Revija SRP 135/136

Sally Feldman

 

SHAHOVSKE REPUBLIKE

 

Shahovska igra korenini v razumu. In je kot razsvetljenstvo, sila, ki osvobaja ali zatira.V Iraku so letos, tako kot vsako poletje, organizirali shahovsko prvenstvo. Shahovski turnir se je odvijal v mestu Kufa, blizu Nadzhafa. To je bilo pomembno tekmovanje, ki so se ga udelezhili regionalni shahovski zmagovalci iz vse drzhave. Na turnirju je vladalo slovesno in veselo vzdushje, kajti za kratek trenutek je skozi prevladujocho potrtost posijal zharek optimizma.

Dogodek je imel she poseben pomen, kajti le malo pred tem je vplivni shiitski duhovni vodja, veliki ayatolah Sistani, izrazil svoje preprichanje, da bi bilo treba shah absolutno prepovedati. In to v dezheli, ki velja za domovino te moderne miselne igre. Shah naj bi namrech zacheli igrati pred desetimi stoletji v Bagdadu, na dvoru kalifa Haruna al Rashida. 

A medtem, ko v Kufi vlada karnevalsko razpolozhenje kot proslava v bran svobodi, je shah lahko tudi orodje za zatiranje.

V majhni, opustosheni ruski republiki Kalmikiji shah dozhivlja nesluten razcvet. Kljub veliki brezposelnosti in hudi revshchini je njen ekscentrichni predsednik, Kirsan Iljumzhinov, vlozhil kar 25 miljonov dolarjev v gradnjo kompleksa »Shahovskega mesta«, na obrobju mesta Elista. Uvedel je tudi obvezne lekcije shahovske igre za vse otroke, stare vech kot 6 let, in she posebno shahovsko sholo za najobetavnejshe. Iljumzhinov, ki med ljudmi velja za podkupljivega diktatorja, je znan tudi kot predsednik Svetovne shahovske zveze, to pa je chastni naslov, iz katerega se njegovi obrekovalci delajo norca. 

»On je patoloshki lazhnivec, obremenjen s hudimi dushevnimi motnjami,« je povedal Semjon Atejev, varuh chlovekovih pravic v Kalmikiji. »Nobenega gospodarskega razvoja nimamo, ker ves svoj chas posvecha le organiziranju shahovskih turnirjev.« 

Shah je torej lahko zgled najplemenitejshih chlovekovih prizadevanj in primer njegovih najhujshih zablod. Ta boj med vrlinami in tiranijo, med resnico in hinavshchino, se sijajno zrcali na shahovski deski, z dvema stranema, ki si vechno stojita nasproti v konfliktu med dobrim in slabim, chrnim in belim. 

To je predvsem igra golega razuma, pri kateri srecha, nakljuchje ali subjektivnost ne igrajo nobene vloge, zato je vedno pritegovala k sebi upornike in svobodomiselnezhe. Privlachila je pisatelje, znanstvenike, skladatelje in druge umetnike in bila zanje vedno vir, iz katerega so chrpali svojo moch. Njeni privrzhenci so bili Pushkin pa Tolstoj, Einstein in Shostakovich. Ocheta konceptualne umetnosti, Marcela Duchampa, je tako navdushila, da je postal profesionalni shahist in je v zachetku 30-ih let prejshnjega stoletja celo igral v francoski drzhavni ekipi. Leta 1940 je v francoskem obalnem mestecu Arcachonu, kamor je zbezhal pred nacisti, s Samuelom Beckettom v kavarni ob morju igral neskonchno dolge shahovske partije. 

David Shenk v svoji novi zgodovini shaha Nesmrtna igra pishe, da shah znanstvenikom in filozofom v dobi razsvetljenstva ni pomenil zgolj miselne zabave, temvech je predstavljal uteleshenje dobe razuma. »Morda se je bolj kot v katerikoli poprejshnji dobi notranja logika same igre prepletla z nachinom razmishljanja zagovornikov racionalizma,« pojasnjuje Shenk. »Isti duh, ki je vodil tedanje mislece pri shahovskih potezah, je bil udelezhen tudi pri reshevanju filozofskih problemov.«

Voltaire, Diderot in Leibniz so bili vsi ljubitelji shahovske igre. Leta 1754 sta se judovski filozof Moses Mendelssohn in protestantski dramatik Gotthold Lessing ob shahu tako spoprijateljila, da je Lessing po Mendelssohnu oblikoval lik dramskega junaka – Nathana Modrega. V drami je shah prispodoba proshnje za strpnost, ki jo skozi dogajanje na shahovski deski izrazhata oba: modri Jud in razsvetljeni muslimanski sultan. 

Tudi Benjamina Franklina je prevzela shahovska igra. V svojem eseju Moralnost shahovske igre zatrjuje, da shah krepi chloveshke kvalitete, kot so predvidevanje, previdnost in vztrajnost. Ko je v chasu amerishkega boja za neodvisnost v Franciji igral shahovsko igro, se sploh ni zmenil za napovedani »shah«, ker ni hotel braniti svojega tiranskega kralja. »Vzemite ga, che hochete,« je rekel svojemu nasprotniku, »ne potrebujem ga, lahko se borim do konca tudi brez njega, po republikansko!« 

Podobno »deklaracijo republikanskih nachel« srechamo pri she enem shahovskem gorechnezhu, Jeanu Jacquesu Rousseauju, ki se je hvalil, kako je nekoch, kljub hudemu nasprotovanju dvorjanov in ostalih navzochih, premagal francoskega princa de Contija – v obrambo chlovekovih pravic proti monarhiji. Tudi poznejshe generacije intelektualcev in radikalnezhev so ljubile shah. Marx je spravljal v obup svojo zheno, ko je vechkrat kar izginil za nekaj dni na shahovsko »krokariado« in ga je igra tako prevzela, da je pozabil na chas. Prokofjev se je znal tako zatopiti v igro, da je njegov najhujshi tekmec Stravinski nekoch izjavil, da je »njegov um polno zaposlen edino takrat, kadar igra shah«. A shah je bil priljubljen tudi med dvomljivejshimi revolucionarji. Maksim Gorki pishe, da je bil Lenin zelo resnoben shahist, ki se je hudo razjezil, kadar je izgubil partijo in se je celo kujal kot kakshen otrok. Ko se je razshirila vest o zmagi Trockega v revoluciji, je glavni natakar v dunajski kavarni Central pripomnil: »Ach, to bo pa verjetno nash Herr Bronstein, iz shahovske sobe!« In tako je shah, ki je bil dolgo chasa sinonim za radikalnost in nekonformizem, v 20. stoletju postal nosilec usodnejshih vsebin, ko je, kot meni David Shenk, »shah postal simbol narodnjashkega ponosa totalitaristichnih rezhimov, ki so hoteli – tudi z njim – dokazati svojo moralno in intelektualno superiornost.«

Boljsheviki so zhe zelo zgodaj ugotovili, da je shah idealno sredstvo za krepitev nove komunistichne ideologije.

»Shah je bil zanje nazoren prikaz dialektichnega materializma, in ker temelji na principu, ki izkljuchuje slepo srecho, je bila ta igra zelo blizu strogim usmeritvam partijskega vodstva,« je preprichan Daniel Johnson, avtor knjige Beli kralj in rdecha kraljica: zgodovina shaha med hladno vojno. »Shah so prisodili brezrazredni druzhbi, brez madezhev burzhoazne ideologije, in kot tak je bil primeren, da pouchuje mlade proletarske kadre o novih socialistichnih vrednotah.« In tako – pojasnjuje Johnson – se je zachel eksperiment brez primere: vkljuchevanje shaha v uradno kulturo komunistichne revolucije. 

