Revija SRP 135/136

Peter Amalietti

 

FENIKS, PRAGA, AMSTERDAM

(tri zgodbe)

 

FENIKSOV KRAKOT

 

Bil je ptich kot vsi drugi, bi rekel, s krili, kljunom in perjem, kot se za pticha pach tudi spodobi. Che zanemarimo dejstvo, da ornitologija pozna rod feniksov zgolj iz zgodovinskih legend, bi nihche ne vedel, da je ta ptich – med stotinami drugih okrog nas – nekaj posebnega ne samo za rod ptic, marvech tudi za vsa druga bitja.

Ko sem ga opazil prvich, nisem poznal njegovega imena. Njegova izjemnost namrech na prvi pogled ni bila ochitna. Priznati moram, da je bil njegov videz nekakshna meshanica pava, papige, flaminga in orla. Na prvi pogled se torej prav nich ne razlikuje od sploshne predstave pticha. Tudi prelivajoche se barv njegovega perja, nikoli enakega, delujejo zelo pristno. V sonchni svetlobi to perje zhari kot zlato, kot sem videl ob drugi prilozhnosti pri luninem svitu, je sijalo kot srebro, nenehno prelivajochi se odtenki drugih zhivopisnih barv pa so dopolnjevali ochesu nadvse mil prizor mogochnega in velichastnega pticha.

Ko sem ga uzrl prvich, me je misel, da je ta ptich edini svoje vrste, hudo pretresla. Takoj mi je bilo jasno, da takshnega pticha nisem videl she nikoli prej. V meni zhivi velik ljubitelj ptic (poleg vseh drugih ljubiteljev, katerih, priznam, res ni malo), in ta mi je svetoval, naj poskusim z njim navezati stik. Sedel sem na leseni klopi v parku, ptich pa je tichal na veji najblizhje platane.

Kdor bi rad navezal stik, mora najprej nekaj dati. Preden se odpravim posedat na klopco v parku, si zhepe vselej napham s ptichjo picho, koruznimi ali zhitnimi zrni. Peshchico teh zrn sem vrgel proti njemu. Nisem imel obchutka, da je ptich mojo darezhljivost sploh opazil. Vedel sem sicer, da ptichi opazijo chisto vse, da so nadvse budni in pozorni zhe zaradi prezhivetvenega nagona. Zhdel je na veji in si mirno trebil peruti. Zdel se je tako zaverovan v svoje pochetje, kot da je na svetu sam. Njegova velikost mu je z velikim in ostrim kljunom ter dolgimi kremplji nedvomno nudila precejshnjo varnost. Recimo za machko bi bil zhe obchutno prevelik zalogaj. Tudi sokoli, kragulji, srake in vrane bi se mu ponizhno umaknili s poti. Edino orel bi se lahko kosal z njim. A ti v mestu ne zhivijo.

Pomislil sem, da je ta chudoviti ptich morda ujeda in ga zhitna zrna sploh ne zanimajo. Nisem ornitolog, a zaradi njegovega izredno pretanjenega videza sem sklepal, da je vegetarijanec. Tudi sam sem vegetarijanec in kakor le genij prepozna genija, tudi vegetarijanec prepozna vegetarijanca. Zato sem mu vrgel she nekaj pesti zrn. Sicer pa se mi ni prav nikamor mudilo. Sonce je prijetno ogrevalo svezh pomladni zrak in imel sem dopust. Vzel sem si ga prav za to, da bom lahko nekaj dni mirno presedel na klopi sredi bujne spomladanske narave in poslushal iz dneva v dan glasnejshi ptichji Woodstock.

Feniks si je prenehal trebiti peruti, a je she naprej mirno zhdel na veji.

Klop je imela kolikor toliko udoben naslon in zleknil sem se nanj. Zgrabila me je mochna zaspanost. Bil je shele prvi dan mojega dopusta. Zato sem bil she hudo zdelan od minulih dni, prepolnih obveznosti in opravkov. Ritmichno oglashanje chrichkov, pomeshano z glasovi ptichjega zbora in brenchanjem zhuzhelk – zaradi rahle sape, ki je vlekla skozi drevesne kroshnje, pa je shumelo listje – vse to me je pochasi zazibalo v sladek sen. Spomnim se, da je bila moja zadnja misel vprashanje, ali bo feniks pozobal zrna. Potem sem zachel sanjati. Sanjal sem, da sem v razkoshni spalnici, polni chudovitih vonjav in cvetja.

