Revija SRP 137/138

Béla Hamvas

 

DREVESA

 

This is not an essay

this is a poem

from You

for You

and

to You

 

To ni esej

to je pesem

iz Tebe

za Te

in

Tebi 

 

Morda ni le prenasichenost spominov in prichakovanje zhelene prihodnosti tisto, kar chloveka v celoti prestavi ven iz sedanjosti, da potone v preteklost ali da zhivi v chasu, ki ga she ni, pa ni prisoten niti v preteklosti niti v prihodnosti, tako kot tudi ne v sedanjosti. Potopi se ali – in to je isto – se dvigne; pride dan, morda teden, tudi daljshe obdobje, ki ga ni sposoben sprejeti in se ziblje kot do roba napolnjen choln. Zhivi v popolnoma drugachni pokrajini, kot na pol opojen – dostikrat ne le na pol. Vzrok te omame ni nikoli opazen, nikoli zaznaven, morda niti ne obstaja niti ni potreben, morda se vzroki pojavijo kar sami od sebe ali pa so celo sami svoj vzrok. Tam ni svetlobe ne sence, kajti stvari zharijo tudi ponochi, z nekim gostim, bledim sijajem, ki prihaja iz globin: barva tam lahko nenadoma postane lastnost sveta, ni le njegovo povrshje: oblika se razliva od znotraj, shiritev chutnega sveta ni brezoseben okras.

 

Zhivljenje ne teche, temvech preplavlja, pulzira v sebi samem, kot bi bilo utopljeno v neko sladko, temno, opojno tekochino.

 

Obchutki in domishljija so tu nelochljivi – man dichtet schon, wenn man erlebt *– in med seboj se olepshujejo in bogatijo. Tako globokih modrin ni najti nikjer; samo bile so ali shele bodo – rdechine so kot grmade, ki zharijo po daljnih dolinah v nocheh brez zvezd – in chrnina je kot zhametna kacha, ki s svojo mehko, voljno barvo omrezhi in objame chloveka, nezmozhnega, da bi kakorkoli drugache dojel goro, reko, nebo.

 

Nenehno valovanje, ki se brez prekinitve shiri navzgor, kot plimovanje: vedno vech skriva, vedno globlje ovija to, chesar se ne da prekriti, ne da bi prisijalo skozi. Nemogoche je karkoli narediti, kajti to, kar zheli chlovek dosechi s svojim delovanjem, je nekakshna uteha, in prav to je nepotrebno, ker to tam zhe je. Ne more nichesar vech sprejeti vase, ker je zhe napolnjen, poln je do roba.

In vendar deluje in sprejema vase, ne da bi to v resnici pochel, che le deluje in sprejema neprisiljeno, nehoteno. Ustvarja, toda to pochne spontano. Zhivi, ali bolje recheno – se pusti zhiveti: dela tisto, kar dela z njim zhivljenje. Raste. Véliki patos, veliko trpljenje sveta, kjer ne gre vech za strast, kajti opojnost je tako zelo prepojila njegovo celotno bitje, da ne more zmagati noben odpor, v sebi nima nichesar silovitega, nich viharnishkega ali nasilnega, nobenega sunka, nich razbitega. To zhivljenje je nekaj takega, kot bi se chlovekova temperatura povechala za eno stopinjo in bi imel ves chas vrochino, toda ta vrochina bi bila zdravilna in bi postopoma narashchala, zdravstveno stanje pa bi se kar naprej izboljshevalo, postajalo bi vedno bolj intenzivno, vrochichno; in to, kar je bilo sprva izjema in preskok, je zdaj postalo stanje, mochno, stanovitno in globoko valujoche stanje.

 

To je ta véliki pathos dreves: véliki char. Rastejo v valovih, ki jih polnijo do robov, trpijo, ko se razlivajo cheznje, utripajo v snu in v toplem objemu zhametne kache. Pochnejo to, kar zhivljenje, ta vrochica, pochne z njimi, in vech kot to. To ni le vrochica: ne gre za narashchanje nechesa, kar je zhe tam, temvech za upadanje. Nekaj bolj svezhega je, bolj topljivega in tishjega, preprostejshega, manj zahtevnega, bolj zadovoljujochega in trajnejshega. Naslednja stopnja je hitrejshe izgorevanje in vechje izchrpavanje. Brzdanje izgorevanja vrochino she pozhivlja, shiri se, a ne navzgor, temvech navzdol, pogreza se, nepretrgano in vedno globlje. To je osvezhilna vrochica. Skozi vedno vechjo intenzivnost so drevesa postala nekoliko toplejsha od zemlje. Povechana intenzivnost redke rastlinske krvi daruje svojo toploto, ki bi sicer drevo vzdrzhevala v stanju stalne vzdrazhenosti. Ta se je spustila v stanje svezhe, umirjene, preprostejshe in bolj vedre omame.

 

Neprestane, prekipevajoche rasti drevesa in njegovega shirjenja iz globin nich ne zmoti, kajti zraslo je hkrati s svojim hranivom. Njegov stik s hrano je neunichljiv. Drevo neprenehoma raste. In se neprenehoma hrani z zemljo. Drevo vpija zemljo in se vedno globlje pogreza vanjo. Vendar drevo ni zajedalec. Ne ubija zemlje, ponudi ji le nachin, kako se darovati. Vzajemno sta povezana, korenina si krchi pot v zemljo, da bi si jo vzela, zemlja pa vleche vase korenino, da bi se lahko dala. Dejstvo, da nekaj je, she nich ne pomeni; vse, kar obstaja, dobi pomen shele v dajanju, v daritvi. To je temelj vsakega odnosa; in v tem odnosu je tisti, ki daje, globlje navezan kot tisti, ki jemlje, kajti ne vezhe ga potreba, temvech obilje. Resnichna prisila ni nikoli v polnjenju manjkajochega, temvech v dajanju vishka. Tisti, ki daje, je odvisnejshi od prejemnika kot oni, ki prejema, od dajalca. Tudi njegovi hvalezhnost, ponos in zmagoslavje so globlji. To je plemenitost dajanja, tiha plemenitost razdajanja, ki je enaka kot pri zemlji. 