Tudi nacisti so si shah hitro prisvojili in ga ustolichili kot simbol nacionalnega ponosa. Konec 30-ih let so celo posneli propagandni film, v katerem so razkazovali nemshke otroke – shahiste kot idealne pripadnike arijske rase. Edina tezhava je bila, da so bili najodlichnejshi shahisti – Judje. Zato so nacisti svetovnega prvaka Aleksandra Aljehina, ki je bil po rodu Rus, preprichali, da je judovski nachin igre oznachil kot strahopeten in zastarel. V svojem eseju Arijski in judovski shah je shel celo tako dalech, da je sramotil prejshnjega svetovnega prvaka, Emanuela Laskerja, ki je leta 1933 pred antisemitskim preganjanjem zbezhal iz Nemchije. 

Do podobnih napetosti je prihajalo tudi v Sovjetski zvezi, kjer so bili prav tako skoraj vsi najboljshi shahisti – Judje. Kot zhe carji pred njim, je bil tudi Stalin, ki se je shaha navdusheno posluzhil kot sredstva za ustolichevanje sovjetske oblasti, zagrizen antisemit. Johnson opozarja na to, da so bili Judje diskriminirani in so jim prisojali dvojno lojalnost celo she v obdobju Brezhnjeva. Tudi judovskim shahovskim velemojstrom, cheprav so prav oni v 50-ih in 60-ih letih izdatno pripomogli k temu, da je SZ postala shahovska velesila. To se je zgodilo v glavnem zaradi tega, ker so nacisti pobili ali pognali v pregnanstvo skoraj celotno srednje- in vzhodnoevropsko judovsko populacijo. Nova sovjetska drzhava je Jude potrebovala, a jih je tudi sama preganjala. 

Pa vendar so v prvih letih tega stoletja judovski komunisti upali, da bo nova socialistichna drzhava presegla protijudovsko rasno gonjo, zhe stoletja vtisnjeno tudi v rusko dusho, in konchala osovrazhene pogrome carskega rezhima. Zdelo se je, da bi bil shah lahko kljuch te osvoboditve. To je tudi ozadje novega romana Ronana Bennetta Zugzwang, ki se dogaja v Petersburgu leta 1914, na predvecher mednarodnega shahovskega turnirja. Zgodbo pripoveduje psihiater, ki ga prijatelj in shahovski kolega nagovarja, naj enega od udelezhencev turnirja, Avrama Rozentala, psiholoshko obdela in mu tako zagotovi zmago.

»Ali vesh, kaj bi pomenilo prvo mesto poljskega Juda na turnirju? Si predstavljash!? Rusi nas komaj she prishtevajo k chloveshki rasi, ostalemu svetu pa je za nas tako vseeno. Prezirajo nas, Otto, dvojno, prvich, ker smo Poljaki, in drugich, ker smo Judje!« 

Johnson je ocharan nad shahovsko premochjo evropskih Judov:

»Ni jasno, ali je sposobnost Judov, da briljirajo v shahu, genetsko pogojena ali pa jih shahovska deska privlachi zato, ker se ta intelektualno zahtevni in izredno tekmovalni shport v sedechem polozhaju lepo ujema s prevladujochim judovskim stereotipom Evrope v 19. stoletju,« meni. Nedvomno pa ima to, kar Gerald Abrahams imenuje shahovska pamet – kombinacija spomina, logike in domishljije – mnogo skupnega s sposobnostmi, ki so bile in so she vedno znachilne za judovski intelekt. 

Vechina komentatorjev zanika, da je nadarjenost za shah chloveku dana sama po sebi ali genetsko pogojena. Polno je primerov priuchenega bistroumja – ne nazadnje to potrjujejo ogromna sovjetska vlaganja v urjenja igralcev, ki so v obdobju med 40. in 60. leti prejshnjega stoletja ustvarila na milijone shahistov in naredila iz njih na stotine velemojstrov. Vedno vech pa je tudi chastihlepnih starshev, ki so uspeli napraviti iz svojih otrok superprvake. Susan Polgar, prva zhenska shahovska velemojstrica, se je zachela uchiti shahovske igre pri shtirih letih. Njen oche, madzharski psiholog, je s poskusom svojih hchera dokazal, da si chlovek genialnost lahko pridobi. Susan, ki je igrala z najvechjimi shahovskimi velemojstri, lahko vodi pet iger hkrati, in to brez shahovske deske. Vse tudi kazhe, da sta njeni sestri enako veshchi shahovske igre.

