Revija SRP 135/136

Renzo Cigoi

 

POTI PLANINSKIH DOMOV

 

 

HARMONIA MUNDI

 

Chrni kruh, sir in belo vino.

Tihotnost ledenika

in tanek vetrc na vrhu

kot mila sopranska flavta

v Largu Vivaldijevega

Koncerta 443 v c-duru:

neskonchna harmonija trenutka

na vrhu Triglava, potem ko sem

prestal nekaj malih smrti na Kugyjevi poti.

Ne vemo she,

da bo jutri vishja cena

grozechega rezila poshevne svetlobe

ob somraku na Shpiku nad nosom,*

kjer se demon porogljivo krohoche

in zhe zheljno chaka pod skalovjem

grebena, da zagleda nad praznino

spodrsljaj gojzarja, ki bo omahnil

in zgrmel v prepad.

 

* V italijanshchini je temu vrhu (2531 m) v Julijskih Alpah ime Foronon del Buinz.

 

 

 

NA BREGU ZAJZERE*

 

Kar nas za roko drzhi, je pesem potoka,

medtem ko na vecher

ves srebrn med dragocenimi kamni

izgovarja besede, ki jih mi ne znamo vech.

Zdruzhuje nas shelestenje temachnega

in globokega gozda,

prasketanje ognja, ki nam govori,

in mi tiho okrog njega,

povsem omamljeni od lepote.

 

*Istoimenski potok v dolini Zajzere, ki se po italijansko glasita Val Saisera in torrente Saisera.

 

 

 

DEJANJE KRVNIKA

 

Morda vechnost kot zharechi trenutek

»je vedno tukaj in zdaj«,

katerega spomin na preteklost,

ujetnik sedanjosti, ki visi

nad slutnjo prihodnosti, je beg

brez konca in kraja v chrno luknjo;

arhiv duhovne zavesti;

ki ni samo nash spomin,

marvech je last tudi onih,

ki so bili pred nami doslej

in so izstopili iz neizmernega morja.

Vechnost kot odsev Chasa,

spomin vode in vseh tesarjev, izdelovalcev

godal, kartografov, pomorshchakov, astrologov,

krvnikov in obeshencev, svetnikov, vojshchakov in kraljev.

Oni so figure vseh retablov,

ki nam v tishini katedral,

varuhi kadila in skrinj svetih dishav,

porochajo o letopisih sveta.

 

 

 

MANIFEST

 

Pokonchajte vse pesnike, sleparske shahiste,

iskalce jezikovnih bonsajev,

lovce balzamiranih misli,

klasifikatorje izumrlih rastlin in zhuzhelk,

katalogizatorje oblachnih oblik,

sestavljalce zor in sonchnih zahodov,

specialiste v cmeravosti maminih scrkljanchkov

in v togotljivih morah,

eksperte gorskih sten, mater vseh gamsov,

polic, okvirjev, zvonikov in luninih prelazov,

pevcev Mostarskega mostu,

opisovalcev zasnov moljev

in ljubezni v chasih ajdsa!

 

Pokonchajte pesnike, ki oskrunjajo tishino

katedral iglavcev,

one, ki pojejo o shelestenju stvari

in o chloveshkih korakih,

ki ishchejo pota planinskih domov!

Pokonchajte te arkebuzarske Solone,

mojstre vsakrshnega orozhja,

te zbiratelje praznih lupin

in izumitelje nesramnih sanj,

te rachunovodje navadnih in snezhnih plazov,

in gojitelje zvezdnega prahu,

goljufe, ki na kocke izzovejo Bozhanstvo

kot zhigoloji v sluzhbi tiranov,

ti zvodniki nesmrtnosti

in presushni sadezhi Bogov!

 

Pokonchajte vse

te Molohe darovalce besed,

ki pozhrejo same sebe, medtem ko

govorijo o travnih morijah in morskih pokopalishchih,

o pijanih cholnih in obleganih mestih,

ki marnjajo o ochetih nevest in o Machu Picchuju,

o krematorijih, premirjih in holokavstih,

o baladah starih mornarjev, o krajshnicah in povesticah

in sipinih kosteh in starih omarah babic,

ob petih zvecher in o Jupitrovih satelitih,

o zlatu spominov, o obmorskih gradovih, o belih damah,

temnih zemljah, kraljichnah in toaletnem milu!

Pokonchajte vse te opolzke koprive in zle rastline

z bolnimi cvetovi!

Drugache vam bodo onanistichni duhovniki

boginje semantike,

pozhreshne enajstercev in perifraz,

vechno ponavljali,

da ni svet narejen samo iz trpljenja.

