Revija SRP 135/136

Lev Detela

 

NOCHNA VOZHNJA V JERUZALEM

(Sinaj 2017)

 

Prva ura

 

»obrat v temó med goro in pushchavo

zarisano med rezke utripe mrzlih zvezd

ne bo sprehod za slabe zhivce in obchutljiv zhelodec«

nam pravi ahmed a ti ne odgovorish

 

si hladen kamen na strmi poti skozi trdo noch

v razmajanem vozilu naprej med druge kamne

ishchoch svetlobo za robom divje pushche

med peskom in pod vzboklimi grebeni

na sveti kraj kjer jezus je vstal iz groba da je vedno z nami

 

zakaj sem si naprtal ta podvig na rame ?

saj zdaj je chas vrtnih opravil in cvetja

raje bi stopil k stari vrbi ob potoku in mirno chakal

da kukavica me pokliche po imenu glasno in vabeche

in nagradi me greshnika z domachnostjo in pirhi

 

a vse zaman zapik in konec

prelepa varnost in dobre misli so splavale po vodi

sedish v avtu in razmishljash

zakaj vse to a dobro vesh da taka je tvoja pot

ker mora se izpolniti usoda

 

ropoche avto skozi gosto noch

»a mirno kri ker zagotovo pridemo na cilj

h grobu v skali z odvaljenim kamnom«

nas opogumlja ahmed in bodri

ja aleluja aleluja!

 

 

Druga ura

 

ob meni mozh nizke rasti s chrnimi brki

pobozhno sklanja glavo v tihi molitvi

se tu in tam nasmehne pohvali dobra dela legio mariae

je znan dobrotnik ponizhanih in bolnih src

iz italije je in vnet privrzhenec svetega patra pia

po vsej evropi prosi za blagi mir med narodi in ljudstvi

 

na sedezhu za njim pa zhivo nasprotje

vedno pijani herman iz salzburga

s prostashkimi namigi in dovtipi

z mamili prekupchuje in z zhenskim mesom

saj je lastnik treh dunajskih bordelov

vendar je nekaj v njem kar mu ne da miru

zato je zdaj odshel na pot v dezhelo sveto

 

druzhbo mu dela neugnani edmund iz new yorka

ki ga zanimajo vse zhenske od severa do juga

rad uganja norchije in brije norce stojech na eni nogi

zanimiva pustolovshchina je zanj ta nora nochna vozhnja

zato bodo posledice morda usodne

 

na taki poti je marsikaj narobe

kot obe mladi dami tam tesno na levi

ochitno lahkozhivki na romanju v boljshe zhivljenje

prva z ustnicami kot zrele cheshnje

in druga vsem na ocheh z odpeto bluzo

 

»ti zviti znanki iz hermanovega zabavishcha

nam bosta delali zgago in zverizhili zhivljenje« premishljujem

a morda nimam prav in je popolnoma drugache

pustimo zato chasu da se izpolni chas

ker vanda pravkar sanja angela s pozavno

ko se agata pogovarja z glorijo na nebu

ja aleluja aleluja!

 

 

Tretja ura

 

»vsekakor se izmazhemo iz te slabe kashe«

se smeje ahmed in nam kazhe fige

»vse smo si sami zakuhali bedaki smej se baiazzo

in reci bobu bob in dobro jim je na vekov veke

kot grahu ob domachem plotu amen«

 

miru ni vech na tem nesrechnem svetu

v porushenih mestih je bratu brat sovrazhnik

za goro se bliskata vsepovsod groza in nevarnost

ko je chlovek chloveku volk

so na begu chez morja in pushchave shtevilna ljudstva

 

»je pach tako« modruje ahmed

»a stokati res prav nich ne pomaga

zaman je ves ta vik in krik in stalno hudovanje

ker sta pravichnost in modrost zaspali

in je politika slepa za vse kar se dogaja«

 

she naprej nam ahmed deli nasvete in pripoveduje

»nekje imate prav vi romarji nesrechni

saj je pri akabi in eilatu res vse zelo narobe

vrtoglavica razsaja tam in strah kljuva po kosteh

a brez skrbi saj islamist v zasedi she ni dvignil pushke

nich se mu ne mudi she dolge brade si nikoli ne obrije«

 

levo in desno prah in noch v pushchavi

da se zavesh kot pravi ucheno pismo da chrv si

in kup smeti med nichem v praznem koshu

 

zato lepo naprej na bozhji grob

ko avto tuli trde litanije in se podi v prazno temó

vendar zhivljenje teche dalje kot se spodobi

cheprav je pozno in vseeno zelo zgodaj

bo srechen tisti ki najde ob prvi zori varno zatochishche

 

»na vsak nachin bom storil vse kar je v moji mochi

da stvar se dobro izteche vi kristjani

a jeruzalem je zhal she dalech« spet reche ahmed

ga sploh she kdo poslusha v tej nochni uri

 

avto se bolno trese in je treba potrpeti

cheprav zhelodec vedno bolj nagaja

saj od nikoder she ni nove zemlje in angela z mochnim glasom

zato je potrpljenje bozhja mast in prichakovanje

ja aleluja aleluja!

