Revija SRP 137/138

Damir Globochnik

 

PLANINSKI FOTOGRAF BOGUMIL BRINSHEK

 

 

Fotograf, planinec in raziskovalec krashkih jam Bogumil Brinshek je bil rojen leta 1884 v trgovski druzhini v Ilirski Bistrici.1 Po ljudski sholi v Trnovem pri Ilirski Bistrici je leta 1902 dokonchal realko v Ljubljani. Zaposlen je bil kot uradnik pri financhnem ravnateljstvu (c. kr. financhni rachunski asistent). Za fotografijo ga je navdushil osem let starejshi brat Milan Brinshek (1872–1956), ki je bil zheleznishki usluzhbenec.2

Bogumil Brinshek je bil neformalni vodja planinske drushchine Dren, v katero so se povezali mlajshi ljubljanski izobrazhenci dr. Josip Cerk, brata Josip in Pavel Kunaver, njun bratranec Ivan Tavchar, Ivan Michler, Rudolf Badjura, Albin Hrovatin, Srechko Vizjak, Ivan Kovach, Triller in Avstrijec Wenig. Drenovci so sklenili, da bodo pred nemshkimi planinci osvajali gore v vseh letnih chasih in tako preprechili ponemchenje njihovih imen. Ime jim je izbral Brinshek, ko je po uspeshno osvojenem gorskem vrhu, ki so ga poimenovali Stanichev vrh, navdusheno vzkliknil: »Pa smo le dren!«.3

Pavel Kunaver je zapisal, da sta Zhane in Jozhe (Ivan Tavchar in Josip Kunaver) »postala vneta Brinshkova uchenca v fotografiji, vsi drugi pa smo ga vzljubili zaradi njegove vedre, hudomushne in shegave narave«.4 Pavel Kunaver tudi omenja: »Povsod in vsemu temu delovanju in veselju in hrepenenju je bil dusha Bogumil Brinshek, nash Brinshek, v svoji obrabljeni rdeche-rjavi gorski obleki – 'gospod v zhametasti obleki' imenovan od drvarjev Kamnishke Bistrice, srca Kamnishkih Planin – in z dobro, umetnishko dusho. Koshcheni obraz in sokolje, prijazne ochi in bujni kodri na glavi in gibko telo in zhelezne mishnice in jeklena volja in dobro, veselo srce – to je bil nash Brinshek.«5 Tudi Pavel Golob poudarja: »Resnoba je obvladovala njegovo stremljenje, a che se ti je zahotelo dobre volje, si shel k njemu in pozhivil si se, zakaj razpolagal je z neusahljivim virom. Shegavost, veselost, priljudnost, odkritost, vstrajnost – pet lastnosti, ki so v sorazmernosti svoje sestave tvorile chloveka, kakor jih ni prevech pod solncem.«6

 

Brinshek je kot dijak zachel raziskovati domachi Kras, zlasti krashke jame. V letih 1910 in 1911 je skupaj s dr. Josipom Cerkom in Pavlom Kunaverjem nachrtno raziskoval dolenjski krashki svet.7 Tako kot nekateri drugi Drenovci se je ukvarjal s smuchanjem. Sredi marca 1910 je s krpljami, derezami in fotoaparatom spremljal Rudolfa Badjuro in Josipa Kunaverja, ki sta se na smucheh kot prva smucharja povzpela na vrh Krvavca.8

V Slovenskem planinskem drushtvu je bil med pionirji zimskih tur. Z gorskih izletov se je vselej vrachal s fotografskimi ploshchami. »Z ochesom umetnika je zrl naravna chuda okrog sebe, a ker mu ni bil dan chopich, se je posluzhil temne skrinjice fotografov, da je povedal, kar je videl,« nadaljuje Pavel Golob. »Che je nashel motiv, ki se mu je zdel vreden, da ga naniza k zbranim, je s potrpljenjem pajka prezhal uro za uro, je nedeljo na nedeljo preplezal iste stotine metrov, dokler se mu ni odkril v najpopolnejshi luchi. Svojemu zhivljenju je dal nalogo, da ustvari veliki album, veliko galerijo najlepshih krajev slovenske dezhele.

Turist je zbudil umetnika, umetnik se je skrchil v fotografa, to pa v celega. Kot tak se je dvigal od dne do dne. Nikdar zadovoljen z dosezhenim se je izpopolnjeval neprestano, se je z nenasitno ukazheljnostjo oziral po novih iznajdbah kemije in tehnike. Zhrtvoval je za svojo umetnost vse, kar mu je ostalo, ko je zadostil svojim malim zhivljenjskim potrebam.«9

 

Bogumil Brinshek je na fotografijah, ki spadajo prav na sam zachetek slovenske umetnishke fotografije (njeni prvi vrhunci so neohranjene fotografije Rada Frlana, razstavljene v letu 1901, ter Avgust Berthold, B. Brinshek itd.), zhelel zajeti mogochnost gora. Prevladujejo panoramski pogledi.

