Revija SRP 137/138

Andrej Lutman 

 

MATIN SKRPAN IN DR. BAUSA 

 

Zaplojen ob Sveti enici, a rojen iz posvetne zhenice, se je Matin Skrpan, sklicaje se na Martina Krpana, pravzaprav narodil v sredini prejshnjega stoletja, in – morda ne povsem nakljuchno – tudi prejshnjega tisochletja. Bilo je tistega chasa, ko se Sonce na svoji poti z juga na sever ustavi najvishe na nebu, ob poletnem kresu nekako. Ko je bil she bival v svoji materi, se je na nebu zgodil popoln Sonchev mrk; dva tedna pred izhodom na svet, na svetlobo, na tisto popoldansko, ko prevladuje obdobje najkrajshih senc. Svoje otroshtvo in odrashchanje bi najraje preskochil, saj mu chilost ni bila v zibko polozhena, toda tega ni bil storil. Preskakoval pa je rad. Preklastega videza in razpotegnjene glave, ki je obetala mnoge nochi pri knjigah, se je Matin Skrpan oziroma Matin Skrpan z vzdevkom Krpan, kar je sprva povzrochalo tezhave v sklepanju s protivnimi trditvami, verjetno iz prerachunljivosti odlochil, da se bo v zhivljenju ukvarjal z zadevami obrambnega znachaja. Ni bil privrzhenec zhivljenjskega sloga, skritega v reklu: napad je najboljsha obramba, temvech preprichanja, da je za vse dovolj prostora, che le zlepa beseda pravshnje mesto iznajde. Tega se je bil dodobra nauchil z opravilom, posebej priljubljenim, iz nujnosti priljubljenim: kidanje gnoja. Sam je sicer to pochetje kasneje oznachil s shirshim pojmovnim razsezhkom: kidanje hleva. To opravilo je v naselju, kjer se je bil gor in navpik v rast dvigoval, bilo popolnoma sprejemljivo, zazheleno in brez ponizhevanja vzbujajochih opazk, ko je sebi in drugim delal prostor.

 

Da se ugodi njegovemu, s prerachunljivostjo pogojenemu sramu glede dolochenega obdobja v zhivljenju, se je potemtakem nujno osredotochiti na kako obdobje, she posebej zanimivo, pouchno in prepoznavno. In katero obdobje je lahko takshno? S stalishcha pouchnosti zaobsezheno je takshno podrochje vsekakor izobrazhevanje. In v takem pogledu je bil Matin Skrpan docela neuk, a kako bi se od neukca neugnanca kaj sploh lahko smelo prichakovalo. Pa saj za takshen izhodishchni polozhaj so vendar shole!

 

Glede zanimivosti pa tako: zanimiv je bil predvsem zase. Za podrobnejsho preuchitev preostane le prepoznavnost. Ker je pri tej lastnosti, dolocheni od zunaj, pomembno sploshno mnenje, se je potrebno vprashati in prepotrebno izpostaviti njegov vzdevek (kako zhe?): Martin Krpan. Torej: naj se ponovi! Matin Skrpan. Ker je rad mislil v naprej, ga je she posebej skrbela dedishchina. Ni si bil sicer na jasnem glede babishchine, a to ga ni posebej usmerjalo k zamotanim mislim o prihodnosti, izuzemivshi lastno. Mnogo je vedel o zachetkih svoje rodbine, bil ponosen, da se je celoten njegov rod chastno izognil medsebojnim pobojem, cheravno, roko v mednozhje, je bil pricha mnogim pripovedovanjem o ne prav pravichnishkih dejanjih v svojih pokolenjih. Ker pri takih zadevah brez razprav ni shlo, je imel privzgojeno razvado, da je brez prenehka poslushal, sproti si obremenjeval spomin, a tudi povrshno ovrednotil, saj se je zavedal, da se temeljiteje v polpreteklost ni za poglabljati. Vse odlochitve o tem je sprejemal s razsodno zadrzhanostjo. Ta lastnost ga je naredila pronicljivega. Da ne bi zapadel v tezhave, s katerimi naj bi bilo obremenjeno njegovo sorodstvo, se je bil razmeroma pozno odlochil, da bo zgolj in samo ter docela pristranski razsodnik, saj mu je za kaj vech od tega zmanjkovalo potrpljenja.