 

 

Chetrta ura

 

ves chas zhe vztrajamo v tej zverizheni nesrechi

pogumno kot obe sladki zhenski tu na levi

ena je izgubila modrc in druga nogavico

v tej pozni nochni uri ko levica she ne ve

kaj si bo izmislila desnica

 

»zhenske nikoli ne povedo resnice« se smeje ahmed

in zbija sredi nochí neumne shale

»pa tudi moshki ne vedo kaj je pravica

pazi da se ne izgubish tu v pushchavi«

 

vsenaokoli spijo prashne sence in krivi upi

za trudnimi ustnicami se druzhi sichnik v shalo s slabimi naglasi

noch she ne ve da marsikdo izgublja svojo dusho

na strmi poti k sedmim glavnim blagrom

 

»vsekakor pridemo na cilj« nam pravi ahmed

niso od muh njegovi pametni izreki

prijetno bozhajo obe zhenski po njunem toplem mesu

ki se tako radostno na vse strani razdaja

cheprav je strogi post in chas za kes je in pokoro

ja aleluja aleluja!

 

 

Peta ura

 

pobozhni mozh iz rima je vedno bolj nemiren

prevech ga muchi nespodobnost chasa

boji se grehov in srdite bozhje jeze

a nihche v avtu se ga ne usmili

zapre ochi in v duhu moli rozhni venec

 

arabcu ahmedu je vse to res prevroche

nemirno gleda hotni zhenski in avstrijca

svari gospe naj se vedeta spodobno

krichi na norca naj se pametno umiri

 

»chemu tak vik in krik« se mrshi herman

»saj so samo shtiri voljne dojke

za sedem odpetih gumbov in nekaj gole kozhe

solit se naj gredo vsi moralisti«

 

nemirno dviga glavo se huduje

»le kje zhivite vi smeshni kisjeglavci

vas res ni nich vech v hlachah usraneti

zhivljenje je lepo vendar ga treba je zhiveti

in brez skrbi saj bodo uporabili kondome

she greshnici je jezus odpustil in amen«

 

»neumne stvari pochenjate kristjani«

se spreneveda ahmed in nas grdo gleda

»bolje bi bilo zdaj jesti sadje in uzhivati solato

na nashi vratolomni nochni vozhnji

poglejte raje nas prave muslimane

meso je drago in ni zdravo sredi ramadana

chemu torej to sladko vasovanje

ob postu so prepovedani uzhitki«

 

»prav ima ta chlovek ostrega islama

graditi bi morali ceste in chuvati otroke

tkati platno in pridno shivati obleke

pobirati olive gojiti zhito in zidati mostove

se druzhiti z vsemi ljudmi dobre volje« se sprashujem

 

besede so vchasih slepe za vse pametno in dobro

in vendar je premishljena beseda chudezhna vrednota

nevidna sicer kakor duh in vendar vidna

ko se pretvori v meso in kri nashega zhivljenja

 

zhuzhelka kamen steber in cipresa ob obali

oblak svetilnik in lisica za prashnim grmom so pojavi

nashega vsakdana a vech je upanje za pot v prihodnost

ki jo prinashata v slozhni navezi noch in dan

skozi vse chase nashega zhivljenja

iz volje in mochi duhá vechnega ustvarjalca

v mozhgane nas ubogih bitij

pretvarjajoch zablodo v svetlo pot

 

zato she ni vse izgubljeno dragi bralec

saj mnogim niso tuji vsi svetniki

zajahati znajo konja toda she bolj jim je ljubo

che jezdijo v jeruzalem na oslu sredi cvetja

poboljshajmo se zato vsi na tej chudni zemlji

ja aleluja aleluja!

