Revija SRP 137/138

Lev Detela

 

MOJ NENAVADNI STRIC IKI

Spomini na misleca, psihologa in pisatelja Martina Kojca

 

Che zaprem ochi, preshinejo temo v notranjosti glave slepechi bliski in zhareche kroglice. Vse migota in valovi v tisocherih razsezhnostih neulovljivega chasa, ki se siplje iz pozabe na pokrajino in njene ljudi. Iz polteme spomina zachne nenadoma sredi drobnih srebrnkastih iskric podzavesti vstajati visoka postava mojega nenavadnega strica Ikija, ki je shirshi javnosti znan pod imenom Martin Kojc.

Spomin me zanese dalech nazaj v chas druge svetovne vojne. Takrat, sredi leta 1944, ko nacisti mojega ocheta odpeljejo v koncentracijsko taborishche Dachau, se zatecheva z mamico iz Ljubljane v nasho druzhinsko hisho v Sredishchu ob Dravi. Tu se prvich kot petletni otrok srecham z zame zelo nenavadnim stricem.

Stric se skoraj vedno mudi v prostorni sobi, ki ji pravimo salon. Tam na velikem temnem pisalnem stroju pishe knjige, kot mi pripovedujejo odrasli. V salon zelo redko zaidem. Zame je to poseben, zaklet in nerazumljiv prostor, v katerega lahko vstopijo le izbranci.

Vrata v ta chudni svet se nenadoma na svechan nachin odpro ob bozhichu 1944. Zhe ves dan se mi zdi, da se dogajajo nenavadne rechi. Pozno popoldne zagospoduje po vsej hishi neizprosna tishina. Po nestrpnem chakanju in prichakovanju nechesa nenavadnega se iz daljave oglasi zvonchek. Na pragu salona stoji nenavadni stric s srebrnim zvoncem v rokah kot bozhichek sredi lesketajoche se svechave, ki jo sipljejo po prostoru nemirno utripajoche svechke na bozhichnem drevesu.

Pod pisanimi trakovi, najrazlichnejshimi obeski in okraski so polozhena razlichna darila. Zazdi se mi, da se nahajam v veliki pravljici. Moj praded, sredishki sholski ravnatelj Anton Kosi, me vzame k sebi na kolena, ko na klavirju zaigra lepo bozhichno melodijo. Stric Iki se veselo smehlja in mi govori nerazumljive besede. Ta vojni bozhich je prvi bozhich, ki ga zavestno dozhivim. Je najlepshi bozhich mojega zhivljenja.

Za petletnega otroka je namrech she vse pravljichno in charobno. Stric Iki je zame pravi charodej. Samosvoje nedostopen zhivi v salonu v svetu nerazumljivih knjig in misli. Ni chudno, da se mi pojava nenavadnega strica zarishe globoko v podzavest in postane nekakshen arhetip, ki je povezan s skrivnostnimi magichnimi dogodki.

Mnogo let zatem, ko kot shtudent slavistike na ljubljanski univerzi objavim moje prve kratke proze v tedanji reviji Mlada pota, mi stricheva podoba sluzhi kot odskochna deska v sicer popolnoma preoblikovano fiktivno pripoved, ki sem jo poimenoval Pot med ljudi. Majhen dechek zhivi brez matere v tezhkih socialnih razmerah pri ochetu pijancu in surovi teti. Ima eno samo zheljo. Rad bi se igral kot njegovi vrstniki z igracho – avtomobilchkom. Je zhalosten in osamljen, ker mora zhiveti brez igrach ... Zhe v prvem stavku omenjene chrtice povem, da se dechkov oche, ta »nekdanji mistichni VELIKI MAGISTER, mojster chrnih znanosti, ... v novih okolishchinah ni znashel.« (Mlada pota, sht. 6, letnik VIII. – 1959 / 1960, str. 337 -339).

Na ta nachin se mi je stric zarisal v spomin, ko sem she bil predsholski otrok. Zdel se mi je popolnoma drugachen od drugih ljudi, kot da zhivi izven konkretnega chasa in ni vkljuchen v obdajajocho ga okolico.

