Revija SRP 135/136

Jolka Milich

 

PESNISHKI POGOVORI

(Izmenjava pisemc med pesnikom – pravzaprav pesniki – in prevajalko brez ... filtra)

 

draga Jolka,

brskam in brskam, pa ne najdem ... imash morda ti kako pesem Vena Tauferja v italijanshchini?

Letos 14. avgusta bo na pesnishki poti pod Repentabrom eden od treh romarjev: tja zaide kar 3-4 desetine ital. someshchanov, prebrali bi vsaj dve tri pesmi tudi v jeziku soseda ... V tvojih izborih prevodov ga ne najdem. Morda pa ga skrivash pod kako rjuho?

Poshlji, s hvalezhnostjo te bomo javno pozlatili.

Lep pozdrav

Marko

 

 

Dragi Marko,

pesnikov ne skrivam pod nobeno rjuho, niti ne stlachim v omaro z okostnjaki, pach pa jih izpostavljam kot duhovnik monshtranco na najbolj vidno in vzvisheno mesto, da je te milosti delezhno chimvech ljudi.

Venu povej, naj odpre chetrtkovo Delo z dne 20. 8. 1998 in se bo zagledal she povsem dopadljivega in ocharljivega v notici Veno Taufer v italijanshchini. V reviji LA VALLISA sht. 49 za april 1998 – s predgovorom Anne Santoliquido (da bo videti chim lepshe in ga bodo nashi sosedi rajshi brali, ben s'intende) bo nashel te pesmi: Malinconia del secondo scaglione 1, 2, 3, 4, 5; Poesia degli eroi; I tuoi uccelli; Orfeo; Il settimo giorno.

Naj odpre tudi Litterae slovenicae 1. 1999. XXXVII. 94 Poems in notri pod Oscillazioni del silenzio bo nashel kar kup prevodov, kakih 30 pesmi. Nato naj odpre zbornik Vilenica 99 in bo nashel dodatno she tri nove pesmi.

Italijansko revijo sem mu poslala kmalu po izidu, ostali dve publikaciji pa sta izshli v drushtvu in verjetno tudi on ima doma svoja izvoda, che ju ni pozimi pokuril ali zavil jajca v njune strani. Kolikor pa v drushtvu te robe ne hranijo, ker nimajo prostora, v najhujshem sluchaju jo najde na kakshni polici v NUKu.

Si lahko natipka kar vech pesmi v slovenshchini in prevodu in med branjem na Repentabru jih porazdeli med poslushalce, ki so obichajno zelo dovzetni za take male pozornosti, prosili ga bodo potem she za kakshen avtogram, to vem iz izkushnje.

Lep pozdrav obema, hotela sem napisati tudi njegovi zheni, pa si me pravochasno opozoril, da je medtem zhe preminila – kako smo krhki! – in da je od njene smrti preteklo zhe skoraj pet let, kar inako se mi je strilo, saj takrat je bilo kaj takega she za devetimi gorami in vodami in she dlje, z njo sva pozneje pred mnogimi mnogimi leti dokaj perspektivno nachrtovali kakshno Venovo zbirko v Italiji, a ni mogla sploh dojeti, da bi si moral sam poiskati kakshnega sponzorja, ki bi poskrbel za plachilo tiska, ker so na Zahodu popolnoma drugachne uzance, zdalech manj ugodne in radodarne od nashih, ki smo jih na srecho podedovali od socializma, demokracija pa jih kar naprej klesti, strizhe in krchi, a takrat je bilo shele na zachetku strizhenja, klestenja in krchenja, in da bi si moral nich manj kot bivshi drushtveni predsednik sam poiskati sponzorja, je bilo naravnost svetoskrunsko. Torej najina perspektivnost in prizadevanja so shla neizbezhno v franzhe, shkoda. A se zgodi. Lepo se imej(ta)

jolka

 

 

Marko Kravos Venu Tauferju 12. julija 2017 ob 7: 55

 

Veno,

zgoraj mi Jolka navaja, kje vse si se v njenih prevodih pojavljal. Ni hudich/toifel, da mi ne bi poslal troje pesmi v italijanshchini ...