 

Zhiva in umirjena drevesna bit je njeno neminljivo skupno zhivljenje z zemljo, iz chesar izvira druga, she bistvenejsha lastnost – njena dvospolnost.

 

V Rimu stoji helenistichni kip zhenske z zaobljenim telesom, shirokimi boki in zhenskimi prsmi, vendar s falusom, torej tudi kip moshkega. Hermafrodit. Najbolj vznemirljiv kip na svetu. Zhivo bitje, ki podvaja svojo odprtost, ki ne chaka le na zhensko, temvech tudi na moshkega. Lahko je zhenska ali moshki. Dvojna vznemirjenost, dvojno prichakovanje, dvojno pozhelenje, pozhelenje, ki vedno prihaja z dveh strani – in dvojni nemir. Dvojni nemir, kajti mozhnost predajanja je ves chas hkrati tudi mozhnost zapiranja vase. To je tista strashna nevarnost spolnosti – lahko je popolna prepustitev sebe drugemu, lahko pa je tudi popolna zaprtost. Bozhanska svoboda ali dosmrtna jecha. Tega pri dvospolnosti dreves ni. V drevesu ni dvojnega nemira, temvech je dvojni mir. Spola sta naklonjena eden k drugemu. Drevo je popolno nasprotje hermafrodita. Hermafrodit je slabó, drevo pa uspeshno razreshena dvospolnost – drevo je zakonski stan. Drevo zhivi skupaj s hranivom, v njem pa skupaj sobivata oba spola. Oba v neprestanem objemu, prav tako, kot je drevo v stalnem objemu z zemljo, le da je objem med spoloma v drevesu mochnejshi. Drevo se lahko od hraniva lochi, v skrajnem primeru za ceno zhivljenja, lahko se ga izkorenini, korenine se dajo izkopati, iztrgati iz zemlje. Spola pa se ne moreta lochiti, ne da se izkopati moshkega, ne more se odtrgati zhenske. Drevo je v tistem stadiju zhivljenja, ko spola med seboj she nista bila lochena – ko zhe obstajata in je, nasprotno kot pri kamnih, kjer o spolu she ni nobene sledi, pri njem spol zhe zaznaven, in to kot dvojen. Dva spola ulita skupaj v enem, tesno stisnjena eden k drugemu. V vsakem drevesu je sklenjen zakon, ki traja do konca zhivljenja, nerazrushljivi zakon, ki je ves chas na vrhuncu. Poudarek je spet na nepretrganem trajanju, na odsotnosti vsakrshne naglice, sunkov in prelomov. Rojstvo drevesa je za oba spola v njem zachetek medenega meseca, ki nikoli ne mine. Je zhe to praznovanje sámo njegova rast? Je zhe samó ta svatba njegovo hranjenje? Edino tako se dá popolnoma razumeti spono drevesa z zemljo. Tu je doma temno seme, ki oblikuje osebnost drevesa. To je najmochnejsha spona, skozi katero drevo sega k tlom po hrani. Spona, ki obema spoloma omogocha, da se oprijemata eden drugega. Samo tu, v tem sredishchu, ki je celo drevesu samemu nedosegljivo, lahko dojamemo, kaj je njegovo bistvo – tisto, chemur lahko rechemo bivanje drevesa.

 

Kierkegaard v Dnevniku zapeljivca govori o predajanju, ki nima zveze z nasiljem, ne z omamljenostjo ali opitostjo in padcem, niti ni posledica kakshne krize, zaradi chesar bi predajanje lahko predstavljalo njeno razreshitev. V tej predanosti moshki in zhenska prosita, da bi se lahko eden drugemu dala, rotita se na tochki, kjer lahko izbirata le med dvema mozhnostma: predati se ali znoreti; njuno celotno bitje postane en sam silen krik, ki se vrtinchi od enega k drugemu. Je tak odnos tudi med spoloma v drevesu? Ni. V tem, o chemer pishe Kierkegaard, je she vedno mozhnost nasprotstva, mozhnost ne-ja, seveda za ceno popolnega razsutja odnosa in obnemoglega zdrsa nazaj v samoto. V njegovem primeru gre tudi za to, da se drugache ne dá, da je prezhiveti mogoche le na tak nachin, da druge poti ni; in che se ta ne izpolni, ne sledi le smrt, temvech unichenje, ki je mochnejshe od nje. Toda tako predajanje premochno drzhi v shahu njegovo nasprotje, okus izpolnitve se poraja predvsem iz zavedanja nepopolnosti; táko predajanje pregloboko tone v mozhnost iznichenja, in edinole s pogledom v padec, v rushevine, v strmoglavljenje je strast lahko tako zanosna in izkljuchujocha, da privlachi s tolikshno elementarno mochjo. Taka izpolnjenost je zgrajena na mozhnosti grozeche nevarnosti neizpolnitve. To je sprevrzhenost. V drevesu spola ne moreta zhiveti neodvisno eden od drugega, lahko se le dajeta eden drugemu, in to brezpogojno, kajti popolnoma nepredstavljivo je, da bi bil okus tega izjemnega zedinjenja lahko nespodbiten in celovit edinole v primeru, da se ves chas oba zavedata morebitne lochitve. Zdruzhenost je mirno tonjenje, potopitev v drugo bitje, je vpijanje njega vase in prezhemanje, tako kot se stekajo reke ena v drugo in se meshajo med seboj. Bivanje vsakega bitja je povezano z bivanjem drugega bitja, kot pravi Jaspers. Skozi medsebojno komunikacijo pride do izraza dejstvo, da neko bitje ne more biti samo svoje, che ni samo svoje tudi drugo bitje. Chlovek je lahko popoln samo, che je popoln tudi tisti, s katerim je skupaj. S chlovekom, ki ne zna ali noche uresnichiti njegove popolnosti, se ne da uresnichiti svoje. Zato je strashno nesrechno skupno zhivljenje s kom, ki ni sam svoj. Preprechuje namrech, da bi bilo to chloveshko bitje samostojno. Ta glavna bivanjska zakonitost ni nikjer tako globoko zavezujocha kot med spoloma. V odnosu med spoloma pride do popolne pomiritve le v primeru, ko chloveshko bitje v sebi srecha svoje nasprotje, se odpravi v neznano in na pol poti najde sebe kot nekoga, ki se mu blizha z druge strani. Srecha ga in se z njim zdruzhi. Chloveshko bitje se zdruzhi popolnoma svobodno samo s samim seboj, izrochi se lahko samo sebi samemu, kajti edino samega sebe se ne boji. Chlovek se namrech dá v popolnosti samo tistemu, katerega se ga ne boji. Zato mora biti tisti, ki prihaja iz neznanega sveta, on sam. Vsaka drugachna predaja je le delna. V vsaki drugachni zdruzhitvi ostane znotraj bitja skriti strazhar, oborozhen in pripravljen ubijati, kajti zaveda se, da se bitje ni zmozhno izrochiti brez rezerve. V njem so prisotni strah, slabosti, previdnost, opreznost, zadrzhanost, pregrade, zidovi, togost, distanca, ravnodushnost. In tam, kjer je strah, je tudi shibkost; tam skrivaj nastajajo trdnjave, rastejo zidovi, krepijo se sumnichenja, vse postaja stekleno in lomljivo, tam je doma moch.

