Revija SRP 135/136

Matjazh Jarc

 

NEKAJ ZARIMANIH ZGODB

(II)

 

Domoljubna zgodba

 

»Usodni veter nad Egejem

vrtinchi penaste valove

razmishljam, vchasih se zasmejem

ko Éol poshkropi bogove

tedaj z Olimpa poletijo

utrinki in nebeshke strele

ozvezdja tiho govorijo

da so poti v nebesa bele

in ladja pluje med otoke

kot chrna ptica med oblake

a jaz poljubljam te med boke

ker ti na svetu ni enake«

 

tako je Damir pisal zheni

ko z ladjo Triglav so drseli

v meglí, do zob oborozheni

zhe spet so akcijo zacheli

ki Nemchija ji poveljuje

in ladja Bonn tik turshke meje

kot kit po grshkih vôdah pluje

iz Stoltenbergove ideje

da Nato z ladjami, letali

bi strgal tihotapske mrezhe

vojaki pa bi tu ostali

doklèr se vojna ne polezhe

 

»kako grozljivi so valovi

che jih ne vidish, ko buchijo

kako megleni so bregovi

ko tukajshnji vetrovi spijo

poslushash ladijske motorje

nekdo ti nekaj ukazuje

pod tabo je globoko morje

ne bom tezhil, a vedno huje

je v vojski slúzhiti denarju

pogresham te in mojo malo

in chrtam dneve v koledarju

she sedem tednov je ostalo«

 

nedelja, Damir je na strazhi

neurje Triglav premetava

morda to morje ga sovrazhi

poglej, v valovih nekaj plava

na vodi pleshejo telesa

chetudi nich vech ne zhivijo

vihar ubogo ladjo stresa

in veter zhvizhga simfonijo

o mrku neke prazne glave

ki maloprej je she sijala

o chudu milostne narave

ki smislu je zhivljenje dala

 

»med trupli na reshilnem pasu

Pozejdon sam se je usmilil

te punchke, jaz pa v njenem glasu

zachutil moch sem in zakrilil

z rokama, kot da bil bi ptica

odvrgel pushko, skochil v morje

in mala, chrna lepotica

vrnila se je chez obzorje

minljivosti, ki smrt ji vlada

ko sva na ladjo se povzpela

za hip me je imela rada

ker mi je v rôkah prezhivela«

 

a Damir ne bi smel skochiti

drugachni so bili ukazi

na strazhi moral bi pazíti

in javiti, che kaj opazi

nikakor ne bi smel posechi

v dogajanje na tej odpravi

saj zveza Nato v vojni gnechi

samo obveshcha dve drzhavi

potem pa Ankara, Atene

odlochita se, kaj storiti

morda pa v taktichne namene

dejanje mirno opustiti

 

zhe vech kot teden chaka zhena

ne prejme niti sporochila

prestrashena in zaskrbljena

se je k ministru napotila

da je v priporu, so ji rekli

aprila bodo mu sodili

ker vsi postopki so zhe stekli

o vsem jo bodo obvestili

ne ve se, chesa je obdôlzhen

vse skupaj je vojashka tajnost

mogoche bo celo nedolzhen

che ne prevlada druga skrajnost

 

 »vesh, ljuba moja, ta pravila

sem moral, hotel prekrshíti

che ne, bi punchka utonila

res nisem mogel je pustiti

che bi pomislil, da bo tebe

in mojo malchico ranilo

verjemi, shel bi preko sebe

in vse to ne bi se zgodilo

 

ne vem, zakaj zhivljenje hoche

me za chlovechnost kaznovati

povej, kako je sploh mogoche

otroka v vojni zhrtvovati?!«

 

prav ta odgovor so iskale

v temini zhalosti globoke

ko v zavetishchu so chakale

gospe, pristojne za otroke

saj z avtobusi so jih dvesto

zhe zjutraj z meje odposlali

zavili so na pravo cesto

do sem pa niso pripeljali

sam Bog ve, kam so se zgubili

in kaj se revchkom zdaj dogaja

verjetno so jih ugrabili

za mafijo, ki jih prodaja

 