Sam navedenih publikacij nimam ... nekaj jih ima gotovo DSP v svojem arhivu, che zhe ti nimash vsega na urejenih policah pri roki.

Lepo se imej

Marko

 

 

Veno Taufer Marku Kravosu 12. julija 2017, eno minuto pred poldnem

 

Dragi Marko,

Jolka je ena fejst gospa. Sem nashel en shopek njenih prevodov, poslala mi jih je nekoch in obsegajo pesmi od Melanholije drugega eshalona do nekaj pesmi iz Vodenjakov in she ene kasnejshe zbirke. Tule ti jih pripenjam, vendar sem opazil, da je nekaj zatipkanih besed. Kdor zna italijansko, bo, domnevam, zlahka opazil, katera chrka je shla po svoje. Sicer bo pa najbolj vedela, kaj je narobe Jolka sama, che bosh v dvomih. Predlagal bi, da si preberesh in vzamesh tiste, ki se ti zdijo najprimernejshe. Potem mi pa sporochi svoj izbor, da bom bral iste v originalu.

Jolki bom ob priliki povedal, da nisem nich klobase zavijal v njene prevode, pach pa imam tako shtalo od nereda, da ne vem, kje je kaj. Saj ona to dobro razume. Po tebi ji poshiljam najlepshe pozdrave. Tebi pa kajpak tudi.

Prisrchno,

Veno

 

Marko Jolki 23. julija 2017, 37 minut kasneje

 

Draga Jolka,

Veno se mi je zhe oglasil: priponka v pismu, ki ti ga preposhiljam, pa obsega celo zbirko tvojih prevodov. Ima res kar nekaj »kacad«, morda lahko ti precheshesh, da ne bo Taufer she kam poshiljal tvoje sadezhe z napako. In se jaz ne bom muchil z iskanjem izvirnikov.

Lahko noch

Marko

 

*Da bodo bralci razumeli: Kacada v triestinshchini in cazzata v italijanshchini, pomeni pizdarija, kozlarija, bedastocha. Che Veno zve, kako Marko privatno imenuje njegove mojstrovine s pogreshkami, je nevarnost, da ga s kolom po glavi, in prav mu bodi, in adijo zamejski pesnik

 

 

Jolka Marku dve uri kasneje

 

Dragi Marko,

jaz sem mu prevedla she vech, nekaj pesmi je v zborniku Vilenice, med njimi je tudi nekaj zhe objavljenih, ti bom poslala vse skupaj, ti pa njemu povej, naj da na en sam kup tiste samo enkrat objavljene. Sedem prevodov pa ne najdem ne v tvojem kupchku in niti v Vilenici, v knjigi pa so pesmi oznachene kot prevedene, reci mu, naj jih poishche. Che ni zavijal vanje, kot pravi, klobas, in niti uporabil v stiski namesto toaletnega papirja, mora imeti te prevode, in sicer: Balada o dezhevni dobi / Ballata del periodo di pioggia, Ljubezen I / Amore I, Vodnjak / La fontana, Kenguru / Il canguro, Kaj dash / Che cosa dai, Stopinje / Impronte in Mrtvashka kost III /Osso di morto III. Naj ne pozabi, tudi ti ga spomni, da je bil nekoch davno stoodstotno preprichan, da mu bo zastonj (povero illuso!) objavil Guido Leotta, glavni pri Mobydicku iz Faenze (krasen zalozhnik, umrl je pred tremi leti, ta hip sem prebrala in zvedela iz spleta, niti 57 let star!!!!! Dusha me je zabolela. Pripravljal se je z vsem zharom, ki ga je bil sposoben, na 30 letnico kulturnega vsestranskega delovanja. Res, nadvse ljubezniva in razgledana oseba, kar se da prisrchen, ni mi vseeno, da ga ni vech.) Pri njem sem tiskala kar tri dvojezichne zbirke: Braneta Mozeticha, Parole che bruciano / Besede, ki zhgejo; Vanjo Strle, Quale fuoco / Kateri ogenj in Aljo Adam, La danza del mandorlo / Ples mandljevca. No, zato sem Venu toliko prevedla in she polno nedokonchanih prevodov imam med stranmi v njegovih zbirkah. Bil je tako sveto preprichan, da bo Italija kar padla vznak, da je she mene uveril, da se lahko zgodi kakshen chudezh, pa se ni. A ko bi bil pripravljen primakniti kakshen drushtveni tolar – saj je bil tam bog in batina – ko bi prostovoljno zhrtvoval kakshen svoj centek, bi se dalo scimprati kaj hvalevrednega. Shkoda, da se ni. A take pershone, imenovane kulturni pocarkljanchki na kvadrat in kub, hochejo vse zastonj, pa she hvala naj jim rechemo, ker niso imeli nich proti, da se mi – uboga raja kot marljivi palchki − ukvarjamo z njihovimi muzami in prevajamo njihove mojstrovine, od tebe imenovane malodane nesposhtljivo ... saj vesh kako. Fant, dosti si upash. Kaj pa che bi tudi Veno imenoval tvoje pesmi s kakshnim shkratom »kacade«? Kako bi sprejel metodo milo za drago, filter gor, filter dol? Zveni pa hecno, da je kaj. In malo manj kot prisrchno.

