Revija SRP 135/136

Ivo Antich

 

BUTALCI IN ZAPLANKARJI

(Ob 100-letnici Butalcev in 150-letnici njihovega avtorja ter ob 60-letnici avtorja Zaplankarjev)

 

Vprashanje smeha je filozofska »zadreha« (recheno po »primorsko«). Mnogi misleci od antike dalje so skushali definirati smeh in komichnost; Platon v dialogu Filebos po/smeh izvaja iz jeze ali zavisti, Aristotel v Poetiki pravi, da je smeshnost le del grdega (»tou aishrou esti to geloion mórion«), Napoleon je po porazu v Rusiji rekel, da je med vzvishenim in smeshnim le korak (izrek je bil v Franciji znan zhe pred njim, tudi z dodatkom, da je med smeshnim in zhaljivim she manj kot korak). Vendar »konchni odgovor« ostaja bolj ali manj neujemljiv; filozofi, sociologi, psihologi glede smeha v bistvu she vedno nihajo med mrko (»pesimistichno«) Platonovo in milejsho (»optimistichno«) Aristotelovo oznako.

Med Francozi, ki veljajo za duhovit narod, se je z refleksijo smeha vidno ukvarjal Henri Bergson, stilsko briljanten pisec in akademski retorik, nekoch »popularen« in vpliven, z literarno Nobelovo nagrajen (1927), sicer pa ne posebno izviren filozof. Vse temeljne postavke njegove filozofije so variantno znane zhe od antike; njegov opus je v bistvu maniristichno eleganten »digest«, ki naj bi pod krono »filozofske intuicije« povezal znanost in metafiziko. Smehu je posvetil knjigo (Smeh, 1899/1900; slov. prev. 1977; kritichna ocena F. Veber, LZ 1920), med filozofi redko dejanje; danes je ta spis v glavnem videti kot belespritsko samovshechno rezoniranje s poanto, da je smeh druzhbeno-pedagoshki korektiv ali obrambna reakcija zoper (nevarno) neusklajenost posameznika. Bergsonovo ne le smeshno, temvech kar groteskno-infantilno izhodishche za analizo komichnega je namrech »nekdo, ki teche po ulici, se spotakne, mimoidochi pa se zasmejejo«.

Tako je Smeh simptomalna »krona« Bergsonovih paradoksov od osebe kot biohistorichnega fenomena do avtorskih filozofsko-literarnih konsekvenc. Rojen skoraj istega dne kot njegov nesrechni »kontravzporednik« francosko-nemshki (alzashki) Jud Alfred Dreyfus v »trinozhni Franciji« (den Dreifuß schlagen – kozo biti; fig. greshnega kozla izlochiti); »najbolj francoski od vseh francoskih filozofov« in mojster francoske proze, poljsko-angleshki Jud, jezik matere angleshki, torej eden neredkih piscev, ob katerih se relativizira »mistika materinshchine« (Chamisso, Conrad, Unamuno, Przybyszewski, Kafka, Goll, Tzara, Nabokov, Julien Green, Canetti, Beckett, Camus, Kundera, Agota Kristof, Ishiguro, indijski pisci v angl., afrishki v fr. / angl., Kersnik, Voranc, Adamich itd.; najpomembnejshi turshki pisatelj Jashar Kemal je bil Kurd); kot kritichni skeptik glede znanosti in ideolog vitalistichnega intuicionizma je svojo obravnavo smeha imel za strogo znanstveno.

Ob esencialni nemochi mishljenja pred radikalno resnico je Nobelova za literaturo filozofu (tudi Camus, Sartre) vsekakor utemeljena vsaj s tem, da filozofijo uvrshcha v okvir literature kot »poseben zhanr« (prim. fr. izrek: ce n'est que la littérature). Kolikor je Bergson za nekatere »najvechji pesnik med filozofi in najvechji filozof med pesniki«, bi ta oznaka neprimerno bolj ustrezala njegovemu sodobniku (in zgodnjemu sotvorcu »Lebensphilosophie«) Nietzscheju, ki mu je stik filozofije in poezije pomenil »veselo znanost« (njegov izrek: ne z jezo, ubija se s smehom).

