Revija SRP 137/138

Damir Globochnik

 

GILJOTINSKI MOZH ANTON LASCHAN VITEZ MOORLAND

 

Vladni svetovalec Anton Laschan (1811–1897) je postal glavni junak karikature »Mozh z giljotino«, objavljene v 11. shtevilki satirichnega lista Brencelj v letu 1869. To je bila ena prvih karikatur v prvem domachem satirichnem listu nasploh. Karikature v Brenclju naj bi sprva, najbrzh po idejah urednika Jakoba Aleshovca, risali neznani risarji na Dunaju, kjer so pripravljali tudi klisheje za tisk. Na delu je bilo vech risarjev. Omenjena karikatura spada med likovno najbolj dovrshene karikature v prvem letu izhajanja Brenclja.

»Guillotine–politikar« oziroma »guilotinski mozh«,1 vladni svetnik v pokoju Laschan stoji ob velikanski giljotini, ki jo je pripravil za slovensko opozicijo. Po dogodkih na Janchah2 naj bi namrech izrekel naslednje besede: »Jaz bi hotel imeti giljotino«. V ljubljanski Kazini naj bi se pred svojimi »gfrettbrüderji« hvalil, da bi, »ko bi mu dali proste roke, v treh dneh vsem narodno slovenskim 'rovarjem' z giljotino sapo zaprl«.3 »Gfrettbrüderji« so Slovenci imenovali ljubljanske nemshke prvake in ustavoverce, ki so se shajali v kazinski restavraciji. Mednje naj bi spadali: dr. Josef Suppan, dezhelni predsednik grof Auersperg, dezhelni glavar vitez Friedrich Kaltenegger, Ertel, dr. Adolf Schaffer, Laschan, Karel Dezhman, Diemitz, prof. Suppan, dr. Rühling in dr. Friedrich Keesbacher.4

Aleshovec je v Brenclju o Laschanu zapisal tudi: »Lashanov Oné, kteri Vam she menda ni znan. On je prvi, ki misli vseliti v Slovenijo francosko kulturo, kajti giljotino (sekiro, s ktero se ljudjé kaj hitro v vechnost spravljajo), je zhe bóje narochil. Ta tich je velikansk krokar, kteri je nedavno v konsht. zboru tako glasno krokal, da so ga vsi chuli in zapazili. Priporocha se posebno Ljubljanchanom, kajti ta tich ima zhlahtno perje in zasluzhi, da bi se njegov tichnik prav visoko obesil.«5

Na karikaturi Laschanov obraz povsem zakrivata velik metuljchek in cilinder, na katerem je napis »Lazhan c. k. o.«. Pred giljotino se pogovarjata Slovenca Jaka in Jozhe. »Jaka. Glej, glej, Jozhe, to-le mashino! Kaj mislish, chemu je? – Jozhe. Poglej chloveka pri njej! Na njemu je jasno, chemu je mashina. – Jaka. Pa kaj pomenijo chrke 'c. k. O.'? – Jozhe. Hm! Chakaj malo! Cena klobuka Ostane … – Jaka. Aha, che tudi glave ni pod njim. Razumim! Kaj pa pomeni napis: 'Za opozicijo'? – Jozhe. Tega Ti ne vem povedati. Prashaj mozha, komur so Slovenci postavili ta spominek.«

Laschan je na karikaturi v trojni shtevilki Brenclja (sht. 7, 8 in 9) iz leta 1874, tedaj je postal ljubljanski zhupan, predstavljen kot kitajski mandarin, ki s slamoreznico oziroma shkoporeznico »iz Slovencev rezanico strizhe«, saj naj bi Laschan zhe mnogokrat mlatil prazno slamo, zato bo tudi »shkoporeznico mlatiti znal«. Namesto slame oziroma shkope ima v slamoreznici Slovence; na tleh je osem odrezanih slovenskih glav, dva Slovenca bo pravkar doletela enaka usoda. »Tudi s tem, da je 'Brencelj' nabasal v shkoporeznico snop Slovencev in ne nemshkutarjev, je menda vstregel skrivnim zheljam gospoda Lashana; giljotine si je ta blagochutni mozh zhelel gotovo le za Slovence, kajti nemshkutarje ima prerad she na tem svetu krog sebe, da bi jih hotel v nebesa poshiljati, toraj mu bo orodje vshech, s kterim bo iz Slovencev shkopo rezal. Saj Slovenci tako za nich druzega niso!«6

 

Jakob Aleshovec je karikaturo pospremil s komentarjem »Ga zhe imamo!«: »Kóga imamo? Tistega, ki bi nashim mestnim ochetom dajal dobre svete? Kóga, ki bi posodil ljubljanskemu mestu denarja, da bi mogli mestni ochetje na chem pokazati, da imajo kaj skrbi za Ljubljano? Ali imamo morda celó zhupana, o kterem bi se moglo rechi, da ima mozhgane v glavi, in je boljshi od Dezhmana?

Ne, takega mozha she nimamo, kajti novi zhupan ljubljanski po milosti nemshkutarjev, gospod Lashan, je vpokojen c. kr. vladin svetovalec. Iz tega se sme sklepati, da ni nich posebnega na njem in morda celó tudi v njem ne, sicer bi ga ne bila vlada poslala v pokoj, kakor se n. pr. staro orodje, ki ni vech za rabo, postavi ali vrzhe v kak kot ali star konj, ki ne more vech vlechi, poshlje h konjedercu.

