Revija SRP 135/136

Milan Shtruc

 

NAJVECHJA ZMOTA V EVROPSKI ZGODOVINI

 

Slovenci smo bili dolgo chasa politichno izpostavljeni pritiskom shtevilchno mochnejshih in agresivnejshih sosedov, ki so vedno povelichevali svojo zgodovinsko vlogo, da bi si s tem zagotavljali pravice, ki jim sicer ne bi pripadale. Temu cilju je ustrezalo tudi zmanjshevanje vloge slovenskega naroda, ki je bil v milejshi obliki prikazan kot narod brez zgodovine, v bolj sovrazhni obliki pa je shlo za tipichen primer viktimizacije z vsemi posledicami za zhrtve takshnega procesa. Posledice navedene »vloge« obsegajo po H. B. Braikerju1 med drugim obtozhevanje samega sebe, izrazit obchutek brezupnosti, sramote, krivde, pasivnost, pesimizem, negativno mishljenje in podobno. S tem je mozhno lazhje razumeti, zakaj je toliko Slovencev zhrtev stereotipov in ponizhno sprejema svojo vlogo. To velja med drugim tudi za vsako omembo slovenske zgodovine, ki ne ustreza ustaljenim stereotipom in je zato navadno sprejeta s skepso ali kar posmehom. She tako utemeljena in dokumentirana dejstva v takshnem okolju nimajo nobene tezhe. Celo nastanek slovenskega naroda se vedno na novo postavlja v kasnejshe obdobje in se je po »nekaterih ugotovitvah« premaknil zhe kar v leto 1991, o chemer bomo spregovorili kasneje.

Tudi zato se ne smemo chuditi, che vechina strokovnjakov pri nas she vedno vztrajno zagovarja sporno teorijo, ki postavlja prihod Slovencev na obmochja, kjer zhivijo danes, na konec 6. stoletja. Takrat naj bi se v obliki nekakshnih Alpskih Slovanov bosi in oblecheni v zhivalske kozhe pritepli iz Pripjatskih mochvirij ter oborozheni z loki in sulicami unichili mogochni rimski imperij,2 unichevali na tem prostoru obstojecho visoko razvito kulturo ter kot pogani seveda porushili krshchanske cerkve. Na novoosvojenih ozemljih naj bi se naselili v svoje tipichne zemljanke, kot je bilo to prikazano na razstavi Tü mo – slovanska poselitev Prekmurja.3

Po sedanji teoriji naj bi prishli Slovenci na svoja danashnja naselitvena ozemlja v chasu znachilnih »vpadov Hunov, Slovanov, Arabcev in Normanov na obmochje Evrope v zgodnjem srednjem veku«.4 Pri tem nikogar ne moti enachenje prihoda Hunov, Arabcev in Normanov s prihodom Slovanov, cheprav obstaja nekaj ochitnih dejstev, ki izrazito nasprotujejo takshnemu »skupnemu prihodu«. Posamezni zagovorniki vedo celo to, da naj bi Slovenci v te kraje prishli »kot podaniki Avarov«.5

Shtevilni novejshi izsledki o prostorski razporeditvi genetskih markerjev,6 o njihovi povezavi z razporeditvijo jezikov ugotovitvami na podlagi arheoloshkih raziskav z uporabo najsodobnejshih radio-karbonskih in drugih novejshih tehnik danes omogochajo popolno zavrnitev teze o pozni slovenski naselitvi na sedanja ozemlja. Napachnost navedene teze pa bomo v nadaljevanju zavrnili she s primerjavo slovenskih krajevnih in ledinskih imen z imeni iz chasa rimskega imperija.7 S tem bomo zavrnili ne le tezo o »skupnem prihodu Slovencev kot podanikov Avarov«, temvech bomo dokazali, da gre pri Slovencih za staroselce, ki so na teh ozemljih zhiveli zhe dolgo pred rimskimi osvajanji.