 

Upam, da sem popravila vse, sem zhe malo slabovidna, in je mozhno, da sem kaj spregledala. Che kaj opazish, me pocukaj za rokav.

Ja, ta povsem neprichakovana novica o Guidovi smrti v Faenzi me je prav presunila. Bo tudi Vanjo, ki jo je pred nekaj leti povabil na vechji festival in je prishla domov vsa vesela, skoraj vzhichena. Krasno se je imela, mi je povedala in sem se z njo veselila. Alja Adam pa se ni vzhivela, spet shkoda, najvech je bilo krivo, mislim, neznanje italijanshchine in da je bila med samimi lashkimi povabljenci, lahko bi se pridruzhila Vanji, omenila sem ji, da bo tudi ona, pa je menda ni v sili in potrebi niti poiskala, italijanski pesniki in pesnice pa angleshko bolj slabo govorijo, che jo sploh, in se medsebojno niso znali kako drugache animirati. Skratka polomijada na celi chrti. Zgodi se. Morda je Alja prevech prichakovala, se sama nich potrudila in vsa razocharana odhitela domov chisto na zachetku. Verjetno, morda pa se motim, ker smo le razlichno zapecheni, eni premehko, drugi pa bolj gosto zameseni, vajeni na slabo vreme. No, pika, zaneslo me je. Pa saj sem ti v bistvu povedala vse.

She to. Za namechek. Ker nisem vedela, ali bom Venove pesmi nashla, on pa she manj, sem chez chas pisala Anni Santoliquido v Bari, naj ona poishche v neki zhe davni shtevilki njihove revije Tauferja, che ni prenaporno zanjo brskanje po urednishkem arhivu in seveda, che se she spominja. Chez nekaj dni sem prejela iz Apulije pesmi Tauferja v separatu, prekrasno prezentirane z njenim predgovorom, z vsemi podatki in s platnicami revije, kjer je izshlo. V spremnem pismu pa te prijazne besede, jih bom skrajshala in prevedla: Seveda sem nashla pesmi Vena Tauferja, ki se ga dobro spominjam. Se spominjam tudi njegove zelo simpatichne zhene in prijaznega lipishkega vzdushja. Jutri ti vse fotokopiram in ti poshljem po navadni poshti. Nadvse prisrchno ju pozdravi v mojem imenu.