S tem je povedano, kaj je bil in kaj zna gospod Lashan. Velikokrat se je zhe skushalo, slishalo in videlo, da ljudje, ki bi sicer ne bili nikjer za rabo, postanejo uradniki in na uradnishki lestvi splezajo visoko, do stopinje okrajnih glavarjev, dezhelnih predsednikov, celó ministrov; iz tega sledi pa zopet, da taki ljudje, kedar jih enkrat vlada sama v kot postavi, kakor n. pr. g. Lashana, pach nikjer niso vech za rabo.

In vendar je gospod Lashan postal zhupan ljubljanskega mesta. Zakaj?

Po turnarskem pretepanju na Janjchah je namrech blagodushni, ljudoljubni in milosrchni gospod Lashan izrekel besede dalech segajoche pomenljivosti:

'Jaz bi hotel imeti giljotino.'

Giljotina pa je tista iznajdba chloveshkih dobrotnikov, s ktero so se v Parizu konec preteklega stoletja poshiljali ljudje drug za drugim na oni svet; bil je tezhek in oster nozh med dvema stebroma, in kedar se je doli spusti, je imel vselej eden chlovek glavo na tleh in ena glava je bila brez zhivota, tako, da je bil dotichni chlovek za vratom v dva kosa prerezan in dusha njegova unkraj sveta.«7

 

Laschan bi moral postati ljubljanski zhupan zhe leta 1871, zanj je agitiral tudi Karel Dezhman,8 vendar je tik pred volitvami prishlo do spremembe, saj naj bi se kranjski Nemci oziroma »petnajst mestnih ochetov« odlochilo, da odstopi, »ako se Laschanova kandidatura ne zavrzhe«.9 Za zhupana so izbrali Karla Dezhmana. Ko se je Dezhman zhupanstvu zaradi prezaposlenosti odpovedal, so leta 1874 na seji obchinskega sveta za zhupana izvolili Laschana.

 

Pravnik in vladni svetnik Anton vitez Laschan (Lashan, Lashan)10 je bil rojen v Metliki, kjer je bil njegov oche zdravnik. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu. Shtudij prava je zakljuchil na univerzi v Gradcu.

V mladosti je bil Chopov in Preshernov prijatelj in chastilec. Presheren mu je ob odhodu iz Ljubljane v Novo mesto leta 1835 posvetil distih »Prijatlu Laschanu«, Laschan pa je spesnil sonet v spomin prijatelju Preshernu – »An Freund Dr. Preshern«. Prijateljeval je tudi z Anastazijem Grünom. V Carnioli in Illyrisches Blatt-u je objavil nekaj pesmi.

Po preprichanju je bil svobodomislec. Leta 1848 je bil v novomeshkem okraju izvoljen v frankfurtski parlament. Kasneje je kot uradnik v Ljubljani, Novem mestu, Trstu in Beljaku in kot politik sledil germanizatorskim tezhnjam kranjskega nemshtva. Leta 1869 se je upokojil kot vladni svetnik. Od 1874 je bil poslanec veleposestva v kranjskem dezhelnem zboru. Med letoma 1874 in 1882 je bil zadnji nemshki zhupan v Ljubljani. Leta 1882 je odstopil, ko je mestni svet dobil slovensko vechino. Kranjski Nemci so mu izglasovali chastno meshchanstvo. Leta 1883 je bil zaradi zaslug pri izsushevanju Barja povzdignjen v dedni viteshki stan (vitez Barjanski – Ritter von Moorland). Umrl je leta 1897 v Ljubljani.

V zakonu z Marijo pl. Priebeling so se mu rodili shtirje otroci. V slovensko politichno zgodovino se je zapisal tudi sin Viljem oziroma Wilhelm vitez Laschan pl. Moorland (1860–1942). Ko je avgusta 1910 (dan po ponovni izvolitvi Ivana Hribarja za zhupana) vlada obchinski svet razpustila, je namesto obchinskega odbora poldrugo leto upravljal obchinske posle. Leta 1916 je postal podpredsednik kranjske dezhelne vlade.

 

Brencelj, 1874, sht. 7, 8 in 9

 

 

 

1 Po: »Ljubljanski nemshkutarji«, Slovenski narod, 1870, sht. 65.

2 Izlet turnarjev (chlanov nemshkega telovadnega drushtva Turnverein) na Janche 23. maja 1869 se je spremenil v enega najhujshih izgredov med Slovenci in Nemci. Kmechki fantje z Janch so prepodili turnarje in jim zasegli zastavo. Nemci so se za ponizhanje mashchevali. Iz Ljubljane so na pomoch priklicali oddelek orozhnikov in cheto vojakov, ki so se spravili na slovensko prebivalstvo v Vevchah. Neki vojak in orozhnik sta ubila slovenskega vojaka, ki je bil takrat v Vevchah na dopustu. Leta 1870 je bilo 30 Slovencev iz Janch obsojeno zaradi hudodelstva in javnega nasilja na visoke zaporne kazni, morilca slovenskega vojaka nista bila kaznovana.

3 »Uradnikom«, Slovenski narod, 1879, sht. 76.

4 Po: »Pobirki iz chasnikov«, Novice, 1872, sht. 52.

5 »Volilcem kronovine kranjske!«, Brencelj, 1870, sht. 11.

6 »Ga zhe imamo!«, Brencelj, 1874, sht. 7, 8 in 9. – shkopa: snop urejene slame za pokrivanje strehe.

7 Jakob Aleshovec, »Ga zhe imamo!«, Brencelj, 1874, sht. 7, 8 in 9.

8 Po: »Iz Ljubljane, 22. marca«, Slovenski narod, 1871, sht. 35.

9 »Iz Ljubljane, 1. aprila (Izv. dop.)«, Slovenski narod, 1871, sht. 40.

10 Biografski podatki predvsem po: Mariano Rugále in Miha Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, I. del, Ljubljana 2010, str. 116–117.