Revija SRP 137/138

Marina Marinka Miklich

 

VLAK ODHAJA

 

V daljavi slishi pisk, vlak prihaja na postajo, to je znak, da mora iz postelje. Napoti se proti kopalnici, se stushira, vmes vrzhe pogled v ogledalo. Opazi nove gube in zhe hiti nazaj v spalnico. Pri odprtih vratih omare se odlochi za modro krilo, zraven se lepo poda chrtasta bluza. Za prichesko ima le pet minut chasa. Lichenje je po vseh teh letih ena sama rutina: krema, puder, chrtalo, maskara, shminka, kapljica parfuma.

Chez petnajst minut parkira. Pisarno ima v prvem nadstropju, na koncu hodnika. Teche po stopnicah, skoraj jih preskakuje. Odklene pisarno, odlozhi torbico, pograbi prenosnik in zhe hiti proti sejni sobi.

»Lepo jih prichakaj! To pogodbo morajo podpisati, to je za nas zelo pomembno!« ji je vcheraj narochil direktor.

Na mizi je vse pripravljeno; najbolj jo je skrbelo za vodko, brez nje Rusi ne bodo pripravljeni na vlaganje v projekt.

Prihajajo, direktor se jim klanja do tal, sama jim ponuja sedezhe, vodko, sok. Opisuje investicijski projekt, na rachunalnishkem zaslonu jim prikazuje projekcijo vlozhkov in donosov. V zhepu jo stresa telefon, she dobro, da je izkljuchila zvok, pomisli.

Minilo je, Rusi so pogodbo podpisali, zdaj so na kosilu, nje niso povabili. Pogleda na telefon: shtirinajst neodgovorjenih klicev, vsi od mame. Pokliche jo.

»Kaj si pozabila name? Vse me boli, v prsih me dushi, dihati ne morem! Pa kruha nimam, niti mleka!«

»Mama, vcheraj sem ti prinesla kruh in mleko,« se zagovarja, a mama vztraja, da mora priti takoj.

Vzdihne in pomisli, kako je njena dementna mama gotovo spet vse pozabila in pomeshala. Napisati mora proshnjo za dom, tako ne gre vech … Vest ji ne da miru, v blizhnji trgovini kupi shtiri svezhe zhemljice in drvi skozi mesto proti bloku. Tam pred kanto za smeti stoji ciganska druzhina; bosi in umazani otroci se drzhijo rozhnatega krila. Mama ciganka, tudi bosa, se sklanja v smetnjak in brska po njem. Smrdi! Vse naokoli smrdi!

Mama v dnevni sobi gleda turshko nadaljevanko.

»A zhemljice si prinesla? Saj ne bi bilo treba, imam she vsega dovolj!« reche mama in nadaljuje: »Kje pa je Andrej? A je shel na smuchanje?«

»Mama, zdaj ni snega, zdaj je poletje!« potrpezhljivo razlaga.

Vprashanje o Andreju preslishi, v grlu se ji nabere cmok, ne more mami vsak dan znova razlagati, da Andreja ni vech, da je sama za vse. Poslovi se, na hodniku sproti pobere polno vrechko smeti, pred blokom jo vrzhe v smetnjak in odhiti nazaj v sluzhbo.

Pred pisarno postoji, ne najde kljuchev. Mrzlichno razmishlja, ali jih je mogoche pustila pri mami. Spet nazaj v avto in she enkrat na drugi konec mesta.

Konchno spet stoji pred maminimi vrati, zaklenjena so, pozvoni, nihche ne odpre, pozvoni pri sosedi. Na vratih se pokazhe mlado dekle, pove, da je shla mama z njenim dedkom na kavico. V tistem trenutku se spomni, da je imela kljuche v rokah, ko je odhajala iz stanovanja. Drzhala jih je v isti roki kot smeti, kaj che jih je z njimi vred vrgla v smetnjak?