Ta privlachen separat – 12 strani v italijanshchini, katerim bi Veno lahko dodal she pesmi v izvirniku, bi bil zelo primeren za nastop na Repentabru. Navzochim – slovenskim in italijanskim poslushalcem se bi pesnik prav zapisal v spomin in z njim seveda slovenska poezija. Pa se ne bo. Poznavshi nashe obichaje, bo Veno zdrdral nekaj svojih pesmi, Roberto Dedenaro pa iste zdrdral, pardon, prebral v italijanshchini in bog te zhivi nastop, nima smisla, da bi se za slovenske »kacade« s shkrati ali brez kaj prevech trudili in prizadevali, ko chisto zadostuje, da nekaj pach zdrdrash. Saj drdranje, v pomanjkanju boljshega, lahko shtejemo za nekakshen surogat muzike. In navsezadnje rajshi njen nadomestek kot nich. Lep pozdrav

jolka

 

 

Pa she to, bralcem ... tudi brez filtra

 

Neki moj prijatelj slavist in primerjalec, vsakich ko me srecha ali obishche, me spotoma tudi radovedno vprasha: Ali se she vedno tako vneto ukvarjash s tistimi tvojimi abotnostmi (!), ali se je z leti vnema do slovenske poezije le nekoliko ohladila? Ko mu odvrnem: She vedno in she z vechjim zharom, – se malo manj kot skremzhi, kot da bi pozhrl zhlico ricinusa, in nejevernost se mu zapishe kot debel klicaj na obrazu. Ne smem mu povedati, njemu zhe ne, da Marko njegove abotnosti za mojo poezijo imenuje she slabshe, saj ko bi slishal za »kacade«, bi se verjetno abotnostim pri prichi odrekel in jih tudi sam nadomestil s trzhashkimi pizdarijami in mi jih potem tako aranzhirane serviral ob vsakem naslednjem srechanju tja do smrti. Se moram zavarovati pred to hudo uro.

 

 

In she to kot zakljuchek

 

Ochividci so mi povedali, in tudi v cajtengih je pisalo, da se je na repentabrsko lirichno slavje – navkljub neznosni pripeki, ki zhe dolgo pesti tudi Kras – zbralo nenavadno veliko ljudi, kakih 150, in med njimi tudi veliko Italijanov, procesija do treh kipov (Srechka Kosovela, Iga Grudna in Umberta Sabe) z bralnim ritualom je trajala kar nekaj zhivahnih in sproshchenih ur, pogreshali so le ozvochenje, se pridushali, da prihodnje leto ne sme izostati, da bodo poezije – tako ali drugache imenovane − delezhni vsi, tudi tisti bolj oddaljeni od prizorishcha, ne le najblizhji, skratka ... manifestacija, kot se shika, vredna, da je po nemarnem nisi zamudil, pach pa bil zraven. In to chloveka moje sorte, ki je vse svoje zhivljenje tako rekoch zatavshal za poezijo – abotnost gor, pizdarija dol – neznansko veseli. Domnevam, Marko, tudi tebe in vse po vrsti, kar nas je ... ljubiteljev poezije.

 

 

In spet vsaj delno o shkratih in podobnih netochnostih, pa odvechnih povrshnostih in drobnarijah, ki so jih nashe knjige polne

(Le na nekoliko drugachen nachin: o takih, ki se za tvojim hrbtom pritihotapijo in tebi se niti ne sanja o njih, oni pa kar naprej tiskano preobrachajo in napishejo, kar se njim zdi, pa che je prav ali narobe. Preverjanje redko komu she lezhi, itak s(m)o vsivprek nezmotljivi, shkoda chasa.)

 