Che si torej shahovsko sposobnost lahko pridobimo z vajo, kaj torej govori v prid tezi, da so Judje v shahu ves chas boljshi od drugih? Morda to, da je shah zelo prilagodljiva igra, ki jo lahko igrash kjerkoli, in zato zelo primerna za razlashchence, pregnance, begunce in zapornike. 

John McVicar, nekdanji poshtni ropar, se spominja, da se je v zaporu vedno razveselil utajevalcev davkov, vohunov in financhnih goljufov, kajti bili so odlichni shahisti. Radha Jain, angleshka shahovska prvakinja iz razreda do 9. leta, prihaja iz indijske priseljenske druzhine. Njen brat Akash je trenutno angleshki prvak v razredu do 13. leta.

Marx, Duchamp, Beckett in Freud so vsi strastno igrali shah v izgnanstvu. 

Judje po Evropi, ki so bili izkljucheni iz nacionalnih razvedril drugih vrst, so se seveda nagibali k igri, ki ni imela nacionalnih, kulturnih ali ekonomskih barier. To pa je tudi glavna tema romana Michaela Chabona Judovska zveza policistov. Delno izmishljija, delno grozljivka se dogaja v mitski dezheli na Aljaski, ki so jo Judje dobili v dar po holokavstu kot varen pristan, a le za 60-letno obdobje, ki se v zgodbi izteka. Sledovi umora vodijo k nedokonchani shahovski partiji, ki jo najdejo ob umorjencu. Zhrtev, ki si je izbrala za svoj psevdonim ime shahovskega velemojstra Emanuela Laskerja, je zahajala v shahovski klub, poln starih Judov. 

Izkazhe se, da je bil mrtvi shahovski genij mesijanski lik, ki so ga kot odreshenika chastili v neki sekti, a se je pozneje vdal mamilom in na koncu se mu je omrachil um. Pravo uteleshenje shaha, ki lahko bodisi okrepi in izboljsha chlovekov um ali pa ga stre. Napol avtistichna pamet shahovskih genijev je tema, ki se v literaturi obchasno znova pojavlja; neuravnoveshena obsedenost s shahom pogosto simbolizira razkrajanje morale ali razpadanje politichnega sistema. Razpet med nasprotujoche si struje predrevolucionarne Rusije, se Avron Rozental, moteni shahovski prvak v (Bennettovem) romanu Zugzwang, pogreza iz nevrotichne zbeganosti v blaznost. »Fanatichno zazrt v shah, je bil to chlovek, ki v nichemer drugem ni videl niti najmanjshega smisla, razen che je shlo za omejevanje njegovih mozhnosti za shahovsko igro; obstoj drugih ga je zadeval edinole kot pojav, ki je spodbujal ali oviral to njegovo obsesijo.« 

Luzhin, glavni junak v romanu Nabokova Luzhinova obramba, je shtorkljavi asocialni chudak z eno samo odliko – za shahovsko desko je nepremagljiv. Tudi on lovi ravnotezhje na meji razuma, dokler ga shah ne potegne v samomorilsko norost. In Stefan Zweig v svoji noveli Kraljevska igra postavi nasproti dve vrsti shahistov. Prvi, skrivnostni in elegantni junak, se je izmojstril v letih, ki jih je prezhivel v samici, kamor so ga zaprli nacisti, in ga je razcepljeni um prignal do zhivchnega zloma. Uspe mu premagati grobega in brezchutnega shahovskega prvaka, kmeta, ki se je povzpel do neverjetne velichine, kakrshno navadno povezujemo s pojavom Hitlerja. 

