Revija SRP 137/138

Dokument 1

Matevzh Krivic

 

»SUMMUM IUS – SUMMA INIURIA«

 

Ljubljana, 12. 10. 2017

Rajko Shushtarshich *

Prazhakova 13

Ljubljana

 

 

DELOVNO IN SOCIALNO SODISHCHE

Komenskega 7, Ljubljana

 

 

PRITOZHBA

zoper sodbo sht. V Ps 2177/2016 z dne 7. 9. 2017, vrocheno 28. 9. 2017

– z vech predlogi za presojo ustavnosti zakonodaje

2 x

 

* (To pritozhbo je pritozhniku napisal Matevzh Krivic, Spodnje Pirniche 24, Medvode, podpisuje in vlaga pa jo pritozhnik sam.)

 

 

A. Neskladje med izrekom in obrazlozhitvijo (lapsus v izreku)

 

»izpushcheno kot vsebinsko nepomembno«.

 

B. Ugovor zdruzhitvi teh dveh sporov v skupno obravnavanje

 

Oba spora (sht.V Ps 526/2017 in sht.V Ps 2177/2017) sta bila zdruzhena v skupno obravnavo s sklepom sodishcha z dne 30. 5. 2017, zoper katerega ni pritozhbe – ugovarjati temu sklepu je torej mozhno shele v tej pritozhbi. Utemeljitev sklepa: »... sodishche ocenjuje, da bo dejansko stanje mozhno celovito in popolno ugotoviti v skupnem dokaznem postopku. S tem se bo pospeshilo obravnavanje in zmanjshali se bodo stroshki postopka.«

 

Ocena iz prvega od teh dveh stavkov je napachna, ker je za odlochitev v prvem in drugem sporu potrebno ugotavljanje povsem drugachnega dejanskega stanja, pa tudi pravne podlage za zakonito odlochitev. V drugi tozhbi je tozhnik kot prava neuka stranka sicer res napisal, da tam izpodbijana odlochba ZPIZ-a z dne 14. 3. 2017 »temelji na istih zmotnih dejstvih« kot prva (z dne 20. 12, 2016), vendar bi se sodishche moralo zavedati, da druga odlochba v resnici ne temelji na istih dejstvih, ampak na prvi odlochbi (v kateri so bila ta dejstva ugotovljena) – vendar pa ta prva odlochba (z dne 20. 12. 2016) v trenutku izdaje druge odlochbe (14. 3. 2017) she ni bila pravnomochna, ker je bil zoper njo sprozhen socialni spor (s tozhbo z dne 27. 12. 2016). Pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi ga bilo treba razjasniti za zakonito odlochitev v drugem sporu, bi bilo torej treba ugotoviti, ali je res (kot se zatrjuje v prvostopni odlochbi z dne 21. 10. 2016 in potrjuje v drugostopni odlochbi z dne 14. 3. 2017), da je »zavarovanec v chasu od 1. 1. do 30. 9. 2016 neupravicheno prejel znesek 2.901,60 €«. Ta znesek je seveda (kot del svoje redne pokojnine) res prejel, sporno pa je, ali res »neupravicheno«. To je izpodbijal s prvo tozhbo (z dne 27. 12. 2016), o kateri takrat she ni bilo odlocheno. Zmanjshajo ti pokojnino za 25%, proti temu grobemu posegu v svojo temeljno pravico iz dela zahtevash sodno varstvo – preden sodishche o tem odlochi, pa te drzhava kar takoj udari she enkrat: ker ti je medtem sama (prek ZPIZS) izplachala she devet nezmanjshanih pokojnin, ne pochaka, da bi sodishche ugotovilo, ali je bilo zmanjshanje zakonito in ustavno ali ne, ampak ti dvanajst naslednjih izplachil kar takoj zmanjsha she za nadaljnjih skoraj 20% (tochneje: 18,75%), tako da potem naslednje leto prejemash le she dobrih 55% svoje z delom zasluzhene pokojnine! 1

 

Tudi che bi sodishche gornjo napachno ugotovitev dejanskega stanja (da je zavarovanec neupravicheno prejel navedeni znesek) shtelo ne za napachno ugotovitev dejanskega stanja, ampak za napachno uporabo materialnega prava, to ne spremeni dejstva, da v prvi in drugi tozhbi izpodbijane odlochbe ne temeljijo na istem dejanskem stanju.