Ti pa se potem znajdi, tudi med pravljicami, ki si jih pogosto zelo radi javno pripovedujemo. In nekaterniki vanje tudi verjamejo ali se tako delajo. (O Marcu Alynu kdaj drugich, ne pozabi!) Zaradi lepshega ali grshega, ve samo gospod bog. Nam se same od sebe odlepijo z jezika in stechejo kot informacije iz prve roke med bralce in poslushalce. Pa me vprashajo: Ti, ki o Srechku Kosovelu in njegovih najblizhnjih sorodnikih vesh kar precej, ali je Srechkova sestra Karmela, izsholana pianistka, res zhivela v … Shvici? To sem nedavno brala v knjigi Josipa Ostija Duhovi hishe Heinricha Bölla. Odgovorila sem znanki: Ne, ni res. Prekrasen roman in vech kot roman, ki ga je izdala lani Mladinska knjiga, in v romanih lahko napishesh karkoli. Si lahko to in ono poljubno izmishljujesh in prodash za chisto zlato. Glavno je, da zveni verjetno, da ne obvisi v zraku in ni za lase privlacheno. Mislim pa osebno, lahko se motim, to mi lahko pove le avtor, da se ni shel izmishljevanja, enostavno se je zmotil, v naglici namesto Avstrije se mu je zapisala Shvica, kot se marsikateremu tujcu napishe Slovashka namesto Slovenija in obratno, ker v zemljepisu nismo ravno odlichnjaki, zhal. Urednica Nela Malechkar in jezikovni pregledovalki Nusha Mastnak in Alenka Kobler pa najbrzh tudi niso v kosoveliani povsem doma, nich hudega, nihche od njih tega ne zahteva, knjiga navkljub tej shvicarski pegici ostane prekrasen roman in vech kot roman, en sam bralni uzhitek. Saj konec koncev nismo nezmotljivi papezhi, imamo sveto in posvetno pravico, da se tu pa tam tudi motimo, pri nas bi celo kazalo, da nam pravico do zmote napishejo v ustavo, ker jo – brez tega − predramatichno dozhivljamo, ko se nam ta nezgoda pripeti. Tega nemalokrat ne moremo sprejeti, prevech boleche, da potem rajshi vztrajamo v zmoti kot priznamo na glas: sem kiksnil, pa kaj za to? Prava rech. Mimogrede recheno: kiksnili sta tudi lektorici, ki nista – pa bi morali − narochili tiskarni, naj na strani 353 chisto na zachetku popravi v naslovu ostrosstrelce. Da se jih znebijo v kakshnem ponatisu.

No, pa she to omenimo: v tej knjigi, na strani 309, je Osti, tokrat iz chiste ali gole povrshnosti navedel narobe celo ime zalozhbe – Venila editrice, namesto Venilia editrice, in ime njegovega najbolj odprtega in velikodushnega italijanskega zalozhnika Giacoma Luzzagnija iz Padove, ki ga je preimenoval v Lazagnija. Ko bi pa samo odprl splet in sebe pa svojo trijezichno zbirko dopadljivo navedel, saj mu jo je ta zhe pokojni sicilijanski zalozhnik in priseljenec v severno Italijo, v okolico Padove, prvi objavil, bi ob branju in navedbi pravilnih podatkov ter ob pogledu na zhivost te she vedno vsestransko razgibane in dinamichne zalozhbe, ki redno she vedno izdaja tudi dolgoletno … (novo) literarno tribuno (La Nuova Tribuna Letteraria), lahko tudi obzhaloval, da si je bolj po ne-vednem kot po ne-marnem zapravil velikega prijatelja, ki bi mu vrata v Italijo ne samo odprl na stezhaj in mu nesebichno pomagal do kar se da nagle afirmacije, marvech bi poleg njega lahko promoviral s kakshno izchrpno antologijo tudi slovensko in bosansko literaturo. Bili so ochitno vmesni chasi in marsikomu – recimo kruhu kruh, in vinu vino – Drushtvu slovenskih pisateljev – ni bilo she povsem razvidno, kam bo – po zatonu Juge, v katero smer – (s)krenila karavana, ki ji zadnja desetletja pravimo Evropa, in mi smo njen del(chek); in vchasih se zdi, kot da roma ali blodi brez kompasa. Kam? Bogsigavedi, a prej ko slej bomo zvedeli vsi. Boljshe je, da ne mislim – bo, kar bo − in obrnem stran in se zbogam z danostjo, ki navsezadnje, kljub napakam, ki so bile storjene, ni chisto zgubashka.