 

Kar je trdnega in mochnega, pripada smrti.

Kar je mehkega in slabotnega, pripada zhivljenju.

 

Kot pravi Lao Zi:

 

Da shibko nad krepkim zmaguje,

togo gibchnemu podlezhe,

kdo tega she ne ve?

Ravna pa se po tem nihche!

 

…razen drevesa. V njem se spola omehchata in postaneta bolj blaga: za vedno ostaneta shibka in do vrha polna zhivljenja, kot popek, kot dojenchek; slabotna, svezha, mehka in gibchna se neprestano kopata v svojih sokovih in izlochata eden v drugega svoj vonj; vesta, da ne zmaguje tisti, ki ostane trd, temvech oni, ki se zmehcha in popusti, sprejme in se prepusti, stopi, zavedajoch se, da predaja ni znamenje slabosti, temvech mochi. Ve, kako strashansko neumno je misliti, da je gospodar situacije tisti, ki manj ljubi, ostane treznejshi in se drzhi bolj ob strani. To je zabloda, na kateri se zlomi vsaka usoda. Zmaga pripada tistemu, ki ljubi bolj, tistemu, ki svojo moch izgubi, ki se bolj vname, je blizhji in se je sposoben stopiti, iznichiti. Otrok dobi spol tistega, ki je v trenutku spochetja sebe globlje predal: to se odtisne vanj in na njem ostane. Che je bila zhenska nezhnejsha in mehkejsha, se bo rodila deklica, che je bil tak moshki, se bo rodil dechek; spol potomca je odvisen od daritve, ki se je zgodila pri zdruzhitvi. Potomec dobi spol tistega od obeh, ki je bil shibkejshi, kajti ta je bil v resnici mochnejshi. Zmaga vedno tisti, ki je zmozhen bolj opustiti svoj jaz.

 

Drevo vsega tega ne ve. Ve samo tisti, ki ne ve. Takshno je bivanje drevesa. Taka je njegova osebnost. In to je tisto, kar v njem od vsega najbolj pomirja. Med vsemi zhivimi bitji ima drevo svojo zhivljenjsko pot v najvechji meri osnovano na prepushchanju v ljubezenski zdruzhitvi. Bitje, ki se objema z zemljo, ki ga hrani, bitje, v katerem sta oba spola v neprestanem ljubezenskem objemu, raztapljajoch svoj med eden v drugega. To je globoko erotichna nrav drevesa. Zato v njem obstajajo zapeljevanje, mir, nezhnost, moch, voljno, tiho vegetiranje, zhivljenje, ki se razliva in preplavlja: two ways and one will – dve poti in ena sama volja.

 

*Pesnik napishe pesem potem, ko jo je dozhivel. (op. prev.)

 

 

 

ZMAGOVALKA

Tale lipa raste v pokrajini Bakony, tam, kjer se dolina na juzhni strani zozhi in se z gorskega slemena dvigajo ogromne, deset, tudi dvanajst ton tezhke skalne stene. Njeno seme je padlo med dve skali. Tam je rasla bolj ali manj neovirano, dokler ni dosegla shirine, kakrshno sta ji obe skali dopustili. A to ni trajalo dolgo. Potem je skali stisnila in ju strla. Tedaj se je nanjo zrushil kamnit blok, velik kot hisha, in jo prekril. Lipa se ga je osvobodila. S koreninami se je oprijela spodnjih kamnov in zachela potiskati velikansko skalo navzgor. Kamne, ki so ji bili pri tem v napoto, je razklala. Na dve mesti tik ob deblu sta padli dve skali, veliki kot miza. Drevo ju je prekrilo z lubjem, se razlilo po njiju kot tekocha lava in ju preprosto pouzhilo. Spodnje kamne je zdrobilo tako, da jih je s svojimi koreninami stisnilo kot piton, dokler jih ni zadushilo in so se razsuli na drobce. V smrtnem objemu, ki je trajal leta in leta, je iztisnilo iz njih vsakrshen odpor. Zdaj ima lipa tri korenine v debelini debla. Ena od njih prodira skozi mnoge zavoje, ki si jih je izdolbla med skalami, v sam gorski hrbet. Druga se je razvejila v shtirideset, petdeset zhil, v poshastno pest s petdesetimi prsti, v prijem, pod katerem jechi in shkripa skalni greben. Tretja korenina je napol gola, ker so se kamni izpod nje skotalili proch, voda pa je sprala zemljo. Slechena korenina je podobna drobu, ki se je razsul iz raztrganega trebuha. Nad koreninami pa silijo v vishino in si jemljejo prostor tri shtirinadstropna ravna debla, shiroka kot chlovek, z ogromno maso vejevja in listja; vsako od njih biva kot nesmrten smeh!

Dobro bi bilo vedeti, kaj je ta lipa mislila o sebi, ko je bila she seme. Hotela je rasti pravilno in somerno, postati – kot vsako drugo drevo – idealno drevo: tako kot si vsako bitje zheli postati idealno bitje. Ni pa bilo to drevo sanjach. Che bi bilo, bi podleglo skalam. Tudi muhavost ni bila njegova lastnost. Muhasta bitja se zaradi svoje nepotrpezhljivosti tezhavam izmaknejo. Izmakniti se pomeni zanikati svojo usodo. Zanikati svojo usodo pomeni biti shibek. Biti shibek pa pomeni biti porazhen.