Vsi ti liki zelo spominjajo na Grenouilla, grotesknega junaka romana Parfum Patricka Süskinda. V podtonu tega romana se skriva sporochilo, da pretirano zanashanje na razum vodi v holokavst. Grenouille je chlovek brez chustev in sochutja, predstavnik kulture razuma brez chlovechnosti. 

Podobni njemu so tudi fiktivni liki shahistov, upodobljeni kot izobchenci, ki zaradi svoje zasvojenosti izgubijo obchutek za sochloveka. V nasprotju z Grenouillem imajo enake osebnostne motnje in so zmes cele palete resnichnih shahovskih zhrtev, ki se jim je v zadnjih dveh stoletjih zaradi shaha omrachil um. 

Paul Morphy na primer, amerishki shahovski fenomen 19. stoletja, je pri 26-ih letih nenadoma nehal igrati, postal je samotarski in paranoichen ter je konchal na cesti, kjer se je pogovarjal z nevidnimi ljudmi. Nekega drugega genija, Avstrijca Wilhelma Steinitza, so navsezadnje poslali v moskovsko umobolnico, saj je vztrajno zatrjeval, da je po telefonu shahiral z bogom in – zmagal! Primer sodobnejshe in slavnejshe zhrtve shahovske igre je Bobby Fischer. Po briljantni, chetudi ekscentrichni in zgodnji karieri, je postopoma zachel propadati, obtozheval je Jude, da pijejo chloveshko kri, in sprejel vest o napadu na manhattanska dvojchka kot »chudovito novico«! 

Tesna zveza med shahom in norostjo sprozha shtevilna vprashanja o chlovechnosti nasploh. Vsi ti umetniki, politichni radikalnezhi, misleci in disidenti, ki jih je zapeljevala shahovka igra, so jo jemali kot mikaven pobeg ali kot ocharljiv hobi. A kakor koli zhe so bili strastni Marxovi shahovski vecheri, Duchampovi turnirji ali Franklinovo pridiganje ob shahiranju – ni bilo pri tem nobene pretirane zasvojenosti. Nihche od njih ni dovolil, da bi shah zasenchil njihovo delo, druzhbene obveznosti ali jim celo nachel osebnost. Samo nekdo, ki vidi v shahu edino kvalifikacijo in zatochishche, njegova osebnost pa ne vsebuje nichesar drugega, je nagnjen k dushevnim boleznim. Na dolochen nachin je podoben stroju, ki so ga programirali zgolj za eno dejavnost. 

Pred desetimi leti je shahovski svet vznemirila novica, da je IBMov rachunalnik Deep Blue premagal vélikega shahovskega prvaka Garija Kasparova. Razvnela se je mrzlichna debata o tem, kaj naj bi to pomenilo. Che lahko stroj dosezhe ta najbolj sposhtovani intelektualni status – naslov svetovnega shahovskega prvaka, do katere mere je potemtakem stroj lahko chloveshki? Nekateri se strinjajo z Noamom Chomskym, ki gleda na tak rachunalnishki dosezhek kot na »dejstvo, da buldozher pach lahko dvigne vech kot kakshen dvigalec utezhi.« 

Toda v eni zadnjih shtevilk mesechnika Technology Review filozof Daniel Dennett zavracha – kot romantichno – mnenje, da je moral rachunalnik na neki nachin igrati drugache kot Kasparov, da torej med ljudmi in stroji obstaja neka temeljna razlika. Avtor chlanka s kanchkom ironije citira uvodnicharja New York Timesa, ki razglablja o tem, kaj je tisto, kar nas dela chloveshke: »Radi verjamemo, da nas od strojev, ki jih upravljamo, nekaj lochuje. Morda se ta razlika nahaja v konceptih, kot so: ustvarjalnost, intuicija, zavest, estetska in moralna presoja, pogum ali celo nasha zmozhnost, da nas prestrashi rachunalnik Deep Blue. Nihche ne more z gotovostjo trditi, da zaradi teh sposobnosti presegamo stroje, cheprav bi radi verjeli, da smo sposobnejshi od njih. O teh svojih sposobnostih namrech vemo veliko premalo.«