Ponovno priporocham bralcem, naj le sezhejo po knjigi Josipa Ostija Duhovi hishe Heinricha Bölla.

Jim bo skoraj gotovo vshech. Ko gredo v knjizhnico, naj na hrbtni strani knjige preberejo pesnitev Borisa A. Novaka Kdo se smeje med Duhovi hishe Heinricha Bölla. Che jih nisem jaz preprichala, da odprejo knjigo, jih bo gotovo ta Novakova popotnica romanu v chast s silno posrechenimi in domiselnimi igrami besed. Zhelim prijetno branje.

 

Ista nachitana znanka, ki me je sprashevala po Karmeli Kosovel, me je vprashala tudi, kako se je konchala … malce neprijetna shtorija z dvojezichno zbirko meni je lep ta svet / a me piace questo mondo Toneta Pavchka, s kar bogatim dodatkom pesmi njegovih otrok, in sicer pokojnega Marka in hcherke Sashe. Zbirka je izshla pri ZTT-ju v Trstu izpod mojega peresa, s spremno besedo Sashe Pavchek. Ne vem pa she vedno, zakaj, in to shele po izidu knjige in njeni predstavitvi v Ljudskem vrtu v Trstu, kjer je celo sama nastopala in brala ochetove, bratove in svoje pesmi, je Sasha na vsem lepem prepovedala njeno prodajo, dokler v notici o bratu sploshnoznani in resnichni podatek, da je … rojen 21. 3. 1958 v Ljubljani, 11. 9. 1979 si je vzel zhivljenje v Sechi. Pokopan je v Ljubljani, ne zamenjamo z … rojen 21. 3. 1958 v Ljubljani, umrl 11. 9. 1979, pokopan je v Ljubljani. Sprva je bilo celo recheno, da che omenim samomor, moram zamolchati kraj Secho, che pa omenim Secho, moram zamolchati samomor. Ochitno je za tem Sashin odvetnik (nota bene iz odvetnishke pisarne Cheferin – kar malce strashljivo!), ki je pisal trzhashki zalozhbi kot Sashin zastopnik o prepovedi prodaje, dokler ne zadosti njeni zahtevi. Saj od takrat je z mano, glavno krivko − jaz sem namrech izbrala pesmi, jih prevedla in uredila knjigo, njo pa prosila za spomin na ocheta – pretrgala vse prijateljske in diplomatske stike, kot da me ni, kar je zame, ki sem chustveno precej mehko zapechena in dokaj ranljiva, zlasti presenetljivo in domala neverjetno. Od chasa do chasa preberem njeno spremno besedo k ochetovi zbirki, kjer je kar prevech stavkov posvechenih meni in zvenijo, ne boste verjeli, kot slavospev ali ljubezenska deklaracija. Che to zharko naklonjenost primerjam z drugimi bolj ali manj ali le za silo vrochimi, ki sem jih bila tekom zhivljenja delezhna, moram priznati, da je bila ta najkrajshe sorte. Niti dobro ni zagorela, ko se je sesula v pepel. Jaz pa sem mislila, da bo trajala vechno, tlela kot neugasljiv luminchek she po smrti. Chudne prijatelje si izbiram, me je preblisnilo, obljubljajo mi monti e mari (mi bi rekli bolj kmetavzarsko: rit in glav'co), dajo pa bolj malo, in she tisto si vchasih vzamejo kar zgrda nazaj. Pochutim se – nich manj? − kot Jezus Kristus: tudi on si je izbral kar nekaj pridanichev za prijatelje in sodelavce, pa she vsevedni bog je bil. Eden ga je prodal za 30 zlatnikov, drugi zatajil she preden je petelin trikrat zakikirikal, tretji je in ni vanj verjel, moral ga je obvezno potipat, che je ta pravi ali kakshen simulant, podtaknjenec, in shele potem se bo izrekel, chetrti, ki ga je sprejel shele post mortem, je na zachetku, ko so bili za to chasi ugodni, kar dolgo preganjal njegove privrzhence, potem pa plashch s cajti obrnil in je, kot je tipichno za … vechino konvertitov, v gorechnosti in tudi fanatizmu prekosil vse.