 

Oba spora, katerih obravnavanje je bilo zdruzheno, sta prevech razlichna (tako po dejanski podlagi kot po spornih pravnih vprashanjih), da bi bilo zdruzheno obravnavanje smiselno, zato se s to pritozhbo predlaga njuna razdruzhitev. Najprej naj se dokonchno razreshi vprashanje zakonitosti (in skladnosti z ustavnimi pravicami) s prvo tozhbo izpodbijane odlochbe (o tem, da zavarovancu pripada le she 75% njegove pokojnine) – tu je mozhna tudi prekinitev postopka zaradi vmesnega odlochanja o ustavnosti relevantne zakonske ureditve – druga sporna zadeva je posledica prve in mora biti razreshena v skladu z njo. Kot je bilo zhe navedeno, pa je o njej ZPIZS odlochil, preden je bila pravnomochno razreshena prva sporna zadeva. Razdruzhitev obeh zadev je nujna tudi zato, da bi sodishche v tej drugi sporni zadevi zhe pred dokonchno odlochitvijo o njej, ki ni mozhna pred dokonchno razreshitvijo prve sporne zadeve, lahko takoj odlochilo samo o spornem (preuranjenem) dodatnem posegu v pritozhnikovo pokojnino (12-mesechno zmanjshanje pokojnine she za dodatnih skoraj 20%), preden je postala pravnomochna odlochitev o zmanjshanju pokojnine na 75%. O tem vprashanju je mozhno in potrebno odlochiti posebej. Pri tem ne gre samo za nedopusten poseg v ustavno pravico do pokojnine – to hkrati pomeni tudi nedopusten poseg v lastninsko pravico po 33. chlenu Ustave oziroma v analogno pravico iz l. chlena I. Protokola k EKChP (kar je pomembno, che se bo razreshevanje vseh teh spornih pravnih vprashanj nadaljevalo she pred Ustavnim sodishchem in pred ESChP).

 

Razdruzhitev obeh zdruzhenih zadev se predlaga tudi zato, da bi se nadaljnja obravnava vsake od njiju lazhje osredotochila na sporna vsebinska vprashanja v vsaki od njiju, ki so (razen posledichne vezanosti druge na prvo) precej razlichna.

 

 

C. Utemeljitev pritozhbe zoper zavrnitev prve tozhbe

 

1. »Summum ius – summa iniuria«

 

Upravno in sodno odlochanje o prvem spornem vprashanju – o zmanjshanju zavarovancheve pokojnine na 75% – je (kljub razlichnostim) primerljivo z zhe znamenito zadevo Vaskrsich: tam so bile (tu je celo to precej bolj sporno!) formalno vse odlochitve pravilne in zakonite, privedle pa so do absurdnega rezultata, do kakrshnega v pravni in socialni drzhavi ne bi smelo priti – in ga je, kolikor je to naknadno sploh she mozhno, korigiralo shele strasbourshko ESChP. Da se kaj podobnega ne bi ponovilo she v tem primeru, se vlaga ta pritozhba.

 

Za take primere je zhe Cicero uveljavil znameniti rek »Summum ius – summa iniuria«. Gre seveda za oksimoron (slovensko: bistroumni nesmisel), saj pravo ne bi smelo povzrochati krivic, ampak bi jih moralo preprechevati in popravljati. Che njegova uporaba privede do hude krivice, je nekaj narobe bodisi s tem pravom bodisi z njegovo uporabo. Ker so danes sodishcha dolzhna soditi ne le po zakonih, ampak tudi po ustavi in mednarodnih pogodbah, in so, kadar bi odlochanje zgolj po zakonih pomenilo krshitev neke ustavne pravice, dolzhna po nachelu sorazmernosti pretehtati, kateri od ustavnih pravic in vrednot, ki pridejo v kolizijo, je treba dati prednost, je v primeru, kakrshen je tu obravnavani (potem ko bo v nadaljevanju dokazano, da izpodbijana sodba pomeni hudo krshitev neke temeljne chlovekove pravice), jasno, da za to krshitev prava (temeljne chlovekove pravice) ni krivo pravo, ampak njegova napachna uporaba.