Dennett ne vidi razloga, zakaj teh kvalitet stroji ne bi mogli posnemati, in chesa takega tudi ne pojmuje kot grozhnjo. »Zakaj nam je prijetno tako misliti? Zakaj nam ne bi bilo raje ljubo ali she ljubshe misliti, da bi nam, chloveshkim bitjem, uspelo izoblikovati in razviti pametne otroke, ki bi bili she chudovitejshi kot nashi bioloshko spocheti otroci?« 

Zaenkrat pa Deep Blue in podobni shahovski programi she ne delujejo enako kot chloveshki mozhgani – so preprosto samo odlichni inshtruktorji, ki skupaj z mozhgani lahko reshijo zapleteno nalogo. In naj nas nikar ne skrbi narashchajocha sposobnost teh strojev, da se vedejo kot ljudje.

Dosti bolj nas ogrozha izguba chlovechnosti tistih, ki zavrzhejo vse druge kvalitete, da bi se lahko vedli kot stroji, pa naj gre za shahovske fanatike ali diktatorje, samomorilske bombashe ali papezhe.

 

 

 

Sally Feldman je angleshka publicistka, profesorica na univerzi Westminster (predstojnica oddelka za medije, umetnost in oblikovanje); je chlanica urednishtva revije New Humanist in skrbnica ustanove Rationalist Association, ki izdaja to revijo. Na BBC ureja Zhensko uro (Radio 4).

Chlanek Shahovske republike (Check republics) je bil objavljen v angleshki reviji New Humanist.

Iz predstavitve revije: »… V chasu porasta fundamentalizma je revija NH svetilnik jasne misli, ki nagovarja globalno skupnost bralcev, ki se zavzemajo za razum, sekularnost in za svobodno raziskovalno misel ...«

Revija NH je bila ustanovljena v Londonu leta 1885, prevedeni chlanek pa je bil v njej natisnjen leta 2007 (let. 122, zv. 6; nov.-dec.), toda vsebina je she vedno aktualna, tehtna in zanimiva.

 

Prevod in opomba Nadja Jarc

 

 

 

 

 

 

____________

She nekaj podatkov o osebi, omenjeni v chlanku: Kirsán Nikolajevich Iljumzhinov (kalm.: Ülmcin Kirsən; r. 1962, Elista, Kalmikija), sovjetsko-ruski politik, shahist; po razpadu SZ obogatel kot poslovnezh, predsednik Republike Kalmikije (avtn. v RF) 1993-2010 in predsednik FIDE (Svetovna shahovska zveza) od 1995 do danes; s 14 leti shahovski prvak Kalmikije (tudi boksar: zasnoval »shahboks«). Z odliko maturiral, leto dni monter v tovarni, dve leti vojak na Kavkazu, po shtudiju na Inshtitutu za mednarodne odnose (Moskva) specialist za Japonsko. Govori kalmishko, rusko, angleshko in japonsko, manj tudi korejsko, mongolsko in kitajsko. Avtobiografija Predsednikova trnova krona (rus. Moskva, 1995; angl. 2011, ZDA). Vodilo: »Nisem demokrat, nisem diktator, sem le chlovek, ki hoche pomagati chloveshtvu.« – Zgradil vech pravoslavnih, katolishkih, islamskih, judovskih in budistichnih cerkva; kot vechina Kalkmikov je budist (prijatelj dalajlame). Svetovno odmevna je bila njegova izjava, da so ga 8. 9. 2007 iz stanovanja v Moskvi odpeljali Nezemljani na neki daljni planet in ga potem vrnili ter da je shah verjetno prishel na Zemljo iz vesolja. (Op. ur. I. A.)