 

 

 

DALJNI SPOMINI

 

Oborozhen z donnersteinom,* takratno atomsko

bombo, chlovek od nekdaj udarja reko na bregu,

ne da bi razbil spomin vode: saj ima na

molekulah tetovirane svoje spomine,

kot to pochenjajo nashi kromosomi,

da ga celovito ponovno vrnejo

v njegov dom ob morju.

In po dolgem potovanju proti zahodu,

za nas na frachi povodenj in potopov,

se bo vrnil na vzhod v pozhirku studenchnice.

Morda, kdove, kdo bi sploh to lahko rekel,

da njegov spomin nismo mi sami in neurja,

pa nevihte s tocho, ledenishki drobci ali snezhni zameti?

To mislimo o gorah,

kjer je vodovje opralo obrezane divje peteline

mlake krvi

in odprte gnojne rane,

ki so razveljavljale same sebe

v upanju, da bi postale brazgotine.

 

* Prazgodovinsko kladivo iz kremena.

 

 

 

BREZ BESED

 

»Le kam se je skril bard,

pevec teh chudovitih vrhov,

sochutno pero, ki pripoveduje

gorske tragedije?«

Vprashanje nam pride na misel

s silo, ki jo povzrochi zhensko telo;

medtem ko jih osvajamo,

oprijeti na njihova nedra,

in nam usode ni mar;

in kolikor bolj ocharani obchudujemo

njihovo bridko lepoto

v sijaju gorskega sveta,

tem bolj –

kot zapechateni v sumljivo skrivnost –

se nemo obrnemo k Usodi in jo

prav milo prosimo, naj nam prizanese,

tudi che ne najdemo besed.

 

 

 

VETROVI

 

VETER, Veter, veter …

ubijalski veter na stenah belega Mangarta v Julijcih,

ki razsaja nad Belopeshkimi jezeri;*

vetrovi grebenov, gorskih vrhov in visokih planot,

globokih jarkov in slapov;

veter sotesk in gorskih prelazov,

veter, ki shepeche in klofuta zhive in umirajoche,

ki stresa, ruva, tlachi in spodkopava,

veter, ki kleshe in brusi vrhove,

veter dolin, ki najprej rohni in nato se nasmehne;

veter, ki se kovinsko in stekleno rezhi,

ki drobi granitne in ledenishke ploshche,

travnishki in gozdni veter, zhebljev in cepinov,

veter vrvi in trepetanja,

derez, kavljev, napenjachev in bistrih misli,

veter vzdihov kot rahle stenske sapice,

zvonkih fug na klaviaturah;

veter ochitkov vesti in kesanja

kot nostalgije po osebah in proshnjah,

avgustovski veter, decembrski in pomladni ob odjugi,

veter gorskih polic, brezen in prepadov,

srca in pameti,

veter hudournikov in snezhnih viharjev, ki hrumech

nanosi miselne snezhinke v potrto dusho;

veter, ki vznemirja iz gladke na gladko steno

in oznanja z lahnim dihanjem

prisotnost Gospoda elijziskih poljan:

okamnela shtrlina, most, v potrpezhljivem prichakovanju

zhivljenja, ki bo poletelo nad snezhno odejo-sudarijem

kot bela golobica,

ko bodo utrujene roke zaman iskale

sicer zhe vklesano, a okrnjeno Zmago.

 

*Po italijansko laghi di Fusine.

 

 

 

JUZHNO POBOCHJE SVETIH VISHARJEV*

 

S potochnega proda

do she vedno obsijanih vrhov,

pochasi ob sonchnem zatonu

se senca povzpne na pobochje

in ovije gozdove in steze

v somrachni spanec, medtem

ko graniti grebenov, obrashcheni

z lishaji, obdani z zvezdami in rushevjem

nad temnim otokom gozdov,

she vedno zharijo kot lestenci.

Ampak ob prvem prebujenju luchi,

ko ob zori noch postane svetla,

bo pot navzdol potekala v senci.

 

* Po italijansko ( Monte) Lussari

 

 

 

SONATINA

 

Ko se zvecheri, se dan pochasi prevesi

v umirajoche sonce:

vaza z gorechkami na gorski okenski polici;

in kot neshteto svetilk za bedenje

obsije skale, grebene in borove gaje;

in perutnice sokola

na intki bizantinskega papirja

zhe izrezujejo spirale in chrne kose

z otozhnimi klici obzhalovanja.

Zrak postaja negiben,

vse je zhe bolj hladno in v tihem prichakovanju:

samo zhuzhelke s chirikanjem

in zhivina, ki se vracha s pashe, kot nekakshno

slutnjo oznanjajo prihod nochi.

 

 

 

LEGENDA

 

V charobnem vrtu, ki ga ishchemo

med najvishjimi vrhovi Triglava,

rastejo rdeche vrtnice,

od gamsov varovane in od

njihovega kralja zlatoroga.