Kmalu po koncu vojne leta 1945 je v znamenitem salonu priredil tudi prva hipnotizerska zasebna srechanja s sredishkimi znanci in prijatelji, saj na kakih javnih prireditvah v novih komunistichnih druzhbenih razmerah ni mogel nastopiti. Na teh srechanjih me je vedno znova presenetil z vznemirljivimi parapsiholoshkimi eksperimenti. Nastopil je kot hipnotizer, ki zna prestaviti izbrane osebe v popolnoma nova stanja. Enega od hipnotiziranih je pripravil do tega, da je z nevidno metlo pometal po tleh smeti, ki jih sploh ni bilo. Drugega je pahnil v transcendenchni svet, kjer je hipnotiziranec gasil pozhar, ki je v njegovi umishljeni predstavi ogrozhal celotno hisho.

Iki se je na veliko ukvarjal s problematiko spreminjanja stanja zavesti. Menil je, da je pravilno uporabljena hipnoza lahko velikokrat koristna, saj na primer pri bolniku zmanjsha bolechino, nesrechnim pa med drugim sugerira obchutek sreche. Vchasih pod vecher se je s svojim posinovljencem Dushanom Moshkonom in zheno Tonchko pogovarjal tudi o spiritizmu in okultizmu, jaz pa sem ga z odprtimi ochmi in s strahom poslushal. Na veliko je na primer razglabljal o telekinezi in zatrjeval, da lahko z mislijo prestavish ali premikash po zraku najrazlichnejshe predmete, kozarce, krozhnike ali pa celo cele hishe. Ko je imel pred drugo svetovno vojno psiholoshko posvetovalnico v Berlinu, se mu je baje posrechilo s hipnozo dvigniti neko zhensko, ki je bila dober medij, brez kakega podstavka ali druge pomochi v zrak, kjer je otrpla kot trda deska sama od sebe lebdela v prostoru in plavala po zraku. Kmalu nisem vech vedel, kaj so sanje in kaj je resnica in dolgo nisem mogel zaspati.

Poseben odnos je imel Kojc tudi do zhivali, she posebej do kokoshi. Vechkrat me je, ko sva stala na dvorishchu in krmila kokoshi, vprashal: »Le kaj zdaj misli ta petelin?« Tudi petelina je znal hipnotizirati. Postavil se je pred njega z belo kredo v roki in jo na hitro zavrtel pred petelinovimi ochmi. Zhival je v hipu otrpnila in negibno kot kip popolnoma urochena stala pred stricem.

Krmljenje kokoshi, pishchancev in rac je bilo za Kojca pravi ritual. Z zhivalmi se je slishno in neslishno pogovarjal, jih obchutil kot chloveku enakovredna bitja. Njegovo vprashanje »Kaj misli zdaj petelin?« ni bila prazna shala, temvech izraz obchutka, che ne celo obchudovanja nekega drugega izvenchloveshkega zhivljenja, ki mu ni odrekal samosvoje duhovne substance.

Zhivljenje je bilo v Sredishchu tik po vojni she zelo ruralno. Race, gosi, krave, konji, ovce, prashichi, zajci in kunci so si delili z ljudmi zhivljenski prostor sredi shiroke panonske pokrajine ob Dravi. V poznejshih letih, ko sem kot dijak in kot shtudent prihajal iz Ljubljane ob pochitnicah v Sredishche, se sprva glede zhivljenskih pogojev kljub komunistichnim posegom v javno in zasebno zhivljenje v dushah ljudi ni kaj dosti spremenilo.