Nasploh so s fenomenom smeha povezani razlichni stereotipi in predsodki, ki sicer izvirajo iz dolochenih izkushenj, a je njihova vrednost vseeno dokaj relativna. Che Francozi, Chehi (cheshko poreklo Milchinskega, vodilnega slovenskega humorista), Irci, Judi slovijo kot duhoviti, nasprotno Nemci ali Japonci menda sploh ne vedo, kaj je smeh. Manj globalno, a podobno nasprotje v prostoru exYU: Slovenci naj bi bili brez pravega smisla za humor, »juzhni bratje« pa naj bi bili tako rekoch rojeni duhovitezhi.

Toda Nemci premorejo od ljudskega izrochila do pisane literature zakladnico vsakrshne duhovitosti (Carmina burana, burke Hanswurst/Kasperl, Till Eulenspiegel, J. Fischart, S. Brant, H. Sachs, A. Gryphius kot zachetnik »komike absurda«, C. M. Wieland, G. A. Bürger z zgodbami o lazhnivcu Münchhausnu, A. Kotzebue s komedijami, L. Tieck, H. Heine, W. Raabe, W. Busch kot pesnik-pisatelj in karikaturist, F. Wedekind, C. Morgenstern, G. Kaiser, B. Brecht, E. Kästner, F. Dürrenmatt itd.); nemshke grafike in shtevilnih karikaturistov (legendarni münchenski satirichni list Simplicissimus, 1896-1967) ter dunajske komichno-operetne tradicije (Raimund, Nestroy) tukaj niti ne kazhe podrobneje omenjati.

Japonski smisel za humor se sicer razlikuje od zahodnega, saj so pri tem mozhni medsebojni nesporazumi, a obstaja tisochletna tradicija japonskega komichnega teatra, zen budizem goji posebne oblike besednega in likovnega humorja, shtevilni karikaturisti (tudi poulichni portretisti) v tradiciji ukiyo-e, zachetki pesnishke oblike haiku so »neresne« besedne igre (tudi svobodnejsha cinichno-chrnohumorna »podzvrst« senryu), satira je opazna pri marsikaterem literatu (npr. utemeljitelji japonske moderne proze S. Natsume, R. Akutagawa, K. Nagai – slednji avtor romana Reisho, tj. Porogljivi smeh, 1909, itd.).

Kljub temu, da med Slovenci ni redko mnenje, da je slovenska literatura revna glede humorja, je tudi to le povrshen stereotip, ki ga ne kazhe jemati brez pridrzhka. Od ustnega ljudskega izrochila do zachetkov in vrhov pisane besedne umetnosti sega solidna zaloga slovenske humorno-satirichne duhovitosti. K smehu v zapisanem korpusu so prispevala mnoga imena od Svetokrishkega, Jankovicha, Linharta, Vodnika, Knobla prek Presherna, Levstika, Mencingerja, Jurchicha, Milchinskega, Murnika, Cankarja do Petana, Mikelna, Partljicha itd. Tudi slovenski likovni humor (ilustracija, karikatura, strip) ima svojo tradicijo z nemalo vrhunskih dosezhkov od Gasparija, Smrekarja, Podrekarja prek Mustra, Roglja, Kosa do vrste sodobnih mojstrov, vkljuchno z mojstrico Aljano Primozhich. V skrajni vrednostni redukciji so najvishja trojica slovenskega satirichnega humorja Preshernova pesnitev Nova pisarija, Levstikov »kratki roman« Martin Krpan in Milchinskega zbirka zgodb Butalci (slednji dve deli sta praktichno ponarodeli ter tako postali del shirshe kulturne identitete).