Slovenski staroselci so krajevna in ledinska imena vedno povezovali s kakovostjo zemljishcha, s konfiguracijo terena, z opozorili na mozhne nevarnosti, s prisotnostjo ali odsotnostjo vodnih virov, s pomembnejshimi dejavnostmi, z znachilnimi zgradbami in podobno. Sploshno je znano, da obstaja tako na blizhnjih kot tudi na bolj oddaljenih obmochjih po Evropi na stotine krajevnih in ledinskih imen, ki v slovenskem jeziku opisujejo njihove znachilnosti, medtem ko v jeziku danashnjih prebivalcev nimajo nobenega pomena. Gre za dejstvo, ki bi ga morali evropski in predvsem slovenski znanstveniki sistematichno raziskati in razlozhiti, saj bi to v veliki meri prispevalo k razumevanju ne le slovenske, temvech tudi evropske zgodovine. Raziskava, s katero bi pojasnili navedeno posebnost, vse doslej ni bila nikoli narejena. Karkoli je bilo doslej narejeno na tem podrochju, je bilo delo nekaj slovenskih ljubiteljskih raziskovalcev. Iz tega bi lahko sklepali, da dokazi o slovenskem staroselstvu niso v interesu raziskovalcev v Evropi niti pri nas.

Da bi vnaprej zavrnili vse ugotovitve, ki bi temeljile na shtevilnih slovenskih toponimih po vsej Evropi, si je zhe Franc Mikloshich (1813-1891), ki velja za »najvechjega slovenskega slavista vseh chasov«,8 omislil nekakshno pravilo, ki se ga strokovnjaki vse do danes krchevito oklepajo. Zadevno »Mikloshichevo pravilo« pravi, da »preden neko krajevno ime proglasimo za slovansko, mora biti neodvisno od slovansko zvenechega imena znano, da so tam zhiveli Slovani.« Peter Jandachek je tak Mikloshichev nesmisel slikovito zavrnil, ko pravi, da po njem ne bi smeli obravnavati slovensko zvenechih krajevnih imen, » ... dokler ne bi nashli ... okamenelega chloveka z napisom na telesu ali pridanem predmetu, da je Slovenec.«9 Podobno razmishlja Lubek, ko pravi: »Po istem “Mikloshichevem pravilu” bi nikdar ne prodrli v globine vesolja, saj pisni viri nichesar tam dalech ne opisujejo.«10

Zaradi sploshnega vztrajanja na navedenem Mikloshichevem pravilu bomo pri obravnavi slovenskih toponimov uposhtevali le tiste, ki »zvenijo slovensko« in so istochasno na poselitvenem prostoru, kjer nedvomno zhivijo Slovenci. Temu pogoju ustrezajo imena na ozemlju danashnje Slovenije ali v blizhnji okolici, kjer she vedno zhivi slovenska manjshina, in v teh primerih Mikloshichevo pravilo seveda ne velja. Kadar navedena imena opisujejo znachilnosti toposov in poznamo tudi njihova poimenovanja iz chasa rimske oblasti, ki pa v latinskem jeziku ne odrazhajo krajevne znachilnosti ali celo nimajo nobenega pomena, lahko zanesljivo sklepamo, da so izvorno poimenovanje naredili slovenski staroselci, rimski toponimi pa so samo naknadno latinizirana oblika. Takshni primeri dokazujejo, da v 6. stoletju na rimska ozemlja niso vdirali nekakshni »Alpski Slovani«, temvech da so slovenski staroselci zhe pred tem naseljevali ozemlja, na katera so vdirale rimske tolpe in jih osvajale. O takshnih rimskih vpadih ter vechjem shtevilu rimsko-slovenskih vojn je podrobneje pisal zhe Jurij Venelin v svojem delu Starodavni in danashnji Slovenci.11

Tudi v svetovni zgodovini je znano, da so novi priseljenci pogosto prevzeli izvorna krajevna in ledinska imena staroselcev ter njihovo obliko samo prilagodili svojemu jeziku. Takshen nachin ni nich novega in ga poznamo skozi vso zgodovino in po vsem svetu.12 Prilagajanje staroselskih imen jeziku novih naseljencev je na dolochen nachin celo pozitivnejshe od izmishljanja novih imen, saj se tako prek jezika staroselcev navadno ohranja tudi pomenska povezava z geomorfoloshkimi znachilnostmi toposov.

