno republiko«, ministrski predsednik Lammasch in notranji minister Gayer pa sta she istega dne zjutraj cesarju Karlu prinesla v podpis dokument, ki ga je na hitro sestavil premeteni duhovnik Seipel.

Soproga cesarja Karla I. cesarica Cita se dobro spominja dogodkov ob podpisovanju tega dokumenta. Pravi, da so se javkajochemu zboru takrat pridruzhili she vsi cesarjevi svetovalci. Tisti, ki so Karlu she dva dni prej predlagali nekakshno kompromisno formulo, so sedaj druzhno gnali cesarja Karla iz sobe v sobo, zahtevajoch, da takoj podpishe »svoj« dokonchni manifest. Karl jih je prosil, ali lahko dokument pred podpisom vsaj prebere, in se je umaknil v delovno sobo. »Toda zhe po par minutah so pricheli kljukati in butati na vrata in milo prositi, naj cesar zhe vendar podpishe.«64 Konchno je cesar podpisal dokument, s katerim je priznal novo drzhavo »Germano-Avstrijo« in se odpovedal vsaki soudelezhbi pri njenem vodenju. Tako se je tudi v tem delu monarhije 11. 11. 1918 konchala vechstoletna vladavina Habsburzhanov. V ostalih kronskih dezhelah se je z drugim manifestom to konchalo zhe nekaj dni prej.

Zanimivo je spremljati po porazu sil osi in koncu vladavine dinastij Hohenzollern in Habsburg usodo vrhovnih poveljnikov v vojni porazhenih armad. Njihova usoda se je bistveno razlikovala od usode bivshih cesarjev Karla in Viljema. Tako je admiral Horthy, vrhovni poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice, postal 1. marca 1920 regent Ogrske65 in kot fashistichni diktator vladal do 15. 10. 1944. Vendar ni bil edini, saj se je vech glavnih vojashkih poveljnikov centralnih sil po izgubljeni vojni povzpelo na najvishje politichne polozhaje v novonastalih drzhavah. V novi nemshki republiki sta voditelja postala feldmarshal Hindenburg in general Ludendorff; slednji je znan po svoji izjavi, da je »mir samo interval med vojnami«.66 Ko se je le dve desetletji kasneje zachela druga svetovna vojna, se je ta izjava pokazala kot nadvse resnichna. Za nas pa je lahko zanimivo ugibanje, kakshna bi bila vloga velikega admirala Antona Hausa pri nastajanju novih drzhav po razpadu dvojne monarhije, che bi bil dochakal konec prve svetovne vojne.

Cesar Karl je kasneje trdil, da se s podpisom dokumenta o priznanju nove drzhave »Nemshke Avstrije« ni odpovedal ogrski kraljevski kroni. Pri njegovem poskusu, da bi naprej vladal vsaj v Ogrski, je odlochilno vlogo odigral zadnji vrhovni poveljnik avstro-ogrske mornarice in »cesarju do zadnjega zvesti admiral Horthy«, ki je medtem postal regent na Ogrskem. Ko se je ex-cesar in ogrski kralj Karl leta 1921 podal na Ogrsko, da bi s pomochjo monarhistov »prevzel ogrsko kraljestvo«, ga je regent Horthy dvakrat brezobzirno pregnal; pri drugem poskusu si je Karl komaj reshil zhivljenje.

Karlova ogrska avantura je imela negativne posledice tudi za njegovo bivanje v Shvici, kjer je bil dobil zatochishche pod pogojem, da se ne bo politichno udejstvoval. Ker je z obema ponesrechenima poskusoma prekrshil pogoje za shvicarsko bivanje, je Shvica tretjich v zgodovini izgnala Habsburzhane s svojega ozemlja. Zadnje zatochishche je Karl z druzhino nato dobil na portugalski Madeiri, kjer je umrl zhe leta 1922.

 

 

Poveljnishka admiralska ladja SMS Viribus Unitis

Poveljnishka admiralska ladja Antona Hausa je bila SMS Viribus Unitis, moderna bojna ladja, ki je bila leta 1911 zgrajena v Trstu. Bila je prva od skupno shtirih najvechjih bojnih ladij vrste Tegetthoff, ki so jih v chasu »Hausove ere« zgradili za avstro-ogrsko vojno mornarico. Za ladje te vrste so bili znachilni gibljivi topovi po zgledu angleshke bojne ladje HRS Dreadnought, ki je v tistem chasu pomenila vrhunec bojnega ladjevja.67

