Revija SRP 137/138

Matjazh Jarc

 

SAMOSPRASHEVANJE NEKEGA ZAVEDNEGA SLOVENCA

 

Takole se je na zachetku tretjega tisochletja a.d. sprasheval in si odgovarjal neki zavedni Slovenec:

»Prvo vprashanje je, zakaj sem ravno Slovenec, ne pa Madzhar, Makedonec ali Anglezh. Drugo je vprashanje, ali bi se lahko rodil afganistanski materi. In tretje – ali ne bi bilo bolje, che bi bil rojen v Tokiu, ne pa v Ljubljani.

Osnovni odgovor na vsa tri je, da itak nisem imel izbire. Pred rojstvom nisem mogel vplivati ne na mamo ne na ocheta, naj nikar ne pochneta neumnosti in naj me za bozhjo voljo ne spochenjata. Pa tudi che bi lahko vplival, je vprashanje, ali bi nasprotoval njuni sladki igrici, iz katere sem se posledichno prikazal na tem svetu kot bolj ali manj zazhelen cmerajochi se stvorchek. Ampak saj niti starsha nista imela izbire; tudi che sta me nachrtvovala, nista mogla vedeti, koga ali kaj nachrtujeta.

Nimam podatka, kje sta me spochela, a zagotovo ne v Londonu, Kabulu, Tokiu ... Rodil sem se vsekakor v Ljubljani, saj o tem obstajajo dokumenti. Zato bi bile zhe tedaj moje morebitne zhelje, da bi postal na primer Madzhar, povsem brezpredmetne. Tezhko pa bi zatrdil, da sta za to dejstvo izkljuchno odgovorna moja starsha, cheprav bi se lahko she pred mojim rojstvom raje preselila v Budimpeshto in se tam lepo asimilirala. Potem bi me zhe v vrtcu izoblikovali v Madzharchka, pamet in duha bi mi primerno izoblikoval tamkajshnji izobrazhevalni sistem, danes pa bi mogoche lahko sodeloval kot investitor v sistem hrvashkih bencinskih chrpalk ali pa celo v gradnjo dodatne zheleznishke infrastrukture v Sloveniji.

Sploh se ne chudim, da zhe moji stari starshi niso emigrirali v Afganistan, kjer bi pripravili teren za moje rojstvo pod Mohamedovim blagoslovom. Che pa bi, bi se lahko danes s kalashnikovko v roki boril za osvoboditev makovih polj izpod imperialistichnega jarma, ali pa bi se po vztrajnem shtudiju zaposlil kot visok uradnik marionetne vlade v Kabulu. Mogoche bi se sicer raje preselil v Iran in se tam izpopolnjeval iz perzijskega pesnishtva, ampak saj je v bistvu vseeno: bil bi zaveden rodoljub. Kar pa sem itak tudi zdaj.

Che bi se moji davni predniki morda naselili na Japonskem, bi bil moj oche chisto lahko samuraj ali pa kamikaze, jaz pa bi bil morebiti spochet v zadnjih dneh pred njegovo slavno smrtjo. Ovenchan z rodbinsko slavo bi skupaj z drzhavo Japonsko vzgojil svoje potomce v duhu starodavne tradicije, izobrazili bi se v vrhunske inzhenirje in izumitelje najsodobnejshe tehnologije, izdelke in licence pa bi z visokimi dobichki prodajali tudi v najmanjshe evropske drzhave.

Tako da je biti Slovenec hudo relativno, saj bi lahko samo zaradi nekaj spremenjenih okolishchin postal chisto nekaj drugega.

No, katere okolishchine bi she mogle vnaprej spremeniti mojo narodno zavest in pripadnost?

