Revija SRP 135/136

Franjo Franchich

 

MORJE ZHALUJE Z UMRLIMI PESNIKI: NICH, NICH, NICH, MANJ KOT NICH

 

Bil sem tam, v dvorani pozabe, Gregor Strnisha je sedel z rokami v narochju,

brez pogleda zapisa, samo iz spomina verzi je ritmichno nizal Vesolja podobe,

nich, nich nich, manj kot nich

enako kot Jure Detela, ki je imel fotografski spomin, govorili smo, pa kaj, che nam pozhgejo knjige Dostojevskega, Rilkeja, Jenka, ki ga je tako ljubil,

Jure ima vse te verze vtisnjene v spominu, v mali zvezek je zapisoval roman z naslovom: Plachilo za moje stoletje, ki se je izgubil v vetru pozabe,

nich, nich, nich, manj kot nich

Feo Volarich je za prezhivetje delal kot krovec, ne spomnim se, da bi kdaj imel za pest drobizha, pach Desperado Tonic Water in tisti verz: najlepsha jutra so zjutraj,

nich, nich nich, manj kot nich

neshteto je zgodb, neshteto podob in morje zhaluje za umrlimi pesniki,

pochasi, ko chas pelje chez nas, pride jesen, zima se naseli v krvi,

hud mraz je, Gregorjeva pesem nosi naslov Delirij,

sam, v leseni uti v breznu vil Rozhne doline, brez luchi in ognja, kot zadnji brezdomec, v krchih prividov umira,

nich, nich, nich, manj kot nich Jure v mrzlem februarju strada 34. dan, zlato rumen v obraz me trdno drzhi za roko, pridi, pridi kmalu reche, zadnji pesnik absolutuma ugasne, v polivinilasti vrechki zapusti tri male kovance,

nich, nich nich, manj kot nich

Feo, izgublja boj z zharecho lavo, izmuchen, prezharchen, brez pravih zhigov,

uradniki so mu odrezali obe roki in glavo, dva dni pred njegovo smrtjo,

bolnishko posteljo zapeljejo na Maistrovo 10, da skupaj z Gregorjem in Juretom gleda, kako uradniki rajajo, zhile so vse bolj napete, kalno stekleni slepi pogledi, ne vidijo Jureta, Gregorja, Feota, mnogih drugih, ki so berashko odshli,

oropani zadnjega dostojanstva, zato morje zhaluje za umrlimi pesniki,

nich, nich nich, manj kot nich