Po porazu avstro-ogrske monarhije je kronski svet 29. oktobra 1918 celotno vojno in trgovsko mornarico ter vsa pristanishcha in kopenske objekte predal v last novonastali Drzhavi Slovencev, Hrvatov in Srbov.68 Za poveljnika vojne mornarice je Narodni svet SHS imenoval Slovenca, kontraadmirala Metoda Kocha, ki je v Pulju 31. oktobra 1918 od Horthyja formalno prevzel avstro-ogrsko floto. Poveljnishko ladjo Viribus Unitis je v imenu novonastale drzhave prevzel kontraadmiral Janko Vukovich. Toda zhe po proshnji za premirje, ko je bilo ladjevje zhe v lasti drzhave SHS, sta italijanska pomorska diverzanta Rosetti in Paolucci potopila bojni ladji Viribus Unitis in Wien.

Ta potopitev je izrazit primer neustreznega odziva novih poveljnishkih kadrov v novonastali drzhavi. Ko se je prva svetovna vojna praktichno zhe konchala, sta italijanska diverzanta 1. novembra 1918 brez tezhav izvedla akcijo. Posadka ju je ujela ter ju predala kontraadmiralu Vukovichu. Cheprav sta diverzanta pri zaslishanju priznala, da sta nastavila eksploziv, je Vukovich presodil, da gre zgolj za njuno hvalisanje. Eksploziva niso odstranili in 15 minut po eksploziji sta se ladji potopili, skupaj s kontraadmiralom Vukovichem (na Viribus Unitis) in 300 - 400 chlani posadke.

Tako je drzhava SHS takoj na zachetku izgubila svojo poveljnishko ladjo in vso njeno posadko. Diverzanta sta se reshila, saj ju je bil Vukovich premestil na bojno ladjo SMS Tegetthoff. Po krajshi internaciji sta se diverzanta vrnila v Italijo, kjer sta bila odlikovana z Zlato medaljo za vojashko hrabrost.69 Sicer pa se je zhe po koncu vojne prichela najuspeshnejsha italijanska ofenziva, s katero je italijanska vojska prodrla od svojih izhodishchnih polozhajev, ki jih je imela pri Pijavi, pa vse do Vrhnike. Chez chas je brez kakshnega vechjega odpora padla tudi Reka.

Za SHS je bila neugodna tudi usoda preostalega avstro-ogrskega vojnega ladjevja. V skladu s premirjem, sklenjenim v Villa Giusti 3. novembra 1918, je moral kontraadmiral Metod Koch zhe 10. novembra celotno floto predati Italiji. Zmagovalne sile so si leta 1920 floto razdelile in od tega je le delchek dobila tudi Kraljevina SHS. Prichakovanja o pomembni jugoslovanski floti na Jadranu na podlagi avstro-ogrskega vojnega ladjevja so se zelo hitro razblinila.70

 

 

Anton Haus in njegovo mesto v slovenskem spominu

O vlogi velikega admiral Antona Hausa pred in med prvo svetovno pri nas vemo zelo malo. Diplomat in veleposlanik Mitja Voshnjak v svoji knjigi spominov Veleposlanikovi zapiski (1984) pripoveduje, kako je vse do nekega simpozija tudi sam tujce prepricheval, da smo Slovenci »predvsem ljudstvo, ki zhivi samo za pesnishtvo in za druge podobne, lepe in plemenite zadeve.« Svoje preprichanje je spremenil shele, ko je zvedel za Antona Hausa, ki naj bi bil vrhovni poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice. Ko pa je hotel o njem zvedeti kaj vech, ni nashel nichesar uporabnega. Najprej je prebrskal Slovenski biografski leksikon, v katerem je tam, kjer bi prichakoval Antona Hausa, nashel Janeza Hausenbihlerja, ki je meda organiziral drugi slovenski tabor (Zhalec, 1868), pa Hausmann Fany, ki je menda napisala osem preprostih pesmi, velikega admirala pa ni bilo nikjer.71 Bil je zhe preprichan, da gre pri Antonu Hausu za pomoto.

Po daljshem raziskovanju je vendarle nashel podatke o njem v Vojni enciklopediji, a so bili zelo nepopolni. Ni bilo niti podatka o Hausovem rojstnem kraju, cheprav je bil ta naveden za rimskega cesarja Dioklecijana, Mehmeda Pasho Sokolovicha in seveda tudi za Borojevicha.72 Na srecho je bil Voshnjak dovolj vztrajen in je iskal naprej. Predvsem je dokazal, da o poreklu velikega admirala ni nobenega dvoma, saj je v Gorici nashel zapisano, da je bil veliki admiral Anton Haus do svoje smrti narochen na liberalni dnevnik Slovenski narod.73 Voshnjak je po izkushnji s podatki o Antonu Hausu ugotovil, da bi morali marsikatero poglavje iz nashe zgodovine she poshteno pregledati. Z njegovo ugotovitvijo se lahko le strinjamo.