Rimska osvajanja danashnjega slovenskega ozemlja naj bi potekala postopno od 2. stoletja do leta 15 pred nashim shtetjem, torej skoraj dve stoletji. Takrat naj bi prishle pod rimsko oblast alpske in predalpske dezhele vse do zgornje Donave,13 s tem pa tudi tako imenovana keltska14 in ilirska plemena na nashih tleh. Za razumevanje zgodovine ni odlochilno, kako se je imenovalo staroselsko prebivalstvo na obmochjih, ki so jih osvojile rimske legije, saj vemo, kako hitro se spreminja poimenovanje narodov in ljudstev ob nastajanju novih drzhav.15 Za to, da bi lahko razumeli pomen, ki ga imajo toponimi, je pomembneje, kateri pogovorni jezik je bil znachilen za ljudstva na teh prostorih pred rimskimi osvajanji.

Prichnimo kar z Jadranskim morjem, za katero poznamo tudi njegovo rimsko ime Mare Adriaticum oziroma Mare Hadriaticum.16 Vemo, da so slovenski staroselci imena krajev ali voda vedno povezovali z njihovimi znachilnostmi in je zato tudi Jadransko morje svoje znachilno poimenovanje dobilo iz slovenske besede jadrati. Takshno ime nesporno pojasnjuje, da gre za morje, kjer je jadranje mozhni in zato tudi znachilni nachin potovanja. Nasprotno ime Hadriaticum ne odrazha nikakrshne znachilnosti morja niti v latinskem niti v grshkem jeziku. Pravzaprav je beseda celo brez vsakega pomena. Hkrati lahko dokazhemo, da so Rimljani to ime prevzeli iz slovenske besede jadrati. Chrka J se pogosto spremeni v chrko H in v shpanskem jeziku, ki je med najblizhjimi latinshchini, se she danes J izgovarja kot H. Prav tako vemo, da so Rimljani besedam, ki so jih prevzemali iz drugih jezikov, dodajali znachilne konchnice, da bi bile slishati bolj latinske, v tem primeru –cum (z). Ob uposhtevanju teh dejstev dobimo iz slovenske besede jadrati s spremembo chrke J v H najprej Hadr(i)ati in nato z dodano konchnico -cum she Hadriaticum kot rimsko ime za Jadransko morje. Cheprav smo torej Slovenci zhe v davni preteklosti dali ime Jadranskemu morju, ki so ga Rimljani nato samo polatinili, she vedno poslushamo o prihodu Slovencev na obale Jadranskega morja v obliki nekakshnih »Alpskih Slovanov« v 6. stoletju n.e. Namesto izvirno slovenskega imena naj bi menda ime celotnemu Jadranskemu morju dalo neko mesto »Adria« na jadranski obali.17 Po imenu tega kraja Adria naj bi nato tudi Slovenci ob svojem prihodu v tukajshnje kraje poimenovali morje, cheprav ime Adria nima nikakrshnega pomena niti v latinskem niti v grshkem jeziku.

Podobna znachilnost se nanasha na mesto Trst. Tudi v tem primeru gre za izvirno slovensko ime ter za njegovo rimsko preimenovanje. Tako Trst kot tudi rimsko ime Tergeste sta izpeljanki iz slovenskih besed trg, trzhishche ali narechno terg. Beseda trg je tudi sploshno ime za kraje, ki so obichajno vechji od vasi in manjshi od mesta. Mesta s podobnim pomenom so na primer Trbizh, Trzhich, Stari trg in podobno. Gre za tipichno slovensko poimenovanje, povezano s posebnostmi kraja, medtem ko beseda v latinskem jeziku nima nobenega pomena. Tudi v tem primeru gre zanesljivo za naknadno prilagoditev izvorno slovenskega imena v jezik kasnejshe rimske drzhave.