»in mala, chrna lepotica

se je v neznano odpeljala

she chutim njena drobna lica

pogled, tik preden je zaspala

me spremljal je, ko so sodili

mi chastniki za to dejanje

po shestih mescih me spustili

a so razblinili mi sanje

da bom na Triglavu po morju

razshirjal mir chez oceane

da zasijal bi na obzorju

kot Sonce, ko ponovno vstane«

 

tako so ga upokojili

brez njega Triglav skoz valove

z raketami v prihodnost sili

nad vojne vihre vedno nove

a on po Kranju se sprehaja

na svojo hcherko budno pazi

zelenega odganja zmaja

ki se v zavest chloveshko plazi

 

v srce njegovo sta se skrili

charobni, chudezhni darili:

za hcherko, ki ga nezhno bozha

– ljubezen pod sinichja krila

za zheno – zhivordecha rozha

ker ga edina je ljubila.

 

 

 

Sanjska zgodba

 

Sinochi so me sanje, moreche, a vsakdanje

peljale v Hisho belo, kjer sem ugledal Shpelo

predsednikovo zheno, nikoli potesheno

blondinko, manekenko, po rodu pa Slovenko

ki v svoji garderobi je zbirala za hobi

odrezane kravate, predvsem pa spodnje gate

le-te so prej nosili in njej jih podarili

drzhavni poglavarji, predsedniki, vladarji

ko so se pri soprogu v prijaznem dialogu

kaj tehtnega zmenili, prodali, kaj kupili

potem pa jih je Shpela iz rok mozha prevzela

jim vzela spodnje gate, a tudi brez kravate

so shli iz Hishe bele, po volji nashe Shpele

 

tedaj pa pride Vinko, slovenski mamin sinko

ki zna kot shef drzhave v dolini pasti krave

pomágati zidarjem, krojachem in mesarjem

Slovenci kremeniti trepljajo ga po riti

she najstnice norijo, tako si ga zhelijo

no, Vinko je veselo vkorakal v Hisho belo

poljubil poglavarja, ki dal mu je denarja

she tri je posojila Slovenija dobila

potem pa pride Shpela, da bi mu gate vzela

nerodno jo odrine, da padla je z vishine

ker sreche ni imela, je z glavo v rob zadela

vse zvezde je preshtela, mochno zakrvavela

nato pa she zaklela, iz sobe oddrvela

 

»chez uh sem jih dobila,« je mozhu govorila

mu rano pokazala, debelo se lagala

»ko sem ga povabila, da bi ga pogostila

capin se je kar tajal, tako me je osvajal

ni mogel umakníti pogleda z moje riti

potem pa je, nadloga, brez vsakega razloga

obrcal moje machke in mi ukradel hlachke

mi eno, dve pripilil in me grdo posilil!«

predsednik ji verjame, prijazno krinko sname

izhode da zapreti in Vinkota prijeti

in ko ga kakor zajca obesijo za jajca

se ziblje pred ekrani, ki vsi so naravnani

natanchno v Bratislavo, pred Vinkotovo glavo

 

predsednik komandira, Slovashka eksplodira

in bomba sredi dneva chez pol Evrope seva

od Cheshke in Bavarske do Avstrije, Madzharske

chez Poljsko, Ukrajino, she v srbsko Vojvodino

v Panonijo, Prekmurje atomsko gre neurje

poveljstvo zveze Nato reshilo bi zagato

a kaj, ko nima sreche, ker nase bombe meche

zhe ruski generali na Krimu so se zbrali

atomski arzenali so v ZDA pristali

ko dobra ura mine, povsod so rushevine

drzhave ponorijo, rakete izstrelijo

na Rusijo Britanci, na vzhodu Pakistanci

so v Indijo streljali in vso jo razdejali

 