Steche do smetnjaka, pobrska in zagleda kljuche, nagne se in sezhe po njih, toda kljuchi zdrsnejo she globlje. V smetnjaku najde plastichno gajbico, stopi nanjo in jih skusha dosechi. Ko se sklanja, zavoha smrad, potem pa z grozo ugotovi, da tudi sama smrdi. Kljuche vidi, a jih ne dosezhe, le nekaj centimetrov ji manjka. Med smetmi najde plesnivo kitajsko palchko, jo zatakne za obesek ter kljuche pochasi in previdno dviguje. Konchno drzhi kljuche v rokah, oddahne se.

Avto ima nekam chuden zvok, pomisli, nato pa odbrzi nazaj v sluzhbo, a kot nalashch na vseh krizhishchih svetijo rdeche luchi. Pri zadnjem se ozre v izlozhbo lokala z veliko reklamo Ugodno odkupujemo zlato.

Ob shtirih zapre rachunalnik, se pozdravi s snazhilko in odide proti parkirishchu. Obrne kljuch, avto ne vzhge, vnovich poskusha, vechkrat, brez uspeha.

Avto pusti na parkirishchu in teche na mestni avtobus. Peljejo se mimo pokopalishcha, v trenutku se odlochi in izstopi. Danes bi imel Andrej rojstni dan. Prizhge svechko, strmi v marmorno ploshcho.

»Povej mi, kako naj zhivim brez tebe?!« ga poprosi.

Odgovora ni, je le svecha, ikebana in izklesane chrke. Z naslednjim avtobusom se odpelje domov.

»Mami!!!« ji hchi z nasmehom in knjigo v rokah odpre vrata. Sin ima v rokah sendvich, drobtine padajo vsepovsod, a ji ni mar. Objamejo se, pove jima nezgodo z avtom.

V kopalnici se preobleche, ugotovi, da je kosh za perilo poln. Prala bo zvecher, ko je cenejshi tok.

Hchi pred televizorjem chaka na Infodrom in Nezho; tudi sama bo novinarka, pravi; sin sestavlja dvigalo iz lego kock. Za vecherjo speche palachinke.

Otroka spita, sama nezainteresirano zre v zaslon. Slike se vrstijo, a jih ne vidi, ves chas ima pred ochmi pokvarjen avto. Le kje naj skrpa denar za novega? Andrej je vedno govoril, da se je treba boriti s tistim, kar imash. Takrat se na zaslonu pojavi reklama o odkupu zlata.

Nenadoma vstane, gre v spalnico po shkatlo z nakitom. Vsebino strese na kavch, skrchi noge in zachne odbirati. Dela dva kupchka: na prvega zlaga stvari, od katerih se ne zheli lochiti: svoj zarochni prstan, Andrejeve manshetne gumbe, njegov porochni prstan, verizhico, staro tetino zapestnico v barvi zrelega zhita. Na drugem, vechjem kupu se znajdejo zlata darila prijateljev, sorodnikov, tudi sodelavcev. Roki zadrhtita, ko vse to strese v polivinilasto vrechko in potisne v torbico. Prvi kupchek pa nezhno polozhi nazaj v shatuljo.

Malo postoji, nato odpre vrata Andrejeve omare. V njej je she vedno nekaj njegovih oblek. Pozna ta vonj, vdihava ga, spomini jo omamijo. Na dnu omare zagleda njegovo pizhamo, obleche se vanjo, velika je, prevelika, a tako udobna.

V kopalnici vkljuchi pralni stroj, pogasne luchi in se vrne v spalnico. Skupna postelja vabi, ulezhe se vanjo, skrchi se. Z rokami objema pizhamo, pravzaprav objema sebe; roke niso vech njene, zdaj so Andrejeve, tople, nezhne, pomirjujoche. Dozhivlja sanje, zhelja je neizmerna.

Le narahlo se zdrzne, ko v njeno samotno poletno noch priplava glas s postaje. Kolesa lokomotive enakomerno in neusmiljeno drdrajo refren: vlak odhaja, vlak odhaja, vsak vecher, vsak vecher!