Primerjajmo she slovensko ime za mesto Grad(ezh) ob blizhnji jadranski obali z njegovim latinskim imenom Gradus, danes italijansko Grado. Najverjetneje je zhe v davnih chasih na tem mestu stal grad, po katerem so kraj poimenovali staroselci. Slovensko ime Grad so kasnejshi rimski priseljenci ob prihodu v te kraje sprejeli kot svoje in mu samo dodali znachilno latinsko konchnico -us. Poizkus, da bi slovenski izvor imena pojasnili kot izpeljanko iz drugih »starejshih« jezikov, se navadno koncha s smeshnimi domislicami. Med podobne komichne primere sodi nedvomno dokazovanje, da naj bi ime izhajalo iz besede »grazie« v pomenu »hvala«. Zaradi svoje naivnosti navedena razlaga pochasi izginja iz resnih etimologij.

Med kraji, ki dokazujejo svoje izvorno slovensko in predrimsko ime, je tudi Postojna s kasnejshim rimskim imenom Postumia. Gre za kraj, kjer je morala biti zaradi njegove izjemne strateshke lege zhe davno pred rimskimi osvajanji postaja, na kateri so se potniki ustavljali pred tezhko prehodnimi postojnskimi »ridami«, zamenjevali utrujene konje in si odpochili. Zato so prvotni prebivalci kraj ustrezno poimenovali kot postajo, rimsko ime pa je mlajshe in pomeni samo prilagoditev starejshega imena jeziku novih prishlekov.

Eno izmed vechjih rimskih mest, ki ima znachilno slovensko ime, je tudi Celje, pravilneje Cele. Chrka j je bila v ime mesta vrinjena she ne tako dalech nazaj. Chrko c naj bi Latinci izgovarjali kot k, medtem ko je bila slovenska izgovarjava s. Zato je izvirno ime mesta Sele, ki samo pomeni, da je shlo za trajno naseljen prostor. Podobna imena v slovenshchini so she Sele, Selo, Selce, Selnica, pa tudi nekateri blizhnji kraji – Celovec v pomenu Selovec, Maria Zell kot Marijino Sele ali Zell am See v pomenu Selo na jezeru. Brez dvoma gre za slovenski izvor imena, saj rimsko ime Celea oziroma Kelea v latinshchini nima nobenega pomena.

Podobno velja za mesto Ptuj, ki je bil zhe v davnini pomemben prehod chez Dravo. Rimsko ime Poetovio oziroma Potovione izhaja iz slovenske besede potovje v pomenu krizhanja ali razcepitve cest v vech smeri, kar je bila vsekakor zhe v davnini znachilnost danashnjega mesta Ptuj. Tudi v tem primeru rimsko ime v latinskem jeziku nima nobenega pomena.

Zanimiv dokaz o prvotnosti slovenskih toponimov nudijo primeri, ko rimski prevodi temeljijo na napachnem razumevanju slovenskih besed. Med drugim je tak primer Hrushica, ki se je tako imenovala zhe pred prihodom Rimljanov. Kasnejshi rimski priseljenci so besedo Hrushica napachno razumeli kot hrushka in so ime kraja prevedli v Ad Pirum, kar dobesedno pomeni Pri hrushki. Ime Hrushica ali Hrushevje seveda ne izhaja iz hrushke, temvech pomeni obmochje, za katero je znachilno krushenje zemljishcha, grushchnata tla in suho obmochje brez vode. Takshno slovensko ime je staroselcem pomenilo opozorilo na znachilnost tal, danes pa kazhe le she en primer napachnega prevajanja iz prvotnega slovenskega poimenovanja v latinshchino in s tem dokaz, da je slovensko ime starejshe, torej iz chasov pred rimskimi osvajanji.