Nekaj podobnega lahko vidimo pri drevesih – sanjachih, ki si z zaprtimi ochmi zamishljajo zhivljenje, ki ga nikjer ni. Drevesa nemirnih obrazov, zatopljenih v podozhivljanje, kaj bi bilo, che bi bilo … Zanje je zhivljenje pregrdo: pa ne, ker bi bilo res grdo, ampak zato, ker je lazhje sanjariti.

Kot bi se zarotili proti lastni usodi, so podobni zverem, ki s kremplji prodrejo v meso; so kot brshljan, ki v svojem mrachnem objemu zadushi vse, okoli chesar se ovije. Vidimo lahko chudna drevesa, ki kot norci zvijajo svoje veje in jih brezumno v sunkih spet izravnavnajo, izvajajo zmedene plesne gibe, brijejo norce iz sebe, ker niso v skladu s seboj. Obstajajo patetichna, chemerna, samotna drevesa. Pa bebasta, obscena, perverzna in bedasta drevesa. Skratka, videz pri drevesih ne vara.

 

Lipa iz Koloske doline je junashko drevo. To ni lepo drevo. Toda zhivljenjska moch ni nikjer drugje tako velichastno lepa – ne pri Homerju, ne pri kipih, ne v Beethovnovi glasbi, ne v nichejanski filozofiji, ne v Cezarjevi usodi. Velichastno lep je ta njen nemi boj, ki ga je lipa tu bojevala sama, samcata, stopetdeset let, ob boku sovrazhne gore, med hudimi nalivi, divjimi vetrovi in kamni, ki so jih mimo odnashali plazovi, pod gigantskim skalovjem v ozki gorski soteski. Morala se je napeti, stegniti, izgubila je vso svojo obliko, morala se je prilagoditi, niti za trenutek si ni smela dovoliti usmiljenja; vedela je samo, da mora rasti. Brez prestanka, brezobzirno, mirno, preudarno, vztrajno. In zdaj, ko je konchno zmagala, je na drugi strani, boj je izbojevan: vsa zgubana, iztroshena, razmajana, se lahko smeje in smeje tej svoji podobi. Kaj ji lahko she povedo o zhivljenju, ne da bi se smejala?

S chim ji lahko she zagrozijo? Chesa se naj she boji? Se ji lahko zgodi she kaj hujshega od tega, kar je izkusila in premagala? Umreti? Se bati smrti? Nich vech je ni strah. Nikoli ni bila niti za trenutek srechna, a se smeje tistim, ki se jim zaradi tega smili. Ne ve, kaj je to obilje. Ne pozna tishine, razen v spanju. Mir ji je tuj. In ne ve, da obstaja bogastvo. Udobje? Kaj je to? Vitko, visoko, zhilavo, nagnjeno, ojeklenelo bitje. S trdoto zlobnezha in zadrzhanostjo modreca. Che bi bil to chlovek, bi zhivel zhivljenje, kot sta ga Attila ali Dzhingis Kan, a jedel bi kot Gargantua, krohotal bi se kot Falstaff in ubijal bi z lahkoto kot Borgia. Che bi bil zhival, bi imel v sebi kraljevskost leva, krutost tigra, moch pitona, mir slona, zhilavost kamel in samozavest orla. Che bi bil pesnik, bi pisal verze, ob katerih bi se vnel papir, che bi skladal glasbo, bi bila to glasba, da bi zaplesale gore. Che bi imel danashnji chlovek obchutek za vzvishene vrednote, bi bil svechenik tega drevesa – gibchen dechek, ki bi mu pel in pripravljal daritve, v svetlih poletnih jutrih bi stal pred njim, se mu priklanjal in mu vrachal smeh.

 

 

 

MELANHOLIJA

Zraven izvira Alsótàtrafüred, blizu nekdanjega gradu Zichy, se dviga jelka. Okoli nje so sama majhna drevesa, tako da je v tej okolici prav ona najvishja. S svojimi vejami delno prekriva grajsko kuhinjo. Zemlja, na kateri raste, je chrna, mehka in rodovitna. Svezha voda iz blizhnjega izvira s svojo hranljivo vlago napaja vso pokrajino. V jelki ni sledu kake utrujenosti, kajti ta, na prvi pogled medla shibkost, s katero razteza svoje veje, ne pomeni zhivchne izchrpanosti niti ni bolezen. Tukajshnji ljudje ji pravijo Zhalostna jelka.

V njeni okolici ni nichesar, kar bi dajalo povod za zhalost. Zemlja je dobra, kraj, kjer raste, je zashchiten, vlage je dovolj, tekmecev ni. Tudi v samem drevesu vzrokov za zhalost skoraj ni: veliko je za tri hishe, deblo ima brezhibno, z izjemo nekaj smolnatih vozlichev – drobnih ranic, ki so zanemarljive. Tudi nevrastenije ni, kajti ta bolezen se vedno pokazhe s sivenjem in z izgubo barve. Jelka je temnozeleno bitje, torej ima dobro kri in dobre zhivce. Samo zhalostna je. Ne gleda v nebo, temvech predse: pogled upira v tochko, kamor usmerjajo svoje poglede zhalostna bitja. Brez grenkobe, brez nemira, brez chustev, skorajda ravnodushno. V zhivalih se zhalost kazhe samo v njihovih ocheh, nikjer drugje. Opice v kletkah se vchasih navelichajo uganjati burke in se zazrejo predse. Njihov pogled je tak, da se ljudje kar naenkrat odmaknejo od kletk. Tudi stari, trudni konji, ki chakajo na cesti, gledajo v to smer. In v tako tochko pred seboj gleda tudi Dürerjeva Melanholija.