Recimo, che grem po vrsti nazaj v preteklost in se ustavim samo tu in tam:

iztek druge svetovne vojne. Ljubljana bi pripadla Italiji, jaz pa bi se rodil kot italijanski drzhavljan, tako rekoch Italijan. Doma bi imeli pizzerijo, pozdravljali pa bi se s ciao in addio. Bogve, che se ne bi zaposlil pri vojashki mornarici in bi v tem chasu resheval potopljene begunce iz Sredozemskega morja, saj bi imela nasha drzhava brodovje, kot se shika, ne pa samo ene zastarele ruske ladje. Na bankovcih ne bi bilo Preshernove glave in Trst bi bil nash, moji potomci pa bi razumeli pridige s kora, cheprav bi duhovniki pridigali v latinshchini. Celo Danteja bi bral v originalu, ne pa v prevodu krshchanskega socialista. Tako malo bi se spremenilo, pa bi bilo chisto drugache!

Joj, kaj pa che bi Francozi obdrzhali Ilirske province! In jih she razshirili, pa nikoli vech izpustili iz rok! Potem danes na tem koncu Francije ne bi gospodaril samo Renault, ampak bi se mu pridruzhil vsaj she Peugeot, Gorenjci pa bi izdelovali najmodernejsha potnishka, tovorna in vojashka letala. Jaz bi se sicer (che bi bila moja mama temnopolta) rodil v Alzhiriji, ampak to bi bilo she vedno v moji rodni dezheli. In tam bi shiril frankofonsko kulturo, magari bi kot uchitelj filozofije poucheval temnopolte Francoze o nashem velikem mislecu Voltairu. Po svojih parishkih zvezah bi pritiskal na dezhelno vlado, naj vztrajno dushi tezhnje po kulturni avtonomiji slovenske manjshine, ki bi she vedno otepala z repom v okolici Chrnomlja, nad italijansko in hrvashko iredento v Istri pa bi tudi na podlagi mojih prizadevanj izvajala najstrozhje policijske ukrepe.

Ali pa che bi Turki osvojili Dunaj in si ga pridrzhali vse do danes, moj praoche pa bi postal vezir v Ljubljanskem pashaluku! Kdo ali kaj bi bil zdaj jaz? Slovenec zagotovo ne in bilo bi mi ime Omar, ne pa Matjazh. Sam Alah bi se chudil, che me ne bi zaposlili kot mestnega rablja, specializiranega za sekanje rok skorumpiranim politikom in glav politichnim oporechnikom. Z malo sreche bi morda lahko celo vodil tiskovno agencijo nashe province in dolochal, kaj lahko in kaj morajo objavljati mediji, reguliral bi internet in gradil piramide iz lobanj slovansko ter venetsko mislechih intelektualcev. Moje zhene bi upravljale trgovinico s turshkim medom, sinovi pa bi bili visoki chastniki v sultanovih chetah in bi na zmagovitih pohodih skoraj po turistichno odkrivali lepote sveta.

Mogoche bi se – po nekem chudnem nakljuchju – Rimski imperij ohranil vse do danes in bi bil jaz Emonec, najbrzh pretor ali pa trgovec z orozhjem. V prvem primeru bi bila Emona sredishche vesoljne pravichnosti, v drugem pa bi zaslovela po najcenejshi in hkrati najkvalitetnejshi ponudbi vseh vrst morilskih strojev in priprav, najkvaltetnejshe municije, bomb, raket in smrtonosnih plinov, desetkolesnikov in she boljshih reaktivcev, kot che bi vmes v imperij vdrli in si ga prisvojili Turki, Napoleon ali Italijani.

