Revija SRP 135/136

Vanja Strle

 

UBILA ME BO KRI

 

IZ OSTANKOV JAZA

 

Razpeta chez nebo

ubijam kozmos;

 

to je takrat,

kadar se gibljesh s smrtjo v sebi,

suvash me v smeri tal

 

in sonce neusmiljeno sveti.

 

 

 

V MENI

 

Tvoje telo

iz mnoshtva nog

na meni,

po meni,

v meni,

krichim,

 

ubila me bo kri.

 

 

 

ZEMLJA JE SHE GLOBOKO SOPLA

 

Zemlja je she globoko sopla,

 

ko si mi rekel,

 

dovolj mi je bil

tale dotik nebes,

zdaj lahko umrem.

 

 

 

GLEJ, ZVEZDE SE PRIZHIGAJO

 

Glej, zvezde se prizhigajo

in ugashajo

in jaz sem mirna

v svojem trajanju

in ti prihajash in odhajash

in ne more biti drugache.

 

 

 

TIHO

 

V tishino stopam, tiho

tiha vrata se odprejo,

tiho je srce

in tiha luch,

ki lije nanj

in pot in chas in snov,

spravljeno je vse.