V vseh navedenih primerih imena krajev v slovenskem jeziku odrazhajo znachilnosti toposov, medtem ko so rimska imena le njihova latinizirana oblika in v latinskem jeziku nimajo nobenega pomena. V nekaterih primerih so celo posledica napachnega prevajanja. Ker lezhijo vsi omenjeni kraji na obmochju, kjer prebivalstvo she danes govori ali je dokazano v preteklosti govorilo tudi slovensko, je »Mikloshichevo pravilo« v vseh teh primerih brezpredmetno. Tudi che bi shlo za en sam tak primer, bi morali resni raziskovalci zanj poiskati sprejemljivo razlago. Tako veliko shtevilo primerov pa nesporno dokazuje, da je shlo pri rimskem poimenovanju za naknadno spreminjanje izvorno slovenskih imen v jezik tistih, ki so vdirali na zhe poseljena obmochja.

Zhe samo nekaj izbranih primerov izmed izjemno velikega shtevila jasno dokazuje, da so staroselci kraje v slovenskem jeziku razumno poimenovali po njihovih znachilnostih zhe dolgo pred prihodom Rimljanov. Zato je treba tezo o »znachilnih vpadih Hunov, Slovanov, Arabcev in Normanov na evropsko ozemlje« nadomestiti s teorijo kontinuitete slovenske naselitve in z vpadi Rimljanov na takrat zhe naseljena obmochja s prebivalci, katerih pogovorni jezik je bil lahko le slovenski. Zato lahko v celoti zavrzhemo absurdno tezo o slovenskem osvajanju predhodno rimskih ozemelj ob koncu 6. stoletja in jo nadomestimo z rimskim osvajanjem obmochij, na katerih so pred tem zhiveli slovenski staroselci.

Navedimo she nekaj primerov napachnega prevajanja prvotnih slovenskih toponimov v jezike drzhav, pod katere so v dolochenih obdobjih prishli slovenski kraji. Med takshne sodi ime Schwarz Finger, kjer gre za napachen prevod starejshega slovenskega imena Chrna prst in je bila beseda prst v pomenu zemljishcha (nemshko: Erde) napachno prevedena kot prst na roki (nemshko: Finger). Kraj Pech na Ogrskem je bil namesto v Pechina ali Skala preveden v kasnejshe nemshko ime Ofen, to je Shtedilnik. Podobno je Visoka pech postala Visoki shtedilnik (nemshko: Hohes Ofen). Pleshivec je zaradi podobnosti besed plesha in plesati (nemshko: tanzen) postal Plesni breg (nemshko: Tanzenberg), namesto pleshasti, torej Goli breg.

Tudi na obeh straneh nashe severne meje poznamo kar nekaj primerov napachnega prevajanja, ki dokazujejo, katera imena so bila starejsha. Tako na primer slovensko ime Shpilje oznachuje kraj s shtevilnimi shpiljami in ne gre za Igralno polje (Spielfeld) zaradi nemshke besede spielen = igrati, Strazha ali Strazhni grad nista Cesta ali Cestni grad (Strass ali Strassburg) zaradi nemshke besede Strasse = cesta in kraj Strnishche pomeni polje, kjer so pridelki zhe pobrani, ne pa Zvezdna dolina (Sterntal) zaradi nemshke besede Stern = zvezda.

Tudi pri shtevilnih smucharskih sredishchih, ki jih poznamo samo she po danashnjih imenih, bomo pogosto ugotovili njihovo prvotno slovensko ime, saj je na primer Cortina d'Ampezzo izvorno Krtina pod Peco, prvo zapisano ime kraja Schladming je bilo Slapnik zaradi blizhnjega slapa, Crans Montana pa je seveda Kran(j)ska gora.

