Revija SRP 137/138

Josip Cimperman

 

MOSHKA CHAST

 

LOBANJA

 

Pred máno vrhu grôba lezhish,
Duhá nesmrtnega ti posóda,
Ozbiljne misli mi v dushi budish,
Ostanek Adamovega zaróda.

Kakóvo nosilo tebe teló,
In káko si nékdaj imé nosila,
Povedati ne umeje nikdó,
Posvčtna je druzhba náte zabila.

Naj mármorjev spomeník ti stal,
Naj krizh lesén je na hribci grôba,
Lehkň, da vihar ga razdejal,
Lehkň, da je zgrudila ga trohnôba.

O zhitji se tvojem izgubil sled,
Na vsa vprashanja molché se smejesh;
Po volji tebi je stvarstva red,
Naj sneg te krije, naj v solnci se grejesh.

Posóda skrivnóstna, lčhko tí
Prepróstemu duhu si bila sédezh,
Chast národu lčhko svoje dní,
Ko nosil te oblasten je védezh.

Lehkň ti gospod svobode bil sin,
A lčhko tudi zatiranec suzhen,
Zatrt ubozhec, ohol bogatin,
Molchčch samotár, jezíchnik druzhen.

Vse, kar ponujal ti chas in dajal,
In kakershnokoli si chast iméla,
Vse chas je zopet odvzel kakor dal,
In sáma bodesh skoro sprahnéla.

Bil davno zhe grňb je tvoj kopan,
A kmalu vsprejme zemlja she mene,
Takrat se ozdravim vseh zhgóchih ran
V naróchaji hladnem grude zelene.

 

 

JETNIKOVA TOZHBA

 

Krog mene jeche zid teman,
Zhivljenja blishch mi je zastrt,
Obup druzhník moj noch in dan,
Reshníco bi pozdravil smrt.

Kakóv sem vendar storil greh,
Da v bedi tej se pokorím?
Da sebi stid, ljudem zasmeh,
Zhigósan in preklet zhivím?

»Trpi voljnó za greh storjen!«
Nedolzhnik, ti si kazni próst?
Oj, chesto greh je oproshchen,
In s trnjem plati se krepóst.

Iskŕl naj greha v vésti jaz,
Odgovora bi ne dobil,
Srcá mi ne pretresa mraz:
Mirán bi kupo smrtno pil.

A strog usódin je ukrčp:
»Razpŕd pochasen gledaj svoj,
Za sklępom ti otrpni sklčp,
Po kaplji v srci kri zastoj!

Zaprl za tábo se je svét:
Drgôchi v peklu bolechin,
Doklčr v tihotnem bégu lét
Na zemlji vgasne tvoj spomin!

Kar vroche nékdaj ljubil tí,
Odtrgal tebi chas plenčch,
Pokôpal vse za zhive dní:
Slepil duha je sčn mamčch!«

Kaj tozhim tebi, gluhi zid,
Nezgode moje trd svedok?
Odvzel s temó si męni vid,
Tozhbŕm se roga tvoj obok.

 

»Memento mori« mi glasnó
Utrěp oznanja mirnih zhil:
Smiluj dobrotno se nebó,
Moréchih spasi mene sil!

Odlęti jeche mi zapah,
Zdrobite spóne se tezhké!
Pogňltni grňb me – njega mah
Zagrni s truplom vse gorjé!

 

 

MOSHKA CHAST

 

Poredkoma se moja struna glási,
Miruje v dushi pevska vsa krepóst,
Ozbiljni so priblizhali se chasi,
Izginila mi zláta je mladóst.

Kar v prsih nádej sem gojil cvetóchih,
Najlepshim hitro je odpadel cvét,
Kar zhelj redil, srcé povzdigujóchih,
Izpolnil chas jih malo tekom lét.

Minulost kazhe męni grôbe sáme,
Pokôpal vánje sem za upom up,
In kaj ostalo je v teshílo záme?
Spomin ob vseh izgubah, bridki strup!

Hrepęnel sem koristiti ochini,
Iskreno ljubil vselej národ svoj,
Njegova srecha – zvezde luch v vishini –
Oziral nánjo se je pôgled moj.

Mladóstno vnet vresnichiti sem vzôre
Visoke zhelel svojega srcá,
Zhivljenje mi zaviralo napôre,
Peruti mi zvezalo je duhá.

A duh moj, ôrlu drznemu soroden,
Ne kloni se, chetudi je potrt,
Znachaj ponosni vedno mu svoboden,
Prostóst je gęslo njemu ali – smrt!