Od Voshnjakovega iskanja podatkov se glede Hausa ni dosti spremenilo. Za ponazoritev, koliko je bila slovenska javnost doslej seznanjena z velikim rojakom, naj bo primerjava nekaj informacij o dveh pomembnih osebnostih iz istega chasa: veliki admirali Anton Haus in feldmarshal Svetozar Borojevich. Primerjali bomo podatke o njiju v enciklopedijah in leksikonih, ki naj bi zgoshcheno porochali o pomembnih dogodkih in osebah iz slovenske preteklosti.

V Vojni enciklopediji,74 ki je leta 1959 izshla v Beogradu, sta navedena tako Svetozar Borojevich kot Anton Haus. Zapis o Borojevichu obsega 40 vrstic. Poleg datuma rojstva je naveden tudi njegov rojstni kraj Umetich pri Kostajnici, chin feldmarshala in trditev, da je bil »edini Jugoslovan, ki je v Avstro-Ogrski prejel najvishje mozhno odlikovanje, to je vojashki red Marije Terezije. To seveda ni res, saj je enako odlikovanje prejel tudi Anton Haus, torej je navedba napachna. V isti enciklopediji obsega zapis o Antonu Hausu75 deset vrstic, vendar nista navedena ne rojstni kraj ne narodna pripadnost. Tako je Haus uvrshchen med vse ostale avstro-ogrske vojashke poveljnike in z nichimer ni mozhno niti slutiti njegovega slovenskega porekla. Seveda tudi ni navedeno, da je bil edini avstro-ogrski poveljnik, ki je v chasu svojega zhivljenja prejel naziv velikega admirala. Naivno je misliti, da piscem Vojne enciklopedije ni bil znan Hausov rojstni kraj, poreklo, polozhaj v avstro-ogrski vojski in njegov vojashki red Marije Terezije. Gre za za najvishjega poveljnika avstro-ogrske mornarice, podatki o takih osebah pa so zlahka dosegljivi.

Nekaj vech podatkov o Antonu Hausu najdemo v drugi izdaji Vojne enciklopedije iz leta 1972.76 Pri zapisu v obsegu dvanajstih vrstic so med drugim navedeni rojstni podatki, vendar ponovno brez navedbe kraja rojstva in narodne pripadnosti. S tem je bil uvrshchen med shtevilne ostale avstro-ogrske generale in poveljnike, toda ti so v isti enciklopediji zelo podrobno opisani. Pri Hausovi intervenciji na Kitajskem 1898-1902 v okviru t. i. Boksarske vstaje je navedeno, da je bil poveljnik oklepne krizharke, cheprav je bil tam kot poveljnik celotnega avstro-ogrskega intervencijskega ladjevja. Je pa tu prvich navedeno, da je bil eden od tvorcev pomorske konvencije o skupnem delovanju Trojne zveze, vendar manjka najpomembnejshi podatek, da je bil njen vrhovni poveljnik. Omenjen je tudi njegov napad na italijansko obalo 24. 5. 1915, neposredno po izbruhu vojne z Italijo.

Enciklopedija Leksikografskega zavoda (Zagreb, 1966/1967) ima med gesli oba – Svetozarja Borojevicha77 in Antona Hausa.78 Pri Hausu ni naziva veliki admiral, ni navedeno, da je vodil pomorski sektor Ministrstva za obrambo ter da je bil odlikovan s Poveljnishkim krizhem vojashkega reda Marije Terezije, ki ga je v celotni avstro-ogrski vojski v chasu prve svetovne vojne prejelo le devet poveljnikov. Rojstni kraj je naveden le za Svetozarja Borojevicha, za Hausa pa ni niti njegov rojstni kraj niti njegova narodna pripadnost.

Enciklopedija Jugoslavije (Zagreb, 1955) navaja le feldmarshala Svetozarja Borojevicha,79 medtem ko velikega admirala Antona Hausa ne pozna. Ista enciklopedija, ki jo je tudi v slovenskem jeziku izdal Jugoslovanski leksikografski zavod »Miroslav Krlezha« (Zagreb, 1985), vsebuje zapis o Borojevichu,80 ne pa tudi o Hausu.