V tej veliki palachi stojim pred ogledalom in zrem vanj. A v ogledalu ni mojega odseva, marvech feniks, prav takshen kot malo prej na veji v parku. Hudomushno mi pomezhikne z levim ochesom in pozdravi:

»Dobrodoshel v mojem Zrcalnem kraljestvu, dragi prijatelj! Pri nas ne vidimo veliko obiskovalcev. In kjer je malo gostov, je vsak toliko bolj dobrodoshel in dragocen. Chloveshko telo je prevech snovno, premalo prechishcheno, da bi se lahko stlachilo skozi shpranjo med vashim in nashim svetom, ki je v vsakem ogledalu. Prav zato se nashe kraljestvo imenuje Zrcalno.

Ogledalo je edini vhod iz vashega sveta v nashe kraljestvo in tudi izhod iz njega. Pred chloveshko iznajdbo ogledala pa so bila nasha vrata v vashe kraljestvo mirne gladine jezerskih voda ali rechnih potokov. A prehod iz enega v drugo kraljestvo je skozi ogledalo precej udobnejshi, predvsem pa bolj suh. V tistih davnih chasih sem se kar nekajkrat grdo prehladil, ho, ho, ho.«

Njegov smeh je bolj spominjal na vranji krakot, a sem se presherno nasmejal z njim. Smeh zblizhuje ljudi, zakaj ne bi tudi ljudi z zhivaljo, she zlasti, che je ta bozhanskega izvora.

Vprashal sem:

»Pravite, da ste torej zhiveli zhe takrat, ko chlovek she ni poznal ogledala?«

Ptich se je odhrkal, mi pomezhiknil z desnim ochesom in rekel:

»Vidim, da me pozorno poslushash. Zato ti tudi zaupam, da je tvojih tisoch let zame en sam dan. Pri tem pa sem tudi nesmrten. V vash svet prihajam vsakih nekaj milijonov chloveshkih let, torej zgolj obchasno, in she to na pochitnice. Rad imam namrech vashe Sonce. Sveti precej blazhje od nashega, ki ga odsevi zrcalnih povrshin nashega planeta toliko pomnozhijo, da premochna svetloba vsakogar povsem zaslepi. Kljub temu da je pri nas zelo svetlo, ne vidimo niti pedenj pred sabo. Pravzaprav je najbolje, che na prostem raje mizhish. Nasha bivalishcha pa so tesno zagrnjena, da si lahko odpochijemo v njihovem mraku. Da, da, celo nash zrcalni svet, ki je sicer popoln, ima nekaj pomanjkljivosti. Pri vas pa je podnevi temneje in primerneje, zemeljske nochi pa so sploh ena sama krasota.

Tudi sij zvezd se odbija od zrcalnih povrshin nashega sveta, zato so nashe nochi svetle kot vashi dnevi. Takrat zavese odgrnemo.«

»Ali pri vas kdaj dezhuje?« sem kar tako, da bi ohranjal pogovor, sprasheval naprej. Tako zelo prijetno mi je bilo namrech poslushati njegov lep in chist baritonski glas.

»Svet v zrcalu ni iz snovne narave in prav zato potrebuje snov, v kateri se lahko zrcali. Zato je tudi nashe vreme nesnovno in se odrazha zgolj vidno, in to v spremembah odtenkov svetlobe in mraka. Potrebe so povezane s snovjo, le snov ima namrech potrebe, duh je popoln in zato prav nichesar ne potrebuje. V nashem svetu ni nuje, sile, prisile, nagonov ne potreb. Edino snov vselej nekam stremi, duh pa je nenehno zhe na cilju in je tukaj in zdaj. Kot vse pa ima tudi ta nasha nesnovnost poleg vseh prednosti tudi nekaj slabosti. A o domachih nadlogah se gostom ne spodobi govoriti, zato bom o tem molchal. Morda se bova schasoma bolj spoznala in zblizhala. Takrat ti bom marsikaj zaupal in razkril. Resnica potrebuje blizhino. Resnica je namrech snovna, cheprav se chloveku zdi to malo drugache. V vashem svetu je resnica, nich manj pa tudi pravica, nekaj zelo abstraktnega, oddaljenega, meglenega in nejasnega. Prav nasprotno kot recimo kamen, ki je otipljiv, tezhek in hladen. Pri nas vlada duh, zato sta resnica in pravica prapochelo vsega stvarstva. Duh je namrech zachetek in konec vechnosti, ki nima konca.