Pogosto je fotografiral manj znane gore in tezhje dostopna gorska podrochja.10 Fotografiranje v gorskem svetu ni bilo preprosto. Fotoaparat (kamera mehovka s stojalom) je bil okoren in dokaj tezhek. S steklenimi ploshchami (velikost 10 x 15 cm) je bilo potrebno pazljivo ravnati. Brinshek je skrbno izbiral optimalno svetlobo in vremenske razmere za fotografiranje. »Che je slutil, da je za meglo in oblaki lepa slika za njegov aparat, nas je veselo odslovil, se zavil v svojo ponjavo iz bilrotbatista, da je bil varen pred vetrom na grebenu, in chakal ure in ure; doma nas je pa ob rdechi luchi in razvijalni ponvi presenetil, ko se je iz beline zachela kazati velichastna slika gorskega motiva, kakor da bi se odgrinjala iz megle. Vchasih se je zdelo, da smo nekje v gorah …«11

 

Spodbujal je tudi druge amaterske fotografe k fotografiranju lepot slovenskih gora. Fotografije je predstavil na razstavah fotografske sekcije Slovenskega planinskega drushtva leta 1907. Leta 1908 je planinske motive razstavil skupaj z Rudolfom Badjuro. Na razstavi v Narodnem domu leta 1909 je bila vech kot polovica razstavljenih fotografij Brinshkovih. »Na sive vrhove Kamnishkih planin nas pelje amater-fotograf Brinshek, letoshnji zmagovalec v konkurenchnem boju slovenskih amaterjev. Sto in pet slik je razstavil letos gosp. Brinshek, dobro polovico vse razstave! Velichastno gledajo na nas kamnishki velikani, kar nachuditi se ne morejo, kakshna sila jih je prignala v zaduhle krchmarske prostore. Sinovi sinjih vishin so danes tu, vsakdo si jih lahko ogleda, zviti amater-fotograf jih je ujel v svoj aparat – in jih ne izpusti vech.

Skoraj ni kotichka v Kamnishkih planinah med Kamnishkim sedlom in Jezerskim vrhom, ki ga ne najdesh tu. Ako hochesh panoramo, si oglej Shtruco, Skuto, Rinko, Tursko Goro, Brano, Kamnishko sedlo. Che te zanimajo posameznosti, si oglej 'Turski zhleb', izvrstno izpalo sliko. Che si prelen, da bi se popel na gore, pa si jih oglej iz Bistrishke doline. Ta slika: 'Pogled na skuto iz Bistrice' je gotovo ena najlepshih. Jednako prikupljiva je tudi slika 'Dolgi hrbet, Shtruca, Skuta'. Tako se vrsti vrh za vrhom, od vseh strani opazovan, od vseh strani razkrit radovednim ochem. Vseh slik na tem mestu she omeniti ni mogoche, vsaka posamezna je lepa, ta ugaja temu, druga drugemu. Deloma vsled lepe barve in dobre koncepcije, deloma ker so tehnichno jako dobro izgotovljene …«12

Zadnji dan razstave je Rudolf Badjura pripravil v restavraciji Narodnega doma predavanje o pomenu Krishke planine in Krvavca za bodochi razvoj zimskega shporta ter o Savinjskih Alpah. Za ponazoritev je uporabil Brinshkove »barvaste« (kolorirane) skioptichne slike, katerih originali so bili na ogled na razstavi. Prevladovali so zimski motivi. 13

Brinshek je leta 1911 s tridesetimi fotografijami sodeloval na razstavi novoustanovljenega Kluba slovenskih amater-fotografov. Cvetko Golar je poudaril: »Zlasti B. Brinshek ima nekaj zelo lepih slik, n. pr. 'Grebeni Planjavine stene'.«14 Na ustanovnem obchnem zboru kluba januarja 1911 je bil izvoljen za odbornika.15 Junija 1914 je Slovensko planinsko drushtvo pozvalo amaterske fotografe, naj prispevajo najbolj znachilne planinske posnetke za zbirko skioptichnih slik oziroma diapozitivov, s pomochjo katerih bi lahko pripravilo predavanja po razlichnih krajih na slovanskem jugu, na Cheshkem idr. Izdelavo diapozitivov naj bi prevzela Bogumil Brinshek in Josip Kunaver.16