Che sta mojstrovini Presherna in Levstika praktichno od zachetka kanonizirani, pa je bila izrazito drugachna usoda Butalcev. Avtor jih je vrsto let obchasno objavljal kot pravljice (Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice, 1917) ali »nedolzhne« zabavne shtorije v mladinski periodiki in po radiu, prva knjizhna izdaja shele leta 1949, dve desetletji po njegovi smrti (1867-1932). Tako se je zgodilo, da ga je »prehitel« Jozha Vovk (1911-1957), duhovnik in knjizhevnik, s knjizhno izdajo svojih Zaplankarjev (Kranj, samozalozhba 1941), izbranih osmih zgodb, ki so v 30-ih letih izhajale v mladinski reviji Vrtec. Knjigi sta deloma vzporednici, tako tematsko kot po opremi: mladini namenjena humorno-satirichna literarna podoba rustikalne province z ilustracijami dveh vrhunskih mojstrov grafichne groteske (priimka se celo rimata): k Zaplankarjem je ilustracije prispeval Hinko Smrekar, k Butalcem pa France Podrekar.

Vovk z Zaplankarji ni imel posebne sreche; v zachetnem letu vojne taka knjiga ni mogla biti odmevna, pa tudi sicer gre za skromno, brez posebne invencije variirano »vashko satiro« (vas Zaplanke), ki ima v slovenski literaturi dokajshnjo tradicijo. Mestoma se Zaplankarji »pokrivajo« z Butalci, npr. karikirani zhupan ali gasilci, a shepajo za njimi tudi s poskusi humorno znachilnih imen; Vovkov »zhupan Teleban« evocira vas Telebanovo iz Murnikove povesti Matajev Matija (1909); prav tam tudi vas Zaplana, sozvochnica Zaplank. Vovk je sicer profesionalno soliden v jeziku in kompoziciji zgodb, najboljsha je najkrajsha Kako so Zaplankarji kozo obesili. Ta je uvrshchena v zbornik Slovenski smeh (2005), antologijski pregled slovenskega pesemskega, proznega in delno dramskega humorja, kjer pa o Butalcih ni sledu; Milchinski je predstavljen le z zgodbo Ignacija Kanacija, ki je danes »out of time« karikatura podezhelske bigotnice. V zborniku je sicer she vech »presenechenj«: Presheren je le s pesmijo Sveti Senan, Janez Mencinger, med drugim pisec izvrstne humorno-satirichne proze, pa le s pesmijo Pesnika srce, ki je po Preshernu prirejena, danes brezpredmetna »jezikoslovna« satira zoper koseskizem; Petanov obsezhni opus zastopa le nekaj aforizmov; marsikoga ni – npr. J. Suchy, S. Samec, A. Papler, B. Shömen; uvrshchena nista Gustav in Gregor Strnisha – prvi je izdal solidne, danes mestoma prav aktualne prozne Satire (1938, 1939), ki jih je podobno kot Zaplankarje ilustriral Smrekar, v poeziji drugega je tudi »satira menippea«.

Vovk je v celoti ostal na literarnem obrobju, Zaplankarji pa pozabljeni globoko v senci Butalcev; slednji so se z obrobja tako nacionalne literature kot avtorjevega opusa postopoma s ponovnimi izdajami povzpeli k vrhovom ter postali njegov sredishchni dosezhek. Njih dokonchna kanonizacija je integralna izdaja, ki jo je uredila Barbara Simoniti (2015, MK, Kondor, zv. 350); dodala je nekaj novih, knjizhno she ne objavljenih »butalskih« tekstov in obsezhen spremni aparat (druga polovica knjige), v katerem Butalce reflektira z vidika t. i. nonsens literature. S tem angleshkim zhanrom Butalci seveda nimajo neposredne zveze; tudi v njih so sicer izjemne jezikovno-stilistichne »igrivosti«, zlasti z imeni oseb (v teoriji: Wortspiel, Namenwitz); tovrstnih stilistichnih variacij je dovolj zhe v nemshki humorno-satirichni literaturi 16. stoletja (npr. Johann Fischart), ki je bila verjetno vsaj deloma znana Milchinskemu. A poglavitni »smisel« Butalcev je unikatna satirichno-naturalistichna groteska »pro domo sua«, nekoch zastrta pod oznako dobrodushno zabavne pravljichnosti, ki pa se je schasoma vse razvidneje razkrivala kot zhgocha, celo strashljiva metaforika o skrajno zozhenem »zacharanem krogu« etnodeterminizma na mitropsko-balkanski (butalsko-tepanjski) meji. Asociativnost Butalcev je seveda odprta, poetichno izmuzljiva; tudi Swiftov Guliver, ena najvechjih satir v svetovni literaturi, je bolj znana kot pravljichna priredba za mladino.

