Revija SRP 135/136

Ivo Antich

 

CHETRT STOLETJA »SVETOKLETJA«

(25 letnikov Revije SRP)

 

S prichujocho shtevilko (135-136/2017, letnik 25) Revija SRP ali poenostavljeno Srp zaokrozha chetrt stoletja svojega izhajanja. Gre torej za »srebrni jubilej«, ob tovrstnih chasovnih simptomih pa je primeren nekakshen inventurni povzetek kot razmislek o prehojeni poti. Tukaj seveda ne gre za praznovanje (iubileum = lat. veselje, vriskanje), ki neredko deluje kot bolj ali manj »p(o)razne marnje«, temvech gre zgolj za skico delovnega postanka, ki naj »izmeri daljo in nebeshko stran« (recheno po Otonu Zh.).

Srpova dosedanja pot se kazhe kot »trnova«, in to na specifichen politekonomski nachin (tudi v ozadju vseh pojavov v kulturi sta pach njeni pol/sestri politika in ekonomija). Njegovih petindvajset let pokriva svojevrstno, tako rekoch ekscesno medijsko zgodbo, katere izvor je v starejshi predzgodbi iz »svinchenega chasa« Juge, ki si je vsaj deklarativno prizadevala za t. i. socializem s chloveshkim obrazom. Srpova 25-letnica je namrech skoraj natanko vzporedna z enako obletnico osamosvojene (z odjugo od-juzhene, razdruzhene) Slovenije, se pravi s slovensko varianto JVevropske (v glavnem slovanske) tranzicije iz socializma (nazaj) v kapitalizem. Kolikor je tranzicija sinonim za demokracijo, ta pa za (demokratichni) kapitalizem, gre spet za (deklarativno) iskanje »chloveshkega obraza« socialnega sistema; vprashanje, ali je kapitalizem »chloveshki obraz« socializma ali fashizma, tukaj seveda ostaja ob strani.

Predzgodbo z zachetka 80-ih let preteklega stoletja naslavlja Bilten SShP (Sluzhba za shtudij programa) RTV Ljubljana (od leta 1990 RTV Slovenija). Vsaka revija je nacheloma in v svojem daljshem praktichnem delovanju skupinska zadeva, vendar je potreben tudi individualni spiritus agens, ki je radikalno osebno zavzet za dolochen medijski projekt. She posebno to velja, che gre za (pre)drzen projekt eksplicitne neodvisnosti zunaj obichajnih politichnih, komercialnih in slavohlepnih interesov, kot je zasnovan Srp. Rajko Shushtarshich, sociolog s posebnim posluhom za filozofijo in literaturo ter likovno umetnost, je taka kljuchna, pogonska oseba zhe od biltenske predzgodbe na RTVL, kjer je bil usluzhbenec, zlasti pa nato skoz vso zgodbo Srpa (cheprav spochetka kot odgovorni urednik ob glavnem Franciju Zagorichniku; nekaj chasa je bil odg. ur. tudi Matjazh Hanzhek). To njegovo skoraj polstoletno medijsko delovanje je v bistvu en sam, obojestransko nepopustljiv boj med individuumom in institucijo, med formiranim »jazom« in formiranim »nadjazom«. Etnos, ki hoche presechi stanje folklorne chrede, v procesu avtorealizacije kolektivne identitete potrebuje razlichne institucije (prosvetne, verske, obrambne itd.), ko pa so te vzpostavljene, se znotraj njih neizogibno pojavljajo antagonizmi med posameznikovo nekonformistichno kritichno refleksijo in rigidno pragmatiko institucionalne mashinerije. Shushtarshichev spopad z institucijami ni bil le obichajno lepodushnishko, bolj ali manj orokavicheno »izrazhanje nezadovoljstva«, temvech je shlo – in she vedno gre – za kruto dramatichen boj z »windmills« (angl. oznaka je primerna zaradi univerzalnosti orwellizma z lokalnimi modifikacijami), v katerem so ga doletele sankcije institucionalnih centrov mochi zhe pri Biltenu, kasneje so bile vchasih perfidno primitivne (na primer prozorna finta s »pomanjkljivo dokumentacijo« ob prijavi Srpa na razpis ipd.), ob sedanjem »jubileju« pa so kulminirale v sodno-dacarsko hajko povampirjene birokracije.