 

Pravo v svojem podrobnejshem, zakonskem zapisu seveda nikoli ne more zajeti in vnaprej predvideti ter natanchno regulirati vseh mozhnih zhivljenjskih primerov. Nujno se omejuje na reguliranje tipichnih, pogosteje ponavljajochih se primerov – che se pred sodishchi pojavi drugachen, izjemen primer, pa ga je treba reshevati tako, kot je prikazano v prejshnjem odstavku (kadar ni zhe v zakonu samem she drugih pravil, kako v takih primerih odlochati).

 

Tu obravnavani primer je po mnenju pisca besedila te pritozhbe (bivshega ustavnega sodnika Krivica) skrajno redek primer chloveka (tu: sociologa, prouchevalca vrednot), ki potem, ko mu je zaradi njegove neprilagojenosti sistemu ta onemogochil njegovo delovanje na dotedanji nachin in ga prisilil v upokojitev, ob tem sodno pridobljenih sredstev (izplachila neizplachanih plach, odpravnin itd.) ni uporabil le za normalno osebno porabo, ampak v pretezhnem delu za povsem osebno financiranje nekega shirshe koristnega kulturno-umetnishkega projekta. Pritozhnik je tako zhe leta 1993 ustanovil Revijo SRP (Svoboda, Resnica, Pogum), ki odtlej nepretrgano

izhaja zhe 25 let2 – brez honorarjev za avtorje, distribuirana brezplachno, vse stroshke krije skoraj izkljuchno pritozhnik sam, ki tudi sam opravi skoraj vse urednishko, izdajateljsko in administrativno delo. Ena od posebnosti te revije je tudi njena likovna oprema z reprodukcijami umetnishkih del v barvnem tisku na odlichnem papirju.

 

Iz izkljuchno formalnih razlogov (da bi se reviji olajshalo nadaljnje izhajanje in pridobivanje javnih sredstev na razpisih MK RS) je bil novembra 1998 ustanovljen she zavod pod imenom »Revija SRP, Zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti«, ki pa je dejansko obstajal le nekaj let, ko je Revija SRP na ta nachin dobivala vsaj neka simbolichna javna sredstva (1999-2002). Pritozhnik je kot formalni direktor tega »zavoda na papirju« (brez zaposlenih in brez sredstev) odstopil zhe maja 2000 in ostal (»do imenovanja novega«) le she »pooblashchena oseba za zastopanje zavoda«.

 

In prav zaradi ustanovitve tega »zavoda na papirju«, ki ga kasneje, ko je postal za nadaljnje izdajanje revije nepotreben, ustanoviteljem (kulturnim delavcem, neveshchim birokratskega poslovanja – samim amaterjem) kljub vsem naporom nikakor ni uspelo tudi formalno likvidirati in izbrisati iz registra, je pritozhnika kasneje doletelo to, zaradi chesar se zdaj vlaga ta pritozhba. Ko je po neuspeshnih poskusih zadostiti vsem zahtevanim (v tem specifichnem primeru izrazito nepotrebnim) formalnostim za izvedbo formalne likvidacije neprofitnega zavoda (ki nikoli tudi ni imel ne zaposlenih ne sredstev ne nichesar) konchno obupal in je, star takrat zhe 71 let (danes 78), svoj razpolozhljivi chas posvetil raje urejanju in izdajanju revije (na svoje stroshke) namesto brezupnemu boju z birokracijo3, ga je nato doletelo ne le to, kar je neposredno predmet prve tozhbe (zmanjshanje pokojnine na 75%) in kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju (v naslednjih tochkah), in to, kar je predmet druge tozhbe (12-mesechno zmanjshanje pokojnine she za nadaljnjih skoraj 20%), ampak poleg tega she cela vrsta plachilnih nalogov za prekrshke, ker je za zhe zdavnaj ugasli in neobstojechi zavod prenehal poshiljati povsem nesmiselna letna porochila, kjer bi bilo na 9 straneh treba v vseh rubrikah stokrat napisati »0,00 evra« – in potem mu seveda v izvrshbi od pokojnine odtegujejo she te neplachane globe s stroshki izvrshbe vred. Te globe seveda niso predmet tega socialnega spora in se tu navajajo samo kot dodatna ilustracija za birokratske absurde, do katerih lahko pripelje ne samo slepo sledenje chrkam predpisov brez uposhtevanja njihovega smisla4, ampak tudi slaba in nepopolna zakonodaja, ki nekaterih pomembnih vprashanj sploh ne ureja in s tem sili uradnike k uporabi predpisov, ki so namenjeni urejanju povsem drugachnih vprashanj (npr. dolochb ZGD-1 tudi za neprofitne zavode).