podmornice, letala je Francija poslala

chez afrishke drzhave, nad dzhungle in pushchave

in izraelska sila Arabce je pobila

od Jemna do Irana vsa tla so razorana

Japonci pa Kitajce pobijajo kot zajce

in Kanada pomaga, jih z bombami zalaga

she Severna Koreja z raketami ureja

pacifishko vprashanje kot svoje davne sanje

Avstralijo razsuje, vsa srechna unichuje

Sibirijo in Tajsko, Zelandijo, Kitajsko

tedaj se je zgodilo – iz Pekinga z vso silo

so preko Zemlje cele rakete poletele

Amerika je juzhna obsevana in kuzhna

ves sever je s planeta odshkrtnila raketa

kjer bombo so dobili, takoj so dve vrnili

a kar je kje ostalo, je sevanje zravnalo

 

takole temeljito je vse bilo pobito

in tudi Hisha bela do tal je pogorela

pod kupom pa svinchene, zelo debele stene

pred sevanjem branile so zadnje tri debile

predsednikov dvojíco in eno lepotico

bila je huda drama, trojíca namrech sama

brez vsakih informacij in brez komunikacij

lahko je le slutila, kaj vse je povzrochila

pri neonski svetlobi so vsak v svoji sobi

chemeli in chakali, nichesar dochakali

najnujnejshe zaloge zaprle so uboge

nesrechnike na srecho le v dozhivljenjsko jecho

kjer srca bodo bila in usta jedla, pila

a pljucha bodo plala, kisik predelovala

za liste zimzelene, temí prilagojene

podzemno zaklonishche premore she stranishche

kot hrano za mozhgane pa lepe knjige zbrane

 

kaj Vinkotu pomaga, che v hlachah nosi vraga

s seboj pa nima zhene in tajnice nobene

podobno tudi Shpela je zhe zahrepenela

predsednik pa v teh letih oplel je pri dekletih

in vendar she zahteva, da mu je zvesta, reva

cheprav bedi in sanja, tako jo zhe razganja

in Vinku spolovilo ni nich vech uplahnilo

odkar ga ona gleda kot lachnega medveda

a ker je zdaj predsednik samo navaden bednik

ki nima ne drzhave ne moshke vech narave

je Shpela popustila, na Vinka navalila

»pochakaj, mozh te gleda!« se Vinko she zaveda

»vseeno, jaz grem nate,« mu vzame spodnje gate

in tam se je izpelo, kjer se je vse zachelo

 

 

Kmechka zgodba

 

Za zidovjem iz antike

kjer so hishe prevelike

sonchni prah se siv otresa

chez osamljena drevesa

vrashchena v betonske shpranje

skoz zamolklo ropotanje

se po ulicah hitecha

gmota, ravna vrsta, gnecha

zliva v megatrgovine

med artikle, med dobrine

mrezho pletejo antene

skozi zrak in skozi stene

skoz lobanje, skoz mozhgane

zharki sevajo v meshchane

s strahom polnijo jim glave

v mraku javne razsvetljave

 

le korak iz tega mesta

te pripelje stara cesta

preko grichev do poljane

kjer so njive zhe zorane

travo zaljsha prvo cvetje

in tishino ptichje petje

ob robovih pa gozdovi

in pred cerkvijo grobovi

kot globoke korenine

tega kraja, te doline

kjer spomin drsi v pozabo

se prikazhejo pred tabo

za ovinkom rastlinjaki

in brstechi sadovnjaki

ob potoku pa kmetija

Grcharjeva domachija

 

stari Grchar se poslavlja

v onostranstvo se odpravlja

zhena zhe predolgo chaka

kdaj v nebesa prikoraka

tukaj pushcha dva sinova

da kmetija bo njegova

v dobrih rôkah se krepila

rasla in se she razvila

kot pod njim ta dolga leta

od tedaj, ko od ocheta

je prevzel jo in povechal

mislil, delal, ji posvechal

dragoceno energijo

zdaj pa dvomi ga tezhijo

komu kljuche izrochiti

kajti moral bo oditi

 