Slovenski veliki leksikon (MK, 3 knjige, 2003-2004-2005) pri Antonu Hausu navaja njegov rojstni kraj Tolmin in je eden redkih virov, ki ga predstavi kot slovenskega admirala. Med njegovimi podvigi omenja vodenje intervencije avstro-ogrskih pomorskih sil na Kitajsko leta 1901, obkrozhenje sveta na korvetah Saida (1890–1892) in Donau. Ne omenja njegovega polozhaja vrhovnega poveljnika avstro-ogrske vojne mornarice, ne naziva veliki admiral niti njegove uspeshne obrambe celotne pomorske drzhavne meje v prvi svetovni vojni. Pri Borojevichu ista enciklopedija navaja, da je med avstro-ogrskimi chastniki juzhnoslovanskega rodu dosegel najvishji chin, to pa ob uposhtevanju znatno vishjega polozhaja Antona Hausa seveda ne drzhi.

She najbolj popoln opis Antona Hausa vsebuje Enciklopedija Slovenije iz leta 1990. Navaja njegove najpomembnejshe polozhaje in dejanja. Zapis obsega 12 vrstic, kar je precej glede na druge podobne vire, a bolj malo v primeri z zapisom o zgodovinarju Ljudmilu Hauptmannu na isti strani (80 vrstic).

Mala sploshna enciklopedija, ki sta jo leta 1973 izdali ljubljanska DZS in beograjska Prosveta, podrobno opisuje feldmarshala Borojevicha in zanj navaja, da je bil doma iz Banije na Hrvashkem.81 O velikem admiralu slovenskega rodu Antonu Hausu ni zapisa.

Veliki sploshni leksikon (8 knjig, DZS, 1997-1998) naj bi bil po trditvi izdajatelja najobsezhnejsha zbirka svetovnega in domachega vedenja, ki je bila objavljena v Sloveniji.82 V njem med visokimi vojashkimi poveljniki najdemo le feldmarshala Borojevicha,83 ne pa tudi Antona Hausa.

Leksikon Cankarjeve zalozhbe (2004) vsebuje zapis o Borojevichu in med drugim navaja, da je bil avstrijski feldmarshal srbskega rodu. O velikem admiralu slovenskega rodu Antonu Hausu ni nichesar.84

V spomin na prvo svetovno vojno je bilo pri nas organiziranih kar nekaj pouchnih in odmevnih razstav in predavanj. Zhal se je vechina omejevala le na kopensko fronto, kot da dogajanje na izjemno dolgi pomorski meji za nas ni bilo pomembno. Tudi na tej fronti se je bojevalo veliko Slovencev, ki so skupaj z drugimi narodi ves chas vojne uchinkovito branili celotno pomorsko obalo. Dejstvo, da je bilo v chasu, ko je tej fronti poveljeval Anton Haus, zelo malo chloveshkih zhrtev, ne sme rabiti za izgovor, da nam o tem ni treba nich vedeti. Nasprotno, prav Anton Haus je pokazal, kako je mogoche inteligentno voditi vojno, pa tudi to, kako nespametno so jo neredko vodili drugi avstro-ogrski vojashki poveljniki.

Zhe kar shtevilni chlanki in knjige govorijo o »zamolchanem« feldmarshalu Svetozarju Borojevichu, postavljajo se mu spomeniki, je (ponovno) chastni meshchan mesta Ljubljane, Narodna in univerzitetna knjizhnica v Ljubljani je priredila razstavo z naslovom Zamolchani feldmarshal Svetozar Borojevich pl. Bojna, Poshta Slovenije je izdala posebno znamko z njim itd. Potemtakem je bil veliki admiral slovenskega rodu Anton Haus she precej uspeshneje zamolchan v narodnem spominu.

Konchno pa je zanimiva tudi zhivljenjska zgodba potomcev nashega rojaka Antona Hausa. Njegov sin Oton Haus je bil vodilni slovenski zdravnik s podrochja raziskav tuberkuloze in prvi direktor bolnishnice na Golniku.85 Po podatkih Wikipedije86 je bil Hermann Anton Haus, Otonov sin in vnuk velikega admirala, rojen leta 1925 v Ljubljani in je 21. 5. 2003 umrl v Lexingtonu (Massachusetts, ZDA). Po Wikipediji87 je bil Hermann Anton Haus po rodu Slovenec, slovensko-amerishki fizik in profesor na svetovno znanem amerishkem Massachusetts Institute of Technology oziroma MIT.88 Leta 1986 je prejel naziv inshtitutski profesor, kar je najvishji mozhni naziv, ki ga ima lahko na MIT sochasno najvech dvanajst profesorjev.89 Izsledki njegovih raziskav segajo na shtevilna podrochja: laserji, kvantna fizika, optichna komunikacija, proizvodnja ultrakratkih optichnih impulzov. Je avtor petih knjig, 300 strokovnih chlankov in prejemnik Drzhavne medalje za znanost,90 najvishjega amerishkega drzhavnega priznanja, ki pomeni nekakshno amerishko obliko Nobelove nagrade. Vsako leto ga za izjemne dosezhke v znanosti in inzhenirstvu podeljuje predsednik ZDA. Herman Anton Haus jo je za podrochje inzhenirskih znanosti prejel leta 1995.91 Kot priznanje za njegovo delo je bil na MIT ustanovljen tudi Sklad Hermana Antona Hausa.92