 

Primanjkljaj je, stasiti Matin Skrpan, nadomeshchal s pokonchnostjo, ki je zvenela. Bil je namrech tako suh, tenak, mejech na zvitost, da mu ni bilo potrebno preigravati kakih glasbil. On sam je bil glasbilo, ko je v opechnatih dvoranah vadil svoje govore, da so zveneli, a le redko izzveneli. Bistrina duha in nauchene spretnosti govornishtva so mu zapolnjevale okolje, kjer je poslushal lastne odmeve. Odlochil se je bil namrech, kar ne gre pozabiti, da bo posredovalec v vseh sporih, mejechih na prikrite spopade. Za odkrite grozhnje in njim sledeche vojne se ni zavzemal. Bil je obremenjen, in to vechkratno, s pripovedmi o nekem Martinu Krpanu, ki ga osebno sicer ni poznal niti v sebi prepoznaval. Domneval je, da je vse te pripovedi podedoval, ne da bi si jih prisvojil. A sluzhile so mu. Sprva za chudenje, kaj kmalu pa tudi za navezovanje stikov, ki so bili prepotrebni za privabljanje obchinstva, ki naj bi prisluhnilo njegovim govorancijam.

 

Za nadaljevanje njegove smele poti je bilo pomembno posebej eno, izpostavljeno srechanje z osebo, ki je prva zapustila shiroko zasnovano in do potankosti domishljeno obchinstvo. Ta oseba mu je bila popolna tujka. Stalno prisotna, celo v prvi vrsti pod velbom opechnate dvorane, kjer je vadil in izpopolnjeval svoje ustne in grlene umetnije, pa vendar tista, s katere odhajanji mu je zamiral glas, da se je zaslishal v s shibkostjo podkrepljenim petju.

 

Sklicaje se na Martina Krpana priblizha ustnicama shchepec, dvigne glavo in glas, spusti mednju morsko strnjenko na jezik, pa mu glas topleje zazveni. Oseba se ustavi, cheprav je bila zhe v hitrem odhajanju, izginjanju v mrachitve, ki so vsako popoldne nastajale med stebri, podpirajochi strop opechnate dvorane. Matin Skrpan doume, da je oseba ovita v moten, rumenkast lesk, pravzaprav skromno zharenje, nemara povzrocheno od popoldanskih svetlob, morda celo od bleskov, spominjajochih ga na prividno toplino blizhine v odhajanju.

 

Oseba zastane. Tedaj jo spozna. Dr. Bausa! hoche zapeti. Oseba, posuta z jantarjevimi okraski iz snovi, ki jo je Matin Skrpan skushal she kot veleposlanik pretihotapiti pod pretvezo, da tovori obarvano sol, se ne premakne, a obstane tudi ne. Kaj se dogaja? se Matin Skrpan povprasha z nezhnim spodnjelezhechim mrmezhem. Predstavljivost mu prichne dopovedovati, da je opazovana oseba neke vrste spomin. Dr. Bausa! spet odpoje. Odmevi se mu vrnejo skozi osebo, obstalo nekako pred njim.

 

Zbor, ki je bil zhe zdavnaj potihnil, mu odpeva ne vrne. In spomini ga tako prevzamejo in oseba ga s tolikshno vnemo spominja nanje, da doume, kje je njegov doprinos k sploshni blaginji postal manjvredna roba. Vse storitve, ki jih je opravljal v dobri veri, da karkoli zhe pochne, pochne in tudi dela prav, vse storitve in z njimi povezane dejavnosti mu postanejo postranska zadeva, nekaj za... Sam pri sebi se ni in si ni znal izraziti. Pach pa doume, da so se smeri, v katere je potoval, preprosto spremenile.

 

Dr. Bausa! Prihajam! odsekano nameri svoj glas v osebo. Oseba pridobi na lesku. Matin Skrpan razmishlja, da pa morda ta lesk ni jantarjev. Torej nobenden od nashtetih predlogov, kot sta sol in jantar, ne drzhi. Prisluhne. Zelo pridobi na obchutku, da oseba rjove. Z razdalje, ki jo je sicer polagoma skrajsheval, to mozhno rjovenje spominja na zategovanje pasu ob brezposluhnem prepevanju. Pridobi tudi na obchutku, da skusha oseba pridobiti na begu oziroma da je oseba begavo motna oziroma da se sicer nima kam umakniti, pa se vendar izmika. Ta pridobljen obchutek pa je tudi vse, kar ima.