»ti dve jagodi vzemíta

in takole naredita:

vsak naj eno si izbere

in jo s sôlzami opere

v njiju so semena brina

komur zrasla bo rastlina

iz prstí, kjer bom pochival

ta bo na kmetiji bival

in skrbel, da bo poshteno

vse storjeno, urejeno

drugi naj dobi prihranke

ki so spravile jih banke

tisto naj bo vse njegovo

da zachne zhivljenje novo

che pa brina bosta dva

gospodarita oba«

 

kmalu ga je smrt pobrala

in sinova sta jokala

brat starejshi kot sirena

a le mlajshemu iskrena

solza se je potochila

in na jagodo kanila

vendar pa starejshi, Jure

chaka slabe shtiri ure

vtakne jagodo v gomilo

da bi seme chim prej vzklilo

vsak dan dvakrat h grobu hodi

moli k bogu in usodi

da mu zrasla bi rastlina

ena sama in edina

 

toda mlajshi bratec, Jaka

ta potrpezhljivo chaka

njemu bi se dobro zdelo

che bi Juretu uspelo

uresnichiti vizijo

in turistichno kmetijo

iz posestva narediti

mnozhico ljudi gostiti

sam pa bi skrbel za njive

in zhivali ljubeznive

poskrbel bi za gozdove

pashnike in za vrtove

»naj kar Jure gospodari«

misli, toda ne lenari

 

a iz fotrove gomile

so le travice vzkalile

chas je, da poskusi Jaka

jagoda na oknu chaka

on pa molze, orje, seje

pa kosí in zhaga veje

s kosom pesmi pozhvizhguje

in prav nich ne premishljuje

kdo naj si lasti kmetijo

Grcharjevo domachijo

le da vse je narejeno

zdravo, sito, urejeno

da se delavce izplacha

in zasluzhek se obracha

 

Jure pa bi vse prihranke

dvignil naenkrát iz banke

novo hisho si postavil

dva hotela bi napravil

velik travnik asfaltiral

in s turizmom profitiral

zraven pa she pizzerijo

pa bazen in drogerijo

avtodrom in golf igrishche

za potokom pa strelishche

za petichnezhe, meshchane

ki prishli bi iz Ljubljane

Grcharji bi zasluzhíli

da se jih sam bog usmili!

 

chrni kos pa to poslusha

zaboli ga ptichja dusha

z okna jagodo ukrade

z njo nahrani koske mlade

ko pokljuvajo, ztletijo

in tri kakce naredijo

prvi pade na planjavo

drugi Juretu na glavo

tretji pade zraven groba

tega prezharí svetloba

dezh ga v mehko prst porine

in ko nekaj chasa mine

kal pognala je rastlina

steblo Jakovega brina

 

Grchar se iz groba smeje

v gozdu bozhajo se veje

zemlja se nalahno stresa

ko zapleshejo drevesa

v shtali so zapele krave

pesem matere Narave

veter vzburil je pshenico

tete pechejo potico

in zhe mrak polega v loge

Jure vzel je pot pod noge

da si v mestu kupi hisho

si poishche trzhno nisho

kajti zanj je kramarija

ne pa kmechka domachija

 

pa poglej chez eno leto

ko zhivljenje, kot zakleto

ga pokoplje pod dolgove

she za pizzo ni osnove

ker izgubil je imetje

zdaj pa gradbeno podjetje

z mezdami ga poplachuje

v mrzli sobici zmrzuje

ker za drva nich vech nima

chaka, kdaj zhe mine zima

Jaka mu prinese hrano

eure poshlje mu v Ljubljano

on pa noche se vrniti

chesh da sluga noche biti

 

a v resnici tu uzhiva

ko mu mègla temno siva

sinjo luch neba zakriva

ko se med zidove skriva

in kljuchavnice zaklepa

ali pa se kje potepa

in poslusha ropotanje

sredi dneva sanja sanje

ko se v mnozhici sprehaja

in ga beli svet obdaja

pa pri mizici v kavarni

ko vsi srechni in vsi varni

se drug drugemu smejijo

kaj povejo in molchijo.