Chlovek je, recimo temu tako, opredmeteni in ozemljeni duh, ki s svojo dusho po navadi zhivi skupaj na koruzi. Le redkokdaj se namrech duh in dusha v chloveku tudi porochita. Vechinoma sta si tujca, chetudi zhivita v isti hishi, namrech v istem telesu. Chutilo tipa se je razvilo samo v vashem zemeljskem svetu, drugod pa, torej v bitjih drugih svetov, je ostalo zakrnelo kot odvechno in nikoli uporabljeno. Prav to chutilo je tudi vir slepila vseh Zemljanov. Obenem pa je za vas to tudi ena od poti osvoboditve. Snovnost vashega sveta dokazujejo tudi sence, ki jih vsi predmeti in bitja mechejo. V nashem svetu ni senc, kot tudi ni temachnih ali zlih misli. Chistost bitij je neomadezhevana in vechna.«

»Ali je bila nasha Zemlja torej od vselej nekakshen rezervat zla v vesolju, ali je tako samo zadnje chase?« sem vprashal feniksa, ne da bi se zavedal absurdnosti polozhaja oziroma tega, da se pogovarjam z zhivaljo, cheprav bozhanskega izvora.

Feniks mi je prijazno odgovoril:

»Dragi prijatelj, v svetu svetlobe in senc je dvojno vse. Zato ima tudi dobrota v zlu svoje nasprotje in eno z drugim z roko v roko vshtric hodita. Veliko zlo ima lahko veliko razlichnih posledic in prav vse res niso zle. Z dobroto je enako. Tudi dobrota dela shkodo in je vchasih lahko celo nevarna.«

»Zakaj bi chlovek torej moral vselej stremeti k njej?« sem se iskreno zachudil.

»Dobrota je mati pravice in resnice. Edino zlo, ki ga chlovek more in mora zatreti, je tisto, ki se skriva v njem samem. Che bi namrech vsak pometel pred svojim pragom, bi bil svet zhe zdavnaj chist. A ni dovolj pomesti pred svojim pragom, pomesti moramo tudi po lastni hishi. Pravzaprav se vsako chishchenje zachenja od znotraj navzven. Chlovek, zachni popravljati sebe in popravil bosh svet!« je s skoraj ukazovalnim glasom konchal svojo misel ptich feniks.

»Hvala vam za vash lep in dragocen nasvet,« sem vljudno odvrnil.

»Tudi napake so del vashega sveta in na vishji ravni sploh niso napake, marvech pot k boljshemu. Kogar bogovi ljubijo, temu prinesejo tezhave in bolezen. Brezskrbno bivanje je namrech proti vsem zemeljskim predpisom. Recheno je bilo: 'Bival bosh v krvi, znoju in solzah', ali tako nekako, mar ne?« je nesmrtni ptich modroval naprej.

»Mislim, da je to obljubil Britancem njihov ministrski predsednik v zelo tezhkem in obchutljivem zgodovinskem trenutku,« sem mu hitro pritrdil.

»Hm, da, Churchill je znal marsikaj, a od steklenice se ni znal lochiti. Da imajo veliki ljudje velike napake, mali ljudje niti ne pomislijo. Ti imajo namrech napake velikih ljudi za del njihove zhivljenjske mojstrovine.

A pustiva vse te marnje. Ti si moj dragoceni gost in rad bi ti naredil kakshno uslugo. Ker v Zrcalnem svetu vemo prav vse o vashem svetu in njegovih prebivalcih, te ne bom sprasheval o tebi. Vse zhe vem. Vem, kdo si, kaj si, kaj si bil in kaj bosh she postal. Vse to je zapisano na tvojem obrazu.

Chlovekovo usodo je mogoche prebrati z njegovega obraza, le poznati je treba posebno veshchino, ki se je pri nas nauchimo zhe v vrtcu. Podobno kot pri vas v tistih letih odkrijete semafor in njegovo charobno moch, da za nekaj chasa ustavi vsa vozila na ulici. Ta veshchina nam pomaga pri obchevanju z vashim svetom. Ne moremo se namrech prikazati prav vsakemu, saj se vechini zato kar zmesha. Zato smo se vsi nauchili prepoznavati ljudi in razlochiti tiste, ki bodo znoreli, od vseh drugih.

Verjemi mi, da med ljudmi tistih, ki bodo (ali pa so zhe) znoreli, sploh ni tako malo, kot bi chlovek sodil po zasedenosti lezhishch v psihiatrichnih ustanovah. Najhujshih norcev pa sploh nikoli ne odkrijejo.

