Revija SRP 135/136

Peter Amalietti

 

MAR SE PISHE KASHA ALI KAŠA?

 

Vsako jezikovno obdobje ima svoje dileme in vprashanja, ki jih pisci reshujejo, kakor pach vedo. Glede nashe pisave se je Presheren s tovarishi prepiral v devetnajstem stoletju, naravi in potrebam takratne knjizhevnosti in tiska nasploh pa je besedishche bolj ali manj zadostovalo. Trubar si je slovenshchino kot pisani knjizhni jezi dobesedno izmislil. Domachi dolenjski sintaksi je pridruzhil besedishche Ljubljanchanov. Jezik je nato organsko rasel skupaj s kolektivno narodovo vednostjo. Obenem je vechina slovenskih izobrazhencev svetovno knjizhevnost prebirala kar v izvirnikih, torej v nemshchini, francoshchini, rushchini ali italijanshchini. Domachi prevodi tujih del so bili redki in njihov konzervativni izbor ni zahteval kakshnega posebnega jezikovnega fonda (denimo prve prevode Nietzscheja in Schopenhauerja smo Slovenci dobili shele tik pred koncem dvajsetega stoletja).

Z izbruhom industrijske revolucije in njenimi sploshnimi posledicami so si nashi predniki morali izmisliti nove besede – vlak, kolodvor, parnik, shtedilnik, elektrika, telefon, avto, kino, che nashtejemo le tiste najbolj sploshne in najbolj zgodnje. Zaradi gospodarske odvisnosti od nemshko govorechih smo vechino novejshih obrtnishkih izrazov prevzeli od Nemcev zhe v prejshnjih stoletjih.1

Da ne bom ostal samo pri slovenshchini, bi denimo opozoril na navzochnost srbohrvashkih in slovenskih besed predvsem za kmechka orodja, ki so jih Madzhari, ki so v Panonsko nizhino prishli kot nomadsko pleme, pobrali neposredno od premaganih domachinov, staroselcev. To so hkrati tudi edine madzharske besede, ki jih razumemo vsi Slovani, tudi che ne znamo madzharsko. Madzhari, ki so precej vechji narod, so denimo zhe zdavnaj sprejeli zakone, po katerih morajo vsem tujim komercialnim napisom dodati madzharski prevod. Podobno so Francozi in njihova akademija zhe pred nekaj leti dvignili veliko prahu zaradi onesnazhenja francoshchine z angleshchino (t. i. franglais).

Dvajseto stoletje sploh, she zlasti pa velikanski napredek tehnologije po drugi svetovni vojni je povechal fond tujk, ki so se vrinile v vsakdanji besednjak Slovencev. Seveda pa je vprashanje strokovnih tehnichnih izrazov in tujk zgolj eno od shtevilnih odprtih vprashanj. Sam sem kot pisec in prevajalec nekaterih specialnih podrochij zhe od samega zachetka svojega knjizhevnega delovanja marsikdaj v polozhaju, ko mi zmanjka nabojev (slovenskih besed). Navadno se namrech zanimam za bolj marginalne in obskurne teme, denimo jazz, magijo, bojevnishke veshchine, zadnje chase pa she zlasti veliko pishem o zgodovini Daljnega vzhoda in prevajam tamkajshnjo knjizhevnost, posvecheno duhovnosti.

Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem kot mlad, zagnan pisec knjige o zgodovini afroamerishke glasbe sklical sestanek lektorjev in slavistov na FF v Ljubljani, da bi mi pomagali reshiti jezikovne dileme, povezane z uporabo tujk. Pisalo se je davno in slavno leto 1985. Najprej sem bil nadvse presenechen nad veliko udelezhbo povabljenih chlanov lektorske sekcije in nad njihovim izprichanim velikim zanimanjem za moje jezikovne dileme.

Tudi nasha razprava je bila nadvse prijetna in temeljita, a zaradi razlichnosti predlozhenih reshitev navzochih slavistov sem se navsezadnje kot avtor moral odlochiti sam, kako bom zadeve reshil. Neenotnost glede reshevanja posameznih dilem vam bom ponazoril s primerom, ki mi je takrat delal velike tezhave: ride cymbal (ime za chinelo v bobnarskem setu, na katero pri swingu bobnar igra eno od stalnih poliritmichnih fraz). Prof. dr. T. je svetoval, naj mirno obdrzhim kar izvirno angleshko ime, prof. dr. D. pa neposredni prevod »jezdna chinela«. Mogoche je bilo tudi prav nasprotno in ni zdaj to niti pomembno. Drugih predlogov ostalih navzochih se vech ne spominjam. Ta sestanek z lektorji sicer ni reshil nobene od mojih dilem, me je pa nauchil, da je vprashanje izrazoslovja povsem v avtorjevi domeni in neposredno odvisno od njegove jezikovne razgledanosti, predvsem pa mora biti avtor odlochen, in ko se odlochi, tudi dosleden. Marsikdaj mu pri tem prebiranju in izbiranju besedishcha lahko pomagata urednik in lektor. Vendar pa sem tudi uvidel, da izrazito strokovnih izrazov ni smiselno sloveniti, vse tisto, kar se razshiri v sploshno rabo, pa bi morali, che je to seveda sploh mogoche, posloveniti. Ride cymbal in podobne jazzovske slengovske izraze sem nazadnje v svoji knjigi ohranil v angleshkem izvirniku. Pri nas so namrech izkljuchno del slenga domachih jazzistov in drugih glasbenikov, vsega skupaj zgolj peshchice ljudi.