 

Dr. Bausa! zarjove. Spozna, da ni kaj dosti pridobil. Na hitro prerachuna, da se mu takshne ocenitve ne splachajo. Oseba, poimenovana z Dr. Bausa, ne dopusti popoldanski svetlobi, da bi jo she obsevala. Matinu Skrpanu se stori mrak pred ochmi. Pred njegovima in osebinima ochesoma se torej zgodi pajchevinasto mrezhasta zastirka, ki ju spominja na nekoch razvpito soochenje.

 

Oba prejmeta veter iz jader, ki jih ni, a vseeno ju spreleti, da nekako premrazheno zanihata. Okolishchine postanejo izjemne, a ponovljive: kje da sta zhe imela srechanje? Na poti od soli k jantarju? Izmenjata si vprashanji. Oseba, skoraj vidno pretresena nad dejstvom, da ne more do Matina Skrpana, se mochno strese, da ji odpadejo drobci ostre in hkrati motne snovi in da ji lesk zbledi, postane somrak.

 

Jasno se zave, da se nahaja v hlevu, morda skednju, morda sushilnici za sadje, morda pa celo v chebelnjaku. Morda, pomodruje. Precej navelichana prepevanja, ki jo je spominjalo na zhvenket zlatih zob pri zhvechenju otave, olajshana spozna, da je tik pred odlochitvijo, da se takih zborovanj ne namerava vech udelezhevati. Zrocha v postavo za tanchico, stikajocho se z nastajajocho nochjo, se preda zretju, ki naj bi jo pripeljalo k vzroku za nastalo razmerje. In za kaj gre? To vprashanje ni od muh, si prisvoji pomen iz nekega drugachnega chasa. Oseba torej ne more sprejeti dejstva, da je v nasprotju s postavo. Vsaj tako se lahko domneva. Svoje pokolenje je namrech izpostavila prav nedavno ponovno, ko je hotela prechkati she zadnjo oviro do pridobitve dovoljenja za vsaj zachasno prebivanje v prestolnici. Ob vseh zahtevkih jo je najbolj osupnila zahteva, da se mora udelezhevati pevskih vaj. Kljub zagotavljanju, da v prestolnici ne namerava ostati predolgo, je dobila obchutek, da ji bo vsaj nekajkratna udelezhba na zahtevanih in tudi zahtevnih prireditvah olajshala prejetje nujno potrebnih listin. Sprva je she hotela dokazovati svoje begunjsko preteklost na njej najbolj sprejemljiv nachin: z molkom. Pa se ni obneslo. Zahtevek je bil nedvoumen: poj ali odpleshi drugam. Vztrajala je, da se v prestolnici ne bo zadrzhevala predolgo in da ne postavlja pogojev, ki bi bili v nasprotju s sploshno sprejetimi smernicami o prostem sprehajanju in tudi preprostem nachinu oblachenja ter o ne prepogostem nasilnem izzhivljanju nad nemogochimi razmerami in pa o she tudi ne prepogostih obiskih, ki so bili sicer dovoljeni le in samo ter zgolj v izredno izjemnih okolishchinah. Dr. Bausa je bila navsezadnje izobrazhena in z zahtevki o odlichnosti prepredena oseba.

 

Vsega tega se je Matin Skrpan dokaj verjetno zavedal s popolno zavestjo. In ob tem je bil docela razorozhen. Prihajal je namrech kot predstavnik okolja, v katerem se ni najbolje znashel, a predstavljati ga je hotel za vsako, she sprejemljivo ceno. S tem namenom je tudi obchasno vadil petje s predahi. Okolje, docela nedovzetno za njegove napore, ga je ljubilo najbolj, ko ga je predstavljal kje bolj dalech ali vsaj v zatishnih legah. Zatorej je vselej vadil za zaveso.