Po preimenovanju »Sluzhbe za shtudij programa« (RTVL) v »Sluzhbo za raziskovanje programov« (RTVS), ko je bilo jasno, da z menjavo imen institucije le »menjajo dlako«, se je Shushtarshich odlochil za avtonomno, v jedru samizdatno revialno publikacijo kritichnih refleksij delovanja masmedija RTVS zunaj te institucije. Kratici SRP je dal nov pomen z izzivalnim poudarkom vrednot (svoboda – resnica – pogum; sicer sploshno »brezpredmetnih«) in zasnovani reviji postopoma izoblikoval smernice: od kritike enega samega medija-institucije (RTVS) kot »vzorchnega primera« h kritiki vseh hierarhij v sistemski mashineriji mochi (diskurzivni sakrilegij, svetokletje: hierós gr. svet, posvechen), shiritev kroga sodelavcev in vsebin v vse zvrsti literature ter v likovno umetnost (tudi fotografija, karikatura, strip – Srpova likovna priloga je revialni unikum, z urednikom Damirjem Globochnikom je postala slovenska likovna antologija), prehod v izvirno slovensko pisavo (posodobljeno) bohorichico, aplikacija interneta z e-publikacijami in naposled she dodatni dvojezichni (slovensko-angleshki) obchasnik LIVES Journal, namenjen posebej izbranim tekstom z isto likovno prilogo.

Tako se Srpova zgodba pokazhe kot maratonska hoja po robu ali skoraj idealno realizirana izkushnja »roba kot zaloge« za »marginalno analizo« kot proizvodnjo kritichne refleksije na obrobju hierarhichnega sistema (refleksija z roba hkrati sama sproti proizvaja ta rob, zato je tudi »derridajevski« rob filozofije, mishljenja, literature, pisave); pri tem niti oznaka alternativnosti, ki je bolj ali manj obrabljena, ne zadoshcha. Bolj bi shlo za »podzemeljsko« vztrajnost ali kontinuiteto »izvrzhenosti«, aktualizirano z izkushnjo kontinuitete tranzicije ne kot preloma, temvech kot kameleonsko pragmatichnega nadaljevanja predhodnega konteksta, iz katerega so mnogi disidenti »tranzicirali« z elitnih pozicij na she elitnejshe, nekateri so se sploh tajkunizirali. Srp pa je vztrajal v svoji ves chas skrajno neugodni, zdrsljivi in izmuzljivi, odprto problematichni situaciji, v kateri je izid vsakega zvezka, vsaj glede na obichajno logistichno logiko, tako rekoch neprichakovan chudezh. Kljub vsem administrativnim poskusom onemogochanja »nebodigatreba«, kljub zasmehu in ochitkom o ekskluzivnosti, hermetichnosti, kontroverznosti, trmoglavosti, psihopatstvu, anahronizmu in anarhoidnosti ter ogrozhanju slovenskega jezika s »tujo« pisavo – je ob/stal (Trubar: »stati inu obstati«) na svojem delu roba v outsiderskem »blackoutu« ali v kontumacu, kjer je poleg obichajnih prispevkov dajal mozhnost (ponovno) spregovoriti – izvirno ali v prevodih – tudi pozabljenim, spregledanim, zavrzhenim, odrinjenim avtorjem, ki pa nakazujejo marsikatere zanimive, nekonvencionalne, mestoma celo preroshke poglede. Srpovih 25 letnikov, ki so tudi za vechino milostno sprejemajochih knjizhnic le chudashki balast, prej ali slej namenjen chishchenju polic, vsemu navkljub zhe z vidika golega dejstva pomeni markanten – natisnjeni in elektronski – publikacijski opus.