Teorije o slovenski naselitvi danashnjega ozemlja ob koncu 6. stoletja ter rushenju rimskih mest in krshchanskih cerkva si seveda niso izmislili sedanji zagovorniki. Kdaj se je zgodila ta potvorba evropske zgodovine, bi bilo potrebno she raziskati. She pred nekaj stoletji teorije o »slovenski priselitvi« ob koncu 6. stoletja ni bilo. Ko je na primer cesar t. i. Svetega rimskega cesarstva Karl IV. leta 1347 ob tisochletnici rojstva sv. Hieronima (347-419) v njegovo chast v Pragi ustanovil slovenski samostan, je poudaril njegovo veliko delo zdruzhitve svetih spisov v enotno Sveto pismo in prevod le-tega v slovenski jezik v 4. stoletju. Iz dopisovanja med cesarjem Karlom IV. in avignonskim papezhem iz sredine 14. stoletja tudi izhaja, da je obstajala v Hieronimovem rojstnem kraju na obmochju danashnje Ljubljane zhe v 4. stoletju18 mochna krshchanska skupnost. Torej o kakshnem slovenskem prihodu iz zakarpatskih mochvirij v 6. stoletju in pokristjanjevanju »Alpskih Slovanov« shele v 8. stoletju19 sredi 14. stoletja she papezhi niso vedeli nich.

Slovensko naseljenost in prisotnost krshchanstva na nashih tleh zhe pred domnevno »priselitvijo« dokazuje tudi najdba shtiriindvajsetih bronastih chelad v kraju Zhenjak v Slovenskih goricah. Na eni izmed njih je napis, ki je najverjetneje nastal v chasu od 2. do 3. stoletja n.e. in ga lahko dobro razumemo v slovenskem jeziku.20 To ne zavracha le priselitve Slovencev ob koncu 6. stoletja, temvech besedilo dokazuje tudi prisotnost krshchanstva na tem obmochju zhe nekaj stoletij prej. Zato bo tudi za rushenje krshchanskih cerkva, ki naj bi ga ob svojem prihodu zagreshili poganski prishleki, potrebno poiskati druge vzroke!

Na danashnjem slovenskem ozemlju je bilo odkritih veliko napisov iz predrimskih in rimskih chasov, ki jih je mozhno razumeti v slovenskem jeziku. O takshnih napisih je samo Vinko Vodopivec objavil vech knjig, v katerih predstavlja njihova slovenska besedila.21 Tudi najnovejshe raziskave v populacijski genetiki dokazujejo kontinuiteto slovenske naselitve. Tako Anton Perdih med drugim pishe o primeru moshke haploskupine N, ki je v Zakarpatju, od koder naj bi se Slovenci priselili v 6. stoletju, udelezhena z okoli 10 %, pri nas je pa sploh ni.22 Che bi veljala slovenska priselitev izza Karpatov, bi jo gotovo morali priseljenci vsaj nekaj gotovo prinesti tudi v nashe kraje, pa je niso.

Tezo o pozni naselitvi Slovanov in s tem Slovencev na danashnje ozemlje je zavrnil tudi italijanski znanstvenik prof. dr. Mario Alinei, eden najbolj priznanih lingvistov, chlan Shvedske kraljeve akademije in shtevilnih drugih svetovno pomembnih institucij. Na podlagi izsledkov o genetskih markerjih, razporeditvi jezikov in novih arheoloshkih raziskav ugotavlja: »Popolnoma absurdno tezo o tako imenovanem “poznem prihodu” Slovanov v Evropo mora nadomestiti scenarij slovanske kontinuitete od paleolitika dalje ...« (The totally absurd thesis of the so called 'late arrival' of the Slavs in Europe must be replaced by the scenario of Slavic continuity from Paleolithic ...). Absurdnost teze, kot pozno naselitev Slovencev (Slovanov) imenuje Alinei, smo tokrat poleg drugih dokazov zavrnili she s primeri slovenskih predrimskih imen. Gre za primere, ki v slovenskem jeziku opisujejo znachilnosti toponimov in so jih rimski priseljenci prevzeli v latinizirani obliki, vendar v latinskem jeziku nimajo nobenega pomena.