 
 

 

 

 

 

 

Opombe

1 Emil Ludvig: Julij 14, Sinovom v svarilo; prevedel Pavel Debevc, Ljubljana, 1933.

2 Paul G. Halpern: Anton Haus; Wiener Verlag, Himberg, stran 114.

3 Halpern, stran 11.

4 Celo Paul G. Halpern za Antona Hausa ugotavlja, da v svetovnih krogih pomorskih in vojnih zgodovinarjev le malokdo karkoli ve o njem (Halpern, stran 7). Morda je med vzroki tega tudi dejstvo, da je bil Slovenec.

5 http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Haus

6 Uchiteljski tovarish; Ljubljana, 1917, shtev. 4; porochila za osnovno sholo v Novem mestu hrani Slovenski sholski muzej v Ljubljani.

7 Porochila Gimnazije Novo mesto in Vishje gimnazije v Ljubljani za obdobje 1863 – 1869. Hrani Slovenski sholski muzej v Ljubljani.

8 Napoleon III., ki je sodeloval pri pogajanjih na Dunaju, je podprl italijanske zahteve po prikljuchitvi Benechije in Julijske krajine, vendar je ob tem menda dejal: »Che bodo Italijani she enkrat izgubili vojno, bodo verjetno zahtevali kar Pariz.«

9 Hrvoje Srukich: Anton Haus, chuvar Jadranskog mora; Hrvatski vojnik; Admirali XX. stoljeca Revija Hrvatski vojnik; http://www.hrvatski vojnik.hr/hrvatski-vojnik/1402007/podlistak.asp: Anton Haus je bil slovenskega rodu in na gimnaziji v Ljubljani najboljshi uchenec.

10 Halpern, stran 7.

11 Pisava je prishla v shiroko uporabo posebno v stenografiji za nemshki, slovenski in italijanski jezik ter v Skandinaviji, http://en.wikipedia.org/wiki/Gabelsberger_shorthand

12 V nekaterih virih se pojavljajo tudi Hausova mnenja, za katera bi lahko domnevali, da temeljijo na njegovem »izgubljenem« dnevniku.

13 Uchiteljski tovarish, LVII/4, stran 4.

14 Mitja Voshnjak: Veleposlanikovi zapiski; Obzorja, Maribor, 1984, stran 179.

15 Med drugimi: »Admiral A. Haus, naslednik grofa Montecuccolija kot poveljnik avstrijske mornarice, je nash rojak z Dolenjskega, slovenshchini in hrvashchini dobro veshch. Vojne ladje se grade zdaj z veliko naglico, tako da bo admiral Haus kmalu poveljnik chez veliko silo na morju.« Dom in svet, Ljubljana, 1913, stran 160.

16 »Pozdrave poshiljamo tudi svojemu junashkemu brodovju, ki je pod spretnim vodstvom nashega rojaka, admirala Hausa, izvojevalo prve uspehe na Lashkem ozemlju ... Gospoda vladnega zastopnika prosimo, da potom visoke vlade sporochi nashe pozdrave slavni armadi in hrabremu brodovju.« Zapisnik seje Mestnega sveta Ljubljana z dne 27. 5. 1915. Sklep, ki je bil poslan vladi na Dunaju, imenuje Antona Hausa »nashega rojaka«, torej Slovenca. Zato je bilo to dejstvo takrat sploshno znano in sprejeto tudi na Dunaju. (Poudarek v tekstu M. Sh.).

17 Jakob Dimnik, Veliki admiral Anton Haus; Zvonchek (Ljubljana), 01. 10. 1916, letnik 17, shtevilka 10, stran 223.

18 Ladijska oznaka SMS je v avstro-ogrski mornarici pomenila okrajshavo za »Seiner Majestät Schiff« (angl.: His Majesty's Ship), tj. ladja njegovega velichanstva.