S to drobno anekdoto sem zhelel ponazoriti tezhave, s katerimi se srechujemo vsi tisti, ki poskushamo v nash slovenski jezik (v njegov praktichni, uporabni del) vnesti nove vsebine, ki potrebujejo tudi nove besede. Marsikdaj tudi she tako velik in shirok besednjak ne zadostuje avtorju ali prevajalcu strokovnih del ali pa fikcije – a tudi ta razmejitev je delno postavljena pod vprashaj, saj denimo nekateri romanopisci tako realistichno podajajo tehnichne detajle (denimo pisci sodobnih uspeshnic), da se morajo literarni prevajalci takrat zachasno preleviti v strokovne. Velja pa tudi nasprotno: kdaj pa kdaj tudi v prirochnikih (she zlasti psiholoshke narave) nastopi tudi fikcija, ki navadno tudi she ni bila prevedena v slovenshchino in jo zato prevajalec mora prevesti kot vse drugo v knjigi. Seveda se ne pritozhujem: vsako specializirano delo zahteva specializirana znanja in to velja seveda tudi za prevajalstvo. Hkrati pa mora prevajalec (ne-strokovnega) besedila poznati in uposhtevati tudi sinhrono rabo jezika sedanjosti. Kadar pa prevaja vsebine, ki so nove v slovenskem kulturnem prostoru, pa se praktichno nima kam opreti. Razen seveda na svojo domishljijo, preudarnost in zgled drugih, sorodnih podrochij.

Razvoj rachunalnishtva je drug tak izrazit zgled za dejstvo, da vsakdanja raba vselej prehiteva teorijo, pa tudi, da uporabniki rachunalnikov, ki se morajo pogovarjati o teh strojih in njihovih lastnostih, v pomanjkanju slovenskih izrazov uporabljajo izvirna tuja (angleshka) imena in s tem v vsakdanjo rabo nenehno vnashajo nove tujke. S pojavom le-teh v tiskanih medijih hitro pridejo tudi v poshtev za katalogizacijo, ki deluje zelo stvarno in uposhteva vse natisnjene kot samo po sebi umevno, ne da bi preverila upravichenost rabe posameznih besed.

Seveda zahteva sleherna katalogizacija veliko strokovno usposobljenost in specializacijo, to pa samodejno zhal spremlja tudi zozhitev zornega kota gledanja slehernega specialista, jezik kot zhiva tvorba pa se razvija naprej. Podobno se tudi nashi slavisti redko strinjajo o chemerkoli in njihova slavistichna specializacija onemogocha objektivno razumevanje vprashanj rabe strokovne terminologije, ki pa se z vse vechjim publiciranjem in razshirjenostjo – v tem primeru rachunalnishtva  pochasi prebija tudi v sploshno besedishche. Po pravilu, da je prvi vtis najmochnejshi, je povsem logichno, da se strokovnjakom, ki prvich spoznajo neki novi predmet svojega zanimanja, njegovo izvirno ime mochno vtisne v spomin in ga le stezhka pozneje she kdaj zamenjajo z ustreznim slovenskim. Ker pa strokovnjaki seveda nove besede vnashajo v vsakdanjo, sploshno rabo, je tujk iz dneva v dan vse vech. Na univerzitetnem (akademskem) podrochju je zadeva seveda she bolj skrajna – vsaka posebna veda ima pach svoj poseben jezik in marsikdaj je vpeljana raba nekaterih strokovnih izrazov sicer povsem sprta z vsako jezikovno logiko in celo s slovnichnimi pravili, pa vendar se je izrazje zhe prijelo in »funkcionira«. Hkrati pa onesnazhuje jezik, z njim pa tudi nashe okolje.

Che bodo stvari shle tako naprej, Slovenci chez nekaj let ne bomo vech imeli navade rechi, da smo bili sinochi v gostilni, ampak da smo bili v Kentucky Chicknu, mogoche pa tudi Kentakichiknu, a je to manj verjetno.

Jezik Slovencev je bil vselej ogrozhen: tisoch in vech let so ga zatirali tuji gospodarji in vladarji, v chasu obeh Jugoslavij pa je izgubil primat celo v svoji ozhji domovini. Vse bolj ga je zachela prekrivati srbohrvashchina. Zdaj pa, ko smo Slovenci ustanovili svojo drzhavo, pa zaradi danih gospodarskih in kulturnih okolishchin in globalizacije nash jezik ogrozha predvsem angleshchina. Ker pa ima angleshchina veliko svojih besed (predvsem strokovne narave) izpeljanih iz latinskih korenov, nam je ta pravzaprav germanizirana latovshchina nekako blizu, kot nam je pach genetsko blizu latinshchina kot stoletni liturgichni jezik nashih prednikov, hkrati pa kot temelj znanosti in vsega, kar je iz njenega nastanka sledilo.2