Ta tochka, ta “nekje” ni prostor znotraj sebe. To je prostor zunaj, v svetu. Drevo ga gleda s celim svojim bitjem. Vsaka iglica, vsaka vejica, kroshnja, deblo: vsi zrejo v neskonchno zhalost sveta; morda vidijo, kako strashna je samota in kakshno ceno je treba plachati, che se je znebish. Mogoche vidijo, kako lepo je biti neobchutljiv, ker potem vsaj nisi kje blizu. In vendar se je lepo potopiti v resnichnost, saj si potem delezhen vsega: veselja, zanosa, vedrine, trpljenja … predvsem trpljenja. Kako lepo je to in kako grdo. V jelkini zhalosti ni obtozhevanja. Ona nikogar ne kliche na odgovornost, ve, da se s tem, ko rechesh: “To je vzrok,” nich ne reshi. Preprosto tako je. Tega se ne da pojasniti ne s krvjo, ne s telesno zgradbo, niti z znachajem, spomini ali usodo.

V zhivljenju je nekaj strashno zhalostnega, in tisti, ki ga to spravi v solze, ne ve, da se ta zhalost nikoli ne spremeni. Rad bi trpel, rad bi, da bi ga vse to ranilo in ga prizadelo, da bi od te zhalosti zbolel – in kako lepo bi bilo, che bi lahko zaradi nje umrl! A je tako zhalosten, da niti trpi ne vech, nobene bolechine vech ne chuti, ni bolan, ne vzdihuje, ni nestrpen; niti tega ne ve, ali kaj hoche ali chesa noche, ali mu je vseeno ali mu ni. Celo nesmiselna ni vech, ta zhalost. Ne gre za pomanjkanje veselja ali sreche, che bi bilo tako, bi lahko bolela praznina, ta prostor, v katerem nichesar ni. Zhalost, o kateri teche beseda, je gosta in trdna, zhgocha in tekocha, takshna tezha, da je znati jo nositi isto kot biti zhalosten. Pomeni biti onstran joka in trpljenja, onstran prevar, prizadetosti, ponizhanj, padca, samote, bolezni. Biti onstran smrti, biti zhalosten: biti tu, brez vsakega smisla, nesoch s sabo to, iz chesar nikoli nich ne bo, rasti v iznichenje, vedeti, da je vsako veselje grenak sadezh, ki skriva v sebi grenkobo prav tam, kjer bi prichakovali njegov najslajshi del – v samem srcu.

"A kako se postane ogorchen? Kako se razjezi? Kako se upre?" se sprashuje jelka. Ko bi se vsaj lahko preprichala, da bi uporabila ogorchenje, jezo ali upor za beg in bi tako lahko ubezhala svoji zhalosti! Toda kako odvechno je vsako nasprotovanje in je beden vsak beg! Ko bi ji to bilo vsaj vshech ali pa zoprno! Che bi she verjela v trdoto, ali bi vsaj she kaj verjela! Che bi she mogla kaj ljubiti, ali bi vsaj ljubila in kaj zmogla! Toda globoka chrna luknja je vse potegnila v temo in pogoltnila, ona pa zdaj zre vanjo, mirna in nepremichna. Pred njo se je naselila gluha chrnina, globoka brezdanja neskonchna noch. Gleda vanjo, a je praznina ne privlachi, ne zvabi je vase niti je ne prestrashi; ne boji se je, ne razveseli se je, ne uzhiva v njej, ne zheli si je presegati, ne hrepeni po njej, samo gleda vanjo in je neskonchno zhalostna. Under all earth runs water, under all life runs grief. Pod vso zemljo teche voda, pod vsem zhivljenjem zhalost. Pod zhivljenjem je mirno jezero, temno in negibno; zhivljenje gleda v njem odsev svojega obraza, vidi zhalost, pije to vodo in pije zhalost. Che med jelkinimi vejami zapiha veter, zazveni nochno glasbilo, chrnozelena harfa. Kakshen zvok brez nasmeha! Kako gori v njem mrak! Kako neznosno tezhak je ta zvok, kako mehak in kako se razliva! Vase utopi izvir, hisho, drevesa, trato, cel gozd, skalno goro; s svojo zhametno, peresnolahko roko jih pobozha, brez ljubezni, brez sochutja, brez usmiljenja in brez tolazhbe, neveselo. In tu, pred njo, ki tako zre predse, je grich in je gora, je potok, je jelen in je rushevec. Pod vso to pokrajino se odpre zemlja in v temnem zrcalu se prikazhe obraz sveta.

 

 

 

DEVICA

Che se v dolini reke Hódosér, ki ostane zelena tudi v najbolj sushnih poletnih mesecih, od zheleznishke postaje odpravite proti Porvi, zagledate na vzhodnem pobochju brezov gaj. Ona stoji v sredini, obkrozhena z drugimi, ni najvishja, a izstopa, cheprav jo pogled dosezhe shele chez nekaj chasa. Tam jih je vech, ali bolje, jih ni, ker so drugachne od nje.

Breza tudi ni drevo, je bolj cvetica. In kaj je morala rozh? Da cvetijo! Da se odpirajo svetu s sladkim nasmehom. Ko bi chlovek vsaj imel sto ochi in bi jih z vsemi lahko gledal!

Kdor bi rekel, da je breza kot mlada deklica, bi se zagotovo zmotil. Prej je res, da se tu in tam, a zelo redko, kakshno mlado dekle zdi kot breza. Preprosta, vitka in sijajna se tako rosno bleshchi, da se ji lahko priblizhamo samo na en nachin – z nezhnostjo. Devishka je. A niti zdalech ne v pomenu zhaljive, zlagane moralne filozofije, kot tudi ne v smislu grobe, nestvarne medicinske obravnave. Devishkost ni fizioloshko stanje in ni podvrzhena nikakrshnim spremembam. Devishkosti se ne da vzeti niti je ni mogoche izgubiti. Le kako bi se lahko izgubila v ljubezni? Izgubi se samo, che ljubezni ni. Da ne obstaja devishka ljubezen? Svezha in brezskrbna, preprosta in chista. Kot je breza. Da ni tako nezhnih besed, kot je upogib njenih vejic, tako rahlega giba, kot je tiho trepetanje njenih listkov? Objema, ki bi rasel, tako kot raste breza iz zemlje? Ta devishka ljubezen, te nezhne beside, ta sladek otroshki smehljaj, ta brezin objem, kaj ni prav to morala cvetlic – cveteti? Odpreti se v svet z nemo belino, drhteti od lastne ocharljivosti, kot zharek svetlobe na mirni vodni gladini?