Stric je velikokrat sedel v salonu pri pisalni mizi in na starem amerishkem pisalnem stroju snoval svoje nove knjige in chlanke. Ker v Sloveniji ni imel zalozhbe in mozhnosti za objavo svojih spisov, je pisal kar v nemshchini, saj so mu v tujini zhe pred drugo svetovno vojno na Nizozemskem objavili v nemshchini publikacijo Pot k srechi (Der Weg zum Glück). S svojo pred vojno sprva v nemshchini in leto zatem v slovenshchini objavljeno knjigo uspeshnico Uchbenik zhivljenja je skushal neozaveshchenega sochloveka voditi iz spon ujetosti v negativna in travmatichna razpolozhenja v novo pozitivno ozaveshcheno zhivljenje. Skozi samorazmishljanje se je nerazumljen v shirshi okolici samorastnishko prebijal v zavestno iskanje dushevnih vrelcev mochi v chloveku samem. Vsega tega takrat kot otrok in dijak she nisem prav razumel. Stric se mi je pach zdel samosvoj in chuden, toda bil mi je tudi pravi zhivljenski tovarish in vzgojitelj.

Skupaj z njim sem opravljal najbolj vsakdanje, toda vazhne stvari, kot jih zahteva obichajno praktichno zhivljenje. Posebna in ne prevech lahka naloga je bilo na primer sekanje drv in zlaganje polen na skladovnice, kjer so pripravljena chakala, da jih uporabimo pozimi po vseh sobah v pecheh kot kurjavo. Na starih kolesih sva vozila oziroma vchasih tudi pehala vreche zhitnih zrn v oba tedanja sredishka mlina, v Zadravchev paromlin in Vargazonov mlin z oljarno. Zelo velikokrat pa sva morala iz razlichnih razlogov tovoriti zrnje celo na Hrvashko v mlin na Preseki ali v tedaj she obstojeche lesene mline na cholnih na Dravi. Stric mi je ob teh postoritvah rad tu in tam zaupal kakshno filozofsko misel, na primer, da nas zunanji videz vara in smo neumni suzhnji nashih predsodkov in umishljij. Menil je, da je materija, ta nesrechna snovnost, v katero smo navidezno ujeti, samo nasha lazhna predstava, ker je vse, kar nas ohranja in povzrocha, da smo, duhovnega znachaja. Chlovek se mora opreti na transcedentno v sebi in se prebuditi v novo zhivljenje, pri chemer mu pomaga Prasila, ki oplaja vse vesolje.

Takrat ga nisem razumel. Moj oche, biolog, botanik, dialektichni materialist in darvinist, mi je she leta 1958, ko sem zhe maturiral, rekel, da stric nima prav. Njegovo zanikanje materije in sklicevanje na absolutni idealizem je navadno sharlatanstvo, ki omalovazhuje vse objektivne dosezhke realne znanosti. Martin Kojc me samo moti pri mojem razvoju, kot me Edvard Kocbek, ki ga imam verjetno za svoj idol, zavaja na napachna pota pri odlochilnih druzhbenih in literarnih vprashanjih in spoznanjih.

Dokler nismo z agrarno reformo izgubili vseh nashih vinogradov, sem s stricem Ikijem ali teto Tonchko vechkrat zahajal v gorice, na Kog, Vodranski vrh ali v Brezovshchak. Vedno je bilo dovolj skrbi pri delu s trto ali v kleteh, kjer je v velikih sodih zorelo vino ali pa se delal kis. Poleg tega smo na travnikih, na primer v Osishchecu, sushili tudi ob obeh zadnjih koshnjah, otavi in otavichu, seno, »zobachkali« travo, jo nakladali na vozove s kravjo ali volovsko vprego. S stricem Ikijem sva velikokrat ob teh postoritvah ostala sama na travniku. Od vsepovsod je puhtel vonj po pokosheni travi. Sonce je sijalo chez blizhnje njive in obdravske loke, ki so se shirile proti hrvashki meji pri Trnovcih. Vechkrat je menil, da mora vsakdo, kljub njegovim naukom, iskati lastno pot, vendar je pri tem potrebno, da pri vseh stvareh oziroma pri vsakem dogodku, tudi che je she tako neprijeten, skusha ohraniti obchutek, da je vse, kar se dogaja, v osnovi dobro in pozitivno, cheprav tega mogoche she ne moremo doumeti.