 

Na slednje je pritozhnik opozoril npr. tudi v svoji vlogi na DSS z dne 20. 2. 2017 (odgovor na odgovor ZPIZ na tozhbo), kjer je med drugim zapisal: »Sistem ima zakon za ustanavljanje zavodov, nima pa zakona o ukinjanju zavodov; dve brezupni vlogi na Okrozhno sodishche v Ljubljani za izpis iz registra sta bili gladko zavrnjeni z utemeljitvijo, da je izpis mogoch le po ZGD-1, cheprav ravno pri Zavodu Revija SRP ni nikakrshne analogije z gospodarsko druzhbo. A nekatere zavode je bilo mogoche izpisati iz registra tudi zgolj kot zavode brez te analogije z ZGD-1. Ob tem se seveda zastavlja vprashanje o enakosti subjektov pred zakonom.« (Podchrtano naknadno, tu v pritozhbi.) S tem je laichni tozhnik (v laichno napisani vlogi) sodishchu pravzaprav zhe zastavil vprashanje, ali je taka zakonska ureditev (oziroma praznina v njej) v skladu z ustavo (z nacheli pravne drzhave in z nachelom enakosti pred zakonom). Ker je prvostopno sodishche to vprashanje (ta tozhbeni ugovor) spregledalo, se to s to pritozhbo uveljavlja kot pritozhbeni ugovor bistvene krshitve pravil postopka (ignoriranje pomembnega tozhbenega ugovora) in hkrati kot ugovor napachne uporabe materialnega prava. Poleg tega se pritozhbenemu sodishchu predlaga, da postopek prekine in pred Ustavnim sodishchem sprozhi postopek za oceno (ne)ustavnosti navedene zakonske ureditve oziroma neustavne praznine v njej, ker ni zakonske ureditve za ukinjanje neprofitnih zavodov, ki se lahko zato ukinjajo le po pravilih za ukinjanje profitnih gospodarskih organizacij, kar je v ochitnem nasprotju z nachelom enakosti pred zakonom (enaka pravila za bistveno razlichne primere) in zato tudi z nacheli pravne in socialne drzhave.

 

Za zakljuchek tega uvoda: zakaj je v tem primeru toga, formalistichna uporaba neprofitnim zavodom neustreznih predpisov za gospodarske organizacije pripeljala (kljub formalni zakonitosti vseh odlochitev) ne le do neprimernega, ampak celo do absurdnega rezultata (»summum ius – summa iniuria«)? Zato, ker v tem primeru niti ta neprofitni zavod ni deloval tako, kot je to tipichno (normalno) za take zavode, torej z zaposlenimi vodilnimi, strokovnimi in administrativnimi usluzhbenci ter z ustreznimi financhnimi sredstvi (in zakonodaja naj bi urejala le take tipichne primere – pa niti za take tipichne neprofitne zavode tega v pomembnem delu ne ureja!), ampak je bil popolna izjema tudi nasproti neprofitnim zavodom, saj je »deloval« s skoraj izkljuchnim financhnim, delovnim in vsakim drugim vlozhkom ene same osebe – tega pritozhnika. In ker pritozhniku po prenehanju zhe dotlej zgolj »papirnatega« delovanja zavoda in po njegovi ukinitvi kljub vsem (za laika na teh podrochjih tezhko premagljivim) naporom tega bivshega, nedelujochega in ukinjenega zavoda ni uspelo tudi formalno dokonchno izbrisati iz uradnih registrov, je bil za svoje 25-letno zastonjsko delovanje na podrochju slovenske kulture (in celo lastno financiranje izdajanja kulturne revije) »nagrajen« z zmanjshanjem svoje pokojnine na 75% – in she z vsem drugim, kar se je k temu she dodalo (glej zgoraj)!