Neomadezhevanost je lahko tudi telesna. Ni res, da so marmorni bogovi tudi globoko v svoji notranjosti iz tega trdega in sijajnega belega kamna. Pristna devishkost ni v chistosti marmorja. Devishko je lahko samo zhivo telo iz mesa: táko, ki ima chiste sokove, chista vlakna, chisto meso, chisto kri, chiste lase, chisto kozho.

 

Reines Herzens zu sein:

Das ist das höchste, was Weisen ersannen

Und Weiseren taten.

 

Zhiveti s chistim srcem: to je tisto, kar modri mislijo in najmodrejshi pochno. Ohraniti chistost rojstva, vpiti vase chistost materinega mleka, chistost smehljajochih se obrazov, sonca, zraka, vode, kruha, ljubezni ljubljenega chloveka, svojih otrok, svojih bogov in chistost smrti. Che bi jo kdo vprashal, kaj je nedolzhnost, bi ga pogledala, kot gleda ptica ali zvezda. Che bi se med seboj tako gledala vsa bitja, bi bila eno samo chisto srce. Svet je prozoren kot steklo, samo da je to steklo mehko in toplo in zhivi: tako zelo zhivi, da bi bilo brez nasmehov neznosno. Zhivljenje je tam, kjer se rodi, chisto in milo: pleasure which there is in life itself, radost, ki je v zhivljenju samem. Biti devishki pomeni ne zapustiti izvira. Etrushchani so na nagrobnike svojih zhensk klesali rozhice: ne imena, starosti ali polozhaja, nichesar drugega. Kaj pove tak nagrobni spomenik? Ta, ki tu lezhi, je bila rozhica. Znala je zhiveti to, o chemer so modreci samo razmishljali.

 

 

 

BLAGOSLOV

Nad Korchulo, onstran pokopalishcha, proti jugovzhodu, stoji na majhni jasi figa. Na zemlji se njene tri debele veje razvejijo v tri smeri, potem se zvijejo navzgor in nazaj. Avgusta na njej zrastejo dishechi, vijolichasti, debeli sadezhi medenega okusa. Trati daje senco, v svoje varstvo vzame prostor pod seboj in vsakogar, ki vstopi vanj. Ta velika koklja tu sedi in kdorkoli zheli, se lahko zateche pod njena krila. Kdor pride v blizhino tega drevesa, se v hipu znajde v toplini materinega telesa: tu je v zavetju, kakrshno lahko nudi samo kdo, ki zheli dobro.

 

Chlovek lahko zheli dobro tudi samemu sebi. In ta zhelja se lahko – che je dovolj mochna – tudi uresnichi. Da, zhelja se postavi nasproti nuji. Pozhelenje se postavi proti ananke.* Hoche vech. Che bi shlo samo za potrebo, bi se vse v zhivljenju odvijalo po zakonih fizike, kemije, biologije. A pozhelenje vse to presezhe, hoche vech, kot je pripravljena dopustiti ananke. Pozhelenje hoche nemogoche! In zna biti táko, da prebije zakone nujnosti. Zhelja je lahko tako mochna, da se ananke razpusti, da se stopi v ognju strasti. Tedaj zakon izgine in zhelja se izpolni.

 

A to pozhelenje, ki zhene chloveka, nosi s seboj neizmerno nevarnost. Namrech to, da se zhelja uresnichi in chlovek dobi to, kar je zhelel, zahteval, po chemer je hrepenel. Uspelo mu je to dosechi in zdaj mora to spoznati. Na prvi pogled se zdi, da je to darilo. A skoraj v sto od stotih primerov je – kazen. Evo, dobil si! Je to res tisto, kar si zhelel? Da, to je tisto. Tu je. Zdaj pa to izkoristi, zhivi za to in zhivi s tem. Zdaj shele postane jasno, da je bila zhelja napachna. Tega pravzaprav chlovek sploh ni hotel. Treba bi bilo vzpostaviti tole prepoved: ne imej takih zhelja, katerih izpolnitev postane zate tezha, kajti zhelja se ti bo izpolnila in dobil bosh, kar zhelish. Ni dobro, da si chlovek zheli kaj zase. Ne ve in tudi ne more vedeti, kaj je tisto, po chemer hrepeni. In ko to dosezhe, je zhalosten in razocharan. Maloprej si je to she zhelel, zdaj bi se rad tega reshil, potem si pa to znova zazheli.

 

Dobro je, che kdo drug zheli kaj za nas: che imamo ob sebi zashchitnika, prijatelja, ocheta, kako ljubo osebo. Chlovek blagoslova lastnega zhivljenja nikoli ne nosi v samem sebi. Zato je dobro, che obstaja neko materinsko bitje, kot je ta figa, ki mu zheli dobro.

 

V njenem varstvu vem, da je vsaka moja zhelja odvech. Ni mi treba hrepeneti po nichemer. Lahko sem pomirjen. Boljshe od tega, kar si jaz zhelim, je to, kar si ona zheli zame. Bolje od mene ve, kaj si zhelim. “Che ti norec ponudi vodo zhivljenja, jo zlij proch, che ti modrec ponudi strup, ga mirno izpij!” Modri namrech ve, da je strup dobrodejen. Tu chlovek zhivi pod okriljem modrosti figovega drevesa. Kaj je tisto, kar mi ponuja? Kaj dobrega mi zheli? Kaj je tisto, kar o meni ve bolje od mene? Premishljati o tem ni vredno truda, vse to mi bo dano. Verjetno brez kakshnega vidnega znamenja. Chlovek ne ve niti tega, kdaj se mu izpolnijo njegove najvechje zhelje. Opazi le, da je poleg njega nekdo, ki se mu je priblizhal. Opazi tudi, da je njegov lastni jaz zdaj postal figovo drevo.

 

Ne zhelim vech zase, ampak za druge; in drugi pridejo k meni. Skrijejo se podme. Vedo, da zhelim dobro namesto njih. Sedejo v to zharenje blagoslova, jedo sadezhe, ki postajajo vedno slajshi, ulezhejo se v travo in v senci vej, ki zelenijo nad njimi, utonejo v sen zarodka.

 

* Starogrshka boginja usode in nujnosti (op. prev.)