»Mene bodo razumeli shele chez sto ali tisoch let,« nam je vechkrat rekel. »Zhivljenje je velika skrivnost. V to je treba verjeti.«

Z mano kot otrokom se sploh ni znal pogovarjati. Ponavadi mi je zastavil komichno surrealno vprashanje »Si ti shpanski princ?«, nakar sem mu v nekakshnem nenapisanem ritualu odgovoril: »Ja, sem shpanski princ!« Ob teh mojih besedah, ki so mi povzrochale tesnobo v srcu, se je stric gromko zasmejal in zaklical: »Seveda, shpanski princ si!«

Stric je ljubil filme in kriminalne romane. V nasprotju z mojim ochetom, ki mi je pridigal, da filmi pokvarijo znachaj, je bil v teh stvareh popolnoma liberalen. Ob sobotah sva se ponavadi odpravila v blizhnji sredishki kino, ki se je nahajal v nekdanjem katolishkem domu Orlov. Ogledala sva si vse, kar je prishlo na program, od sovjetskih socialistichnih herojskih propagandnih filmov v prvih letih po vojni in najrazlichnejshih amerishkih kavbojk druge ali tretje kategorije, che so zashle v sredishko kinodvorano, do osladnih komedij, detektivk ali jugoslovanskih partizanskih filmov.

Rad je bral predvsem nemshke kriminalne romane, ki mu jih je teta Marica, sestra njegove zhene Tonchke in moje babice – omice Ele, prinashala iz Gradca, kamor se je porochila po prvi svetovni vojni. Vechkrat mi je rekel, da se iz kriminalnih romanov lahko veliko nauchimo. Iz njih shele spoznamo, kaj je pravo zhivljenje.

V Sredishchu stric Iki pravzaprav ni imel pravih prijateljev. Zhivel je v svojem druzhinskem krogu, odmaknjen od obichajnega sveta, popolnoma predan svojim nalogam z zheljo, da bi ljudem pokazal pravo pot v pozitivno obchutenje zhivljenja, kar vodi chloveka k osebni srechi pa tudi v vzajemnost s shirsho skupnostjo.

Edini, ki se je v Sredishchu zanimal za stricheva razmishljanja in pisanje, je bil pokojni legendarni sredishki zhupnik Leon Bozhich iz krizhnishkega reda. Vechkrat je prishel k nam na obisk in potem s Kojcem na veliko razpravljal o Bogu in svetu. Stricheve ideje se niso popolnoma skladale s krshchanstvom, vendar je oba sogovornika povezovala skupna vera v nadmoch duha nad materijo in obchutek, da nad vsem gospoduje nekakshna chlovekov razum presegajocha energija, ki jo je Kojc imenoval Prasila. Vechkrat mi je prikazal Kristusa kot skrivnostno pojavo, ki je premagala materijo. Predstavil mi ga je kot charodeja, ki je hodil po vodi, znal iz nicha nasititi lachne in ki je vsepovsod delal chudezhe.

Spominjam se nekega popoldneva v njegovem salonu, ko mi je rekel: »Tudi ti lahko premagash materijo, saj v resnici sploh ne obstaja, ker je vse samo duh in je snovnost le lazhna utvara, tega pa zaradi nashe nepopolnosti in zaradi omejenosti nashih chutov ne doumemo«. Menil je, da nas videz vara in bom lahko tudi sam, che pridem v svojih spoznanjih in samoizpopolnjevanjih tako dalech, da mi bo jasno, da je vse duh, hodil kot kak vrach ali shaman skozi zid ali zaprta vrata, kot je prishel Jezus po smrti in vstajenju k svojim uchencem skozi zaprta vrata in je nastal preplah. Spominjam se, da sem se po teh strichevih besedah nekega popoldneva zachel zaletavati v zid z zheljo, da premagam materijo in konchno prestopim v resnichni nadsvet, vendar se mi moj poskus, razen da sem si potolkel kolena, pri bozhji volji ni posrechil.