Slovensko priselitev v 6. stoletju n.e. pa je v novejshem chasu nadgradila she teza, da naj bi Slovenci shele leta 1991 chez noch iz naroda postali nacija. Zhe bezhen pogled v ustrezno literaturo, kot je Slovar tujk ali Slovar slovenskega knjizhnega jezika, s prostim dostopom na internetu namrech pokazhe, da gre pri besedah narod in nacija za besedi z istim pomenom.23 Tudi angleshki naziv za mednarodno organizacijo United nations v slovenshchino prevajamo v Zdruzheni narodi, v drugih juzhnoslovanskih jezikih pa v Ujedinjene nacije. Ne glede na to pa je omenjena teza nashla svoje mesto celo na prvi strani chasopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki je leta 2006 v posebni izdaji predstavil vse nove chlanice ob njihovem vstopu v Evropsko unijo. Ob omembi Slovenije je kot njeno posebno znachilnost zapisal, da slovenskega naroda nikoli ni bilo (»Slovenia is the nation that never was«). Tako smo zhe z uvodno predstavitvijo sporochili drugim evropskim narodom, da so Slovenci brez zgodovine in edini narod, ki je nastal shele leta 1991. Takshna predstavitev zhe takoj v svojem izhodishchu ne zagotavljanja enakopravnega polozhaja Slovenije v Evropski skupnosti. Predvsem pa pri tem ne smemo pozabiti na misel francoskega zgodovinarja, specialista za srednji vek, Jacquesa le Goffa:24 »Narod brez zgodovine je brez preteklosti in prihodnosti. Kajti danes izhaja iz vcheraj in jutri nastane iz preteklega.«

 

 

 

 

1 »The psychological profile of victimization includes a pervasive sense of helplessness, passivity, loss of control, pessimism, negative thinking, strong feelings of guiltshame, remorse, self-blame and depression. This way of thinking can lead to hopelessness and despair.« Wikipedija, Blame, https://en.wikipedia.org/wiki/Blame#Self- blame; Braiker, H.B., Who's Pulling Your Strings? How to Break The Cycle of Manipulation (2006); zadnja sprememba: 24.4.2017 ob 11.03. https://en.wikipedia.org/wiki/Blame - cite_note-braiker-5

2 V takshnih »oblachilih« in s takshnim orozhjem so bili prikazani »Slovani«, ko so prihajali na svoje danashnje ozemlje, na razstavi NMS pod naslovom Od Rimljanov do Slovanov.

3 Razstava Narodnega muzeja Slovenije z naslovom Tü mo o slovanski naselitvi Prekmurja, Ljubljana, oktober/november 201, so bile prikazane zemljanke, v katere naj bi se naselili »slovanski prishleki, ki so se v drugi polovici 6. stoletja naselili na obmochju sedanjih polj juzhno od Murske Sobote.«

4 Srednji vek, iz Wikipedije, proste enciklopedije, chas zadnje spremembe: 14:49, 10. maj 2016. »Prva groba delitev obdobja razlikuje med zgodnjim in poznim srednjim vekom. V prvi del (od petega do desetega stoletja) so vkljucheni vpadi raznih narodov na evropsko ozemlje, na primer HunovSlovanov, Arabcev in Normanov 

5 Geschichte von Graz, https://de.wikipedia.org/wiki/Geschichte_von_Graz, »Im 6. Jahrhundert drangen Slawen als Untertanen der Awaren in das dünnbesiedelte Land ein ....«

6 Perdih, Anton: Izvor Slovencev in drugih Evropejcev, Ljubljana, Jutro, 2013

7 Rimskega imperija oziroma Rimskega cesarstva ne smemo zamenjevati s Svetim rimskim cesarstvom, ki je dokonchno prenehalo obstajati shele leta 1806.

8 Granda, Stane: Mala zgodovina Slovenije, Drushtvo Mohorjeva druzhba, Celje 2008, stran 176.

9 Perdih, Anton: ibid. (2013), stran 21.

10 Lubek: Veneti = (slo)VEnetCI; http://www.lunin.net/forum/index.php/blog/226/entry-3822-veneti-slovenetci/; 26.8.2008.

11Venelin, Jurij: Starodavni in danashnji Slovenci, Zalozhba Amalietti & Amalietti , Ljubljana, 2009

12 Bistveno neprimernejshe je izmishljanje novih imen, ko so na primer morjeplovci novo odkrite kraje poimenovali po svojih kraljih ali celo po praznikih na dan »odkritja«. K izginjanju zgodovinskega spomina je prispevalo tudi spreminjanje toponimov v imena svetnikov, s chimer so bila izgubljena starejsha krajevna in ledinska imena, ki so zanesljivo temeljila na znachilnostih kraja ali terena.