 

 

 

Zadnja zgodba

 

Ni bele, nezhne mesechine

svetloba se je spremenila

ogromna zvezda iz blizhine

je nasho Zemljo razsvetlila

ni Sonca, Lune v galaksiji

in zvezde vse so razmetane

akord ljubezni v harmoniji

zveni chez kozmichne poljane

 

Kreator z delovno skupino

s te zvezde Zemljo opazuje

nesmrten srka vechno vino

nachrt za novo stvarnost snuje

za blesk zamrzlih oceanov

za prashne zemeljske celine

za molk kamnitih velikanov

in hrum viharjev iz praznine

 

Ljubljana, New York, Moskva, Rio

Lusaka, Teheran, Milano

in druga mesta ne zhivijo

ker vse do tal je razdejano

zdrobljeno v prah in raztaljeno

razrushene so rushevine

zhivljenje pa je pogubljeno

za vse zhivali in rastline

 

ker magma je zaledenela

Kreator je prizhgal plamene

da Zemlja v jedru bo gorela

stopila vode bo ledene

razlila shirne oceane

in reke prek celin peshchenih

razvnela rdeche bo vulkane

zharela iz ochi ognjenih

 

skupina z zvezde zdaj kreira

mochno izboljshan tip chloveka

ki ne pochiva, ne umira

in ni zverina, ni pokveka

iz vode srka energijo

iz zraka pamet in ideje

Kreator mu vrodi vizijo

in chud, da joche in se smeje

potem ga polozhi na travo

pogled usmeri mu k izviru

in dihne bitju v lepo glavo

naj tu zhivi in biva v miru

no, bitje se je zahvalilo

Kreatorju za to, da biva

potem se vode je napilo

svetloba pa mu radozhiva

iz zraka vdahne she idejo

da to ni vse, kar mu je dano

cheprav je poteshilo zhejo

imelo rado bi she hrano

in od Kreatorja zahteva

da to je treba urediti

pa so mu spletli dolga chreva

dodali odprtino v riti

nato pa zlate so chebele

poslali, da ga preskrbijo

takoj, ko bodo priletele

s hranljivo, slastno sladkarijo

 

»ne vem, zakaj si to zmishljuje,«

Kreator se ob tem sekira

»saj voda vse snovi vsebuje,

da táko bitje funkcionira!«

a kaj, ko ljubi, kar ustvari

in svoje bitjece razvaja

cheprav chrevesje vse pokvari

v trebuhu chisto snov razkraja

iz blata naj pach zraste cvetje

da bodo pasle se chebele

na Zemlji pa naj bo poletje

da rozhe bodo bolj dehtele!

z neba zaslishi se brenchanje

kamniti panji zadishijo

in bitje sklanja se nad shpranje

kjer zlate kaplje se cedijo

 

presito od medu bi spalo

a zrak ne da mu te ideje

le to, da hrana je premalo

da je she nekaj, kar ogreje

mu hladno chud, ki bridko joche

nesrechno tone v depresijo

trpi, jechi, ne ve, kaj hoche

na zvezdi pa ugotovijo

da to chloveshki so simptomi

osamljenosti in pokore

Kreatorja pestijo dvomi

da bitje bivati ne more

zato mu – kakor zna – pomaga

she eno bitje skonstruira

ki naj tegobe z njim premaga

saj sámo skorajda umira

»prevech spominja na chloveka«

Kreator reche zaskrbljeno

»in to usodna je prepreka

da bi zhivljenje spremenjeno

prineslo Zemlji mir in srecho

saj chlovek sam si vse pokvari

s to svojo dusho hrepenecho

po vedno novi, drugi stvari

in ne po tem, kar mu je dano

ko je svoboden, ishche meje

cheprav ni lachen, hoche hrano

ne zna si pogasiti zheje

po tistem, kar je vech od vsega

a Zemlje nochem kar pustiti

preprazna bi bila brez njega

zato pach moram to storiti«

 