Pozneje, ko sem po vech desetletjih odsotnosti spet prishel na obisk v domacho sredishko hisho in je bil stric Martin Kojc zhe dolgo chasa mrtev, se mi je vchasih ponochi, ko sem popolnoma sam spal v razmeroma obsezhnem poslopju, zachelo dozdevati, da me bo stric nenadoma kot duh obiskal in mi spet zachel pripovedovati nenavadne stvari, ki jih je raziskoval vse zhivljenje. Zazdelo se mi je, da v veliki hishi strashi. Kot da se po njej sprehajajo duhovi in mi ne dajo miru. Toda morda so bili to samo sunki vetra ali shum z blizhnje ceste pri hishi. Spomnim se, da mi je teta Tonchka nekoch pripovedovala, da je kmalu po Kojchevi smrti imela nenavadno dozhivetje. Njena postelja se je sredi nochi grozljivo zatresla. Zachutila je, da se je okrog nje zgostila samosvoja energija, ki se je na chuden nachin pretakala proti njeni postelji. Zazdelo se ji je, da jo je obiskal pokojni mozh. Prestrashena je zavpila: »Iki ven!«, nakar je bilo v hipu spet vse tiho in mirno.

Najlepshi so bili izleti s stricem Ikijem v blizhnji hrvashki Chakovec.Tam sva morala v razlichnih trgovinah in na zhivilskem trgu nakupiti razne predmete, ki smo jih potrebovali v gospodinjstvu, nakar sva s stricem pred odhodom vlaka, ki je vozil iz Chakovca do Maribora preko Sredishcha, narochila v kolodvorski restavraciji tako imenovani pörkölt. Po strichevih besedah je bila to posebna vrsta golazha, ki ga znajo na odlichen nachin pravilno pripraviti samo Madzhari. Ker sem si ob eni takih prilozhnosti nalomil prevech kosov kruha v dobro jed, me je stric pouchil, da se ne more zbasati celotnega kruha naenkrat na krozhnik, temvech se nalomi po pravi meri samo dva ali tri kose oziroma grizhljaje, kar popolnoma zadostuje. Ob neki drugi prilozhnosti, ko smo se ob devetdesetletnici moje prababice Marije Kosi fotografirali na skupni druzhinski sliki, me je pokaral, ker sem ob tako svechanem dogodku vtaknil levo roko v hlachni zhep. Ja, kaj bi rekli danashnji politiki ob Kojchevih navodilih za tak pravilni bonton, saj velikokrat na skupnih fotografijah ne drzhijo le rok v zhepih, temvech se pachijo na shtevilne druge neprimerne nachine in pozhvizhgajo na ljudstvo, ki jih je bojda izvolilo v njihove funkcije.

Nekega dne je stric pri opravkih na dvorishchu izgubil porochni prstan, ki mu je ogromno pomenil. Vech ur je nesrechno taval po dvorishchu in iskal izgubljeno dragocenost. Pozno popoldne sem med igro na vrtu med racami in kokoshmi nenadoma odkril globoko v travi strichev izgubljeni prstan. Ponosno sem mu ga nesel v salon. Stric je bil ob moji najdbi presrechen. Zahvaljeval se mi je kot majhen navdushen otrok in me nagradil z zame takrat bogato vsoto dinarjev. Ko sem se zhe odstranil v drug del hishe, je pritekel za mano in mi vtaknil v zhep she en zajeten kos denarja.

V stricu je bilo namrech nekaj zelo velikodushnega. Imel je nekakshen poseben humor, s katerim je tudi v trpkih trenutkih nashel pot naprej in navzgor k sebi in k srechi in svetlobi. Poleg tega mu trgovinarstvo in materializem, ki obremenjujeta in zasuzhnjujeta modernega chloveka, nista prav nich pomenila. Srechen je bil ob najbolj enostavnih in obichajnih stvareh, ob krmljenju kokoshi in zajcev, ob poti v gozd ali na njivo. Poleg tega je bil velik gentleman z lepimi vedenjskimi nachini, na katere dandanes prevelikokrat pozabijo razvajeni sodobniki. Vsak dan je pohvalil kuharske spretnosti svoje zhene Tonchke, chetudi je morda zaradi tezhavnega gospodarskega polozhaja pripravila tudi najbolj skromno kosilo.

