Revija SRP 137/138

Fran Serafin Cimperman

 

NOCH IN ZASTAVICA

 

POPOTNIK IN NOCH

 

»Zakáj si vsŕ temnŕ nocój?«
Popótnik kdaj je nôchi tózhil,
Ko se povráchal v krŕj je svój,
Ker pás je zlátom si oblózhil,
»Usmíljenja ti ne poznásh,
Ker luchi pótniku ne dásh,
Ki tvoji úpal je dobróti,
Da bosh svetíla mu na póti.«

»Glčj, dalech she domóv imám,
Odprě ochí mi vendar svoje,
In skózi gózd se zdaj podám
Ponôchine nevájen hoje;
Ne bodi terdosčrchna vsáj,
Razsvétli mi nevárni krŕj,
Dajál ti bodem hvalo zhívo,
Usmíli se me dobrotljívo!«

Takó prosívshi dalje gré
In v chčrni gňzd se zhé zavíje,
A nóch ne zapodí temé
In zvézd nobęna ne posíje;
Na chęlu kaplja, v pčrsih stráh,
Koráchi v gózdu tih in pláh,
In jézen pride k svoji vási
Po dólgem in nevárnem chási.

Ko v druzhbi hóche drugi dán
Zanicheváti nóch sovrázhno,
Kar stópi vmés nekdó prashán
In pravi mu novíco vazhno:
Da róparji so nekogá,
Ko luna je iz-zŕ gorá
Prishlŕ, to nóch pred gôzdom vbíli,
Ki so na póti ga spazíli.

 

 

ZASTAVICA

 

Z r ti kazhem vselej barvo razno,
Ko prikázhe solnce se prijazno,
S k pa v rôci óstra sem pripráva,
Ki rastlíne mnóge pokoncháva;
Brezi téh chárk se me ti bojísh,
Kámorkoli prídem, mi bezhísh,
In che se kedŕj pri męni spęchesh,
Chárki dvé iména le izręchesh.

Reshitev zastavice:
Rôsa, kôsa, ôsa, as.

 

 

 

 

 

FRAN SERAFIN CIMPERMAN (1852, Ljubljana – 1873, ibid.), pesnik, Josipov mlajshi brat. Ljudsko sholo pri Sv. Jakobu konchal z odlikovanjem »zlate bukve« (1864), a se je pod vplivom vrstnikov bal nadaljnjega sholanja, raje se je zachel uchiti za tiskarja, nehal zaradi slabovidnosti (v otroshtvu ochesna bolezen), nato za knjigoveza, kjer ni zdrzhal med surovimi obrtniki. Po vpisu v gimnazijo je bil kmalu med najboljshimi uchenci; dobil shtipendijo, zachel inshtruirati. Nadarjenemu osmosholcu sta vplivna kulturnika J. R. Razlag in Gregor Krek zagotovila podporo za shtudij filozofije; febr. 1873 je zbolel (»zhelodchna mrzlica«), she neozdravljen je, kljub odsvetovanjem, shel na ochetov pogreb (24. maja 1873), se tam prehladil, zato se mu je bolezen silovito ponovila in chez nekaj dni je umrl (30. maja; pogreb ob shtevilnem spremstvu v snegu in dezhju 31. maja).

Pesmi je zachel objavljati zhe kot chetrtosholec: nabozhne, domoljubne, pouchne, dozhivetja iz narave, ljubezen do svojcev, zlasti do matere; vrsta basni, tudi esej O basni (po Lessingu). Vech lirskoepskih pesmi; izstopa pesnitev o grshkem boju leta 1475 proti Turkom Boj pri Lemni – Povest v verzih (po zgledu Preshernovega Krsta v tercinah in stancah prepesnjena zgodba Josipine Turnograjske Marula, 1851; legenda z Lemnosa o junakinji slovanskega imena, ki odlochi zmago kristjanov; po pesmi Kachića-Mioshića v Razgovor ugodni, 1756, povzeti po G. Sagredo, Memorie istoriche, VE 1688, z omembo »un Amazone Verginella nomata Marula«). Tudi soneta se je uchil pri Preshernu, vzorniki so mu she Stritar, Levstik, Jenko, ljudska pesem. Zbrane pesmi, brez vechine nabozhnih, je posmrtno izdal brat Josip: Pesni / zlozhil Franjo Ser. Cimperman; urédil Jos. Cimperman; Ljubljana, 1874, samozalozhba; ibid. Jos. Cimperman: Zhivljęnje in pésni Franje Ser. Cimperman-a; Lujíza Pesják-ova: V spomin Fr. Ser. Cimperman-a (elegija).

Tragichna dvojica, brata »nesrechnega imena«. Che je Josip pozabljen, je Fran »neobstojech« (zabelezhen le v SBL). Nedvomen literarni talent, nagnjen k idealistichni refleksiji (nameravani shtudij filozofije), spreten jezikovni oblikovalec z bremenom deklarativnosti in neizvirnosti, v neugodnih razmerah nedozorel; eden od izjemnih mladenichev, zlomljenih na pragu zrelosti, kakrshnih je najti povsod, pri malih narodih she posebej obchutno. Tukaj izbrani pesmi: uspela balada (Popotnik in noch) ter besedna invencija (Zastavica).

 

Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich