Revija SRP 135/136

Vladimir Foerster 

PESNISHTVO DEKADENCE

 

(…)

Naj priobchimo tu ob koncu razprave she nekaj vzgledov dekadentnega pesnishtva iz cheshke, francoske, lashke in nemshke literature. Slovenski prevod se tesno naslanja na izvirnike, oziroma na cheshke prevode, objavljene v cheshkem mesechniku »Moderni Revue«. Ker zanima chitatelja zlasti spoznati, kake so misli dekadenta, in pa kako in s kakimi besedami jih izrazha, je bilo treba podati kolikor mochi vesten prevod. Opustila se je zato v slovenskem prevodu rima tudi pri pesmih, v katerih je izvirno. Nasilno utesnjevanje prevoda v rime bi bilo le v kvar vsebini ter besedilu prevedenih stihov. Tudi Chehi podajejo prevode dekadentne literature brez rime in prezirajo dostikrat celo ritem, prirejajoch prevod zgolj v obliki proze.

 

 

 

Otokar Březina

TIHOTA

 

Chemerna tihota, oblaki pepelnati,

prichakovanje, razlito po drevju premrlem, po barvah uvelih

in v tesni zgoshchavi vod,

tihost pokopalishch, kjer tisti lezhe, ki prijateljev niso imeli,

tihost cerkva, kjer she se kadi iz ugasnjenih svech,

kjer zadnje molitve ostale dehte iz tezhkega zraka,

lilij vrtovi, v katerih medleli so oni, ki pili opojni so dih,

padanje somraka onim na slede, ki: »z Bogom« so klicali,

tihost utrujenih dush!

Vashi pogledi zaletajo liki prozorni metulji v prijatlov se lica,

sméhljajev ishchejo tam, pochitka razburkani vnemi;

klichete: Vdarite le v klavirje, zmikastite speche jim ritme,

vzkrikne da strast jim, in blaznost kipeche krvi

brizga naj jim iz tonov!

Bojite se glasov, ki spe v tihoti molchechi,

kakor za somrakov tlechih vecherno zvonjenje oddaljenih mest,

tarnanje morij neznanih,

mrtvecev vashih kjer vzkliki se penijo v valov kipenju:

Klici zaman so: Udarite le v klavirje, zmikastite speche jim ritme,

vzklikne da strast jim, in blaznost kipeche krvi

brizga naj jim iz tonov!

Zhgoche ozrachje tihote uspava vzburkane ritme,

tonov sesa veselost srebrno, in vdusheno vene v nji,

kar je z jeziki plamenimi shvigalo v cvetju strastnih melodij.

Ko mehka preproga, dushi ki sovrazhne korake, se shiri okoli tishina.

Mrzel na licu vi chutite vzdih in v dushi lastno ime,

v krozhechih valovih se vtapljate chasa in zhali neznanih,

iz kojih je stopala dusha vam nezavedna od veka do veka,

svetlikajocha ko mezga iz korenin rodóv pokopanih

bolestne setve Najvishjega,

iz ogonov vechne tihote.

 

 

 

Aloisius Bertrand

ZOPET POMLAD

 

Vse misli in vse strasti, ki vzburkavajo

smrtnikov srca, so suzhnji ljubezni.

Coleridge

 

Zopet pomlad – zopet kaplja rose, ki se bo zibala trenotek v mojem grenkem kelihu, in ki se iz njega izgubi kakor solza.

O moja mladost! tvoje radosti so pozeble od poljubov chasa, a tvoje bolesti so prezhivele chas, katerega so udushile na svojem nedriju.

In ve, ki ste oskuble svilo mojega zhivljenja, o zhene! che je kdo v romanu moje ljubezni varal, nisem to bil jaz, in che je bil kdo varan, niste bile ve!

O pomlad! mala ptica preletalka in vendar le nash gost, ki pojesh melanholishki v vejevju hrastovem!

Zopet pomlad – zopet zharek majskega solnca na chelu mladega pesnika, v svetu, na chelu starega hrasta, v gozdu!

 

 

 

Paul Verlaine

SOMRAK MISTISHKEGA VECHERA

 

Spomin s Somrakom

plamti rdeche in drgeche na obzorju tlechem

Nadeje v plamenih, ki se oddaljuje,

ki narashcha kakor stena

tajinstvena, kjer se mnogi cveti

– dahlija, lilija, tulipan in zlatica –

 spenjajo po mrezhah in vijo

z bolehnim puhom

tezhkih in gorkih vonjav, katerih strup

– dahlija, lilija, tulipan in zlatica –

moje chute, mojo dusho in moj razum preplavljajo,

v brezmejno omotico meshajo

Spomin s Somrakom.

(Poèmes saturniens)

 

 

 

Gabriele d'Annunzio

SLEDOVI

 

In ti se vrachash, Zhivljenje? Vrachash se k meni s smehljajem

zagonetnim, v rokah uvele nosish vence.

In ti se vrachash, Ljubezen ? Skrivaj se vrachash in v rokah

ponarejenega vina spet staro mi chasho ponujash.

De zhivljenje: – Ozri se nazaj, na stare sledove za sabo!

De Ljubezen: – Pij! – in stare zopet besede ponavlja

o opojenju novem in o neznanem charu.

Moja dusha de: — Zaman me vabita. Sen zadnji

sem dosnila. Nikak me sen nov vech ne vname.

A vendar zre nazaj, ozirajocha se v stare sledove. O tihi

gozd posusheni in mrtvi, ki ga ni zabiti mochi!

 

 

 

Jiři Karásek

EKSTATISHKI SONET

 

Le zmeraj vishe k nebu v svetnika koprnenju speti! In brez madezha, Gospod, slediti Tebi! Umirati v opojni beloti nedotaknjenih lilij in v svetih radostih razcvitajochih se nedolzhnih popkov!

V hrepenenju po belih bajilih drgeche mi dusha liki monshtranca, ki je zastrta v blede dime kadila, ko tistih sen, ki gredo k prvemu obhajilu, ki jim ni she dihnila mrzlo v lice dvomov kalna senca.

O najbledejshe srebro, ki tvorish krste svetcev v gotishkih cerkvah, kjer lampe medli kristal gori kakor v tesnem srcu utrujena togotnost!

Ekstaza sveta! vzplamteti v luch chiste lampe in v medli svit kristala v tvojem, Kriste, svetishchu, bolj kot kadila vonj, bolj kot Skrivnosti slava!

 

 

 

Antonin Sova

PRETEKLOST

 

Chrno sem videl vodovje skoz drevje, upognjeno k zemlji,

doge so mrtve zharele, vanje negibni so stolpi shtrleli.

 

Tam ni zhivelo nich, vzdihnilo ne in ne vzcvetelo,

megle zamokle valijo se in taja se zholtasti sij.

 

Izza trohneche globine cureli so s somrachnim zorom puhori,

sence potapljale so se v puhu, razprshenem dalech na milje.

 

Dol po stopnicah, po stezah skoz mesechno modre dobrave

potniki v belih odejah stopali so v globino

 

ob molitvah duhovnov, vonju kadilnic, kropilnic rozhljanju,

upirajochi poglede navzgor – nad njimi se ziblje valovje …

 

Vse, kar cvetelo na pomlad tisochih je let, tu gnije, v zmesi

posechenih cvetov rdechih in belih plove tu vrhu vódovja,

 

devam krog glav in kolen, krog pasov, krog prsi mrtvih,

starcev ob truplih zelenih in bledih; v vrvenju plovochem

 

letina gnila ovochja, listov odpadlih in smrádljivih rib,

zhito zhetev tisochih polni in kuzhi tu vzduh …

 

Proga se zlata nad vsem bleshchi iz Neznanega,

pada v globine in shviga na kupe mrlichev,

 

shiri v smrtno vodovje nejasen in shiren se svit,

a vse je tam spalo, ni mozhno, ni mozhno, ni mozhno nikogar zbuditi.

 

 

 

Alfred Jarry

VAMPIR

 

Ziblji se v kelihu na tokih rozhnatega olja, potapljaj se v kelihu na tokih bledega olja, tresi se od groze v kelihu na tokih chrne nochi, luchica nochna, in bodi lampa mrtveca! Angelji strazhniki, obsevani od zvezd, odnashajo svoje lampe.

Spava, in njegovo telo, njegovo telo emajlasto z zhilicami Sèvreske modrine, pochiva prav mirno na velikem zamolklem lezhishchu. Ziblji se v kelihu na tokih rozhnatega olja, luchica nochna, in razlij svoj sladki sij, vonjavi sij na speche dete.

Slushajte! Noch trga svoj plashch. Zdajci je nekaj vzkriknilo na okenski shipi. Nemirne zavese, napnite hitro svoja pernata krila na jasnem steklu. Umirajocha nochna luchica, potapljaj se v kelihu na tokih bledega olja.

Noch se je ponorila kakor sivi dezh. Vampir se je priplazil kakor chrni polzh. Prelivaj solze, okenska shipa, grenke solze absinta. In, okno, dvigni svoj veliki krizh, med tem ko se plazi, ko shkriplje in se rezhi veliki krempljezh.

Bitje grozno in nedolochno, noch v besnosti ga je izbljula kakor tezhak val, ki plove in ki se lomi ob kamenje majaka. Shipa okna se trese, a njegovo oko se od groze shiri. Nochna luchica, umirajocha, potapljaj se v kelihu na tokih bledega olja.

Dete spi. Njegovo emajlasto telo z zhilicami Sèvreske modrine pochiva povsem mirno na velikem zamolklem lezhishchu. Ziblji se v kelihu na tokih bledega olja, luchica nochna, in razlij svoj tezhki sij v zhvepleno paro nad spechim detetom.

Okenska shipa prasketa. Telo polzha drgeche v senci. Dete se prebuja, in velike veje njegovih ochi, upognjene v noch, spushchajo svoje peruti. Trepechi od groze, luchica nochna, in bodi lampa mrtveca!

Teme so mrezha, polna brezimenih poshasti. Zvezdnate okenske shipe so na svojih jasnih mestih zastrte s podjedi.

Ni vech kelih drugo nego vaza, polna smole. Angelji strazhniki, obsevani od zvezd, so ugasnili svoje lampe.

 

(LZ, 1897/2)

 

Prevedel Vladimir Foerster

 

 

 

 

VLADIMIR FOERSTER (1868, Pchery, Cheshka – 1942, Ljubljana), pravnik, glasbenik, publicist, prevajalec, planinec (sin cheshko-slovenskega skladatelja Antona Foersterja, avtorja »prve slovenske nacionalne opere« Gorenjski slavchek in planinske himne V hribih se dela dan). Srednja shola v Ljubljani, shtudij prava (z doktoratom) na Dunaju, sodnik v Ljubljani, Metliki in Novem mestu, od upokojitve (1934) zhivel v Ljubljani. Chlan Slov. plan. drushtva od ustanovitve (1893), pisal v Planinski vestnik (potopis po Shvici, 1901), sodeloval s Cheshko podruzhnico Slov. plan. drushtva v Pragi.

V njegovem opusu je posebnost po tematiki in shirshem pomenu razprava Dekadenca, nova literarna smer (Lj. zvon, 1897, sht. 1, sht. 2); kot priredba po cheshkih virih je prva slovenska temeljitejsha predstavitev prelomnega gibanja v evropski literaturi okoli prehoda 19./20. st. Gre za inovativno dogajanje pod razlichnimi oznakami (dekadenca, simbolizem, impresionizem, nova romantika, moderna, fin de siècle, belle époque, secesija), ki je vechjim in starejshim evropskim literaturam prineslo dolochene idejno-formalne novosti, manjshe literature, zlasti na JV Evrope, pa so z njim sploh shele postale kolikor toliko profesionalne. Cheprav so se slovenski literati tedaj seznanjali z novostmi v glavnem iz nemshkih publikacij (zlasti Cankar in Zhupanchich v kavarnah na Dunaju), je bila Foersterjeva razprava pomembna tudi zanje, shirsho publiko pa je solidno seznanila z znachilnostmi nove smeri. Na koncu razprave, ki predstavlja t. i. dekadenco kot vase obrnjeni (psiholoshki) naturalizem, obarvan z depresivno-morbidno fantastiko, je Foerster za ilustracijo dodal svoje pionirske prevode treh cheshkih (Březina, Karásek, Sova), treh francoskih (Bertrand, Verlaine, Jarry) in enega italijanskega pesnika (D'Annunzio). Ta prevodni del je tukaj predstavljen v prvotnem jeziku, brez lekture. V oblikovnem pogledu velja pozornost primerom t. i. pesmi v prozi (Bertrand, Karásek, Jarry), sploshno znachilne za obdobje simbolizma, zlasti v Franciji (Baudelaire, Rimbaud, Mallarmé itd.), v slovensko lit. sta jo pri koncu 19. st. vpeljala Janko Kersnik in Anton Funtek, pozneje Cankar, Kosovel, Pregelj, Kocbek itd. Vsebinsko-tematsko pa izstopa »vampir« (Jarry), znachilna romantichna in novoromatichna metaforichna figura (Baudelairova pesem Vampir; istega leta kot Foersterjeva razprava v Angliji Stokerjev roman Dracula in Kiplingova pesem The Vampire, zhe leta 1894 pa Stenbockova novela Resnichna zgodba o vampirju); tudi v likovni umetnosti: Toulouse-Lautrecova La goule (Vampirka, var. 1891-1892), Munchov Vampir (var. 1893-1895); v slovenski lit.: Murn (pesem Vedomec), Cankar (Vedomec, novela, 1903; v prvotnem osnutku naslov Vampir), Bevk (Vedomec, roman, 1931), Gradnik (Vampir, pesem, LZ 1907).

Pojasnila k nekaterim redkim, starinskim besedam: ogòn (Březina) = del njive med dvema razoroma; bajílo (Karásek) = charovno sredstvo pri bajanju; púhor (Sova) = vodeni mehur, bula; ovóchje (Sova) = sadje; maják (Jarry) = svetilnik; podjéd (Jarry) = lichinka hroshchev, ki objeda korenine in gomolje rastlin.

 

Izbor in opomba Ivo Antich