Za primer si oglejmo besedo »komunikacija«. Ker sam prevajam knjige o uspeshnem sporazumevanju in jih tudi izdajam, sem seveda naletel na to vprashanje tematske klasifikacije in mimogrede odkril to njeno pomanjkljivost. To besedo so prvich v nash jezikovni prostor vnesle druzhboslovne znanosti, izhajajoch iz latinshchine, kot je bilo pach v znanosti v navadi. Dokler gre za strokovni, bolje recheno, akademski jezik, je to menda povsem na mestu. Tudi che komunikologija govori o komunikaciji. Vprashanje pa je, zakaj nashe stvarno kazalo izhaja iz besede komunikacija kot primarnega pojma, ne da bi vsaj omenilo nasho lepo in pristno besedo »sporazumevanje«. S tem zanemarja jezikovni razvoj knjizhne slovenshchine, ki je edina pravi arbiter za svojo domeno. Knjizhni jezik namrech ni niti novinarski niti strokovni niti akademski, marvech je knjizhni, kot je razvidno zhe iz samega imena. Njegovo besedishche je seveda bolj zahtevno in izbirchno. Tujke se pri nas pojavijo ali v novinarskem jeziku ali v akademskem ali pa v strokovnem, shele nato – z njihovo razshirjeno rabo in sploshnim sprejemom ter vpeljavo pa stopijo v fond knjizhnega besednjaka.

Seveda nihche ne namiguje na dejstvo, da bi moralo tematsko razvrshchanje v stvarnem katalogu izvirati strogo iz knjizhnega besedishcha (ker pach to vsebuje she marsikaj drugega), res pa je, da ga na nekaterih podrochjih ne bi smeli spregledati na rachun strokovnega ali akademskega besedishcha. Sicer iskalcu ne bo uspelo najti vsega, kar je imel v mislih.

Narodni knjizhni fond zaobjema vse narodovo zhivljenje (v dolochenih izsekih). Zato je izdelava stvarnega kataloga po svoje nikoli konchana zgodba, skorajda Sizifov trud, a mar ni takshno tudi zhivljenje slehernika? Za nerazdelanost omenjenega podrochja nikakor ne krivim marljivih in vestnih katalogizatorjev, ki so se za nas lotili popisati nash svet, pa so bolj povrshno pogledali v ozko dolinico, ne da bi se tudi zavedali, da se ta iz dneva v dan vse bolj shiri. Knjig o medchloveshkem sporazumevanju je namrech iz leta v leto vech, a vech pomagal za sporazumevanje ima chlovek na voljo, shibkejshi postaja v samih temeljih sporazumevanja. V hitenju na naslednjo razprodajo vse prehitro pozabimo, da zhivljenje posameznika lahko obstaja zgolj v chloveshki skupnosti, v njej pa veljajo zakoni, o katerih nas drzhavno sholstvo ne nauchi, v najboljshem primeru nas chesa nauchijo le zgledi posameznih pedagogov. Amerishki pravniki so ugotovili, da je vech kot shtiri petine vseh pravnih sporov posledica nesporazuma – komunikacijskega shuma, kot to imenujejo komunikologi – skratka, uspeshno sporazumevanje s soljudmi je kljuch k chloveka dostojnemu zhivljenju. Sicer se ne sporazumevamo samo z besedami, a za sestavljavce stvarnega kataloga so besede vsebina njihovega dela. Pravilna izbira besed v tem katalogu je zanje enako pomembna,kot je pravilna izbira besed v pesnitvi pomembna za pesnika.

Edino zato se tudi sam oglasham – ne kot bog ne daj kritik – le chevlje sodi naj kopitar – marvech zgolj in edinole v vednost in (skromno upajoch) da tudi v pomoch tem junakom danashnjega chasa, ki v pustih pisarnah uro za uro z rachunalniki lovijo neulovljivo resnichnost. Kot je nekoch Carl Linné, menda she preden se mu je zmeshalo, popisal vse cvetlice in drugo zelenjavo, tako zdaj nashi popisovalci postavljajo kazhipote, ki bodo prihodnje iskalce v knjizhnem rachunalnishkem sestavu vodili k novim zadetkom.3

 

 

_______________________________

1 Moji pogledi na slovenshchino so se od devetdesetih let, ko sem to pisal, pa do danes sicer povsem spremenili. Zdaj nobenega sploshno sprejetega dejstva o mojem maternem jeziku ne sprejmem kar tako, na lepe ochi, kot rechemo. Zato tudi ne verjamem, da smo Slovenci karkoli dobili od Nemcev. Ti so nam namrech tisoch let jemali (ne samo besede) in kradli, in to menda pochenjajo tudi danes.

2 Danes vem, da je latinshchina svoj prvotni besedni fond prevzela naravnost iz etrushchanshchine, da je latinshchina pravzaprav latovshchina; denar je denimo poimenovala denarius, dom domus ipd.

3 To sem sredi devetdesetih let napisal na povabilo za glasilo knjizhnicharjev, vendar pa chlanka potem nisem oddal.