13 Kos, Milko. Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1955, stran 16

14 Kos, Milko: ibid. (1955), stran 14. Med Kosovimi navedbami je sporna tudi teorija o naselitvi nekakshnih »Keltov«.

15 Valentin Vodnik v svoji Iliriji ozhivljeni preprosto in jasno pokazhe na spreminjanje poimenovanja, ko pravi: »Ilirsko me kliche / Latinec in Grek / slovensko mi pravjo / domachi vse prek.«

16 Jadransko morje so Rimljani imenovali Mare Adriaticum oziroma Mare Hadiaticum. Adriatic Sea, »https://en.wikipedia.org/wiki/Adriatic Sea#Name, zadnja sprememba 24.5.2017 ob19.22. »The origins of the name Adriatic are linked to the Etruscan settlement of Adria, which probably derives its name from the Illyrian adur meaning water or sea. In classical antiquity, the sea was known as Mare Adriaticum (Mare Hadriaticum, also sometimes simplified to Adria);«

17Adria, from Wikipedia; https://en.wikipedia.org/wiki/Adria; zadnja sprememba 4.10.2016 ob 15.27; »Adria is a town and commune in the province of Rovigo in the Veneto region... Adria may have given its name during an early period to the Adriatic Sea«.

18 Shtrukelj, dr. Anton: Papezh Benedikt XVI. »Sveti Hieronim rojen v Ljubljani« in Avdienca papezha Benedikta: http://w2.vatican.va/content/benedict-xvi/de/audiences/2007/documents/hf_ben-xvi_aud_20071107.html

19 Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov, https://sl.wikipedia.org/wiki/Pokristjanjevanje_Alpskih_Slovanov; chas zadnje spremembe: 11. maj 2016 ob 22:26.

20 Shtruc, Milan: Novo tolmachenje negovskih napisov, Vojnozgodovinski zbornik, Vojni muzej Logatec, 2008; stran 9 in Slovenski napis na negovski cheladi, 2012, stran 22.

21 Poleg prispevkov Mateja Bora, Ivana Tomazhicha in Jozhka Shavlija moramo posebej opozoriti na dela Vinka Vodopivca: Starejsha slovenska etnogeneza, Ljubljana, 2010; Jezikovni temelji starejshe slovenske etnogeneze, Ljubljana, 2010 in Slovenci praprebivalci Evrope, Ljubljana, 2012, vse v zalozhbi Jutro, Ljubljana.

22 Perdih, Anton (2016) in Skulj J, Sharda J C, Sonina S, Narale R, 2008, Indo-Aryan and Slavic linguistic and genetic affinities predate the origin of cereal farming, Zbornik sheste mednarodne konference Izvor Evropejcev (Proceedings of the sixth international topical conference Origin of Europeans), Jutro, Ljubljana, 5-39.

23 »nacija –e zh (lat. natio rojstvo; rod; narod, iz nasci roditi se) narod«; Verbinc, France: Slovar tujk, Cankarjeva zalozhba v Ljubljani, 1968, str. 471; »nácija -e zh (á) publ. skupnost ljudi, navadno na dolochenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest; narod«; Slovar slovenskega knjizhnega jezika, ge= nacija;

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge%3Dnacija&hs=1

24 Piccolomini, Enea Sivio, De Europa: »Diese gravitätischen Sätze stammen vom Doyen der französischen Mediävistik, Jacques le Goff: »Eine geschichtslose Nation wäre ohne Herkunft und Zukunft. Denn das Heute entstammt dem Gestern, und das Morgen entsteht aus dem Vergangenen.«

 

 

 

 

 

 

Frankfurter Allgemeine Zeitung 9.5.2006; posebna izdaja za

predstavitev novih chlanic, ki so 1.5.2004 vstopile v Evropske unijo.