 

 

Shesta ura

 

kam gre zdaj pot mi nemirno zhuga levi prst

v leni polsvetlobi ko desni prst navzkrizhno

kazhe v nebo in se obracha kot razgreta glava

sredi bednega veselja proti vzhodu v prichakovanju

da za ovinkom se prikazhe jutro s svetlim soncem

 

smrt hodi med tem po pesku in nihalo na uri je odpadlo

kaj bo ostalo od nas ubogih bitij

v tem mrachnem shtirikotniku zhivljenja

takrat na koncu ob zadnjem vzdihu pri rozhnem vencu

in gorechi svechi saj smo ves chas obirali sosede

doma ob topli juhi in krozhniku krompirja

s prijazno druzhico kranjsko klobaso

 

res dolga je in prashna ta nasha cesta

bezhi navzdol in gre navzgor na skrajni rob

se vije vsemu v porog v neznane kraje

zabrede v temo brez dna in konca

 

vendar ne premishljuj prevech nemirni romar

pogumno zdaj naprej v dezhelo sveto

med upi dvomi uroki in skrivnimi prividi

spodaj v nahrbtniku pri nogah ki cepetajo kot blodna misel

srechen bo tisti ki zdrav dosezhe cilj na tezhkem potovanju

ja aleluja aleluja!

 

 

Sedma ura

 

ne razumem vsega kar se dogaja

sedim v avtu in nich mi ne pomaga che se slabó pochutim

ko stari svet se rushi a v tem ni nich magije

cheprav so ovce na pashi od nekdaj pogumne

in pravo darilo za bozhjega pastirja

 

mozh s tristo obrazi ki pravijo mu adam

narejen iz gline in peska v davni dobi

me nenadoma vznemiri v polsnu s chudnim petjem

kliche v zhivljenje mi vse ki so umrli

v kristalni chashi mi ponuja chudezhno zdravilo

 

voda sol mavec kis in steklo

se druzhijo z lilijo poprom in karbidom

in v sanjah spredaj in pod oknom vzadaj

med nich in nich vidim vse polno cvetja

sredi dishav in bengalichnega ognja

toda kaj je pravzaprav ta svet

in zrak in raj in morje?

 

 

uboga mati ki me kot dete ljubeche je nosila

od severa do juga v senci ponosnega oreha

stoji v polmraku prvega ovinka

in strogi oche se mi spet smehlja s triglava

cheprav je le senca sredi neusmiljene pushchave

vsi mrtvi so zdaj mirne dushe v nochnem razpolozhenju

ko sanjam utrip otroshkih let in njih lepoto

ki je zvenela skozi otozhnost starega bezga pri domachi hishi

 

a zdaj je nekdo ker se avto zelo trese

izgubil chevelj in so mu popustili zhivci

zdi se mu da bo kmalu pogubljen v prepadu

mu niso prav nich vshech vroche ponudbe

obeh veselo norih zhensk skrajno na levi

ki se dobrikata z razgaljenimi stegni

cheprav zhelita tudi sami chimprej priti

v sveti jeruzalem k milostni mariji

 

prostashki herman spet divje razsaja

krichi o davkih in koruptni vladni kliki

brezglavo zamotan v svoje vroche telo

ne ve vech ne naprej in ne nazaj

ja aleluja aleluja!

 

 

Osma ura

 

vse se je sfizhilo in je neumno vroche

pobozhni italijan je ves iz sebe

»cosa è successo, perché ridono?«

toda kaj je to? ga trka luna?

nihche se ne smeji

le odpeta zhenska bluza spet nagaja

 

chudna je ta pot o nasha dobra mati sveta marija

zrak je nabit od tezhke vozhnje in slabih dovtipov

ker nesramna agata ves chas po turshko razsaja

in na pol slechena vanda grde shale nabija

ruki cuki hohoho

puci muci vsi v nebo

paci maci hopsasa

ljubi me in dobro ti bo

 

noch neumno utripa z vetrom in polno luno

migota zrak in zvezde se lesketajo v trudnem srcu

ko se obe zhenski pogovarjata o denarju in zlatem nakitu

dobra druzhba je zanju herman s chutarico vina

 

ni blagega spanja ki bi umirilo dusho

telo naslanja se ob vzburjeno telo belo in rdeche

po grlu klokotata razvrat in vino

meso se lushchi od dushe in pada v temo

herman je pravkar izgubil obleko

jo hoche najti med nogami v svojem votlem peklu

 

zhe chutish da smo ranjeni in nevidno krvavimo

v brezbrizhnem svetu chakamo na odreshenje

vendar ni ne baptisterija in ne chudezhne apside

tu v temi med razpokami zhivljenja

 

a nochem biti kar sem bil

ven hochem k soncu in k svetlobi

cheprav mi je vse she nerazumljivo

in tezhko razbiram chudno abecedo

 

vendar te klichem dobri angel zhivljenja

spusti se z neba sem v ta nash svet zaprasheni

chutim tvoj bronasti glas iskrivo zvenechi

ko prihajash med nas v belem mladostnem svitu

z nedoumljive strmine z vabechim klicem

polnim miru in mile lepote

ja aleluja aleluja!