Cheprav o sijajnih straneh Butalcev ni (vech) nobenega dvoma, pa kljub poznemu poskusu »integralizacije« ostaja dejstvo njihove avtorske nedorechenosti. Zdi se, da niti Milchinski ni imel izchishchenega odnosa do njih, kot bi jih pisal po obchasnem »navdihu« brez posebnih ambicij; morda je k temu prispevala sprotna kritika, ki jih je imela za ceneno duhovichenje, dogajali pa so se tudi cenzurni posegi. Tako so Butalci ostali razdrobljeni v zapise, neizenachene tako po vsebinski tehtnosti kot po obsegu (ob bisernih humoreskah tudi zgolj »belezhke«), brez avtorskega knjizhno formiranega sklepa. Literarna zgodovina jih je komajda omenjala; v Zbranih spisih, ki sta jih uredila Anton Slodnjak in njegova zhena Breda (hchi Frana Milchinskega), niso bili uvrshcheni.

Za raziskovalce in razlagalce je seveda zanimivo, kakshne idejno-formalne spodbude in »vplivi« so v ozadju nastanka Butalcev. Ponujajo se razlichni drobci, a nich pomembnejshega ali oprijemljivega v smislu slavnega vzklika butalskega policaja: »Hop, Cefizelj, te zhe imam!« – Podobno kot Milchinskega Muhoborci (prim. Muhabran pri Trebnjem) imata tudi meni Butalcev (tj. butcev) in njihovih sosedov Tepanjcev (tj. tepcev) sicer nekaj realnih toponimnih vzporednic: Butájnova pri Horjulu, Bútari pri Kopru, Butóraj pri Chrnomlju – Tépanje, Tépanjski Vrh pri Slov. Konjicah, Tépe pri Litiji; she posebno zaselek Butale pri literarno legendarni Muljavi (po nekaterih virih naj bi se v zaselku mudil Tito pred 2. sv. v.). Med slovenskimi priimki so sorodno zvenechi: Butala, Budal, Budau, Buttolo; vsi bolj z zahodne, primorske strani, verjetno zveza z ital. buttala (obeshalnik), buttare (suvati, vrechi). Sploh je koren but/a- (etimoloshki prakoren bat-, bet-, bot-) s sorodnimi pomeni zaslediti v blizhnjih in daljnih jezikih: shrv. butati = bosti; mak. buta = suvati, bútalo = palica; bolg. butálo = bat; rus. bútkat' = suvati; polj. buta = nadutost; madzh. buta = tepec; angl. butt = bosti, suniti; fr. butor = tepec, buter = suniti; jap. buta = prashich); v Indiji bhut / bhuta pomeni vampir, zli duh (lahko je tudi shaljiv), bhutastan je svetishche za pomiritev vampirjev; sosednja drzhava Bhutan; afrishki toponim Buta (Zaire), Butare (Ruanda); v BiH naselje Butmir pri Sarajevu (arheoloshko najdishche iz neolitika), v Makedoniji naselje Butelj (Skopje) …

V tematskem pogledu so sorodnosti Butalcev s t. i. norchevsko literaturo: na primer Brantova pesnitev Ladja norcev (Das Narrenschiff, 1494), Wielandov roman Abderiti (Die Abderiten, 1774) kot parafraza starogrshkih zgodb o butastih prebivalcih mesta Abdera v Trakiji. Zgodbe o medsosedskem zanichevanju in norchevanja iz prebivalcev kakega kraja ali dezhele so del svetovne folklore. V Franciji je pokrajina Auvergne sinonim za omejene provincialce (hrvashki satirik Vilim Korajac s povestjo Auvergnanski senatori, 1867), nemshke zgodbe o Schildbürgerjih ter etikete o Shvabih (Schwabenhaß; tudi shirshe po Evropi) ali »zabitih« Tirolcih; ruski pisatelj in »ezopovski« pravljichar Saltikov-Shchedrin je avtor satirichnega romana Zgodovina nekega mesta (1869), slovenski prevod Zgodovina mesta Glupova (1955); prevajalec Janko Moder je rusko ime za to posebno ljudstvo golovotjapi (= tepci; po ruskem pravopisu etnonimi z malo zachetnico) poslovenil v »Butalci«, ker so imeli prebivalci Glupova navado »butati« z glavo ob vse, kar se jim je znashlo na poti, nenehno pa so se tudi ravsali s sorodnimi, podobno nadarjenimi sosedi.

Kaj od omenjenega je bilo znano Milchinskemu, ni zanesljivo. Njegov prvi priseljeni prednik Butalcev se sicer imenuje Kozmijan Buta, ki je imel – podobno kot Glupovci – navado, »da je z glavo butal kakor kozel« (cit.). Bolj gotovo je, da je Milchinski poznal Jurchicheve satire o Vishnji Gori, Trdinovo folklorno prozo o Gorjancih, Mencingerjevo prozno parodijo Cmokavzar in Ushperna (1883), Cankarjev ciklus o Shentflorjancih, zgoraj zhe omenjeno Murnikovo povest Matajev Matija (znana humorna idila brez izrazitejshe satirichne tehtnosti; prvo knjizhno izdajo leta 1955 je ilustriral M. Gaspari na ravni Smrekarja in Podrekarja). V slednji je nekaj vzporednic z Butalci, poleg tega, da so bili prvich objavljeni v knjigi z delno sozvochnim naslovom Tolovaj Mataj (1917). Matajev Matija na primer pravi o sebi: »Telebanovci imamo kaj trde buche. /…/ Trde buche imamo, posebno pa jaz, he he! /…/ Trkal bi se lahko z vsakim kozlom! /…/ Na Telebanovem smo vsi tako modri. /…/ Menda nam je zato svet tako grdo nevoshchljiv in se tako zarobljeno norchuje.« (Posebno se iz Telebanovcev norchujejo v sosednji Zaplani.) Vendar ob presezhni avtentichni invenciji in suvereni ekspresiji Butalcev vse mozhne »zveze in naveze« ostajajo postranske.

Posebno zanimivost ponuja primerjava ilustracij v Zaplankarjih in Butalcih; cheprav so slednje ilustrirali tudi drugi (I. Vavpotich, G. Justin, M. Bambich, Bozho Kos, Urosh Hrovat), so besedilom kongenialen unikum le Podrekarjeve iz prve knjizhne izdaje leta 1949 (te so tudi uvrshchene v integralno izdajo). Smrekarjeve vizije Zaplank so distancirane, celostranske, strogo uokvirjene, drobnolinijsko po vsej povrshini obdelane, z mnozhico karikiranih oseb natlachene »fotografije« mrakobno ujete zagatnosti (na platnicah in pred vsako zgodbo po ena; sledijo jim drobne vinjete ob inicialkah). Podrekarjeve perorisbe so prav tako klasichno precizne, vendar svetlejshe, bolj variabilno umeshchene v besedilo, mestoma neuokvirjene, osebe so tudi v blizhnjih planih, vselej imenitno ekspresivno individualizirane; tako rekoch univerzalno vrednost ima podoba butalskih »demokratichnih volitev« z legendarno odlochilno volivko, ki je obchinska ush Shprinca Marogla.

P. S. Da v podnaslovu omenjeni obletnici Milchinskega in Vovka nista brez zveze z Bergsonom, »simptomalno« kazheta tudi 90-letnica njegove Nobelove nagrade in 40-letnica slovenskega prevoda njegove razprave o smehu.

 

(avg. 2017)

 

 

 

Hinko Smrekar: ilustracija iz knjige Jozha Vovk, Zaplankarji (1941)

 

 

 

 

 

France Podrekar: ilustracija iz knjige Fran Milchinski, Butalci (1949)