Leta 1914 je podaril Slovenskemu planinskemu drushtvu enajst fotografskih povechav, s katerimi so okrasili planinske koche in domove.17 Brinshek je bil tudi med prvimi fotoamaterji, ki so razstavljali v tujini.18

Sobico v Spodnji Shishki, v kateri je stanoval, je preuredil v fotografski atelje. Pavel Kunaver se je spominjal: »S kakshno ljubeznijo je pa tudi razvijal svoje ploshche v temnici – to je bila njegova soba v prvi vrsti in potem shele stanovanje – in kako se je veselil uspelih slik. Vse je zhrtvoval, da je dosegla kopija popolnost in potem ocharala tudi najbolj razvajeno oko. V svoje slike je polozhil vso svojo dusho, ki je toplo chutila z velikostjo narave. Lepo ga je bilo poslushati, kadar je govoril o kakem divnem prizoru, ki ga je posnel z aparatom.«19

Fotografije je objavljal v Planinskem vestniku (1909–1914) in v Domu in svetu (1909, 1910). Skupaj z Josipom Kunaverjem in Rudolfom Badjuro je prispeval fotografije za vodnik Na Triglav, v kraljestvo zlatorogovo!, ki ga je leta 1913 napisal in zalozhil Badjura. Med najbolj priljubljenimi Brinshkovimi fotografskimi motivi so bili Triglav s Krishkih podov, Martuljek, Jalovec »z nekega parobka Travnikovega, od koder je prinesel v dolino velichastno sliko onega velikana Julijskih Alp«.20

Fotografija Triglava, posneta leta 1910 s Sovatne, je veljala za najvechjo rochno izdelano fotografijo tega chasa na Slovenskem. Da bi jo lahko posnel, je tri dni vedril v steni, ogrnjen le v shotorsko krilo.21 Neki tezhko dostopni planinski motiv pa je shel opazovat kar sedemkrat; pri tem je preucheval razlichne »shtimunge«, dokler ga ni vsestransko dovrsheno posnel.22

 

Fotografiral je tudi v jamah (Krizhna jama pri Lozhu, Podpeshka jama). Zhelja, da bi ljudem predstavil lepoto jam in brezna na slovenskem Krasu, naj bi ga v dijashkih letih spodbudila k ukvarjanju s fotografijo.23 Poleg tezhke dostopnosti je poseben izziv predstavljala tudi razmestitev umetne osvetlitve. Fotografi so tedaj jame osvetljevali s pomochjo magnezijevega traku. Brinshek je bil med soustanovitelji in tajnik prvega slovenskega jamarskega drushtva. Vchlanil se je v drushtvo Sokol Ljubljana I. (z bratom Gabrijelom sta bila chlana odbora) in bil pobudnik ustanovitve podruzhnice Slovenskega planinskega drushtva v Ilirski Bistrici leta 1907.

 

Bogumil Brinshek je 13. septembra 1914 kot rezervni porochnik A-O armade padel na bojishchu pri Mostarju.24 Brat Josip Brinshek, ki je prevzel domache posestvo in trgovino v Trnovem, je podaril Slovenskemu planinskemu drushtvu vech sto njegovih negativov (motivi s Kamnishkih in Julijskih Alp, jamski motivi, vojashke vaje v Hercegovini) in album s fotografijami, ki naj bi jih drushtvo ob priliki razstavilo in nato z njimi okrasilo planinske koche in domove. Negativi z gorskimi motivi naj bi bili na razpolago tudi slovenskim ilustriranim listom, jamski negativi pa Drushtvu za raziskovanje podzemskih jam na Kranjskem. Druge negative naj bi Slovensko planinsko drushtvo odstopilo Klubu slovenskih amater-fotografov in dalo na razpolago Druzhbi sv. Cirila in Metoda za izdajanje razglednic.25 Negativi zhal niso vech ohranjeni, saj so leta 1956 zgoreli v pozharu.26

Fotografski odsek Slovenskega planinskega drushtva je konec tridesetih let preteklega stoletja zachel pripravljati album planinskih fotografij, tj. Brinshkov album, v katerem bi bile objavljene fotografije Bogumila Brinshka.27

Na Bogumila Brinshka spominjajo po njem imenovana plezalna stena Brinshkov kamin v ostenju Planjave, Brinshku posvechen Zimski vodnik po Sloveniji Rudolfa Badjure iz leta 1934, Brinshkovo brezno (najgloblje brezno na podrochju Snezhnika), Brinshkova ulica v novem naselju v Trnovem, (Ilirska Bistrica), spominska ploshcha na rojstni hishi, ki jo je planinsko drushtvo odkrilo leta 1972, obchasne planinske fotografske razstave z geslom »Po Brinshkovih poteh« in Brinshkova planinska knjizhnica v planinskem drushtvu.28