Ja, tudi tako bi lahko bilo, che ne bi bilo tako, kot je. Bil bi vse kaj drugega kot zaveden Slovenec. Ampak hec je v tem, da se vse to ni zgodilo. Premagali smo Rimljane, premagali smo Turke, Francoze in Italijane pa she koga. Na vseh teh zmagah smo gradili zametke svoje narodne samozavesti, ponosa in zgodovinskega dostojanstva. Kdor se ne zaveda, da je to vech kot zmage kosharkashev, smucharjev in drugih shportnikov na svetovnih prvenstvih, ni zaveden Slovenec. Jaz se na primer tega zavedam, cheprav vem, da so v omenjenih primerih zmagale vojske, Slovenci pa vojske nismo imeli in je v bistvu she danes nimamo, cheprav jo imamo. Smo pa sodelovali v vseh teh vojnah kot vojshchaki, enkrat za bogove, drugich za Boga, tretjich za cesarja in tako dalje. Vedno pa za dom. In smo vsakich pregnali sovrage z nashega ozemlja, ki she zdaj ni chisto nashe, ampak je del nekega drugega teritorija, cheprav smo za svojim mejami in v lastni drzhavi zelo suvereni. Bolj kot kdajkoli, in zavedni, da je joj!

Kljub temu pa vchasih ne vem, ali sem danes zhe ali she Slovenec.

Che sodim samo po spermijih in jajchecih, ki so bili na delu v teh krajih v zadnjem tisochletju, ker se na genetiko spoznam she manj: tod so nasha dekleta osemenjevali mnogi, od Germanov in Frankov prek Romov do Americhanov in Rusov. Mnogi she prej, mnogi jih bodo she pozneje, ampak Slovenka je bila in bo ostala Slovenka, ona se ne da kar tako. Prishla je iz daljnih krajev, bila je nekaj posebnega. Skoraj nihche je ni razumel, ker je klepetala v slovenshchini, kar pochne she dandanes, le da v mnogo bolj prefinjeni obliki. In problem bi bil reshen, che bi bil tako preprosto reshljiv. Zhal pa ni, saj se she sama ne spomni vech, kdo ali kaj vse je zhe kdaj bila.

Na zhalost tudi moj spomin sezhe komaj v prejshnje stoletje. So pa namesto mene na to temeljno vprashanje (kdo ali kaj vse sem kot Slovenec zhe bil) odgovorili mnogi znanstveniki. She danes odgovarjajo, pri chemer se komajda ponavljajo, saj vendar vsakich odkrijejo nekaj novega:

baje bodo arheologi chez nekaj desetletij na dnu Tihega oceana odkrili nekaj predmetov, ki bodo prichali, da se je tam pred mnogo vech kot deset tisoch leti potopil splav (iz debel neznanega, a vodoodpornega drevja), na kakrshnih so se iz jugovzhodne Azije na amerishki kontinent preseljevali Praindijanci. Usnjena zanka, ki se je ohranila v brlogu nekega morskega psa, naj bi prichala, da so bezhali pred krutostjo domache druzhbe, ki je bila kanibalska in suzhnjelastnishka, torej izkorishchevalska in chisto drugachna, kot je nasha. V isti votlini bodo nashli kamniti predmet, podoben tomahavku, kar pricha, da so bili ti predniki Indijancev inteligentni chlovechnjaki, ki so zhe razumeli koncept lastnine in lastninjenja, torej prisvajanja pa tudi ropanja. Tem ugotovitvam bo seveda marsikdo nasprotoval, saj naj bi po njegovo shlo za izrazite pacifiste, ki so se vendarle umikali iz krutega druzhbenega okolja, ker so bili sami neagresivni in so ubijali le za hrano. Vsekakor bo padla teza, da so bili na amerishkem kontinentu domorodci oni, saj so se nanj shele priselili, cheprav zaenkrat she ni indicev o prejshnjih prebivalcih, ki so se morali menda pred njimi umakniti na sever in se prilagoditi vechnemu mrazu.

V brlogu nekega drugega morskega psa pa bodo baje odkrili neke vrste prapisavo, vklesano v kamen; nekateri znanstveniki zhe preuchujejo hipotezo, da najdeni zapis pomeni hawgkh, kar je bil she mnogo pozneje znani pozdrav Komanchev in Apachev.

Na drugem koncu sveta, na severni obali Jadranskega morja, pa – prekrito s skalovjem – zhe dolgo chaka na odkritje z neznano snovjo prepojeno deblo lipe, ki bo brez dvoma zanetilo spor med Hrvati in nami, ali sodi k splavu, s katerim so priblizhno leta 12 313 pred nashim shtetjem v te kraje pripluli njihovi ali nashi predniki. Osebno sem mnenja, da so bili predniki moji, torej nashi, saj so lipe, iz katerih so naredili splav, simbol slovenstva, o chemer pricha zhe stara ljudska pesem Lipa zelenela je, da o Martinu Krpanu, ki je – sicer nekoliko pozneje – avstrijski cesarici pred nosom posekal slovensko lipo, ne govorim. Dokazov je torej nichkoliko in ni Slovenca, ki ga ne bi s tem pravochasno seznanili zhe v obdobju, ko she ni znal tako dobro razmishljati, torej v vrtcu in osnovni sholi.

Vcheraj je amerishki filmski rezhiser Jim Jarmusch, ki se na slovenstvo sicer ne spozna, s svojo genialno filmsko govorico sporochil vsemu svetu, da chlovekova domishljija nima meja. To mi je dalo misliti. Kaj che bi posnel film o prednostih nacionalne drzhave, ki temelji na vsaj tako globoki tradiciji, kot je nasha? Sprasheval se bom, kdo je odgovoren za to, da slovenskemu vojaku ne zvishajo plache, cheprav je pripravljen dati zhivljenje za svobodo Afganistana. In zakaj se ustvarja v javnosti tako krivichno mishljenje, da je Sova manj vredna od Udbe, saj sta vendar obe kvalitetno in dovolj uchinkovito delujochi agenciji. Sprasheval bi se, kdo je kriv, da si premnogi mladi slovenski fantje ne zhelijo v boj, ampak raje doma brskajo po internetu. Zakaj nashi politiki ne pridejo do spoznanja, da bi drzhava z vojashkim plenom obogatela bolj kot z vishanjem davkov, tako kot so v blizhnji preteklosti obogatele mnoge druge drzhave, tako rekoch vsaka, ki kaj da nase. Zakaj slovenska politika raje krade svojemu narodu, ki jo ljubi, medtem ko se ji drugi narodi za hrbtom posmehujejo? Je res tako zelo tezhko izropati Evropsko centralno banko, iz katere se da potegniti bistveno vech kot iz nashe male bankice? Kdaj bomo Slovenci konchno zacheli voliti glede na ustrezne sposobnosti kandidatov, namesto da se ravnamo po tako imenovanih anketah javnega mnenja? Zakaj tako slabo peremo mozhgane nashim otrokom, da se jim she slovenshchina ne zdi vech zanimiva? Kaj pa che bo jutri prishel agresor? Bodo sploh vedeli, s kom se je treba spopasti in chemu? Takshna in she drugachna bodo moja vprashanja.

A tudi che ne bom posnel tega filma, se bom sprasheval, zakaj in chemu sem ravno zaveden Slovenec. Razmishljal bom tudi v luchi dejstev, da so zavedni mnogi Nemci pa Francozi in Anglezhi, da ne nashtejem she Severnih Korejcev in Kitajcev. Che ne bo prav te dni shpanska kraljevina s policijo zadushila narodnostnih prizadevanj Kataloncev in bodo razglasili samostojnost, bo do polnega izraza prishla tudi njihova narodna zavest. Pa Albanci, kako so enotni in enako mislechi, kar izgorevajo za skupno stvar!