 

Vsega tega oseba, z Dr. Bausa poimenovana, za trdno ni mogla v celoti vedeti. Sprva plaho, nato zhe izmikaje se je odhajala z vaj, kjer je le tezhko sledila vsem zahtevam zbora. Pochutila se je pogojno udelezhenko, pripravljeno, da prevzame tudi odpeve, che bo zhe potrebno ali che celoten zbor s pevcem vred odpove. A najraje je le prav zvedavo razpirala svoj preprosti videz in nemara dajala vtis, da komaj chaka, da dochaka. Za res prav vsak primer je imela pripravljeno tudi notno gradivo, ki ga je sicer skrivala v nahrbtniku, v katerem je nosila tudi zlozhljivo sekiro, kij in vech vrst nabodal s pripadajochimi sestavinami. V stranskem zhepu je hranila tudi dokazila o svoji vrhunski in z odliko ovenchani izobrazbi, kar pa ji pri odpevih ni prav posebej koristilo, saj se na takshne listine res ni zmogla zanashati. In nato ji pride nasproti osebek, ki je s svojo sloko chokatostjo zasenchil vse.

 

Predvsem pa njo: da bi najraje odshla, od koder je prishla; da bi najraje ne bila, kjer je; da bi se najraje otresla svojega videza; da bi zhe konchno bila v stanju pridobljenih listin za naprej, za izmik zasenchenosti.

 

Torej je potrebovala zalet. In vsaj krajshe razdalje od prestolnice do odmika je v obliki zaleta z vso pravico soudelezhenke na prizorishchu prichakovala od osebka, nemara celo postavnezha, ki ji je na vso sapo in verjetno z zhe pretegnjeno glasilko sopihal z vzpodbudno zamorjenostjo obogatene napeve. In Matin Skrpan je ne razochara. Zaleti se vanjo.

 

Nekoch pozneje bo morda ta svoj podvig poimenoval s: pretkano sem jo naskochil, a v skoku skozi med njima razprostirajocho se tkanino na kaj takega ni bil sposoben pripravljen biti. Cincaje in ovitij poln se je s tkanino vred prekucnil naravnost in she pochez za povrhu. V z obchutji tuje sreche obdan ji je she utegnil pripeti: zahajam; jaham redko. Dr. Bausa mu je pritrdila, zavezala in utrdila novo oblachilo. Pritrdila je tudi njegovi izreki z glasnim: mahaj si sam!

 

Zavezala ga je v z zhuzhelchjimi piki, izhajajochimi iz tovarnishko obogatenega jantarja prelepljeno odrsko pokrivalo. Z utrjevanjem se ni ukvarjala, saj je v polezhnezhu prepoznala bojevito, vase usmerjeno osebnostno sestavino. Martin Skrpan je skljuchen she nekaj poskushal bolj dopovedati kot dopeti zboru v stalnem odhajanju, a ni uspel priti vsaj do konca, kaj shele, da bi ponovil zachetek. Niti ni poskushal potisniti noge pod zadnjico in niti ni skushal she nadaljevati v smeri Dr. Bausove k chemerkoli.

 

Spet je bil soochen z davnino, ko je bilo she vse drugache, ko je bil tovoril, srechal, se zapletel, zgolj premagal, a se izgubil, nikoli odpletel, taval... Matin Skrpan se vseh obrazov in njihovih teles ni zmogel spomniti, kaj shele, da bi jih prepoznal. Videl jih je stati do nadpopkovja v izvozno zanimivi slanici, spominjajocha ga na neka druga telesa, namakajoche se, krichava, igriva. Sebe je dozhivljal kot slamico, polozheno chez podlago, po kateri se je, ovit v prizore, preslikane na tkanino, preobrachal, dvigoval, postajal del slamnice, na kateri je lezhala postava, begajocha od zbora k zboru, od zborovanj do sklicev, do sestankov. Tisti najpomembnejshi sestanek se je namrech odvijal na seniku; she pred posekom drevesa, she pred vleko zhime, she pred lomljenjem kovinskih orozhij, pred presekom vratu. Nekoliko kasneje je namrech zvedel, od mozhache, zhiveche prav blizu prestolnice, da ima izzivalec izvensorodno sestrichno, zakosmateno od podplatov do podpopkovja, kar pa ni in ni hotel verjeti. Ko jo je bil zhe srechal, je bilo prepozno, da je ne bi. Bila je prva, ki ji ni ushel. Za zadnjo se she zmenil ni. Tako Dr. Bausi ni preostalo drugega, kot da postane priznana zborovalka, begajocha od prestolnice do prestolnice, ishchocha dragocene listine, ki jih je Matin Skrpan z dobrotljivostjo v nagnjenju polskrivoma prelagal s police na svoj zarumeneli rojstni list, pod katerim je tekla pot, dolochena s pretovarjanjem jantarja na drugi tir – a to je zhe druga, naslednja vozhnja.