Znanki sem rekla, da me veseli, da mi je postavila to vprashanje, a da ne vem, kaj je Sasho prijelo ali pichilo, da se je, ne da bi nas vnaprej opozorila, zatekla k odvetniku (drag shpas!) z zahtevo, da zamolchimo nekaj, kar se je resnichno zgodilo: samomor, o katerem chivkajo zhe vrabci in shkorci na strehi, in brez katerega – bodimo iskreni − bi bila tako njegov oche kot ona, pesnishko vzeto, domnevam pol manj zanimiva in vsekakor chisto drugachna. Edini, ki bi morda profitiral, che bi pisal potem vsaj tako dobro ali malo boljshe, kot je zachel, bi bil Marko, a o tem ne bomo nikoli nich zvedeli, ker si je s samomorom zbil pero iz rok in se prikrajshal za vse druge mozhnosti. Vinko Möderndorfer je o posledicah tega dejanja silno tenkochutno spregovoril v pesmi z zelo dolgim naslovom, ki ga bom prav zaradi tega preskochila:

 

zhiveti kratko ali krotko je rekel

se odlochil za kratko in ni rachunal

da zadnjich ne more biti vech prvich

da ni nujno da konec pomeni

 

zachetek nechesa nepredstavljivo

novega ni mislil tako dalech ostal

je na drugi strani nakljuchja mogoche

pomote ali samo objestne nesreche

 

che pa je tekel in spreminjal strugo

spremenil goro nespremenljivo obrnil

na glavo kajti samo nekaj pa cheprav

 

krotko lahko sanja diha se

dotika zbuja in odpira ochi v neznano

ostalo je dolga praznina ki sploh ne ve

 

da obstaja

 

Znanki sem shaljivo dejala, da Sashi ne bi zamerila posega odvetnika, che nam bi ga poslala na vrat, ker smo zagreshili oziroma spregledali dva shkrata, ki prav klicheta po popravku, in sicer na strani 159 na koncu navpichne opombe ossessione (manjka en s) in na koncu strani 229 nismo popravili letnice izida Angelov, ki ni 2011, pach pa 2012. Mea culpa, prosim, popravite. Da nas pa ustrahuje s tozhbo, ker sem poshteno navedla resnichen podatek, to pa je zhe skregano z zdravo pametjo in povsem navzkrizh s pojmom pravne drzhave, kjer je to mozhno in celo uresnichljivo, ne pa vnaprej izkljucheno. No, kar je, je, zalozhba – z mojim zhegnom − je pristala na popravek za Pavchke oziroma imetnike Markovih avtorskih pravic ochitno motechega podatka, ker si ne more privoshchiti zgube chasa s takimi malenkostmi in nonsensi, in je knjiga spet na prodaj. Jaz pa se s tem ne mislim vech obremenjevati. Tu in tam se bom le chudila, zakaj si je Sasha to knjigo brez vsake potrebe nekoliko ali precej zagrenila, namesto da bi se je samo veselila, in z nami celo delila radost, saj je chisto spodobno delo zlasti v njihov prid. Moj prijatelj Renzo Sanson, nedavno upokojeni novinar trzhashkega dnevnika Il Piccolo, nadarjen pisatelj in publicist, chlovek shirokega obzorja, se mi je o njej in o vseh treh Pavchkih razpisal s samimi superlativi. Bil je na predstavitvi, kjer le mene ni bilo, ker sem obolela, in si kupil zbirko, ki je ne more prehvaliti. Obljubila sem mu, da bom, ko utegnem, pismo prevedla in ga kje objavila, kopijo s prevodom pa poslala tudi Pavchkovi vdovi in hcheri, kar jima bo verjetno vshech, pa… pa pa pa … mi vedno zmanjka chasa, ali kaj bolj nujnega ali neodlozhljivega ima pach prednost. Torej kdaj drugich, upam.