Kajti ljudje smo dobro organizirani v skupine. Slovenci smo skupina, Hrvati so skupina, Srbi so skupina. Skupina ljudi je nekaj podobnega kot chreda, krdelo ali jata zhivali. Ko je vrabchek she majhen, se od mamice, atka, starejshih bratcev in sestric pa od strichkov in tetk nauchi odvisnosti in pripadnosti. To sta dve blizhnjici do uspehov: kako poleteti, kako ujeti chrvichka, kam se skriti, kako uiti, kaj sploh pocheti. Kolikor vem, ni vrabcev samotarjev, zakaj bi pa tudi bili, saj ni lazhjega, kot zvesto oponashati svoj rod in je zhelodchek vedno poln. Za razliko od chloveshkega naroda je jata vrabcev v prednosti, ker nima tako strogo zachrtanega teritorija, v katerem domuje, in lahko pred vechjimi ptichi hitro odfrchi drugam, grmov in kroshenj je za vse dovolj (in s sabo jim ni treba vlechi vse sorte navlake). Njeno sozhitje je dosti bolj enostavno od narodovega, saj za shchebetanje in sporazumevanje ni treba spisati slovnice in pravopisa. Poleg tega je vrabec kot posameznik inteligentnejshi od povprechnega chloveka: ko njegov kamerad s tal pohopsa drobtinico kruha, se ne bo shel pretepat zanjo, ampak bo pohopsal drugo. Tudi kot jata se vedejo bolj pametno od narodne skupnosti, saj ne napadajo drugih jat in so zato sami mnogo varnejshi pred prezgodnjim poginom.

Jasno, da o vrabcih vechine stvari ne vem, saj nisem zoolog, kaj shele ornitolog. Vem pa, da imajo golobi pri raztresenih drobtinah prednost pred njimi, ker so vechji in opremljeni z boljshimi kljuni. Na odprtem terenu nastane podobna situacija, kot che bi se soochila slovenski in nemshki narod: slovenski bi se vedel po vrabchje. Razen che bi ga podprle vrane in pregnale golobe. In prav tu se skrivata srzh in smiselnost organiziranja ljudi v narode: v povezovanju z drugimi narodi si lahko zagotavljajo vechjo varnost in she druge prednosti. Zato smo Slovenci chlani vojashko-politichne zveze Nato in se pochutimo varne, ko nash zrachni prostor varuje madzharska, italijanska ali pa turshka aviacija. Nashe mamke sicer skrivaj molijo, da si ne bi italijansko poveljstvo spotoma premislilo in odvrglo bombo, dve kar na Primorsko, toda na srecho je zaveznishtvo she vedno dovolj trdno, da se to ne zgodi. Seveda pa ga ni bilo enostavno skleniti: najprej so nam morali predniki na novo definirati in popisati lastni jezik, potem so nas morali nauchiti she jezikov nashih zaveznikov, zaradi shpijoniranja pa tudi jezike nashih potencialnih sovrazhnikov, potem smo si morali vzpostaviti drzhavo ter se iz naroda preobraziti v nacijo, sposoditi smo si morali dovolj zlata, si naostriti kljunchke z raketometi, helikopterji in drugo tovrstno ropotijo, zdaj pa smo, kar smo – zavedni Slovenci, ki tujega nochemo, svojega pa ne damo. Jati vrabcev bi se zmeshalo, saj jih v vseh teh zadevah dalech prekashamo.

Ampak prejle sem zapisal – nash zrachni prostor, s poudarkom na besedici nash. Chigav je to? Vsakemu ptichu, ki zna vsaj malo leteti, je jasno, da je nebo njegovo. In ker mu je jasno zhe v srzhi, se o tem sploh ne sprashuje in se ne bi sprasheval, tudi che bi se znal. Ko ga v zraku zgrabi kragulj, je pa itak zhe prepozno za teorijo. Toda naj ostanem pri zavednem Slovencu, torej pri sebi. Vse nebo nad prelepo Slovenijo je nashe in torej tudi moje. Jaz lahko z nashim potnim listom celo letim chez ocean, ki je po sredi tudi nekoliko nash. A ni to dober obchutek, leteti nad mednarodnimi vodami in vedeti, da si doma, saj jih she noben narod ni olastninil? Toda pozor, ta obchutek je varljiv! Letalo lahko treshchi in pristane na dnu oceana, kjer je sicer moj dom, vendar ni vech moj, ker mene vech ni. A kaj zato, saj sem umrl samo jaz, moj narod pa she zhivi in to je pomembnejshe od mene. She moja dusha ve, kako bogata je moja dezhela, ki se razteza chez oceane in je solastnica neba, poleg tega je njen tudi proporcionalni del Vesolja. Slovenija sicer ni med tistimi drzhavami, ki se ga zhe uchijo okupirati, cheprav je polnopravna chlanica EU, a kar se ne da, se ne da. Oziroma – se she ne da, kajti chlovekova pamet je brezmejna. Che samo pomislim, koliko premozhenja bo pripadlo mojemu potomcu, che bo seveda ostal zaveden Slovenec, se kar raznezhim od zadovoljstva.