 

O formalnem (formalistichnem) razlogu oziroma opravichilu za ta absurdni rezultat vech spodaj, tu le she citat iz pritozhnikove zhe omenjene vloge sodishchu z dne 20. 2. 2017 (podchrtano naknadno, zdaj): »Poglavitni razlog pritozhbe pa je nelegitimnost oziroma neustrezna uporaba prava ... Kakor in kolikor razumem namen teh uporabljenih zakonov (po duhu zakonov), ni njihov namen to, da bi drastichno sankcionirali tiste upokojence, ki delajo brezplachno tudi she po upokojitvi, in tudi ne tistih, ki so delezhniki v zavodih brez premozhenja, ter tudi ne, da bi se status zaposlitve ugotavljal zgolj na osnovi neazhurne evidence – v tem primeru: Poslovnega registra Sovenije.«

 

zhe to, kar je laichni pritozhnik zgoraj navedel, bi sodishche moralo razumeti kot tozhbeni ugovor napachne uporabe materialnega prava – ker ni, se to zdaj izrecno navaja kot pritozhbeni ugovor. Che bo pritozhbeno sodishche ocenilo, da so bili vsi zakoni tu pravilno uporabljeni in da jih tudi v tako specifichnih konkretnih primerih ni mogoche (in ni potrebno) uporabiti v skladu z njihovim smislom (ki je urejanje tipichnih primerov – za utemeljene atipichne primere torej vseh njihovih dolochb zhe po nachelu enakosti pred zakonom ni mogoche uporabiti), potem se v primeru take sodne ocene (da zakon sodishchu ne omogocha, da bi sposhtovanju temeljnih chlovekovih pravic pritozhnika do pokojnine in lastnine dalo prednost pred temu nasprotujochimi dolochbami zakona, namenjenimi drugachnim primerom) sodishchu predlaga, da tako razumljeno zakonsko ureditev izpodbija pred Ustavnim sodishchem kot neskladno z ustavnimi pravicami do pokojnine in do zasebne lastnine, pa tudi s pravico do chloveshkega dostojanstva, kakor tudi z nacheli pravne in socialne drzhave ter z nachelom enakosti pred zakonom (enako urejanje bistveno razlichnih polozhajev), in da do odlochitve Ustavnega sodishcha prekine odlochanje v tej zadevi.

 

Ker nasha sodishcha takega nachina odlochanja, kot se zgoraj primarno predlaga (da zhe redno sodishche – brez ustavnosodnih posegov v zakonodajo – zakone interpretira »ustavnoskladno«, torej ob uposhtevanju ustavnih pravic strank, cheprav zakonsko besedilo tega neposredno ne dolocha), niso vajena, se s to pritozhbo dodatno opozarja na to, da je bil tak nachin odlochanja npr. v Nemchiji prvich vpeljan zhe leta 1957 z znamenito odlochbo nemshkega ustavnega sodishcha v zadevi Lüth (tkim. »radiacijski uchinek ustavnih pravic na zakonodajo« – »Ausstrahlungseffekt der Grundrechte«) in da v bistvu isto sledi tudi iz zhe vechkrat citiranih odlochb ESChP v zadnjih letih, v katerih je ESChP odlochilo (citirano iz dopisa Varuha ChP sht. 5.2-24/2014-13 z dne 20. 7. 2015 – podchrtavanja dodana) takole:

Locheno od vezave na druzhinsko zhivljenje je ESChP razvilo tudi kriterije, pod katerimi ima drzhava pozitivno obligacijo, da legalizira status oseb z dolgotrajno toleriranim bivanjem v drzhavi chlanici. V takih primerih pravica do priznavanja de facto stanja in legalizacija le-tega prevlada nad zahtevami imigrantske zakonodaje v drzhavi chlanici. She vech, vztrajanje na zakonitem bivanju v primeru tehtanja do pravice do druzhinskega zhivljenja je sodishche oznachilo za »prekomerni formalizem« (t. i. excessive formalism, glej: Ariztimuno Mendizabal v France; Sisoja et. al. v Latvia; Rodrigues Da Silva & Hoogkamer v The Netherlands).