19 http://en.wikipedia.org/wiki/Eight-Nation_Alliance#Austria-Hungary

20 Halpern, stran 84.

21 »Im Rahmen der grossen Dreadnought-Diskussion von 1908 bis 1910 hatte Marinenkommandant Montecuccoli den Bau von Schlachtkreuzern abgelehnt, weil sie nicht ins operative Konzept der K.u.K. Kriegsmarine passten. Der tatsächliche Grund lag wohl darin, dass auch der absehbare nächste Gegner in der Adria, nämlich Italien, ebenfalls keine Schlachtkreuzer baute.« Die Schlachtschiffer der K. U. K. Marine, Marine-Arsenal, Band 14, Potzum-Pallas-Verlag, Friedeberg, stran 37.

22 Avstro-ogrsko so po mochi presegale angleshka, amerishka, nemshka, francoska, japonska in italijanska mornarica. http://de.wikipedia.org/wiki/%C3%96sterreichische_Marine

23 Avstro-ogrska vojna mornarica je imela do julija 1914 v svoji floti tri dreadnoughte, chetrtega pa je dokonchala leta 1915. Posebnost avstro-ogrskih dreadnoughtov je bila, da so po mochi topnishke oborozhitve prekashali celo britanske.

24 Geschichte der k. (u.) k. Marine, Österreich als Seemacht von 1382 bis 1918; Ferrytells Verlags und BeratungsgmbH, in Kooperation mit der Österreichen Post AG, Dipl. Mischa Hiessböck, stran 11.

25 Zapisnik Ljubljanskega mestnega sveta o praznovanju dneva reshitve cesarja Franca Jozhefa pred utopitvijo.

26 Zaradi nasprotovanja cesarja Franca Jozhefa in nemshko naravnanega cesarskega dvora zoper poroko Franca Ferdinanda s cheshko grofico Zofijo Chotek se je moral Ferdinand za vse svoje potomstvo odpovedati pravici do avstrijske krone. Chotekova je bila tudi izkljuchena iz protokolarnih obiskov. Prva in obenem zadnja izjema je bilo dovoljenje, da je lahko spremljala prestolonaslednika na njegovi poti v Sarajevo. Tam je bila skupaj s Francem Ferdinandom ubita v atentatu.

27 Franc Ferdinand se je rodil 18. decembra 1863 v Gradcu.

28 Ko je cesar Franc Jozhef I. podpisoval sporazum o skupnem pomorskem vojashkem poveljstvu, se je Hausu pritozheval, da sporazum velja le za pomorstvo, na vseh drugih podrochjih pa da dotlej ni bilo narejeno praktichno nich. Haus, ki je vodil pripravo sporazuma, je bil sicer precej bolj nezaupljiv do tovrstnih sporazumov, kot pa so jim zaupali shtevilni drugi avstro-ogrski voditelji.

29 Halpern, stran 114.

30 http://de.wikipedia.org/wiki/Anton_Haus - zadnja sprememba 7. avgusta 2014.

31 Halpern, strani 57-58.

32 http://www.yasni.de/anton+haus/person+information/gro%C3%9Fadmiral

33 Militär Maria-Theresien-Orden 1914-1918; http://www.austro-hungarian-army.co.uk/mmto.htm;

34 Halpern, stran 331.

35 Baronski naslov Antona Hausa je bil von Hohernwart. Poimenovanje bi lahko izhajalo iz imena pomembne plemishke rodbine Hohernwart na Dolenjskem, ki so jim drzhavni knezi Celjski v chasu svoje vladavine poverili glavarstvo nad njihovim domachim obmochjem. Tod je Anton Haus v kraju Bubnjarci (danes v Rep. Hrv.) do 1859 obiskoval osnovno sholo potem, ko se je njegova druzhina sem priselila iz Tolmina.

36 Uchiteljski tovarish, Glasilo avstrijskega jugoslovanskega uchiteljstva; Ljubljana, letnik 67, sht. 4.

37 Po koncu druge svetovne vojne so najvishji amerishki vojashki poveljniki podmornicam pripisali odlochilno vlogo za svojo zmago v pomorskih bitkah na Pacifiku.

38 Borojevich je postal feldmarshal shele 1. 2. 1918, torej pri koncu vojne; http://en.wikipedia.org/wiki/Svetozar_Boroevi%C4%87

39 Uchiteljski tovarish, stran 4.

40 Halpern, stran 335.

41 Halpern, stran 148.

42 Halpern, stran 154.

43 Breslau; Wikipedia; https://de.wikipedia.org/wiki/SMS_Breslau; zadnja sprememba 2. 5. 2017.

44 Morda je k njegovi odlochitvi prispevalo tudi dejstvo, da se je takrat v Turchiji zachel pogrom nad armensko narodno manjshino, za katerega so vedeli tako Haus kot tudi chlani obeh generalshtabov.