Toda kaj che takrat ne bo vech zavednosti in slovenstva? Che se bo uresnichil chrni scenarij skrivnostnih zarotnikov (o katerih se zlasti med nezavednimi posamezniki kar dosti shpekulira), ki bodo evropske narode spet nashchuvali drugega proti drugemu? In bodo njihovi generali konchno pogruntali formulo, kako na tem koncu kljub posedovanju atomskega orozhja speljati eno kvalitetno vojno na konvencionalen nachin? Ne shalim se, saj so narodi zorganizirani tudi zato, da se jih lahko spre med sabo in se na ta nachin she najlazhje izpelje vojna, ki ni prevech kaotichna, kakrshna pa bi zagotovo bila, che bi bili med sabo sprti samo neuniformirani in nemobilizirani posamezniki. Che hochesh aktivno vstopiti v vojno, rabish vojsko, kar najlazhje izpeljesh, che imash drzhavo, slednjo si pa najlazhje vzpostavish, che imash narod. In kdo si ti, ki to storish? Zaveden narodnjak? Ne se bati, to je samo chrn scenarij, popisan s chrnimi chrkami, ki se jih na tako temni podlagi itak ne vidi. Kako naj bo torej uresnichen scenarij, ki se ga sploh ne da prebrati? Po ustnem izrochilu? Tradicionalno, tako kot do zdaj? Daj no! Nich vech ne bo tako, kot je bilo. Bodi zaveden, zaupaj svojemu narodu in njegovi matici, pa se bo zate vse dobro izteklo.

Tik pred koncem she nekaj odvechnih besed o nashih nasprotnikih, nezavednih posameznikih. Ti se skoraj nichesar ne zavedajo. Niti tega, kako so vojne po eni strani koristne, zanimive in zabavne, zlasti za njihove kreatorje in generale. Prvich, brez vojne ni vojnega plena, ni povechanega drzhavnega teritorija, ni she vechje oblasti, uveljavljenih interesov, dolgorochnih profitov, ugleda in slave. Toda jaz sem zaveden ravno zato, da bi skupaj s sonarodnjaki poskusil kaj pametnega storiti proti temu.

Drugich, brez vojne ni boja, brez boja ni krvi, brez krvi ni zmage, brez zmage ni poraza, brez poraza ni sovrashtva in zhelje po mashchevanju, brez tega ni kali za naslednjo vojno, chesar se zaveden posameznik seveda ne zaveda, cheprav morda kateri to sluti, kar mu nich ne pomaga. Navsezadnje se bo she zaljubil v modrooko lepotico, vnukinjo slovenske deklice, ki jo je spochel nemshki vojak med zadnjo okupacijo Maribora.

In tretjich, brez vojn ni zgodovine, brez zgodovine ni narodov, brez narodov pa ni posameznika. No, s tem se pa nezaveden posameznik navadno ne strinja, kar je pravzaprav brezpredmetno. Se pravi, brezpredmetno za nas, ki smo zavedni, on pach misli drugache in to je njegov problem. Naj ga reshuje sam, kakor ve in zna. Ko bo vojna, bo pach med prvimi na nashem seznamu, v mirnem chasu ga bomo zhe nekako zbrcali v kot, cheprav nam bo povzrochal tezhave. Po drugi strani pa bo vendarle poskrbel za vsaj malo vznemirjenja v relativno dolgochasnem obdobju premirja.