Z norostjo je namrech enako kot z genialnostjo. Da prepozna norost, mora biti chlovek malo nor. A zate vidim, da te je mati Norost zavrgla zhe kot majhnega in te nikoli vech noche videti. Zato se pogovarjam prek ogledala s tabo, ne pa s kom drugim. Dovolj si razsoden, da te je mogoche nagovoriti, a hkrati tudi toliko odtrgan, da ostajash pred ogledalom. Vechina treznih glav bi namrech zhe zdavnaj – tudi zgolj v sanjah – skochila od ogledala proch in si rekla, no, zdaj se mi je pa zhe zachelo malo meshati. Raje bi jo kar pri prichi ucvrli iz sobe z ogledalom.

Onstranstvo ni na voljo slehernemu chloveku, dokler je zhiv. Po navadi mora prej umreti, preden ga spozna.

A mi smo vselej tukaj. Smo tista vechnost, o kateri sanjarijo vashi pesniki, in se kot nochna mora pojavlja v sanjah preudarnih ateistichnih buch. Tudi vasha znanost she ni priznala vechnosti. Raje se zateka v bajke o praeksploziji – chesa in kje – o rojstvu vesolja – rojstva iz nicha sicer ne priznava, skratka, nich manj ni izgubljena, kot je bila pred stoletji, ko je zachel Carl Linné odkrivati zhivalske vrste in jih razvrshchati. Predalchkanje imen s pravim svetom in zhivljenjem nima prav nobene zveze, in ni nakljuchje, da se je ubogemu Carlu na starost skisala pamet.

Vasha znanost je danes uchinkovita zgolj pri izumljanju unichevalnih orozhij in orodij z unichevalnimi posledicami. Zdaj ne zhivite vech v zhelezni dobi, temvech v jekleni, a tudi ta bo minila,« je zatrdil feniks.

Njegove besede so me pomirjale, hkrati pa sem postajal vse radovednejshi. Vprashal sem:

»Pri vas pa ni minevanja niti nastajanja. Mar se zato kdaj tudi dolgochasite?«

»Tako vprashanje lahko postavi samo Zemljan. Drugje v vesolju dolgchasa ne poznajo. Dolgchas je namrech posledica izchrpanosti chutov. Pri nas pa se nihche ne izchrpa, zato se tudi dolgochasiti ne more. Nashi svetovi se v marsichem razlikujejo, a nekaj stvari imajo tudi skupnih. Kot so si ljudje podobni v tem, da je vsak drugachen, je enako tudi z razlichnimi svetovi. Kar je v enem zakon, je v drugem prepovedano, kar je v tretjem zapoved, v chetrtem she niso nikoli niti slishali. Che pomislish, kako pisan in raznolik je vash svet na prav vseh ravneh, si lahko predstavljash tudi pisanost in raznolikost svetov, vzporednih vashemu. Le malo pa je prebivalcev v vseh svetovih, ki lahko prestopajo iz enega sveta v drugega. Mi, prebivalci Zrcalnega sveta, se lahko zrcalimo v vseh svetovih, ki poznajo svetlobo. V tiste najtemnejshe dele vesolja pa niti mi nimamo dostopa. A si tja tudi nihche posebej ne zheli. Tam ni namrech prav nichesar zanimivega ali uporabnega, zgolj tema, praznina, tishina ... Ta del vesolja je pach chisto nasprotje nashih zhivih in pisanih svetov in vanj se umaknejo umrli svetovi. Tudi svetovi se namrech rojevajo in umirajo znotraj neskonchnega chasa in prostora. Nash Zrcalni svet pa je vechen, le vsakih nekaj milijonov svetlobnih let se preselimo v drugi del vesolja, pach v tistega, kjer je tedaj zhivahneje in prijetneje. Tega vsi skupaj enoglasno izberemo, pospravimo svoje nesnovne stvari v nesnovni zhep, in se, breztelesni, preselimo, kamorkoli pach je to. Tako potovanje bi bilo naporno in dolgotrajno za takega, ki ima telo. Telo je chlovekov blagoslov, a hkrati tudi veriga, ki ga priklepa v svet snovi. Brez telesa je zhivljenje preprostejshe in prijetnejshe. Mi telesnih radosti sicer ne poznamo vech, a jih tudi ne pogreshamo. Radost je namrech nevarna. Tisti, ki se najbolj radosti, bo namrech tudi najhuje zhaloval. To pa je zelo naporno, ne samo za okolico, marvech tudi za telo zhalujochega, ki se v krchih zvija, njegove celice pa se utapljajo v strupenih solzah ... «

Takrat se je njegov glas izgubil v zavijanju sirene reshevalnega vozila, ki se je peljalo na ulici ob parku, v katerem sem zadremal. Ta nadlezhni zvok tuje stiske me je prebudil in odprl sem ochi. Feniksa ni bilo vech na veji, le trije vrabchki so veselo kljuvali zrna na travi. Torej niso bile vse sanje in sem ta zrna res maloprej vrgel nenavadne mu ptichu.

 

 

ATA NOR, MAT' KURBA

               

In zhe smo na zhelezni ali pa beli cesti, ki povezuje Prago in Trbovlje v metafizichno enost Pragovlja. Peter Klepec, Jan Hus, Martin Krpan in H. T. Massaryk sedijo ob vrchku temnega piva v pivnici Flek, ki jo bo pozneje svetovno proslavil Josef Shvejk. Klepec in Krpan sta malo prej odshla v stranishchne prostore, velike kot vechji konjski hlev, in Klepec je podprl Krpana, da je lazhe izbljuval cheshke knedlichke. Ko je zdaj Martin olajshan sedel pri naslednjem pivskem vrchku, se mu je milo stozhilo po lipovem chaju, kakrshnega so mu znali pripraviti edino rajnka mati. Jan Hus se je z Massarykom zapletel v zapleteno politichno debato, pri kateri sta govornika vedela le eno – da se v prav nichemer ne strinjata. V pirovske rozhice odet je Peter Klepec sam pri sebi klepal vesele stihe prihodnje slovenske Zdravljice, a ko jo je hotel recitirati Krpanu, je bil ta prevech pijan, da bi mu lahko sploh prisluhnil. Zato jo je Peter pozabil in zdaj imamo Slovenci eno zdravljico manj.

Ko sta Jan Hus in Massaryk zachela slozhno obdelovati priljubljeno slovansko kost – Nemce – se jima je prikljuchil tudi Peter, ki je tudi sam izrekel marsikatero pikro na njihov rachun. Martin Krpan, ki ga je pri srcu grela trikrat potrjena cesarjeva pisarija z dovoljenjem za prekupchevanje s soljo, je molchal. Za svojega cesarja bi she enkrat storil isto, kar je zhe enkrat – che bi bila sila, bi zanj posekal tudi tisoch turshkih glav. Martin je bil namrech toliko zvest kot mochan, kar – kot vemo iz nadvse podrobnega Levstikovega porochila – resnichno ni bilo malo.

Medtem so trije slovanski podlozhniki dunajskega cesarja v utopichnih pijanskih fantazmagorijah spremenili politichni zemljevid srednje Evrope, vendar pa se nikakor niso mogli poenotiti glede vprashanja, che naj bo meja med Cheshko in Slovenijo na Semmeringu ali pri Gradcu. Peter Klepec je bil odlochno za to, da bi cheshko-slovenska meja stala na Semmeringu, Jan Hus je prisegal na pravichnost meje, ki bi razdelila Gradec na cheshko in slovensko stran, Massaryk – kot sloviti pragmatik in hudo praktichen politik – je ponudil – kot se mu je zdelo, za obe strani sprejemljiv popravek, da bi v parnih letih na grashki mestni hishi visela cheshka zastava, v neparnih pa slovenska.

Tedaj pa je Martin Krpan, ki je spet prishel k sebi, ker je snedel veliko porcijo cheshkih knedlichkov, po katerih Flek slovi, s pestjo silovito udaril po mizi, da se je stresla vsa pivnica: »Prmejdush, najprej so nam Gradec vzeli avstrijski cesar, zdaj pa nam ga hochejo vzeti she Chehi! Pri Sveti Trojici prisegam, da ne bo nobene cheshke zastave v Gradcu niti na Semmeringu – ob prestopnih letih bo cheshka zastava visela na Dunaju, ki bo postal glavno mesto Slovenije, da bomo tako blizhe nashim ljubim bratom Chehom in njihovi lepi prestolnici Pragi.«

Ko je Martin Krpan omenil Prago, se je Peter Klepec spomnil najprej na Pragovlje, malo zatem pa she na rodne Trbovlje. Ob misli na hude chase, ki bodo doleteli njegove Trbovlje v ne tako daljni prihodnosti, se mu je storilo milo pri dushi in ochi so se mu zalesketale od tiho pogoltnjenih solz. Vzhichen od spomina na Trbovlje je zagreto predlagal: »No, in v Trbovljah ima lahko Cheshka svoj konzulat!«

Do hujshih napetosti je pri zgodovinskem omizju prishlo tudi pri vprashanju Solnega grada ali Salzburga. Chehom primanjkuje soli in so se zelo gnali zanj. A so konchno pri tem vprashanju popustili in mejo sporazumno prestavili na severovzhodno Bavarsko, tako da so obdrzhali vsaj Monakovo. Vendar so kot odshkodnino za izgubljeni Solni grad zahtevali vechno dovoljenje, da lahko njihovi umetniki delujejo v Sloveniji, hkrati pa si je – kot za nekakshno protiutezh – tudi Martin Krpan izprosil dovoljenje za uvozno-izvozne posle, pa ne zgolj s soljo, temvech tudi z angazhiranjem cheshkih umetnikov in umetnic v Sloveniji.

Napeta pogajanja so vsake toliko prekinili z napitnicami, pri katerih se je najbolj odlikoval sladkobesedni sadilec rozhic in politik Massaryk. Popecheni kruhki, natrti s svezhimi chesnovimi stroki, so jim nenehno spodbujali zhejo. Pivo je teklo v potokih. Med tem razburljivim dogajanjem sploh opazili niso, da se pri sosednji mizi neki moshki otozhnega pogleda z milim glasom pogovarja z velikim hroshchem, ki ga je imel na zlati vrvici polozhenega na klop zraven sebe in mu vsake toliko glavo namochil v peno svojega vrchka.

To sta bila Franz Kafka in g. Samsa, nekdanji. Bila sta sorazmerno mirna gosta, she zlasti, che ju primerjamo z naslednjim omizjem vechje zakljuchene druzhbe ducata Prazhanov, tipichnih predstavnikov meshchanskega razreda, ki so se pred svojimi hishnimi poshastmi (soprogami) zatekli v pivnico, od koder se drznejo oditi domov shele, ko so tako pijani, da lahko drugo jutro tolazhilno ugotovijo, da so bili tako pijani, da sploh niso vedeli, kaj delajo, in so samo zato prishli domov k svojim hishnim brontozavrom, ki jih osrechijo edino, da najdejo krivca za svojo nesrecho. Ta pa so seveda prav prirochno njihovi pijani mozhje, ki so se nocoj tako veselo zapijali, ob tem pa prepevali kvantashke pesmi, kakrshnih se pred svojimi matronami ne drznejo ponoviti niti v mislih, kaj shele na glas. No, petje in pitje sta jih tako zaposlila, da niso opazili niti nenavadnega Kafkovega spremljevalca niti nashih petih narodnih junakov. Zvon je odbil zhe drugo uro po polnochi in vsa dvorana je odmevala v pijanski ekstazi vech zakljuchenih druzhb.

»Mat kurba,« je dejal Peter Klepec, »chas je za sladico vechera – za sladko, malo Chehinjo, garnirano na parishki nachin.«

Jan Hus niti ni vedel, da na glas govori svoje misli: »Atanor bi zadostoval; samo atanor in prave sestavine, pa bi dobil negorljivo zashchito.« Menda je zhe takrat vedel, da ga bo papezh na koncu skuril na grmadi.

»Che je politika kurba – che gre verjeti Goetheju – potem politik potrebuje kurbo. In jaz sem velik politik!« je Massaryk preprichano in strastno zagotovil preostalim trem. Martin Krpan pa je zhelel s tovarishijo obujati svoje najlepshe spomine na njegovo kobilico, vendar se mu je od pijanosti in ganjenosti jezik zhe tako zapletal, da je raje umolknil in do konca nagnil svoj vrchek.

Jan Hus je narochil novo rundo na svoj rachun. Massaryk se je medtem spomnil, da so telefon zhe izumili in je stopil telefonirat svojemu dobremu prijatelju Edvardu, ki je vzdrzheval pravo zhrebcharno raznih lepotic ob povsem sprejemljivih cenah in z mozhnostjo odplachevanja v vech obrokih, hkrati pa so Massaryku – kot dobri in redni stranki – dajali tudi poseben drzhavni popust, placheval pa je lahko tudi z drzhavnimi obveznicami, za katere so sicer zhe ptichki na strehah chivkali, da ne povrnejo niti glavnice, kaj shele kakshnih obresti. Kljub temu so lastniki bordelov Massarykove obveznice sprejemali po njihovi nominalni vrednosti. Potrebovali so Massaryka nich manj, kot je on potreboval njihove radodajke – obupno in brezmejno.

Res pa je tudi, da je Massaryk she vsako lepotichko vrnil celo, v enem kosu in le malo obrabljeno. Shkodil jim res ni, obenem pa je bil pravi kavalir, ob katerem so se cipe – po vseh mesarskih vajencih in hishnikih – prav spochile, pa she samozavest se jim je okrepila. Massaryk je res znal delati z njimi, tudi che zhe ni tako zelo spretno obdelal njihovih muc. Pred vechjimi ali pomembnejshimi javnimi nastopi je kot mnogi poklicni tovarishi narochal te prelestne dekline in jim ticha porival v usta – nekakshno ogrevanje pred pravo stvarjo, ko je z zavitim besedichenjem namesto deklet v glavo jebal obchinstvo.

Razen seveda Jana Husa, ki se je pivskim tovarishem opravichil, chesh da se mu mudi prevajat Biblijo, so v bordel odshli vsi – chastil je Massaryk, ki je imel poln hlachni zhep obveznic.

 

 

POPOLDAN V AMSTERDAMU

               

Evropska (v nekaterih primerih pa tudi svetovna) prestolnica diamantov, spolnosti, mamil, okultizma, satanizma rechne plovbe, vrhunskega profesionalizma in biznisa, kondomov, mode in kulture, tega najbolj odprtega mesta tulipanov in cvetja sploh na svetu, v katerem lahko na isti ulici vsak trenutek srechash ali uzresh ljudi, ki sta jim skupna le chas in kraj, sicer pa vsak od njih zhivi v lastnem svetu – eni v paradizhu, drugi v peklu. Seveda pa ima vsak raj svoj pekel in vsak pekel svoj raj.

V svoj srebrno sivi rolls-royce vstopa diamantni judovski mogotec, ki se ga pod roko drzhi nekakshna playgirl of the month. Vrata jima pridrzhi uniformirani voznik, na blizhnjem plochniku mlada chrnska sluzhkinja potiska vozichek z dvema v svilo zavitima dvojchkoma kitajskih potez mimo opitega brezdomca, udobno nameshchenega na pragu razkoshne trinadstropne, seveda pa ozke hishe s pozlachenimi kljukami na vhodnih vratih. V njej je skrivni tempelj okultne zdruzhbe. Ta na svojem oltarju ob vsaki polni luni zhrtvuje otrochichke. Z njimi jih oskrbuje okrozhni zastopnik hells' angelsov – te mednarodne hudodelske zdruzhbe, ki se v A'damu pochuti bolje kot v Los(t) Angelesu, svoji pradomovini. Mimogrede, ustanovitelj teh peklenskih angelov je bil menda chlan posadke amerishkega letala B52, ki je vrglo atomsko bombo na Japonsko. 

She vedno sedim v ozki ulici za trgom Damm tik poleg Kraljichine palache. Diamantni mogotec in njegova sladka in slastna prilezhnica sta se pravkar udobno namestila v avtu, ko se mimo na kolesu pripelje zombi in mi skozi odprto okno moje alfe, iz katere opazujem mesto, zasika, da bi pritegnil mojo pozornost. Ko mu to uspe, mi s povsem osteklenelim pogledom mrtvega osla ponudi koko. Ko v mojem odzivu ne vidi zanimanja, mirno odpelje naprej. Pri tem brezchutno preseka pot procesiji pokvechenih turistov, oveshenih s fotoaparati, ki vsi sedijo na motornih invalidskih vozichkih in zachudeni strmijo v to noro mesto. Vendar pa na plochniku lezhechega beracha s kartonskim napisom AIDS niti ne oshvrknejo s pogledom, kaj shele, da bi mu privoshchili kak kovanec. Skozi odprto okno mojega avta se vsiljivo skloni stara Indijka ali ciganka in mi v shepavi angleshchini razlozhi, da potrebuje en sam gulden za avtobus in da sem zhe shtirideseti, ki ji ga nochem dati. Dobila je nemshko marko, cheprav me je njen videz, in she zlasti pogled, preprichal, da denar potrebuje za kaj pomembnejshega kot pa za avtobusno karto. Dokler je bila mlajsha (lepsha), se je prodajala. Ko za njen kos mesa nihche ni hotel plachati 50 guldnov, je zachela krasti. Zasvojenost s heroinom jo je postopno spremenila v zombija, zhivega mrtveca, ki ne more vech niti krasti. Zdaj ji drugega kot berachenje niti vech ne preostane.

V zhivordechem osvetljenem izlozhbenem oknu ob stari hishi s pozlachenimi kljukami se pred redkimi pogledi mimoidochih nasladno zvija precej mlajsha in lepsha prodajalka ljubezni, lahko bi rekli popolnih oblin. Razen sicer shtevilnih turistov, ki se ves dan valijo po sredishchu mesta, se Amsterdamchani nanjo in na njene kolegice niti ne ozrejo vech, saj so zaradi vsenavzochnosti spolnosti v tem mestu spolno zhe skoraj otopeli.

Samo na tej ulici, ki se imenuje Grossaoveraubeek, in stoji na obrezhju kanala na levem bregu – lahko na kratki razdalji 150 korakov srechamo te usluzhnostne dejavnosti – pri chemer se bom omejil zgolj na uradne usluzhne dejavnosti, ki so jasno oznachene z bleshchechimi tablicami nad vhodom, ali pa kako drugache. Zraven hishe s pozlachenimi kljukami (tempelj satanske sekte se ne oglashuje na prochelju) sta brez lokalov v pritlichju, do koder mi sezhe pogled, le she dve navadni meshchanski hishi. Vse druge lepe starinske hishe pa imajo v pritlichju trgovske in gostinske lokale ali pa izlozhbe z golimi lepoticami – in v nizu se pred menoj vrstijo: delikatesa, kjer skupaj s prvovrstnimi delikatesami prodajajo tudi cigaretne papirchke, ob velikanskem pornoshopu stoji sloviti amsterdamski coffe shop Nostradamus; naslednja trgovina ima v izlozhbah barvite poletne obleke po najnovejshi modi, njena soseda pa v zhivopisni izlozhbi razstavlja kichaste kipce in slike in obeske in ne vem kaj vse she v slogu muffetov, Tolkienovih ilustracij, Andersenovih pripovedk in srednjeveshkih charovnic; zraven nje je majhna prodajalna cvetja, ki je svoj del plochnika zasedla s shtevilnimi lonchki s trajnicami.

Pred mano pochasi pripelje avtobus, poln japonskih turistov, ki zavzeto poslushajo vodichko, in se ustavi. Japonci organizirano in v urejeni vrsti zapustijo avtobus in se napotijo v pristan. Tam jih chaka turistichni gliser in panoramska vozhnja po kanalih Severnih Benetk. Ti gliserji s steklenimi strehami kot za stavo plujejo gor in dol po kanalih in neshtetokrat se mi je med tistim celodnevnim sprehodom po mestu zgodilo, da sem med opazovanjem mestnega vrvezha nenadoma zachutil, da me nekdo opazuje – pogledal sem proti kanalu in videl, da me je pravkar s pogledom oplazil neki potnik na tej ladji. V A'damu namrech opazujejo tudi opazovalce. To mesto je res nekaj nenavadnega.

Naslednji lokal ponuja turshke chevapchiche – shishkebab ali kebap. Domachini somi vnaprej odsvetovali, da bi jih poskusil, sicer pa me je zhe pogled na zanemarjene in umazane natakarje odvrnil od vsake take zamisli. V tem chasu so mi vsaj she trije chrnski zombiji ponudili kokain, tako da sem se zhe vprashal, che je morda z mano kaj narobe. A sem se hitro spomnil, da sem zaradi prechute nochi med vozhnjo v te zahodne Benetke najbrzh malce bledichen, za kar pa ti zombiji po svojih izkushenj sklepajo, da sem bled zato, ker mi manjka nekaj, kar imajo na srecho oni.

Zaradi njihovega nadlezhnega sikanja sem se navelichal sedeti v avtu. Raje sem se sprehodil po tej ulici, ki vam jo poskusham pricharati. Ta ulica s kanalom je pravzaprav skoraj zhe avtocesta, kajti ista ulica se razteza na obeh straneh kanala, po njeni sredini pa je v obe smeri prevozen tudi kanal – torej ima ulica kar shtiri vozne pasove – to pa je menda zhe avtocesta, vsaj v Sloveniji.

Ta nasha ulica je na obeh cestah posuta z drevesi in grmovjem, vsakih nekaj sto metrov pa cesti iste ulice povezuje strm mostichek, ki je vselej dovolj visok, da ne ovira ladij, ki plujejo po kanalu. Res genialni in vrhunski urbanizem!

Ptice pojo, iz blizhnjih trgovskih in drugih lokalov se oglasha razlichna glasba, vonj po orientalski kuhinji in zachimbah, hashishu in travi se mesha z izpushnimi plini shtevilnih vozil, ki po obrezhjih kanalov obupano, a vztrajno ishchejo prazen parkirni prostor.

Ker sije sonce, je senca visokih dreves in hish nadvse dobrodoshla. Sprehajam se mimo vseh teh lokalov, in ko naletim na prvega z mizami na plochniku, sedem, da bi v miru zauzhil ta prelestni prizor strogo estetskih oblik srednjeveshke arhitekture, ki iz A'dama dela pravljichno mesto, polno mitov in legend. Obenem pa v sebi ne vem, che si morda vseeno ne zhelim kar najhitreje nazaj, nazaj v planinski raj in neokrnjeno lepoto narave.

 

20. avgusta 1994