45 Spomin na 100. obletnico zachetka prve svetovne vojne; Junashki boj Mariborchana admirala Pavla Pahnerja; Revija Slovenska vojska, sht. 8, avgust 2014.

46 SMS Zenta; Wikipedija, https://en.wikipedia.org/wiki/SMS_Zenta; zadnja sprememba 9. 8. 2017.

47 Bitka za Galipolli; Wikipedija, http://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_za_Gallipoli. Bitka za Galipoli se je izkazala za popoln polom, pobudnik operacije Winston Churchill pa je moral zaradi neuspeha operacije odstopiti.

48 Malichev, P.: Kdo se danes she spominja unichenja Armencev? Sobotna priloga Dela, 25. 4. 2015, strani 10 do 12. Umrlo je 44.000 zaveznishkih vojakov, turshke izgube pa naj bi znashale 86.000 mozh.

49 100. Jahrestag der Schlacht von Gallipoli (1915-2015), MünzenRevue, 5/2015, str. 191.

50 Anton Haus; http://en.wikipedia.org/wiki/Anton_Haus; datum zadnje spremembe: 7. 7. 2016.

51 Trojni sporazum iz leta 1882 je v 7. chlenu dolochal, da je treba obdrzhati nespremenjeno stanje »v krajih Balkanskega polotoka, na otomanskih obalah in otokih Jadranskega in Egejskega morja«. Zato je Italija zhe 25. julija 1914 od Avstro-Ogrske zahtevala kompenzacijo, che bi prishlo do avstrijske zasedbe srbskega ozemlja.

52 Halpern, stran 320.

53 Celotno besedilo note o vojni napovedi, http://www.stahlgewitter.com/15_05_23.htm

54 Bombardment of Ancona, Wikipedija, https://en.wikipedia.org/wiki/Bombardment_of_Ancona; chas zadnje spremembe 22. 12. 2016.

55 Simchich, Miro: General Cadorna zamudil prilozhnost; Nedeljske novice, 28. 9. 2014, stran 6.

56 Ljubljanski mestni svet je na seji 27. 5. 1915 sprejel tudi ugotovitve, povezane z italijansko vojno napovedjo, in sklenil poslati pozdrave »svojemu junashkemu brodovju, ki je pod spretnim vodstvom nashega rojaka, admirala Hausa, izvojevalo prve uspehe...«. Iz zapisnika ljubljanskega mestnega sveta z dne 27. 5. 1915, III/73, str. 83. Zapisnike hrani Zgodovinski arhiv Ljubljane.

57 »Dunaj, 26. maja. (Kor. urad.). Nj. Velichanstvo je izvolilo poslati mornarishkemu poveljniku admiralu Hausu naslednji telegram: »Chestitam Vam, Moj ljubi admiral, in Moji Vashemu tolikokrat preizkushenemu vodstvu podrejeni mornarici, k dalech slishnemu odgovoru, ki ste ga dali takoj po italijanski vojni napovedi z Vashim drznim udarom proti sovrazhni obali. Moj blagoslov Vas spremlja pri vseh Vashih nadaljnjih chinih. Franc Jozhef, m. p.«, Slovenski narod, shtevilka 119, letnik 48, stran 1; Ljubljana, 27. maja 1915.

58 Günther Kronenbitter pravi za Borojevicha, da je bil med vojashkimi poveljniki najbolj sporna osebnost na italijanski fronti. Imenuje ga »brezvezni in stekli vojashki poveljnik« (»einfallslosen wie rabiaten militärischen Führer«), ki je sebe stiliziral za Soshkega leva (»Löwen vom Isonzo«). Pri tem navaja she mnenje Alfreda Kraussa, ki je Borojevicha imenoval »morilca vojske« (» ... nennte Boroevich einen Truppenmörder«); cf. Günther Kronenbitter: Die k. u. k. Armee an der Südwestfront – v zborniku razprav, ki sta ga uredila Nicola Labanca in Oswald Überregger: Krieg in den Alpen, Österreich-Ungarn und Italien im ersten Weltkrieg 1914-1918; Böhlau Verlag Wien, Köln, Weimar, 2015, stran 113. Alfred Krauss je tudi avtor knjige Chudezh pri Kobaridu (Das Wunder von Karfreit).

59 Krieg in den Alpen (2015), stran 97.

60 Chlanek: Viceadmiral Njegovan – poveljnik mornarice, viceadmiral pl. Kailer – nachelnik mornarishkega oddelka v vojnem ministrstvu; Uchiteljski tovarish, 23. 2. 1917, stran 4.