Temu je vsaj v enem primeru zhe sledilo tudi nashe Upravno sodishche. S sodbo sht. I U 136/2016-6 z dne 5. 2. 2016 je odpravilo izpodbijano odlochbo PPIU Kranj sht. 225-70/2015/4 z dne 9. 12. 2015 (v zvezi z odlochbo MNZ sht. 2253-44/2015/7 z dne 21. 12. 2015) in zadevo vrnilo v ponovno odlochanje, iz obrazlozhitve pa navajam nekatera mesta, ki so pomembna tudi za ta postopek:

– v 20. tochki obrazlozhitve sodishche opozarja, da bi po Direktivi EU o vrachanju »moralo biti sposhtovanje druzhinskega zhivljenja najpomembnejshe vodilo drzhav chlanic pri izvajanju te direktive«;

– v 23. tochki obrazlozhitve pa sodishche opozarja, da so »ne le sodishcha, ampak tudi upravni organi drzhav chlanic dolzhni v takih primerih pravu EU dati prednost pred domacho zakonodajo ("obveznost ignorirati /ne uporabiti/ nacionalno normo")«. Ni pomembno, da se tu sodishche izrecno sklicuje na pravo EU in ne na EKChP – v obeh primerih gre namrech za dolzhnost uposhtevanja temeljnih chlovekovih pravic, dolochenih v "nadzakonskem" pravu (bodisi v pravu EU bodisi v mednarodnih konvencijah, ki Slovenijo zavezujejo).

 

 

2. Formalni (formalistichni) razlogi za zmanjshanje pokojnine na 75%

 

Ti razlogi so v izpodbijani sodbi navedeni v 9. tochki njene obrazlozhitve. Na razloge, navedene v drugi, tretji in chetrti alinei te tochke (naj bi bil pritozhnik – zaradi neizvedenega izbrisa iz registra – she vedno »druzhbenik in poslovodna oseba« v zavodu, cheprav ta dejansko zhe dolgo ne obstaja vech, in da tudi »izbris poslovodne funkcije ni bil izveden«), je bilo v zadostni meri odgovorjeno zhe v vseh dosedanjih vlogah v tem postopku, zato tega tu ni treba ponavljati. Nekaj dodatnih pripomb oziroma ugovorov le she na razlog, naveden v peti alinei (da pritozhnik do zakonskega roka 31. 1. 2016 »ni uskladil svojega statusa s 116. chlenom ZPIZ-2B«).

 

Po tej zakonski dolochbi se (citirano po sodbi) »uzhivalcu pokojnine, ki zachne ponovno delati ... najmanj s chetrtino polnega zavarovalnega chasa, izplachuje sorazmerni del pokojnine, in sicer v vishini 75%, che zavarovanec dela dve uri dnevno ...«. Pritozhnik kot uzhivalec pokojnine sploh nikoli »ni zachel ponovno delati« (v smislu delovnega razmerja oziroma sploh kakrshnegakoli dela za plachilo), tudi povsem »papirnate« funkcije direktorja »zavoda na papirju« (brez sredstev in brez zaposlenih) pa je bil razreshen zhe zdavnaj pred januarjem 2016, ko naj bi po dolochbah 116. chlena ZPIZ-2B moral »ponovno vstopiti v obvezno zavarovanje za najmanj 2 uri dnevno«. Ker tega nesmiselnega in z vsako logiko in realnostjo skreganega koraka seveda ni naredil, mu je ZPIZS (citirano iz 2. tochke sodbe) »1. 3. 2016 izdal odlochbo, ... da ima od 1. 1. 2016 lastnost zavarovanca pok. in inv. zavarovanja iz naslova druzhbenishtva in poslovodenja zasebne druzhbe5 ... za 10 ur na teden«. In dalje: »Zoper navedeno odlochbo ... ni vlozhil pritozhbe in je postala pravnomochna. ... Tozhenec tudi poudarja, da je za odlochitev relevanten le vpis v Poslovni register in ne morebitno neprejemanje kakrshnihkoli dohodkov iz tega naslova.«

 

Z zadnjim stavkom iz gornjih citatov je ZPIZS seveda jasno povedal, da pri tej zadevi ni bistveno to, da se zoper odlochbo njen prejemnik ni pritozhil – tudi che bi se bil pritozhil, za ZPIZS ni pomembno, ali je zavarovanec res ponovno zachel delati (v smislu plachanega dela) 10 ur tedensko ali ne (tega sploh ne bi ugotavljal) – zanj je »relevanten le vpis v Poslovni register«.