 

 

 

CSONTVÁRYJEVA VÉLIKA LIBANONSKA CEDRA

There’s a tree, of many one pravi Wordsworth: tu je drevo, eno od mnogih. Táko je kot vsa druga, toda neponovljivo, edinstveno v sijaju svoje individualnosti. To, kar je imelo pri starih ljudstvih najvishji smisel – absolutni duh, ki je bil, je in bo vedno in povsod nespremenljiv; in to, kar ima izjemen pomen dandanes – osebnost, ki nikoli ni bila in nikoli vech ne bo, edinstvena, samo zdaj in tu, nikjer drugje in le v tem trenutku, in ki je razlichna od vsega. Csontváry je zhelel naslikati neponovljivo, nichemur drugemu podobno individualnost v vsem njenem sijaju. Ni naslikal avtoportreta, temvech samotno cedro na vrhu libanonskega gorovja, kot tudi Van Gogh ni naslikal svojega portreta, temvech slamnat stol. Portret bi bil samo osebna izpoved, zapis. To tukaj pa je vizija. Vizija, ki je chashchenje edinstvenosti posameznega v nadchloveshkem.

 

Absolutni duh je vedno bil in vedno bo popoln in celovit. Chlovek ga kot takega tudi sprejme. In to je tisto, kar je velichastno v njem. Osebnost pa si mora chlovek zgraditi sam, prej je she nikjer ni bilo, to ni dar z neba. In to je tisto, kar je velichastno v njej. Toda tako ni prav. Kajti tega, kar dobim zhe narejeno, kar je dokonchano in nespremenljivo, se ne da izmeriti. Velichastnost je merilo za tisto, kar moram sam narediti iz sebe. Absolutni duh samo je; osebnost pa je velichastna.

 

V davnini je bilo merilo bivanja absolutni duh. Danes je to merilo osebnost. V primerjavi z absolutnim duhom je osebnost nekaj ekscentrichnega, eksotichnega, muha enodnevnica, zaslepljene sanje. In vendar je velichastna, kajti ne ozira se na absolutnega duha, temvech na lastni izvor. Ni sistem, temvech podoba, ni partitura, temvech zvok. Nima opraviti s stvaritvijo, temvech s stvarnikom. To, kar je evropsko, ne obstaja v absolutnem duhu, temvech v velichastju osebnosti.

 

Katero od obojega je vech vredno, je tezhko ugotoviti. Chetudi namrech poznamo absolutnega duha v obliki osebnosti in osebo, ki ima obliko absolutnega duha ter jo razumemo, ji vseeno ne moremo slediti. Chedalje manj, kot se zdi. Postajamo vedno bolj individualni, vedno bolj edinstveni in nasha druzhenja se vedno vechkrat dogajajo na osebni ravni, kjer je vsakdo drugachen, ne pa na ravni, kjer smo vsi enaki. To, kar nas dela chloveshke, ni dejstvo, da imamo vsi ljudje nekaj skupnega, temvech, da ni dveh enakih.

 

Absolutni duh je nadchloveshka kategorija. To, kar razkriva, je Razodetje. Prepoznamo ga po njegovi negibni in nespremenljivi naravi. Nich ne pochne: preprosto je. Tu se nahajajo bitja vishjih duhovnih stopenj: kerubini, serafini, pa staroegipchanski kipi, Buddhe, bizantinski mozaiki, ikone. Negibnost, ki jo je skoraj nemogoche dosechi. Vemo, da do notranjega miru pridemo samo po desetletjih vadbe in skozi nepredstavljive napore. Kitajski taoizem in hindujska yoga uchita, kako se dá bioloshki mehanizem upochasniti in vchasih – najvech za nekaj dni – ustaviti. Che pa teh tehnik ne obvladamo, smo obsojeni na nenehno gibanje. Celo v spanju, kajti tedaj sanjamo. Nikoli ne moremo nehati. Tam, kjer se chlovek ustavi, ni zhivljenja, je samo bivanje. Negibnosti se na tem svetu ne dá uresnichiti. Samo nekaj malega slutimo – v negativnem smislu – kaj bi to, zunaj zgodovine in chasa, onkraj nashega veka in vechno prisotno, lahko bilo. Pojmi, kot so gotovost, neomejenost, védenje. Potopljeni smo v chas, v relativnost in trenutnost, delujemo in se gibljemo. Ne vemo, samo prepoznavamo; nichesar ne dosezhemo, samo ishchemo in ishchemo. Absolutni duh izoblikuje bitje, mi pa smo le njegovi priveski. Ustvari ga negibnega, mi pa smo oblikovani tako, da se spreminjamo.

 

Absolutni duh ni dejaven. Absolutni duh vidi. In svoje videnje izzhareva na vse strani. V hebrejski tradiciji se svet, ki vse vidi in svojo vizijo seva, imenuje olam ha-atziluth – svet emanacij. Bolj ko se duh blizha negibnosti, videnju in sevanju te svoje vizije, bolj je blizu popolnosti. To pa je vechnost, je védenje in je gotovost.

 

In tu je cedra. Stoji, negibna, kot kakshen kerub v olam ha-atziluth-u, vse vidi in seva. Taka kot tao, kot najvishji cilj yoge; nich vech ne valuje, zdaj se ravna. Nobenega drhtenja vech, nobenega zvijanja. Ne sanja vech. To ni zhivljenje, to je bivanje. Bivanje, kot bivajo egiptovski kipi ali bizantinski mozaiki. Tu stoji, kot nadangel, ki nichesar ne pochne, samo je. Nietzsche pishe: Najvech, kar lahko rechemo, je “hochem”. Vech od tega je, che rechemo “sem”. Yahve reche tako: eheye asher eheye – bil sem, ki sem bil, bom, ki bom, sem, ki sem.

 

Tudi osebnost lahko iz sebe naredi absolutno osebnost. To naredi tako, da se od vsega in vseh odtrga. Absolutized by isolation, pishe Huxley. Oseba deluje in se premika in dela in uresnichuje. Vseeno je, kako to pochne. Na koncu koncev stori samo eno: uresnichi svojo lastno posvecheno individualnost. Popolna oseba je tista, ki v nichemer ni podobna nikomur. Absolutni duh misli po analogiji, zanj je vse med seboj povezano in nichesar ni, kar ne bi ustrezalo chemu drugemu. Osebnost misli na nachin razlikovanja in izbere vedno tisto, kar lahko izbere samo ona in nihche drug.