61 http://de.wikipedia.org/wiki/Kotor

62 http://de.wikipedia.org/wiki/%C3%96sterreichische_Marine#Matrosenaufstand_von_Cattaro_Februar_1918

63 http://en.wikipedia.org/wiki/SMS_Szent_Istv%C3%A1n

64 Shepherd, Brook: Poslednji Habsburzhan; ChGP Delo, Ljubljana, 1972, str. 139 -142.

65 http://en.wikipedia.org/wiki/Mikl%C3%B3s_Horthy#Full_title_as_Regent

66 Erich Ludendorff; Wikipedia; https://en.wikipedia.org/wiki/Erich_Ludendorff; zadnja sprememba 16. 12. 2016. »According to him, peace was merely an interval between wars.«

67 Bojne ladje tipa dreadnought so bile najmodernejshe bojne ladje v zachetku 20. stoletja. Njihovo ime izvira od prve ladje tega tipa, angleshke bojne ladje Dreadnought, ki je pomenila takshno revolucijo, da so po njej poimenovali vse kasnejshe podobne tipe ladij, predhodnice pa so postale pred-dreadnought. V avstro-ogrski mornarici so med pred-dreadnought spadale ladje tipa Radecky, med dreadnought pa ladje tipa Tegetthoff. Njihova oborozhitev je bil sistem shtirih gibljivih kupol s po tremi 305-mm topovskimi cevmi; http://en.wikipedia.org/wiki/Dreadnought

68 http://sl.wikipedia.org/wiki/SMS_Viribus_Unitis in http://en.wikipedia.org/wiki/SMS_Viribus_Unitis

69 http://en.wikipedia.org/wiki/SMS_Viribus_Unitis - zadnja sprememba 29. 5. 2014.

70 Walter Lukan: Iz »chrnozholte kletke narodov« v »zlato svobodo«?, Znanstvena zalozhba Filozofske fakultete UL, Ljubljana, 2014, stran 139.

71 Voshnjak, stran 178.

72 Voshnjak, stran 178.

73 Voshnjak, stran 179.

74 Vojna enciklopedija; Beograd, 1959, stran 4.

75 Vojna enciklopedija; Beograd, 1959, stran 531.

76 Vojna enciklopedija; druga izdaja; Beograd, 1972, stran 404.

77 Enciklopedija Leksikografskog zavoda; Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb, 1966, 1. zvezek, stran 454.

78 Ibid.; leto 1967, 2. zvezek, stran 690.

79 Enciklopedija Jugoslavije; Izdanje i naklada Leksikografskog zavoda FNRJ, 1. zvezek, stran 694.

80 Enciklopedija Jugoslavije; Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Krlezha«, Zagreb, 1985, stran 132-133.

81 Mala sploshna enciklopedija; DZS, Ljubljana, in Prosveta, Beograd, 1973, 1. knjiga, stran 198.

82 http://slovarji.dzs.si/Slovar/?id=68

83 Veliki sploshni leksikon (8 knjig); DZS, Ljubljana, 1997, 1. knjiga, stran 478.

84 Leksikon Cankarjeve zalozhbe; Cankarjeva zalozhba, Ljubljana, 2004.

85 http://www.klinika-golnik.si/bolnisnica-golnik/zgodovina.php

86 http://en.wikipedia.org/wiki/Hermann_A._Haus

87 Hermann A. Haus, Wikipedija, https://en.wikipedia.org/wiki/Hermann_A._Haus; zadnja sprememba 10. 7. 2017.

88 Massachusetts Institute of Technology; http://web.mit.edu/

89 http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_Institute_Professors_at_the_Massachusetts_Institute_of_Technology

90 http://en.wikipedia.org/wiki/National_Medal_of_Science

91 http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_National_Medal_of_Science_laureates in http://newsoffice.mit.edu/1995/haus-0927

92 http://www.rle.mit.edu/hausfund/about.htm
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Slika 1. Poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice, veliki admiral Anton Haus;

fotografija C. Pietznerja iz leta 1914, Zalozhba Brüder Kohn, Dunaj.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Slika 2. Poveljnishka admiralska ladja Antona Hausa SMS Viribus Unitis je bila ena izmed shtirih najmodernejshih avstro-ogrskih bojnih ladij 
iz obdobja »Hausove ere«.Tisk in zalozhba M. Schulz, Praga.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Slika 3. Avstro-ogrska flota na plovbi proti italijanski obali v nochi med 23. in 24. 5. 1915; 
zalozhil Rdechi krizh v Pulju.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Slika 4. Avstro-ogrska flota obstreljuje Ancono v zgodnjih jutranjih urah 24. 5. 1915; risba Albert Sirk, 1915, zalozhil Rdechi krizh v Pulju.