 

Pri obravnavi tega konkretnega primera lahko (zaradi njegove specifichnosti) pustimo ob strani tezhje vprashanje, ali je taka zakonska ureditev po 116. chlenu (in nanj vezanih chlenih) ZPIZ-2B zhe sama po sebi (kot zakonska ureditev tipichnih primerov) skladna z ustavo (ustavnimi pravicami prizadetih) ali ne. Zaradi mozhnega izmikanja direktorjev gospodarskih druzhb (in lahko tudi direktorjev neprofitnih zavodov), ki obichajno (ne eni ne drugi) svojega dela ne opravljajo brezplachno, »uskladitvi svojega statusa po 116. chlenu«, bi sporna ureditev, da ob »neuskladitvi tega statusa« to dolochi kar ZPIZS z odlochbo, morda lahko celo vzdrzhala preizkus svoje ustavnosti (po opravljenem tehtanju kolidirajochih ustavnih dobrin po nachelu sorazmernosti). V tu obravnavanem specifichnem, skrajno atipichnem primeru pa je nesorazmerje med tezho ravnanja pritozhnika, ki »ni uskladil svojega statusa po 116. chlenu zakona«, in tezho sankcije, ki ga je zato zadela (odvzem chetrtine pokojnine), tako ochitno (»v ochi bijoche«), da je enako ali najbrzh she hujshe kot tisto v zadevi Vaskrsich (ko so nekomu zaradi neplachila 125 € na drazhbi prodali hisho, vredno 150.000 € za polovichno ceno).

 

Tu obravnavani primer je tako skrajno atipichen, tako skrajno redek, da najbrzh ne bi imelo smisla zaradi enega takega skrajno redkega primera ochitati zakonu, da pravichne (z ustavnimi

pravicami skladne) reshitve takih skrajnih primerov ne predvideva in ne omogocha – in da bi ga zaradi tega podvrgli preverjanju njegove skladnosti z ustavo. Po zhe prej omenjenem nachelu »radiacije ustavnih pravic na zakonodajo« in po nachelih, postavljenih v prej citiranih sodbah ESChP, zaradi takih primerov ni potrebno spreminjati zakonodaje, ampak zadoshcha, da sodishcha ob reshevanju takih individualnih primerov (ob tehtanju z uporabo zakonskih meril prizadetih ustavnih pravic stranke in drugih ustavnih dobrin, katerih varstvu so namenjena taka zakonska merila, napisana za tipichne primere) dajo prednost v konkretnem primeru krsheni pomembni ustavni pravici in razsodijo v njen prid.

 

Che pritozhbeno sodishche te argumentacije ne bo sprejelo, pa se (torej subsidiarno) s to pritozhbo predlaga, da zoper zakonsko ureditev, ki po njegovi presoji predlagano reshitev tega primera (ugoditev tozhbi) onemogocha, sprozhi postopek presoje njene skladnosti z ustavo (che ta po njegovi presoji celo v tako izjemnih primerih zahteva, da se prizadetega prikrajsha za chetrtino njegove z delom zasluzhene pokojnine).

 

 

D. Utemeljitev pritozhbe zoper zavrnitev druge tozhbe

 

Ta utemeljitev je v zadostni meri podana zhe zgoraj pod B.

 

 