to, drugo bitje imenuje

preprosto – po chloveshko: Jana

in da lahko ju razlikuje

she Jan dobi ime Zemljana

lepo, lepo je lepi Jani

ko se v Kreatorjevi dlani

pochasi Zemlji priblizhuje

uzre tam doli bitje tuje

in ko na tla je odlozhena

je cela Janu prepushchena

a on ne ve, kaj z njo naj dela

tedaj pa zlata mu chebela

zapichi zhelo v belo rito

tako odlochno, silovito

da mora revezh poskochiti

in neha solzice tochiti

 

pod chelom se mu nos napihne

podaljsha, otrdi kot skala

od sreche Jan prav nezhno vzdihne

ko Jana ga je v usta dala

najraje bi ga snedla, zmlela

odgriznila mu nos kamniti

che v ustih zóbe bi imela

a ni jih hotel narediti

Kreator, ker zverin ne mara

in méd lahko brez zob se lizhe

zato pach Jana nekaj chara

da Jan zaslishi mile vizhe

kot da jih angelchki igrajo

in pojejo v njegovi glavi

tedaj skoz nos mu pricurljajo

semenchki beli, rdechi, plavi

in ni ga vechjega chudesa –

zhivahno bitjece dvoglavo

se Jani zlushchi iz telesa

na pol si razdeli postavo

in zhe se nova dva Zemljana

po tleh dishechih zapodita

iz shpranj ju vabi zlata hrana

iz vrelcev voda chudovita

pokrajino prekriva cvetje

srebrna zvezda jima sveti

razvnema toplo ju poletje

prijetno jima je zhiveti

po spolu pa sta si razlichna

ko njega v rit chebela pichi

mu nos polizhe gospodichna

in zhe so novi tu mladichi

 

a ker na Zemlji zdaj ni chasa

se v istem hipu vse dogaja

mnozhi se postchloveshka rasa

in pije, lizhe in razgraja

Kreator pa si kremplje grize

na zlate se jezi chebele

ne ve, kako bo iz te krize

pripeljal vse Zemljane cele

zdaj zdaj bo zmanjkalo prostora

za mnozhico nenadzorljivo

che hoche ali noche – mora

ustvariti she zver strashljivo

da bo chebele polovila

ki pikajo, kot bi znorele

in mnozhico bo ukrotila

kar konec dobe bo vesele

 

zverina namrech ni prijazna

ukine vechnost, smrt zaseje

da Zemlja kmalu skoraj prazna

pod Zvezdo se usodno greje

a ko zverina je morila

Kreatorjeva pomochnica

se je zelo razzhalostila:

»resnica je, a ni pravica!«

je shefu se pritozhevala

razdrla delovno pogodbo

in z zvezde v noch odpotovala

konchala tole kratko zgodbo

na zvezdi luch je ugasnila

Kreator tolche se po glavi

ker se zamisel je skazila

in z zvezdo se na pot odpravi

nad Zemljo ni vech luch prizhgana

v neskonchnost orbita jo vodi

na njej zverina razdivjana

rjovi, po chrni temi blodi

chebele zlate je pobila

pozhrla med, skalila vodo

in prezhivele uklenila

le dva ushla sta na svobodo:

nash Jan in pa njegova Jana

skrivaj zhivita pri izviru

kjer vchasih stala je Ljubljana

v ljubezni bivata in miru

z velike zvezde tam v daljavi

ju zaskrbljeno opazuje

Kreator, ki si v nori glavi

nachrte nove izmishljuje.