Na trenutke je postal vesel kot otrok. Enkrat nam je z najvechjim navdushenjem s posebno ceremonijo ob meshanju razlichnih sestavin, zachimb in olja pripravil liptavski sir, ki ga okrog leta 1950 sploh nismo poznali. Pri tem se je obnashal kot charovnik, ki ustvarja nekaj skrivnostnega in velikega. Zelo rad je, v nasprotju z drugimi druzhinskimi chlani, jedel »ljuto papriko«. Kot otrok sem ga obchudoval, ko je pri kosilu v grozo vseh drugih pojedel ribje glave s kostmi vred, chesh, da se mu ne bo nich zgodilo, ker ga ni strah, da bi se s kostmi zadushil.

Poseben ritual je bilo tudi strichevo kuhanje zhganja iz tropin, jabolk ali hrushk v skednju, ki ga je opravljal v nochnih urah. Vechkrat sem mu pri tem pomagal in mu prinashal tropine h kotlu in shkafom. Pri kuhi je ves chas poskushal pijacho, ki je v svetlem curku tekla v posode. Ob tem je postal vinjen in neprijeten. Spet me je vprashal, ali sem »shpanski princ«, in se zakrohotal. Ko sem mu na to vprashanje, kot je bilo potrebno, da se ne bi razjezil, pritrdilno odgovoril, je rekel, da sem dovolj inteligenten, cheprav sem bedak, ki she vedno ne razume, o chem razmishlja v svojih knjigah. Ves chas se trudi, da bi nam dopovedal, da je vse duh. Zato je snov in kar je z materialnostjo povezano, le nespametna umishljenost. Vsi skupaj naj bomo kar tiho, zakaj on ni napisal psiholoshkih knjig le v slovenshchini, temvech tudi v nemshchini, izshle pa so celo v holandshchini in jih bere, kot je izvedel, med drugim tudi kraljica Julijana. Toda komu to govori? Nihche od nas nich ne ve, zakaj drugache bi lahko shel vsakdo z glavo skozi zid, kot je shel Jezus pesh chez vodo, ne da bi utonil. Jezus je dobro vedel, da snov ne obstaja in je vse duh, ampak ti itak tega ne razumesh.

Ko sva se okrog leta 1951 s starima kolesoma vrachala iz vinograda na Kogu proti Sredishchu, naju je zajela huda nevihta. Popolnoma se je stemnilo. Grmelo je in strele so shvigale na vse strani. Ustrashil sem se, da naju bo zadela strela, in stopil s kolesa.

»Ne grem naprej, stric,« sem rekel.

 »Kaj se bojish? Chlovek se ne sme bati. Vedno je treba misliti pozitivno. Potem se ne pripeti nich slabega!«

Ob nochnem kuhanju zhganja se je seveda vedno znova zakrohotal: »Si ti shpanski princ?«

Toda zdaj sem mu nenadoma, ne vem, zakaj, trmasto odgovoril: »Ne, nisem shpanski princ. Sem turshki grof – in nich drugega.«

Stric je za trenutek zatrzal s svojimi ostrimi hipnotizerskimi ochmi in se potem zasmejal: »Haha, turshki grof. Pametna odlochitev ... Prinesi spet tropine!«

Nad Kojchevo pisalno mizo v salonu je visel poseben grb. Stric je poudarjal, da je potomec cheshke plemishke druzhine Chulekov ali Choulekov, ki se je pred avstrijsko-katolishkim protihusitskim preganjanjem cheshkega naroda umaknila sem na Shtajersko v skrivalnice ob Dravi, zato visi v njegovem salonu grb omenjene rodbine v chastnem okviru. Poleg grba Chulekov pa je bil na steni obeshen tudi grb avstrijske oficirske plemishke druzhine Liebezeit-Burgschwert, ki se je uveljavila v 19. stoletju v protiitalijanskih bojih avstrijskega cesarstva v Lombardiji in v katero se je omozhila moja druga stara teta Marica, hcherka mojega pradeda Kosija in sestra moje omice – babice Ele.