___________________

1  V zgoraj prikazanem izrachunu (oziroma zmanjshevanju pokojnine) pa je she ena (cheprav manjsha) nezakonitost. Od polne pokojnine (1.289,60 €) je zavarovanec namrech placheval 26,26 € davka, od zmanjshane pokojnine na 75% (tj. 967,20 €) pa mu davka ni vech treba plachevati. Kljub temu so mu kot neupravicheno izplachano razliko za tistih devet mesecev shteli celotno razliko med polno in zmanjshano pokojnino, cheprav je od polne pokojnine dejansko prejel mesechno 26,26 € manj. To pa pomeni pravzaprav nekaj podobnega kot dvojna obdavchitev: che ti drzhava sama nekaj chasa pomotoma izplachuje prevech (in ti za to odteguje davek), potem ti pa to za nazaj zmanjsha in zahteva, da ji vrachash, bi morala pri tem uposhtevati, da ti je del tega domnevnega (zatrjevanega) presezhka zhe obdavchila. Che ti ta presezhek zdaj (za nazaj) odvzame, bi morala odrachunati to, kar ti je z davkom zhe odvzela, in zahtevati le she vrachilo preostalega. Che bi rekla, da je prevech plachani davek nekaj drugega kot pokojnina in da morash glede tega pach sprozhiti poseben postopek za vrachilo prevech plachanega davka, bi bil to samo she en nesmiselen formalizem – obremenjevanje drzhave in prizadetega z nesmiselnimi postopki in stroshki, namesto da bi se to preprosto obrachunalo pri obrachunu domnevno prevech izplachanih pokojnin (saj gre oboje iz javnih sredstev, le da eno direktno iz drzhavnega prorachuna, drugo pa iz pokojninske blagajne). Che bo sodishche mnenja, da po veljavni zakonski ureditvi tak obrachun ni mozhen, se s to pritozhbo sodishchu predlaga, da postopek prekine in pred Ustavnim sodishchem sprozhi postopek za oceno ustavnosti take zakonske ureditve kot neskladne z nacheli pravne in socialne drzhave – che torej omogocha drzhavi, da prek svojih sodishch od zavarovancev zahteva vrachanje prevech izplachanih pokojnin, pri tem pa ne pokojninskemu zavodu ne sodishchem ne omogocha, da bi od tega vrachanja izvzeli zhe plachane davke – ali da bi znesek na ta nachin prevech plachanih davkov drzhava sama nakazala v pokojninsko blagajno, ne da bi s tem nesmiselno in nepotrebno she dodatno obremenjevala tako zavezance kot lasten upravni in sodni aparat.

2  Doslej je izshlo 68 dvojnih shtevilk, torej 2-3 dvojne shtevilke na leto, poleg tega pa she:

– 8 let dvojezichna (angl.- slov.) vzporednica LiVeS Journal 1-11 ; in trije Zborniki Revije SRP: BOHORICHICA 2001, 2003, 2006) ; ter 47 knjig (glej : Knjizhnica Revije SRP) http://www.revijasrp.si/knrevsrp/knjizh.htm

– Revija ima doslej vech kot petsto sodelavcev in vech tisoch njihovih avtorskih prispevkov

(glej na otvoritveni strani Revije SRP: Avtorji in prevajalci ; Avtorsko in stvarno kazalo).

3 Podrobnosti o tem so dokumentirane v spisu te zadeve.

4 Pozitiven, a osamljen primer drugachnega ravnanja je prilozheni dopis AJPES z dne 23. 12. 2016, kjer je v zvezi z ugotovljenim prekrshkom nepredlozhitve letnega porochila za leto 2015 napisano: »Ker gre za prekrshek neznatnega pomena, saj je bil prekrshek storjen v takih olajshevalnih okolishchinah, ki ga delajo posebno lahkega, saj je pravna oseba v preteklosti predlagala letna porochila AJPES, ter za prekrshek, pri katerem ni nastala shkodljiva posledica, sem kot pooblashchena uradna oseba ... ocenila, da je glede na pomen dejanja pisno opozorilo zadosten ukrep.« Sledi opozorilo, da pa je treba porochilo predlozhiti, tudi che pravna oseba ne deluje, dokler ni izbrisana iz primarnega registra. To najbrzh pomeni: tokrat vas nismo kaznovali, ker gre za prekrshek neznatnega pomena brez shkodljivih posledic - in cheprav morebitni naslednji taki prekrshki ne bodo nich hujshi in prav tako ne bodo imeli shkodljivih posledic, boste naslednjich najbrzh vseeno kaznovani (kajti red vendarle mora biti?).

5 V resnici gre seveda za neprofitni zavod, ne za gospodarsko druzhbo.

 

 Rajko Shushtarshich

 

 

Priloga: 1

– AJPES pisno opozorilo, 23. decembra 2016

http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2003-3/UKINITEV_ZAVODA_arhiv/Ajpes-23dec2016.pdf