 

 

 

 

 

Bogumil Brinshek, Pogled na Triglav s Krishkih podov (Dom in svet, 1910, sht. 9)

 

 

 

 

 

Bogumil Brinshek, Prizori v Kamnishkih planinah pozimi (Ilustrirani glasnik, 1917, sht. 23)

 

Bogumil Brinshek, V Kamnishkih planinah (Dom in svet, 1908, sht. 9)

 

 

 

 

1Biografski podatki predvsem po: Pavel Kunaver, »+ Bogumil Brinshek«, Planinski vestnik, 1914, sht. 8, str. 169–172.

2 Po: Vojko Cheligoj, »V fotografskem objektivu Milana in Bogumila Brinshka«, Fotoantika, 2005, sht. 22, str. 5.

3 Po: Marijan Masterl, »Drenovci«, Planinski vestnik, 1981, sht. 12, str. 564.

4 Pavel Kunaver, Brezna in vrhovi, Maribor 1974, str. 32.

5 Pavel Kunaver, »+ Bogumil Brinshek«, Planinski vestnik, 1914, sht. 8, str. 169.

6 Pavel Golob, »Bogumil Brinshek / In memoriam amici«, Slovenski narod, 1914, sht. 233, in Edinost, 1914, sht. 42.

7 Po: Pavel Kunaver, »+ Bogumil Brinshek«, Planinski vestnik, 1914, sht. 8, str. 170.

8 Po: Marijan Masterl, »Drenovci«, Planinski vestnik, 1981, sht. 12, str. 564.

9 Pavel Golob, »Bogumil Brinshek / In memoriam amici«, Slovenski narod, 1914, sht. 233, in Edinost, 1914, sht. 42.

10 Po: Pavel Kunaver, »Drenovci«, Moje steze, Maribor 1979, str. 43.

11 Po: Pavel Kunaver, »Sence davnih dni«, Planinski vestnik, 1960, sht. 1, str. 346.

12 Josip Cerk, »Razstava planinskih slik«, Planinski vestnik, 1909, sht. 6, str. 122.

13 Po: »Predavanje in skioptichne slike«, Planinski vestnik, 1909, sht. 7, str. 154.

14 Cvetko Golar, »Nasha obrazovalna umetnost / VI. umetnishka razstava v paviljonu R. Jakopicha«, Slovan, 1911, sht. 8, str. 247.

15 Po: »Klub slov. amater-fotografov v Ljubljani«, Gorica, 1911, sht. 8.

16 Po: »Amateurfotografi-planinci!«, Edinost, 1914, sht. 128.

17 Po: »Darila«, Planinski vestnik, 1914, sht. 7, str. 160.

18 Po: »Slovenski list za fotografijo«, Jutro, 1933, sht. 1.

19 Po: Pavel Kunaver, »+ Bogumil Brinshek«, Planinski vestnik, 1914, sht. 8, str. 171.

20 Pavel Kunaver, »+ Bogumil Brinshek«, Planinski vestnik, 1914, sht. 8, str. 172.

21 Po: Vojko Cheligoj, »V fotografskem objektivu Milana in Bogumila Brinshka«, Fotoantika, 2005, sht. 22, str. 9.

22 Po: Fran Krashovec, »Pokrajinska fotografija«, Mladika, 1928, sht. 9, str. 350.

23 Po: Pavel Kunaver, »+ Bogumil Brinshek«, Planinski vestnik, 1914, sht. 8, str. 171.

24 Po: »+ Bogumil Brinshek«, Ilustrirani glasnik, 1914, sht. 6.

25 Po: »+ Bogumil Brinshek«, Planinski vestnik, 1914, sht. 8, str. 188.

26 Po: Vojko Cheligoj, »V fotografskem objektivu Milana in Bogumila Brinshka«, Fotoantika, 2005, sht. 22, str. 9.

27 Po: »Druga skupshchina Slovenskega Planinskega drushtva«, Planinski vestnik, 1938, sht. 7–8, str. 200, »II. Obchni zbor podruzhnic SPD za leto 1937«, Planinski vestnik, 1938, sht. 7–8, str. 206.

28 Po: Vojko Cheligoj, »Bogumil Brinshek / Planinstvo, posvecheno Snezhniku«, Knjiga o Snezhniku, Ilirska Bistrica 2000, str. 63.