Revija SRP 137/138

Jolka Milich

 

BREZ FILTRA –

SEVEDA Z VSEMI USEDLINAMI

 

med prebiranjem starih ali sprotnih chlankov, pisem, sporochil, ki so pritegnili mojo radovednost ali zanimanje.

 

1.

O popravljanju imen

 

Trzhashka profesorica je nedavno naslovila Slovlitu to pisemce: Vrnitev izvirnih imen in priimkov. Nekje drugje je bilo tudi recheno, naj ji damo roko podpore pri teh in podobnih prizadevanjih, saj gre v bistvu za to, da naredimo tudi Slovence bolj vidne, ne samo slovenshchino. Torej ji ugodimo in preberimo, kar je napisala:

 

From: Elena Cerkvenic <elenacerkvenic@gmail.com>

To: slovlit@ijs.si

Date: Sun, 10 Dec 2017 10:36:35 +0100

Subject: UVELJAVITEV PO ZAKONU IZVORNIH SLOV. LASTNIH IMEN IN PRIIMKOV.

 

Skupina, ki je pred nekaj meseci, nastala na facebooku, podpira akcijo za povrnitev izvornih oblik imen in priimkov, ki so bila poitalijanchena v obdobju fashizma. V ta namen vabi medije, da redno in preko primerne, temeljite medijske politike, motivira obchanke in obchane vseh generacij predvsem mlajshih generacij, za uveljavitev slovenskih izvornih lastnih imen in priimkov, ki so bila med fashizmom spremenjena v poitalijanchene oblike in za vzpodbujanje k motivaciji sosede, prijatelje, kolege, svojce. Pri tem namenu so nadvse pomembni vplivi politike. Vabimo, da si za to akcijo prizadeva politika v prvi vrsti. Po zakonu imamo obchanke in obchani pravico, da ponovno uveljavimo slovenske izvorne oblike nashih imen in nashih priimkov, ki so nam bila spremenjena v italijanske oblike. Poitalijanchevanje lastnih imen in priimkov nashim ljudem, ki je bilo sistematichno izvajano s strani fashistichnega rezhima na nashem obmochju, je bila unichujocha in nasilna modaliteta, preko katere so bili fashistichni nameni sledechi: izruvanje nashih slovenskih korenin s teritorija, unichenje in tlachenje dostojanstva nashega slovenskega naroda ter unichenje in tlachenje dostojanstva nashega slovenskega jezika. Naj mediji redno javno seznanijo bralke in bralce, poslushalke in poslushalce, o pravici, ki jo po zakonu imamo, naj bralke in bralce, poslushalke in poslushalce redno in temeljito informirajo o potrebnem postopku in naj jih redno in skrbno informirajo, da vsa navodila za izpopolnjevanje proshnje in she dodatne informacije lahko dobijo na Prefekturi v Trstu. Motivacijo obchank in obchanov lahko vzpodbujamo edinole ob ustrezni politichni volji in ob ustreznih medijskih politikah. V odnosu do navedenega aspekta ima nashe slovenstvo pravico, da je vidno, otipljivo in zhivo.

Elena Cerkvenich

 

 

Dan kasneje pa je dodala she, kar pishe tu spodaj:

 

Date: Mon, 11 Dec 2017 16:45:45 +0100

Subject: VRNITEV POITALIJANCHENIH IMEN IN SLOVENSKA FONETIKA

 

Zaradi pogostih odnosov, ki jih imamo vsi mi, Slovenke in Slovenci v Italiji, ki imamo slovenske priimke in slovenska lastna imena, znotraj italijanske vechinske komponente v mestu v raznih sluzhbah, katerih se posluzhujemo, bi morali mi sami, mislim, nasha skupnost bi morala poskrbeti, da bi italijanskim someshchanom, ki so na dolochenih delovnih mestih, znotraj zdravstvenih ustanov, zdravstvenih sluzhb, v bankah, na poshti itd. ponudili redne techaje slovenske fonetike. [...] To je moje mnenje, v tem je za nas problem, ki imamo slovenska lastna imena ali priimke, v kolikor v glavnem uradniki, osebje najrazlichnejshih sluzhb ne poznajo specifike slovenske fonetike. Njihovo nepoznavanje nashe fonetike izredno otezhkocha vse postopke in nam zaradi velike potrate energije in chasa ustvarja velike frustracije in obchutke nelagodja. To kar sem tu povedala, je striktno povezano s hotenjem ali nehotenjem posameznika po vrnitvi lastnega poitalijanchenega imena ali priimka, v slovensko izvirno obliko, v kolikor samo to dejstvo, da nas ne bodo po uradih in zdravstvenih sluzhbah razumeli, v kolikor ne razumejo fonetike nashih slovenskih imen in priimkov in bi mi ob tem dozhiveli velike frustracije in velika nelagodja, v kolikor bi mi

morali vsakich skrbno in potrpezhljivo vsakemu posameznemu uradniku chrkovati nashe lastno ime ali-in nash slovenski priimek. To nas tudi enostavno prisili, da si sploh ne zhelimo vrnitve poitalijanchenega priimka ali imena v slovensko izvirno obliko.

Elena Cerkvenich

 

Moj komentar:

Che odmislimo njen predlog, da si slovenski manjshinci onkraj nekdanjih meja sami nalozhijo (najbrzh brezplachno) vlogo jezikovnih inshtruktorjev italijanske nevedne vechine, sodi vse drugo zares med pametne nasvete. Shkoda, da ni bila gospa Elena bolj nagla s svojimi hvalevrednimi sugestijami. Che bi jih bil kdo vesel, bi to bila prav gotovo trzhashka ... zhiva legenda, prav tako profesorica, jezikoslovka, esejistka, publicistka in she marsikaj Lelja Rehar Sancin, ki pa je na zhalost, kot je sicer zhe novi obichaj na sploshno, nedavno umrla v visoki starosti, in glede tega (menjava ital. priimkov) si upam celo trditi, da je bila vsaj malce, che ne precej zagrenjena. Ona bi se ji prav gotovo pridruzhila in z njo glasno navijala za povrnitev izvirnih priimkov, cheprav bi se na tihem precej skeptichno sprashevala, ali je shtevilnim njenim sorojakom v Italiji sploh kaj do tega ali chisto nich. Zdi se, da njim zadostuje, da je slovenshchina na tablah in plakatih pa na cestnih signalih zelo vidna, in celo na dalech razvidna, oni sami pa chisto nevidni pod vechkrat (ne)spretno poitalijanchenimi priimki, kot da jih sploh ni in bi jih zategadelj lahko gladko zamenjali z ... italianissimi, to je s tistimi, ki celo samim sebi solijo pamet, da jim zhil ne omadezhuje niti kanchek slovanske alias drugorazredne krvi, saj kar v njih krozhi in klokota, je stoodstotno kvalitetno in she aseptichno za povrh, beri: niti malo kuzhno.

Ko to pishem, se sprashujem, ali bralci iz Slovenije sploh razumejo, o chem teche beseda. Najbrzh jim je malo mar vse to, kar bi moralo biti za nas Slovence v celoti ne samo zelo pomembno, marvech bistveno, je pa za tiste, ki jim je zlasti do varnosti in ljubega miru (torej po mozhnosti in brez potrebe nich ali zelo malo posebnih sprememb, ker so postopki she vedno precej tezhavni in stanje problematichno), ne povsem razchishcheno, saj nikoli ne vesh, kaj te lahko doleti, torej nasha parola je previdnost. Za tiste, ki vedo bolj malo ali nich o rojakih zunaj meja, je pa to malo manj ali malo vech kot shpanska vas.

Sem prav radovedna, ali bo gospa Elena Cerkvenich pridobila kakshnega resnega interesenta za menjavo priimka v prvotno obliko. Najbrzh je minilo zhe prevech chasa in so se ljudje nanje in na marsikaj nesprejemljivega na...vezali tako zelo, da jim je zhe priraslo k srcu. In ne kazhe pozabiti tudi, da ima strah she vedno zelo velike ochi, cheprav je bilo zhe davno dokazano, da je znotraj votel in zunaj ga nich ni. Pa vseeno rad strashi in bega ljudi. Bojim se, da se bodo tudi njena vzorno lepa prizadevanja kot davni trud marsikoga, vkljuchno z napori omenjene legendarne Lelje, izkazali za ... nichne alias za glas vpijochega v pushchavi. Ko smo se kmalu potem nekam poklapano pogovarjali o podobni temi v ljubeznivi kavarnici pod lipami, je neki shaljivec zabrundal: Kompanija, menjajmo muziko. Akademsko povedano neakademski raji: niso vech chasi za lepopisne formalnosti in jezikovne homatije. Ste mar pozabili, da zhe po vsem svetu, ne samo v mestu v zalivu ali v Sezhani, fantasti in zanesenjaki bedno zhivijo in navadno she slabshe konchajo? Kdo je za novo rundo sladoleda?

 

 

2.

Le nekaj vrstic o prvi svetovni vojni

 

Zadnja leta je vsepovsod veliko govorjenja in pisanja o prvi svetovni vojni. Tu na mizi imam vojni dnevnik Pa zbogom, junaki … Filipa Jurkovicha, inzhenirja in vojaka avstro-ogrske vojske. Zalozhila ga je RTV Slovenija, Ljubljana 2017, stane 15 evrov, za nekaj dni mi ga je posodil znanec, ki se je oglasil na desetminutni klepet. V knjigi je pustil tudi chasopisno stran, kjer novinarka Jana Krebelj v 7. valu koprskih Primorskih novic z dne 17. novembra 2017 porocha o njej. Naslov chlanka je povzela iz knjige: Moj Bog, kje si chloveshki razum, da se moramo tako ubijati ... Pod fotografijo pisca pa je dala spet njegov citat: »..., zakaj se tisti, ki imajo korist od tega strashnega klanja, sami med seboj ne bojujejo, preostali narod pa naj pustijo pri miru?« Medtem sem dodobra prelistala vso knjigo (360 strani) in marsikaj pretresljivega prebrala. Tudi o grozovitem spopadu z bajoneti in she o marsichem strashnem in hudem, zelo podobnem mesarskemu klanju.

Kar pa prav bode v ochi, navkljub neusmiljenjemu medsebojnemu ubijanju, da ne rechem iztrebljanju, ki je trajalo po vsej Evropi od konca julija 1914 do 11. novembra 1918 in spravilo pod rusho – pishi in beri – 8.700.000 ljudi med vojaki in civilisti, je pri tem ogromno pretezhno mladih osebkov, vech kot za shtiri Slovenije tako rekoch (podatke navajam iz spleta), pa vendar niso takrat pridelali chisto nobenega ... vojnega zlochinca. To je naravnost nepredstavljivo, ko pa teh zlochincev v drugi svetovni vojni kar mrgoli. In she v dodatnih kasnejshih bolj lokalnih vojnih spopadih. Saj jih ima zhe vsak zaselek, da se izrazim nalashch ironichno in paradoksalno, vsepovsod po nekaj. Je shlo med prvo svetovno vojno za drugachne, manj stroge in zdalech bolj popustljive parametre ali pa so se ... klali manj zavratno in krvolochno kot kasneje, malodane v rokavicah, kot v shportnih arenah, se pach drzhali strogo nekakshnih regelcev in posploshenih pravil? Skratka ... ne spominjam se, da bi koga med takratnimi zmagovalci metali s piedestala in ga postavljali pred tribunal in nato med odpadke zgodovine. She Cadorna, ki so ga obtozhevali, da je bil glavni krivec za poraz pri Kobaridu in nesposobnezh skoz in skoz, ki je brezchutno in za prazen nich zhrtvoval ubogo vojashtvo in pokrajino, je bil po vojni povishan v ne vem vech kaj, vem pa, da ima celo v Trstu svojo ulico, ne dalech od ulice drugega italijanskega generala (Armanda Diaza), ki je bil menda za mishjo dlako manj zanikrn in zakrknjen od Cadorne, a posmrtno se z ulicama nekako zhlahtata, nekje v blizhini trzhashkega znamenitega muzeja Revoltella. Le kako je uspelo udelezhencem in zlasti sprozhiteljem in voditeljem prve svetovne vojne, da se niso pozhivinili, kot so se shtevilni akterji druge? Oziroma, kako jim je uspelo v vojni vihri, ko je od vsepovsod med obstreljevanjem blazno treskalo in pokalo in je smrt grozila vsemu zhivemu, ko je zhe huda lakota redchila vrste in so vojashtvo zalezovale in oblegale same tezhave, da se ni ... ta in oni in she kdo zraven kratkomalo povampiril in se chloveshko nepovratno degradiral? In si brez vsake zadrzhanosti a pieno titolo prisluzhil vzdevek vojnega zlochinca, in kot tak bil tudi uradno obravnavan – brez najmanjshega upanja, da bi se kdaj lahko opral krivde?

 

 

3.

O zhivljenju in smrti

(Sem, ker sem bil)

 

V Delu (16. decembra 2017) je na celi strani – in memoriam – zadnje slovo, posvecheno velikemu igralcu Jerneju Shugmanu. Dokaj melanholichno berem del govora ravnatelja ljubljanske Drame Igorja Samoborja, ki je z njim dolgo let tudi prijateljeval in celo delil garderobo. Spodaj v posebnem porochilu pa so od tezhkega slovesa omenjene druge zhalne podrobnosti, med katerimi je tudi ganljivo, tako rekoch »na robu solz«, branje igralca Jurija Zrneca pesmi Molitev Edvarda Kocbeka. Pesem je tudi v Delu navedena v celoti. Vendar na zachetku – zhe spet! – z drobnim, a bistvenim, hudo zavajajochim pogreshkom za pravilno razumevanje Kocbekove misli. Navedla bom prvo kitico z napako, ki jo bom podchrtala:

Sem, / kar sem bil, / in vsakdo / me bo mogel / pozabiti.

 

Kocbek ni napisal kar, ampak ker. Filozofsko vzeto kar prepadna razlika, cheprav gre za spremembo ene same drobne chrke, in sicer samoglasnika e v a. In koliko ljudi je zhe bralo tako, na zachetku narobe, in si jo posledichno malce narobe tudi tolmachilo. Zadnji tak je bil letos oktobra v gorishkem Novem glasu doberdobski zhupnik Ambrozh Kodelja, ki je napisal o tej pesmi silno zanimivo premishljevanje, in pri tem sugestivno opisal davni spomin na prof. dr. Janeza Janzhekovicha, kateremu je kot shtudent podtaknil to pesem in chakal na njegovo reakcijo. Zelo sochna anekdota, vredna branja. Na ta napachni KAR namesto KER sem zhe pred kakshnim letom v Prim. dnevniku opozorila primorskega novinarja in publicista Martina Breclja, ki pa mi je to prej smrtno zameril, namesto da bi se veselil popravka. S tem sem ga hotela le opozoriti, da vchasih beremo kaj narobe, saj nismo nezmotljivi, in da zaradi tega lahko pridemo do zgreshenih sklepanj in zakljuchkov, to pa je zhiva resnica. Brecelj namrech, kot raziskovalec nekega politichnega zlochina – po mojem laichnem mnenju – nekoliko prenagljene ali neuchakane chudi, nam zelo rad servira dobre indice za kot skala trdne argumente in prave pravcate utemeljitve krivde, pa ni recheno, da so, saj nihajo she vedno na gugalnici skoraj obveznega dvoma: lahko so ali pa niso, resnobnemu videzu navkljub. In dubio pro reo.

Tudi Manca Koshir, ki nas zelo pridno celo uchi brati, je v neki svoji nedavni knjigi pogovorov z znanimi osebnostmi, ker rada v svoje spise dodaja kakshno pesem, ki jo je posebej pritegnila in jo nato chuteche komentira, podobno kot vsi trije zgoraj omenjeni zamenjala ker v kar. In Kocbeku, ki se v Molitvi sploh ne sprashuje, che se sploh kdaj, po tem, kar je bil, saj vse tako kazhe, da mu zadostuje bivanjska konstatacija, da je bil oziroma ker je bil, je pesem nehote in nevede delno le korigirala in potvorila.

Pa she koga bi lahko omenila, a v svojem papirnatem kaosu ne najdem listkov s podatki. Kdove kam so se skrili. Se bodo zhe prikazali, ko jih ne bom potrebovala.

No, to je vse. Ko pa boste Kocbeka she kaj in kdaj navajali, in to vam svetujem jaz, njegova dvorna prevajalka v italijanshchino, bodite posebno pozorni na besede, ki jih je uporabil ta veliki in neprekosljivi mojster besede.

Prerano umrlemu Jerneju Shugmanu pa naj bo zemljica rahla.

 

 

4.

O smrti, ki si jo sami povzrochamo

 

Konchno in po dolgem chasu sem se z branjem prebila do zadnje 486. strani izredno zanimive knjige Grigorija Chartishvilija Pisatelj in samomor, zbirka Labirinti, izdal LUD Literatura, Ljubljana 2017, cena 35 evrov.

 

Pogledala sem ta hip v koledar in odkrila, da bo jutri 20. december, torej manjka le nekaj ur do srede, ki je zadnji rok, da poshljem tole napisano reviji. Povedano drugache, ni chasa za nadaljevanje, ker si nochem zapraviti prilozhnosti in zamuditi vlaka, ki bo vsak chas odpiskal iz postaje. O samomoru potemtakem drugich, saj ne bo zbezhal. Ko pa bi odtegnil pete in jo popihal kdove kam, she boljshe. En hud problem, da ne rechem velika nadloga manj v dezheli. Aleluja.

 

[Ker sta uvodni pismi E. Cerkvenich citata, nista lektorirani. – Op. ur.]