 

Kar je za absolutnega duha analogija, je za osebnost dharma. V osebni chlovekovi usodi je dharma zakon posvechene neponovljivosti. Hindujci menijo, da je hromi berach, ki izpolni svojo bivanjsko usodo, vreden vech kot vsak modri, mogochni in bogati vladar, ki mu to ne uspe. Oseba je v svoji sakrosanktni individualnosti ena med mnogimi. Na svojih neshtevilnih poteh, v vechnosti in v trenutku, na svojem mestu, tu, v prostoru in chasu, zdaj, med svojim ljudstvom, v svoji veroizpovedi in v svojem jeziku, v lojalnosti do svoje zemlje in svoje usode. Ima svoj lasten chas in prostor, stoji tu.

 

In tu je cedra. Stoji tu, ena od mnogih. Ni jih dvoje. V svoji osameli edinstvenosti je iz sebe zgradila absolutno bitje. Nikomur in nichemur ni podobna. Vkopana v svet, v svoje ljudstvo in svojo vero, v zvestobo do svoje zemlje in svoje usode, v svojo sveto edinstvenost. Ne ve, kaj je to absolutni duh, kaj Razodetje, kaj je to mir in kaj je zrcalo vodne gladine nemega jezera, ki ga ne zmoti nobeno valovanje. To, kar vidi, ni simultanost vsega, temvech preprosto poseben vidik, pa she ta ne neskaljen. Niti za trenutek se ne umiri, ves chas napreduje proti svoji samouresnichitvi; v negotovosti ves chas lebdi in niha, zaslepljena se moti, in je razocharana, a nikomur in nichemur podobna, sama svoja.

 

Tudi Van Goghov slamnati stol je edinstven v absolutnem in absoluten v svoji edinstvenosti. Le da je slamnati stol bolj chloveshki in druzhaben, bolj dostopen kot cedra. Zaman govorim cedri, kot zaman govorim kerubinu. Slishi, a se ne premakne. Slamnati stol hoche, cedra samo je. Slamnati stol sanja in trpi, cedra gleda. Slamnati stol je tihozhitje, cedra je jedkanica. Slamnati stol me gane, rad bi mu shel pomagat, vsaj dotaknil bi se ga rad, potolazhil, drzhal za roke. Cedra se s svojo strashljivo mirnostjo dviguje nad mano, v nedosegljivo vishino, kot bi se Bog in svet od nje odtrgala, in zdaj osamela stoji na libanonskem vrhu.

 

 

 

 

Béla Hamvas (1897, Preshov – 1968, Budimpeshta) je bil madzharski filozof, pisatelj in druzhbeni kritik. V svojih delih je pri iskanju odgovorov na sodobna in vechno zastavljiva vprashanja chloveshkega bivanja zdruzheval vzhodno in zahodno filozofsko tradicijo. Rojen v slovashkem Preshovu; po prvi svetovni vojni se je preselil na Madzharsko, kjer je dvajset let delal kot knjizhnichar in objavljal chlanke v periodichnem tisku. Leta 1937 sta skupaj z zheno Katalin Kemény ustanovila ugledni intelektualni krog Sziget (Otok). Med drugo svetovno vojno je – medtem ko je sluzhil vojsko – izgubil vse svoje knjige in rokopise, a je nadaljeval s pisanjem in prevajanjem.

Po vojni, leta 1948, sta skupaj z zheno izdala knjigo Revolucija v umetnosti, abstrakcija in nadrealizem na Madzharskem; nato je zaradi svojih nazorov, ki se niso vklapljali v Lukácsev model komunistichnega kulturnega entuzijazma, izgubil sluzhbo v knjizhnici ter kmalu pristal na chrni listi, kar je pomenilo prepoved objavljanja. Do svoje smrti se je nato prezhivljal kot nekvalificiran delavec na gradbishchih. V tem chasu je napisal svoj ogromni opus, katerega objave pa ni dochakal. Dela, ki jih je napisal po letu 1948, so izshla shele po padcu komunizma. Objavljati so jih zacheli potihem, 15 let po njegovi smrti, zahvala pa gre njegovi zheni, ki je ohranila rokopise njegovih del.

Njegovo poglavitno delo je roman Karneval, »chloveshka komedija«, ki zajema vse kontinente in vse dobe, razprostira se od pekla do nebes.

Scientia sacra, napisana v dveh delih, obravnava duhovno dedishchino starodavnega chloveshtva: Upanishade, Tao te ching, Tibetansko knjigo mrtvih in evropski misticizem.

Med mnogimi njegovimi deli (Duh in bivanje, Nevidno dogajanje, Chloveshka antologija – modrost petih tisochletij, Silentium, Skrivni zapisnik, Unikorn, Silvester, Z nekega zornega kota, Patmos ...) je zelo znana knjiga Filozofija vina, ki je nastala, ko se je Hamvas odlochil, da napishe »molitvenik za ateiste«.

Marca leta 2000, ko so na obali jezera Balaton posadili drevo v spomin Béle Hamvasa, je vdova Katalin Kemény nagovorila prisotne in z naslednjimi besedami povedala, kakshno ljubezen je pisatelj chutil do dreves: »Che sva na sprehodu, kje bogu za hrbtom naletela na kakshno drevesce, vse razjedeno od zajedalcev, se je ustavil in ga ochistil. Od tedaj naprej je pozorno spremljal njegovo rast, in tako sva obiskovala to drevo, kot bi bilo otrok, ki okreva po tezhki bolezni ...«

Eseje o drevesih, zbrane v knjizhici Drevesa, je napisal konec 30-tih ali v zachetku 40-tih let prejshnjega stoletja, objavljeni pa so bili shele sredi 90-tih. V njih je ustvaril podobe drevesa in chloveka hkrati.

»Groza me je, che pomislim, da bi me kdo imel za modrijana, junaka ali svetnika. Moja hotenja so vechja. Zhelim biti normalen chlovek.« Ta njegov zhivljenjski nazor ga je stal udobja in kariere, toda ostal je temeljna postavka pri uresnichevanju njegovega obsezhnega opusa.

 

 

Prevod in opomba o avtorju Nadja Jarc