Naj srecha níkdar ne obsije mene,
Da svojo bi prostó razvijal moch,
Tozhbé ne poshljem mile v svét nobene,
Trpína me obsénchi smrti noch!

Hudó je, kakor zhívi ogenj peche,
Zatirati si voljo in zheljé,
A pôtok nam zhivljenja v vechnost teche,
Naj struge so shiroke, naj tesné.

Slab mózh je res, ki strashi ga usoda,
Ko srecha solnchni mu zastré obraz:
S solzámi se ne priborí svoboda,
S srchnóstjo hochem k nji prispeti jaz.

Naj tudi nimam je nikjer zaslómbe,
In strashi naj zhivljenja me vihár,
Naj gledam sreche svoje katakómbe,
Moshtvó se ne omáje mi nikdár.

Mirŕn v bodóchnost zrem in neoplashen,
Povzdigni ali tréshchi me v propast,
V zhivljenja vihri se borím nevstrashen,
Prňst ali suzhen moshko reshim chast!

 

 

 

 

JOSIP CIMPERMAN (1847, Ljubljana – 1893, ibid.), pesnik, prevajalec. Iz skromne meshchanske druzhine kmechkega porekla, s trafiko na Zhabjeku (Prule). Ko je z izjemnim uspehom konchal ljudsko sholo (1859), je zbolel (ohromitev nog, pozneje delno she rok). Kot invalid na vozichku se je izobrazheval le she doma; ob pomochi prijatelja gimnazijca Ivana Gornika (pozneje uradnik; Josip mu je posvetil 12 sonetov) se je uchil gimn. predmetov, antichnega, slovenskega in nemshkega slovstva, ital., franc., angl. jezika. Izdal tri zbirke: Pesmi (1869), Rosen und Disteln (1873; v nem.), Pesmi (1888). Prvo zbirko je posvetil dobrotniku E. H. Costi (politik, znan po uroku Levstiku »krepne naj, pes«, sam pa je »krepnil« dosti prej in mlajshi, od vech bolezni); pomagali so mu tudi Bleiweis, Voshnjak, Tavchar, Levstik idr. Iz nem. prevajal zgodovinarja P. Radicsa in A. Dimitza, za »Dramatichno drushtvo« igre in operne tekste; bil korektor LZ in sourednik revije Slovan. Po materini smrti (1884) selitev na Poljane, skupaj s sestro Marico, ki je do konca skrbela zanj.

Prvi dve pesmi je objavil leta 1865; kmalu je bil znan in cenjen, Pesmi II je ob izidu kritika obilno hvalila, zhe moderna (Kette) pa je zavrachala »Stritarjeve epigone«, t. i. formaliste, katerih idejni vodja je bil Cimperman (Funtek, Medved, Opeka – snovali so slovensko varianto parnasovstva). Poslej je v lit. zgodovinah le bezhno omenjan, v antologijah prezrt (le neznatna trikitichnica v Menartovi Iz roda v rod, 1969), mlajshim rodovom znan kvechjemu po Shalamunovi Dumi 1964 (cit. »dezhela Cimpermanov«). Vendar je njegov pomen vechji od teh »lahkotnosti«, nekako v smislu, kot ga nakazhe Ivan Grafenauer v korektnem chlanku o njem, kjer o njegovi zreli poeziji pravi: »… formalno jo oznachuje podrobna dotiranost po jeziku, metru in rimah (pravih, chistih), idejno pa trdna, nezlomljiva mozhatost, s katero je pesnik junashko prenashal trpljenje (Moshka chast), chustveno odpor proti vsakrshnemu igranju s chustvi, vsakrshni mehkuzhni solzavosti, celo proti neposrednemu izrazhanju pravega, resnichnega chustva. Zato je vzljubil v teh letih posebno obliko soneta … (…) Ta C.-ova poezija, idejno krepka, trpka, chasih nekoliko hladna …« (cit. SBL). Jezikovno mojstrske so tudi njegove pesmi v nemshchini (zanimiv cikel Satyren, v njem npr. sonet z ironijo abderitstva; tudi cikel slovenskih satirichnih sonetov Sature). Peter Radics ga je predstavil v zapisu Der Musensohn im Rollstuhl v knjigi Anastasius Grün (Leipzig, 1878). Kritichni pridrzhki glede njegove poezije sicer niso neutemeljeni (neizvirnost, retorika), a nekaj refleksivnih pesmi v zasnovi parnasovstva (pomembna smer, z njo so startale Nobelove za lit., Sully-Prudhomme) pomeni nadchasovno vrednost.

 

Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich