Revija SRP 135/136

Milan Shtruc

 

SVETO RIMSKO CESARSTVO IN SLOVENSKI JEZIK

 

Pri nas she vedno velja teorija o nekakshni naselitvi slovenskih prednikov, ki naj bi se v obliki »Alpskih Slovanov« z nekakshnim »slovanskim« jezikom ob koncu 6. stoletja pritepli izza karpatskih oziroma pripjatskih mochvirij in oblecheni v zhivalske kozhe, bosonogi in oborozheni s preprostimi sulicami, unichili Rimsko cesarstvo1 kot najvishje razviti imperij tistega chasa. Seveda danes v svetu na podlagi izsledkov najnovejshih raziskav vedno mochneje prevladuje preprichanje, da gre pri »priselitveni« teoriji za eno najvechjih potvorb v evropski zgodovini. Zato je prav, da se ob podobnih dilemah podrobneje seznanimo she z dokumenti, ki govorijo o vlogi slovenskega jezika v Svetem rimskem cesarstvu.

Sveto rimsko cesarstvo je trajalo od leta 800/962 do 1806, ko ga je Napoleon Bonaparte na podlagi bratislavske pogodbe razpustil in je moral zadnji sveti rimski oziroma nemshki cesar Franc II. po porazu pri Slavkovem (Austerlitzu) odstopiti.2 Franc II. seveda ni bil od muh in si je zhe pred tem omislil nov naslov avstrijskega cesarja.

O vlogi slovenskega jezika v Svetem rimskem cesarstvu bomo seveda zaman iskali chlanke ali razprave, saj takshne vloge slovenski jezik pach ni smel in ne sme imeti. Ne glede na to pa lahko pri prebiranju starodavnih originalnih dokumentov hitro najdemo dovolj dokazov za zanesljivo trditev, da je bil slovenski jezik eden izmed shtirih najpomembnejshih jezikov Svetega rimskega cesarstva.

Med ohranjenimi dokumenti je tudi risba z upodobitvijo predstavnic shtirih kraljestev Svetega rimskega cesarstva, ki naj bi se okoli leta 1000 poklonile svetemu rimskemu cesarju Otonu III. Nad predstavnicami so zapisana imena kraljestev Sclauinia (Slovenija), Germania (Germanija), Gallia (Francija)3 in Roma (Italija). Velja opozoriti, da ima samo predstavnica Slovenije, ki se poklanja poslednja, na glavi znachilno kraljevsko krono, v roki drzhi vladarski simbol sonchnega diska in je edina, ki pozdravlja z dvignjeno roko.

 

Vendar poklon kraljestev she zdalech ni edini dokument, ki v Svetem rimskem cesarstvu omenja shtiri narode v takratnem pomenu besede, med njimi navaja tudi slovenski narod in med jeziki tudi slovenshchino. Poglejmo, kaj o tem pravi Zlata bula cesarja Karla IV., ki je najpomembnejshi imperialni dokument tistega chasa.

 

 

Zlata bula cesarja Karla IV. iz leta 1356

 

Temeljni dokument, s katerim je bil podrobneje dolochen nachin izvolitve svetega rimskega cesarja, vloga volilnih knezov, notranji ustroj cesarstva in jeziki, v katerih so se morale odvijati razprave o najpomembnejshih zadevah imperija, predstavlja Zlata bula cesarja Karla IV. iz leta 1356, ki v skladu z danashnjimi pojmi pomeni nekakshno ustavo Svetega rimskega cesarstva. Za nas je posebej pomembno, da je bila s to »ustavo« tudi slovenshchina dolochena med tistimi jeziki, ki so se jih morali obvezno nauchiti sinovi kraljev in posvetnih volilnih knezov. Zato se ne smemo chuditi, che se je moral tudi karantanski knez in kasneje koroshki vojvoda ob svojem ustolichenju zavezati, da se bo v primeru spora pred cesarjem zagovarjal v slovenskem jeziku. V postopku prenosa oblasti s kmeta na vladarja je kmet bodochega vladarja »z rahlim udarcem«4 simbolno opozoril na njegovo obveznost sposhtovanja sprejetega dogovora, torej z gesto, ki je bila kasneje nekaj popolnoma nepredstavljivega.

Jeziki, ki so se jih morali obvezno nauchiti kraljevski in knezhji sinovi volilnih knezov, so bili dolocheni v XXX. poglavju Zlate bule. Ko Karl IV. odlocha o tem vprashanju, lahko samo obchudujemo, s kakshnim sposhtovanjem do jezikov, navad in obichajev svojih ljudstev se cesar obracha na svoje volilne kneze. Njegov slog se za svetlobna leta razlikuje od ponizhevalnega odnosa do podobnih vprashanj po prenehanju vladavine luksemburshke dinastije in njenih zadnjih dveh predstavnikov, Karla IV. in Sigismunda Luksemburshkega.

 

Dolochila XXX. poglavja dobro ponazarjajo razmere v Svetem rimskem cesarstvu v chasu, ko je nastajala Zlata bula Karla IV. Za primerjavo smo zato naredili prevod navedenega poglavja v slovenski jezik iz besedila v »visoki nemshchini« in nato she iz njegove angleshke razlichice, ki je nastala skoraj dvesto let kasneje. Zavedati se moramo, da gre pri Zlati buli cesarja Karla IV. za politichni dokument, ki je bil podvrzhen shtevilnim kasnejshim spremembam v odvisnosti od vsakokratnih interesov vladajochih struktur.

 

 

Prevod XXX. poglavja Zlate bule iz besedila v visoki nemshchini 5

»Dolochilo o jezikih, ki naj se v njih pouchujejo kraljevski in knezhji sinovi:

 

§ 1. Ker temelji chastitljivost Svetega rimskega cesarstva na razlichnosti narodov, obichajev, zhivljenjskih navad in jezikov / in se mora to odrazhati v ustreznosti zakonov in usmeritev / mi pozornost in sposhtovanje do nasveta modrecev nalaga / da zahtevam od volilnih knezov, ki so stebri in temelji imperija / in se v razlichnih govorih in jezikih seznanjajo z zadevami in o njih pouchujejo / da razumejo in so tudi sami od vseh razumljeni / ko v shtevilnih razlichnih pritozhbah / cesarju pomagajo s svojo usposobljenostjo / in to svoje delo opravljajo z vso temeljitostjo.

§ 2. Zato zhelimo in dolochamo, katere jezike naj se uchijo sinovi posvetnih volilnih knezov / da presvetli knezi in gospodje / kralj cheshki / palatin renski / vojvoda sashki / mejni grof brandenburshki / sinove volilnih knezov / ali njihove dediche in potomce / kar je v bistvu isto / in jim je pogovorni nemshki jezik prirojen in privzgojen / ali so se ga tudi od otroshtva uchili / prichnejo s sedmim letom starosti uchiti (nemshki),6 latinski/welshki in slovenski jezik / in se do svojega shtirinajstega leta / po milosti bozhji / tega tudi nauchijo. To ni samo koristno / temvech je v prej navedenih zadevah tudi nujno. Kajti navedeni jeziki se v pretezhnem delu koristijo in se v vseh pomembnih zadevah Rimskega cesarstva uporabljajo in uposhtevajo.

§ 3. Da bi ustrezni nasvet usmerili in udejanjili / naj bo prepushcheno odlochitvi starshev glede sinov / che jih imajo / ali po njihovi zhelji tistih, ki naj bi nasledili njihovo knezhevino / da jih poshljejo v mesta / kjer se bodo takshnega jezika nauchili / ali pa naj jim na svojih domovih dolochijo praeceptorje (mentorje) in dodelijo druge druzhabnike / prek katerih bodo napotke / druzhbo / in znanje spoznali / in se v teh jezikih vadili in poduchili.«7

Cheprav je prevod v pretezhnem delu vsebinsko skladen s prevodom iz angleshke razlichice, pa kljub temu ugotavljamo nekaj zanimivih razlik. V prevodu Zlate bule v tako imenovani »visoki nemshki jezik« leta 1713 je she vedno izrecno navedeno, da gre za slovenski jezik, medtem ko je v angleshkem prevodu iz leta 1896 latinski jezik zhe postal italijanski, slovenski pa slovanski. Razlike v prevodih zato kazhejo, kako se je s chasom in z vsakokratnimi interesi spreminjalo besedilo istega izvirnega dokumenta.

 

 

Prevod XXX. poglavja Zlate bule iz angleshke razlichice 8

31.

 

»Ker mora velichanstvo svetega rimskega cesarstva uveljavljati zakone in vladati razlichnim narodom, ki se razlikujejo po svojih obichajih, nachinu zhivljenja in jezikih, je ustrezno in po presoji vseh modrecev koristno, da se volilni princi, ki so stebri in nosilci tega imperija, pouchijo v razlichnih narechjih in jezikih: da bodo tisti, ki pomagajo cesarski vzvishenosti pri uresnichevanju zhelja tako velikega shtevila ljudstev in so postavljeni za tak nadzor, sami razumeli in bodo razumljeni v najvechjem mozhnem obsegu. Zato smo se odlochili, da morajo sinovi ali dedichi in nasledniki presvetlih volilnih knezov, in sicer kralja Cheshke, palatina renskega, vojvode sashkega in mejnega grofa brandenburshkega, od katerih se s polno verjetnostjo prichakuje, da so naravno pridobili nemshki jezik in so se ga nauchili od svojega otroshtva, - s sedmim letom svoje starosti pricheti z uchenjem slovnice italijanskega in slovanskega jezika tako, da se she pred svojim shtirinajstim letom po bozhji milosti, ki jim je dana, te tudi nauchijo. To smatramo ne le za koristno, ampak iz prej omenjenih vzrokov kot najbolj nujno, saj je zhelja, da se ti jeziki najvech uporabljajo v sluzhbi svetega imperija ter v njih potekajo razprave o najpomembnejshih zadevah imperija. Glede na zgoraj navedeno dolochamo naslednji nachin, ki ga je treba uposhtevati, pri chemer je prepushcheno odlochitvi starshev, da poshljejo svoje sinove, che imajo katere - ali njihove sorodnike, za katere menijo, da jih bodo verjetno nasledili v njihovih knezhevinah - v mesta, kjer se bodo nauchili teh jezikov, ali v svojih domovih zagotovijo uchitelje, inshtruktorje in mlade kolege, ki so usposobljeni v teh jezikih, da bodo s pogovorom in z uchenjem tudi sami postali v teh jezikih enako usposobljeni.«9

Medtem ko Zlata bula v originalnem latinskem jeziku in tudi v najstarejshih prevodih pravilno navaja latinski in slovenski (Wendisch) jezik, angleshki prevod govori samo she o uchenju slovnice, latinski jezik postane italijanski in slovenski slovanski. Zanimivo, da je v angleshkem prevodu nemshki jezik naveden kot German language, slovenski jezik pa je postal samo Slavic tongue.

Karel IV. Luksemburshki niti v Zlati buli, niti v svojih drugih dokumentih, nikakor ni mogel imeti v mislih slovanskega jezika. Tako na primer v svoji diplomi o ustanovitvi samostana sv. Hieronima v Pragi izrecno razlikuje med slovenskim in cheshkim jezikom, ko govori o slovenskem jeziku (»lingua Slauonica«) in ljudskim jezikom svojega cheshkega kraljestva (»nostri regni Boemie idioma«). Na dejstvo, da je Karel IV. jasno razlikoval razlichne jezike v svojem imperiju, kazhe tudi njegova navedba v istem dokumentu, ko ugotavlja, da »... je Hieronim razbistril ljudski jezik bohemskega kraljestva s slovenshchino kot njegovim izvorom.«10

Ko je Primozh Trubar potreboval chloveka na najvishjem polozhaju, ki bi na Dunaju razumel slovensko, je svoje slovenske prevode poslal na vpogled kasnejshemu cesarju Maksimiljanu I. Pri tem je moral Trubar seveda dobro poznati Zlato bulo Karla IV. in njena dolochila, po katerih se je moral tudi cesar Maksimiljan nauchiti slovensko, in ne kakshnega drugega slovanskega jezika. Danes vemo, da je bil njegov mentor in uchitelj slovenshchine Tomazh Prelokar,11 ki je za pomoch pri uchenju jezika v ta namen celo prvi pripravil nemshko-slovenski slovar in prvo slovensko slovnico.

Primozh Trubar se je skliceval na slovenski jezik iz Zlate bule tudi v svojih pismih volilnim knezom, ko jih je prosil za financhno pomoch pri tiskanju slovenskih knjig. V svojih pismih jih je izrecno spomnil na dolochila Zlate bule cesarja Karla IV., po katerih so se morali sinovi kraljev in posvetnih volilnih knezov nauchiti slovensko.

Kako se je slovenski jezik iz Zlate bule kasneje spreminjal v »slovanshchino«, vidimo tudi iz pisanja Mirka Rupla o Primozhu Trubarju. Ni nobenega dvoma, da je bil Trubar zelo natanchno seznanjen z izvirnim besedilom Zlate bule, preden si je v svojih pismih, naslovljenih na volilne kneze, dovolil pisati o njihovem obveznem znanju slovenskega jezika. Pri navajanju konkretnega jezika si nikakor ni smel dovoliti napake. Ne glede na to je Mirko Rupel nekaj stoletij kasneje o Trubarju zapisal, da je v pismih volilnim knezom napachno zapisal slovenski, namesto slovanski jezik.12 Takshno Ruplovo naknadno popravljanje Trubarjevega besedila s strokovnega vidika ni le neprimerno, ampak je mochno zavajajoche.

V originalnem dokumentu Zlate bule o kakshnem »slovanskem« jeziku seveda ni nobene sledi, saj takshen jezik niti v chasu Karla IV., niti v chasu Trubarja, niti danes she vedno ne obstaja. Prashki zgodovinar Josef Dobrovski (1753-1829) je kasneje kot slovansko poimenoval celotno jezikovno skupino. K temu je zanesljivo prispevalo njegovo sodelovanje z nashim jezikoslovcem Jernejem Kopitarjem; skupaj s Pavlom Jozhefom Shafářikom vsi trije veljajo za utemeljitelje znanstvene slavistike. Njihov izbor imena slovansko, ki ga je kasneje prevzela tudi svetovna znanost, dokazuje slovenski izvor navedene jezikovne skupine.

Razmere v Svetem rimskem cesarstvu so se po smrti zadnjih predstavnikov luksemburshke in celjske dinastije bistveno spremenile.13 S smrtjo cesarja Sigismunda Luksemburshkega leta 1437, drzhavnega kneza Hermana II. Celjskega leta 1435, cesarice Barbare Celjske leta 1451, z atentatom na drzhavnega kneza, vrhovnega poveljnika in regenta Ogrske Ulrika II. Celjskega leta 1456 ter z zastrupitvijo14 ogrskega in cheshkega kralja Ladislava V. leta 1457 se je zakljuchilo pomembno obdobje v zgodovini Svetega rimskega cesarstva. Tudi Carigrad kot prestolnica tega, kar je she ostalo od nekdanjega Rimskega cesarstva,15 je leta 1453 padel pod turshko oblast. Takoj po smrti cesarice Barbare Celjske leta 1451 je bil za novega cesarja okronan Habsburzhan Friderik III. (V.). Morilec drzhavnega kneza Ulrika II. Celjskega Matija Korvin (madzharsko: Hunyadi Matyas) je leta 1458, torej samo dve leti po umoru, postal ogrski kralj.16 Isto leto je tudi Jurij Podiebrad,17 ki naj bi bil vpleten v umor ogrskega in cheshkega kralja Ladislava V., postal cheshki kralj in Enea Silvio Piccolomini rimski papezh Pij II.

Novi rimski papezh je med svojimi prvimi ukrepi odpravil omejitve iz chasa cesarja Sigismunda, sprejete na koncilu v Konstanci (Kostnici), s katerimi so preprechevali nadvlado posameznega naroda v cerkveni organizaciji. Z odpravo takshnih omejitev se je imenu Sveto rimsko cesarstvo schasoma prichelo dodajati she »narodnostno« oznako samo enega naroda in iz vechnacionalne skupnosti je nastalo nekakshno Sveto rimsko cesarstvo nemshke narodnosti. To je bilo seveda v popolnem nasprotju z dolochili Zlate bule, ki je dolochala, da temelji Sveto rimsko cesarstvo »... na razlichnosti narodov, obichajev, zhivljenjskih navad in jezikov, kar se mora odrazhati v ustreznosti zakonov in usmeritev ...«18 Cesarska posvetna oblast je s tem za dolga stoletja preshla v domeno enega, obvladovanje cerkvene hierarhije pa v domeno drugega naroda.

Za chas po navedenih prelomnih dogodkih je veliki pesnik France Presheren zapisal, da v tem obdobju »le krvavi punt poznamo, boj Vitovca in ropanje Turchije«.19

Po vsem svetu je sledilo obdobje unichevanja celotnih velikih etnichnih skupnosti. Tudi nash pesnik pa si seveda ni mogel predstavljati, da se bo takrat vzpostavljena nova vladavina konchala shele z dvema svetovnima vojnama20 in s katastrofalnimi posledicami za vse chloveshtvo.

Ko cesar Karl IV. odlocha o jezikih v svojem imperiju, lahko samo obchudujemo njegovo sposhtovanje navad in obichajev svojih ljudstev. Zhal je tak odnos schasoma nadomestila vse vechja netolerantnost, poizkus ustvarjanja nekakshnih »nadnarodov« z delitvijo na izmishljena zgodovinska in nezgodovinska ljudstva ter spodbujanje nestrpnosti med narodi.

 

 

 

1 Rimskega cesarstva ne smemo zamenjevati s kasnejshim Svetim rimskim cesarstvom.

2 Holy Roman Empire, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Holy_Roman_Empire; zadnja sprememba 1. 5. 2017 ob 19:47.

3 Gaul (Latin: Gallia), Wikipedia; http://en.wikipedia.org/wiki/Gaul; zadnja sprememba 6.6.2014.

4 Navedeno, kasneje popolnoma nepredstavljivo gesto lahko razumemo kot kmetovo pravico, da vladarja tudi s silo zamenja, che ta ne bo sposhtoval svojih obveznostih iz sprejetega dogovora o prenosu oblasti. To je bila tudi legitimna podlaga za kasnejshe kmechke vojne, v katerih so kmetje od svojih vladarjev zahtevali sposhtovanje svojih starodavnih pravic, ki so jih imenovali »stara pravda«. Habsburzhani so temu nasprotovali na podlagi listine Privilegium maius, ki pa je bila seveda v celoti potvorjena.

5 Zlata bula cesarja Karla IV., Wikisource, Goldene Bulle Neuhochdeutsche Übersetzung, 1713, http://de.wikisource.org/wiki/Goldene_Bulle_(Neuhochdeutsche_%C3%9Cbersetzung,_1713)

6 V zgodnjem visokonemshkem prevodu in v latinskem originalu se nemshchina izrecno ne pojavlja.

7 Poudarjena besedila v prevodu so narejena po avtorjevi presoji.

8 The Golden Bull of the Emperor Charles IV 1356 A.D.; http://avalon.law.yale.edu/medieval/golden.asp; Pravna fakulteta Univerze Yale; Altmann u. Bernheim, stran 39; Vir: George Bell and Sons, 1896.

9 Poudarjena besedila v prevodu so narejena po avtorjevi presoji.

10 Shtruc, Milan: Najstarejshe slovensko sveto pismo; SRP 133/134, str. 166

11 Tomazh Prelokar (tudi Thomas Prelager de Cilia, Thomas Berlogar ali Tomazh Celjski) je bil leta 1477 tudi stolni prosht pri Sv. Shtefanu na Dunaju in leta 1491 shkof v Konstanci (Kostnici), ki je bila v tistem chasu ena najpomembnejshih shkofij v imperiju.

12 Rupel, Mirko: Primozh Trubar, zhivljenje in delo; Ljubljana, 1962, stran 106.

13 Habsburzhani v tem chasu niso imeli nobene pomembnejshe vloge v Svetem rimskem cesarstvu in tudi nikoli niso bili med volilnimi knezi. Prav tako se jih je she vedno drzhal slab sloves zaradi vechkratnega izgona iz Shvice zaradi roparstva, kot tudi zaradi stalnega ponarejanja dokumentov, s katerimi so si »pridobili« posebne pravice. Med najbolj znane potvorbe sodi listina vojvode Rudolfa IV., ko je cesarski pechat iz listine Privilegium minus uporabil za izdelavo potvorjene listine Privilegium maius.

14 Nekateri nashi zgodovinarji she vedno trdijo, da je sedemnajstletni kralj Ladislav V. umrl naravne smrti, cheprav Enea Silvio Piccolomini v svoji knjigi Europa zatrjuje: »Nemshki zdravniki (kralja Ladislava) ... so preiskali njegov urin in v njem nashli nedvoumne znake smrti zaradi zastrupitve.«

15 Rimskega cesarstva z nekdanjim sredishchem v Rimu in od zachetka 4. stoletja do leta 1453 v Carigradu ne smemo zamenjevati s Svetim rimskim cesarstvom iz obdobja 962 do 1806.

16 Po nekaterih trditvah naj bi bil Matyas Hunyadi menda celo slavni Kralj Matjazh iz nashega (ljudskega) zgodovinskega spomina.

17 Enea Silvio Piccolomini v svojem delu Europa meni, da je bil Jurij Podiebrad vpleten v smrt kralja Ladislava V. Zanimivo, da Wikipedija (George of Podebrady) brez navedbe vira in v oklepaju navaja nekakshno raziskavo iz leta 1985, ki naj bi kot vzrok smrti ugotovila levkemijo, https://en.wikipedia.org/wiki/George_of_Pod%C4%9Bbrady; zadnja sprememba 25. 4. 2017.

18 Zlata bula cesarja Karla IV., prevod v visoko nemshchino, 1713.

19 Danes je znano, da po nashih dezhelah ni ropala redna turshka vojska, temvech roparske vojske iz sosednjih krajev pod turshko oblastjo.

20 Druga svetovna vojna je bila samo logichno nadaljevanje prve svetovne vojne, ki so jo sprozhili Habsburzhani s svojo vojno napovedjo Srbiji.

 

 

 

 

 

 

Poklon kraljestev cesarju Otonu III.; original

hrani Bavarska drzhavna knjizhnica v Münchnu

 

 

 

 

 

Pechat na Zlati buli cesarja Karla IV. iz l. 1356

https://en.wikipedia.org/wiki/Golden_Bull_of_1356