 

 

Deveta ura

 

dani se in po cesti ziblje se kamela

iz prvih hish puhtita mira in kadilo

med kamenje in trdo rezko travo

prshi molitev na vstali svet in trudni chas

 

tu ljudstva so odkrila dezhelo sveto

ko mi v avtu she vedno ishchemo kar smo izgubili

a so trenutki ko bog premakne morje in vulkane

da topi se predramijo v vstajenje

in se prerokba izpolni v chasu in prostoru

 

sicer pa mi odgovorite na vprashanje

kako je to z jezusom in sveto tovarishijo

zakaj je resnica in srecha v tem da moramo trpeti

je to prava pot v zvelichanje od smrti v nebesa

che se ne motim a vi molchite

 

trese se avto in trese se zhivljenje

med upanjem in strahom pod obzorjem

ujetim v trnje in v protislovja

in v sol in sladkor vzadaj za trudno glavo

 

nenadoma se razpre svetovje

se shiri dviga pada k jeruzalemu

in moja dusha se predrami dvigne krila

kot da se je spomnila da treba se je spremeniti

leti nad oljkami in nakodranim zelenjem

kot dobra ptica k blazheni svetlobi

raztreseni na vse strani po shirnem nebu

 

rumena zarja nad prebujénim svetom

je razpoznavni znak za nasho pot k prostoru

dovolj velikem za tiho srecho v miru in ljubezni

kjer se spreminja vino v zhivljenje

 

jutro odpre pogled na staro mrtvo morje

na vzhodu se zasveti pet rozhnatih oblakov

sonce obsije strehe chudezhnega mesta

she dobro da ni prishlo med vozhnjo do nesreche

zdaj ko postaja nebo vedno bolj svetlordeche

ja aleluja aleluja!

 

 

Deseta ura

 

kdorkoli si prav je da si pod cedro umirish napete zhivce

za svet z nekom za katerega je vredno zaobljubiti se in zhiveti

zato pihlja z neba zhe ljubeznivi vetrich

ves chas te bozha in treplja po rami

in vedno znova te tolazhi dobri bog zhelech ti

da gresh na cesto se igrat z nedolzhnimi otroki

 

smehlja se aleluja izza vitke ciprese

z veselim sporochilom da bodo kmalu mandeljni se razcveteli

in v mladem soncu se bo zasvetilo vse mesto

z desetkratno mochjo zharel bo beli kamen

taka je moch boga sredi narave na skrajnem robu mesta

pri stari pivnici in bujnem oleandru

 

zato pozabi na chasopis z novicami praznega obdobja

kjer je prevech besed o kozi ki se pecha s filozofijo

in o banchniku ki ga pogoltnila je riba v silovitem morju

ne muchi se z votlim chlankom o striptizu na trapezu

in o sleparju na drugi strani tretje galaksije

 

pochasi se bo razgrnila zavesa

in dusha se bo napolnila z veseljem

cheprav si she utrujen od nochne vozhnje

ki te je premetavala kljub vsem zablodam

po prashni cesti sem in tja proti sredini

 

prijazno sonce ti zhe poshilja balade in romance

odpresh ochi in vidish chudezhne prizore

med kamni in nad nizkim grmom za starim zidom

 

nastopi nenavadni chas in se odpre pogled v neznano

s shiroko kroshnjo starodavnega drevesa

kjer gnezdijo dobri angeli in ostrovidne ptice

 

zhe zazveni svechano blago petje

ko se prikazhejo apostoli z mladim cvetjem

in sladkim sadjem v kosharicah in vrechah

in v krogu iz krogov blaga luch zasveti

naravnost do srcá o dobri moj Gospod

ja aleluja aleluja!

 

 

Sinaj, februar 2017 / Dunaj, marec, april, maj, junij, julij, avgust 2017

 

 

 

Tekst je delno nastal po resnichnih dogodkih ob obisku najstarejshega she obstojechega krshchanskega samostana Sv. Katarine pod Mojzesovo goro na zaradi terorizma nevarnem obmochju Sinaja. V blizhnjem obmorskem mestecu Dahab mi je arabski vodich 6. februarja 2017 pri kosilu nenadoma rekel: »Sicer pa se lahko zvecher od tu odpeljemo z miniavtobusom chez Sinaj do izraelske meje. Zjutraj smo zhe pri Mrtvem morju in kmalu zatem v Jeruzalemu, svetem mestu Judov, kristjanov in muslimanov. Nekoliko naporno, ampak nadvse zanimivo. Ni drago in zares ni nevarno. Mi domachini zhe vemo, kako se pride tja, da ni nobenih problemov. Res ni problemov. Aleluja! Aleluja!«

Op. L. D.