Zelo lepi so bili druzhinski sprehodi s stricem ob zheleznishki progi v hrvashki Macinec ali slovenski Ormozh. Stric se je na teh sprehodih zhivahno pogovarjal s posinovljencem Dushanom pa tudi z mano. Zapeti sem mu moral edino pesem, ki sem jo zaradi neposluha kolikor toliko obvladal, stric pa se je ob mojem predvajanju melodije »Travnichki so zhe zeleni« glasno nasmejal. Shli smo tudi na Pohorje od Rach po tesni soteski ob dveh ali treh takrat she ohranjenih mlinih. Ni bil posebno dober hodec. Tezhave je imel, che je moral iti chez ozko brv, ki jih je bilo v tistem chasu chez potoke she veliko. Bil pa je dober kolesar. Na kolesih smo se nekoch odpravili celo na izlet v hrvashko Zagorje do zanimivega neogotskega gradu Trakoshchan.

Pozneje, ko se je gospodarsko stanje izboljshalo, si je stric nabavil veliko tezhko motorno kolo in she pozneje tudi avtomobil. Njegovega prvega in popolnoma novega, na katerega je bil zelo navezan, so takoj zaplenili Nemci, ko so leta 1941 zmagoslavno vkorakali v Sredishche in kraj spremenili v spodnjeshtajerski »vechno nemshki« Polstrau. Z motornim kolesom se je navdusheno vozil vsepovsod po okolici chez drn in strn po opravkih pa tudi za shalo in razvedrilo.

Z bratrancem moje mame Dushanom Moshkonom sta se zelo dobro razumela. V vechernih urah sta vedno znova zhivahno razpravljala o pojavu letechih krozhnikov, ki so tedaj vznemirjali javnost. Pogovarjala sta se o marsovcih in shtevilnih nenavadnih pojavih, o okultizmu, shamanih, fakirjih, Indijancih, preseljevanju dush in podobnem. Kar doma sta uprizorila tudi pravo gledalishche. V zhivahnih razgovorih sta se vrtela po kuhinji in tako rekoch mimogrede oblikovala dramo V senci vesolja, ki jo je stric Iki pod imenom Im Schatten des Weltalls prestavil tudi v nemshchino. Isto snov sta hotela uporabiti kot scenarij za film, vendar zanimiva ideja ni bila uresnichena.

Stric Iki, ki me je dvakrat ali trikrat pred smrtjo obiskal tudi v Avstriji, saj v chasu komunizma nisem mogel prihajati v Slovenijo, me je zaznamoval s svojimi skrivnostnimi posebnostmi zhe kot otroka, vplival pa je name tudi kot pisatelja. V razlichnih oblikah so se njegove samosvoje misli pa tudi njegova posebna pojava vech ali manj fiktivno vpletle v nekatera moja besedila, ki sem jih napisal v slovenskem ali nemshkem jeziku. To velja tudi za mojo do sedaj zadnjo knjigo desetih kratkih proz, ki je pod naslovom Panonska elegija izshla konec leta 2017 pri celovshki Mohorjevi zalozhbi. V pripovedih Strah in sanje in Panonska elegija, ki je dala knjigi ime, je v spremenjeni in fiktivni obliki tudi nekaj odstavkov, v katerih se pojavi spomin na moja srechevanja s posebnim in zelo samosvojim starim stricem Martinom Kojcem.

Nenadoma se v mojem spominu spet odpro dolgo chasa zaprta sredishka vrata. Iz podstreshja, kjer se je skrival pred Nemci, se konec aprila 1945 prikazhe nenavadni stric Iki v gasilski uniformi z nerodno prishito rdecho zvezdo na kapi. Zdaj je postal za nekaj dni partizan, vendar usoda v novih druzhbenih razmerah njegovim proti uradnemu toku usmerjenim razmishljanjem ne bo posebno naklonjena. Toda vsemu nakljub se bo iz njegove delovne sobe, iz njegovega skrivnostnega salona, kljub mrkim chasom vsa leta do njegove smrti pogumno oglashal zven pisalnega stroja in nastajale bodo nove knjige, med drugim vzpodbudno filozofsko razmishljanje Prebujajochi se chlovek, ki sta ga nedavno prevedla iz nemshchine v slovenshchino Francka in pokojni Janez Premk.