Chisto na koncu bom na kratko pokomentiral najnovejshe izsledke vrlih mislecev s tega podrochja. Slovenski narod je po njihovo spontana tvorba, ki je nastala s priselitvijo nashih prednikov v tukajshnje kraje. Kaj je bilo prej, zaradi lazhjega razumevanja zanemarimo. Od njihovega prihoda naprej so se zacheli zavedati, da bo moral vsak novi prishlek postati njihov zaveden pripadnik, ali pa bo ob glavo oziroma vsaj ob spolovilo (obliko sankcije znanost trenutno she raziskuje). Stoletja in stoletja so se razmnozhevali, dokler niso postali tako shtevilni in posledichno mochni, da so iz teh krajev zbezhale najbolj divje zveri in se raje preselile na druge kontinente. Zato v Sloveniji she danes ni levov, tigrov in drugih divjih machk, volkovi so skorajda vsi ukrocheni, medvedi pa se priklatijo le she po pomoti, a ne za dolgo.

Zhe ob prihodu so vsi govorili lepo slovenshchino, ki je najstarejshi jezik na svetu. To nam pove, da so se od Praslovencev uchila govoriti in pisati tako rekoch vsa indoevropska ljudstva pa tudi plemena chrncev, ki so bili v predzgodovini (ko sonce she ni tako mochno sijalo) zagotovo she beli, saj so v bistvu potomci nezavednih Praslovencev. Dokaz za to je, da pol Afrike she danes gori v vojnah in podlega lakoti.

Ko so se mnogo pozneje (priblizhno v petem in shestem stoletju a.d.) v soseshchini naseljevala (pod Triglav si niso upala) divja plemena, so bili Slovenci zhe civiliziran in pismen narod. Njegovi pripadniki so se ukvarjali predvsem z obrtjo, trgovino in umetnostjo, skoraj vsak deseti pa je bil filozof in sociolog, kar je privedlo do naglega razcveta drzhavi podobne tvorbe, ki so jo vodili najsposobnejshi in najzavednejshi posamezniki. Imeli so dalech naokoli znano nepristransko sodstvo, zato v teh krajih she danes prevladujeta pravichnost in poshtenost.

Dolgo sem rabil, preden sem se tega zavedel. Bitka s samim seboj, ali bom pripadal sebi ali svojemu narodu, je bila neizprosna.

Ponosen sem na svoje prednike in se zavedam, kakshno srecho sem imel z njimi. Shele zdaj, ko sem pregnal vse dvome, kako bi bilo, che bi bilo drugache, kot je, se zavedam svojega slovenstva v polnosti. Vse imam, kar si srce pozheli, zhelim si le she to, da bi tudi moja domovina uzakonila pravico do orozhja, kot jo imajo drzhavljani ZDA, pa bi lahko v vsakem trenutku branil nasho ozemeljsko celovitost in preganjal tujce, ki trmasto vstopajo v Slovenijo chez Kolpo in Dragonjo (tudi pod Alpami so si zhe zvrtali luknjo). Poleg tega moj sosed ni zaveden in bo slej ko prej prishel chas, ko bo treba obrachunati z njim in njemu podobnimi.

Sem pa sem po drugi strani kadar koli pripravljen dati zhivljenje za ta narod, za slovenshchino in vsak kvadratni centimeter na obmejnih parcelah. Cheprav se kot posameznik zavedam svoje majhnosti in nepomembnosti, bom vedno vedel, da je moj narod velik.«

Ja, takole se je na zachetku tretjega tisochletja a.d. samosprasheval in si odgovarjal neki zavedni Slovenec. Bog mu daj zdravja in bistre pameti!