Jate chrnih planinskih kavk

zhagajo prostorje sredi

ohropelega krakanja vran.

S silovitimi potoki nebesnih cest

voda krushi in rushi strehe

v dolini s temnimi oblaki,

ki so se zapletli v vrshichke smrek;

vreshche se spreletavajo hudourniki in

lahne srebrne chaplje, da ti dih zastane,

kot dim gorechega gozda,

medtem ko se daljni zvonci oglasijo

v ledeni tihoti legend.

Pred mnogimi leti je zlatoroga

neki lovec skoraj smrtno ranil:

kar nekaj tednov je jezno teptal

po tistem magichnem vrtu,

in iz njegovih kopit so nastali

tezhko prehodni triglavski vrhovi.

 

 

 

KNJIGA O SIJANJU

 

Kot oblak velika cedra

je sestopila z libanonskih vrhov,

shla mimo Salomonove hishe

in se ustavila pred mojimi vrati,

da se nadiham

prijetnega vonja njenih igel.

Od jutra do vechera njena kroshnja shepeche:

»Zhalostno je misliti na chloveka,

ki je preprichan, da bo sonce vedno vzhajalo,

medtem ko ga nekega dne – jutri, chez deset ali sto let –,

ko bo stopil k oknu,

ne bo videl vech, kako vzhaja za gorami«.

 

 

 

OH, PRIJATELJ

 

Steliu Mattioniju*

 

Oh, prijatelj,

ko bi vedel, kako te pogresham!

Kako te pogresham, prijatelj …

Ne bo vech

dolgih dopoldnevov v tvojem zakajenem

domu z na stezhaj odprtimi okni

nad zaledenelim divjim kostanjem

in najinih besed, ki poletijo onstran gricha Svetega Vida.

Zdaj sem nem:

zdaj, ko sta se najina ugasla tobaka

lochila in tudi naju lochila,

se mi utrinjajo neshtete misli, ne da bi naletele

na enega samega misleca, ki bi mu kaj pomenile.

Oh, prijatelj,

kako te pogresham,

ne bom potozhil nikomur,

razen tvojim posmrtnim ostankom

v vetru spomina,

ki veje med temi tako ljubljenimi gorami.

 

* Znan trzhashki pisatelj (1921-1997). Po njem so poimenovali tudi eno izmed trzhashkih mestnih knjizhnic.

 

 

 

 

O avtorju

Italijanski pesnik, publicist in scenarist Renzo Cigoi se je rodil v Trstu leta 1931 in tam tudi zhivi. Do upokojitve je bil programski rezhiser na italijanskem radiu in televiziji. Napisal je vech izvirnih televizijskih iger in pripravil niz radijskih kulturnih oddaj. Pri rimski zalozhbi Semar je leta 1996 izdal knjigo Quattrocento domande a un vecchio ebreo triestino (Shtiristo vprashanj staremu trzhashkemu Judu), ki je prava poslastica za poznavalce italijanske trzhashke literature. Leta 1991-92 je z romanom Biblion prishel v finale za nagrado Italo Calvino. Pri videmski zalozhbi Campanotto je leta 1995 objavil zbirko pesmi Il satellite di Giove (Jupitrov satelit) z uvodom Valentina Braitenberga, direktorja tübinshkega inshtituta za bioloshko kibernetiko, kmalu nato pa je uredil in komentiral knjigo Le tracce del sapiente (Sledovi uchenjaka) o trzhashkem pisatelju Giorgiu Vogheri in knjizhevnem svetovalcu Robertu Bazlenu. Pri istem zalozhniku je leta 2002 izdal pesnishko zbirko Riva dei Capitani (Obrezhje Kapitanov), s spremno besedo znanega trzhashkega pisatelja in pripovednika Stelia Mattionija, ki pa je medtem zhe umrl. Njemu je posvetil zadnjo pesem v zbirki Le vie dei rifugi (Pota planinskih domov / zatochishch), ki je izshla lani pri Talos edizioni v Castrolibero na italijanskem jugu. Leta 2003 je izbor njegovih pesmi izshel dvojezichno, skupaj z izbori pesmi Anne Santoliquido, Elia Andriuolija, Guida Zavanoneja in Silvana Demarchi, v antologiji Pet sodobnih italijanskih pesnikov / Cinque poeti italiani contemporanei v mojem prevodu pri ljubljanski zalozhbi Aleph. Leta 2013 je izdal v Rimu pri zalozhbi Opposto knjigo Basso continuo (e altri racconti)Basso continuo (in druge zgodbe).

Tukaj prevedene pesmi so iz zadnje, zgoraj zhe omenjene zbirke Le vie dei rifugi.

 

Izbor, prevod in zapis o avtorju Jolka Milich