Revija SRP 135/136

Eugène Guillevic

 

DEZHELA MENHIRJEV

 

KAMEN

 

Pridi she enkrat

k posvechenju kamenchek

 

na mizo v svetlobi

ki se ti prilega,

 

naj bova

kot che bilo bi

da se nikoli ne koncha.

 

Polozhena bova v ozrachje

lenobnosti ki bo ostala.

 

 

 

CAILLOU

 

Viens encore une fois
Te consacrer caillou

 

Sur la table dans la lumière
Qui te convient,

 

Regardons-nous
Comme si c'était
Pour ne jamais finir.

 

Nous aurons mis dans l'air
De la lenteur qui restera.

 

 

 

MEN

 

Deu aman c'hoaz eur wech
D'en em ouestla da ven

 

War an daol e-kreiz ar skerijenn
A zo diouzout,

 

Sellom ouzom
E-giz pa vefe
Da jom heb echui morse.

 

Lakêt or-bo en êr
Eur horregez hag a bado.

 

Pesem Kamen je za ilustracijo poleg slov. prevoda tudi v franc. izvirniku in v bretonskem prevodu; iz dvojezichne zbirke Zareze (Encoches / Askennou), 1975; prevajalec v bretonshchino je Pierre-Jacques Hélias / breton. Pêr-Jakez Helias (1914-1995), dvojezichni breton.-franc. knjizhevnik, etnolog. (op. I. A.)  

 

 

 

CARNAC

(iz zbirke)

 

***

 

Morje na robu nicha

ki se mesha z nichem

 

za boljshe poznavanje neba,

obrezhij, skalovij,

 

za njih boljshe sprejemanje.

 

***

 

Igral sem na kamen

s svojimi pogledi in s svojimi prsti

 

in pomeshan z morjem,

gredoch k morju,

vrachajoch se ob morju,

 

sem verjel v odgovore kamna.

 

***

 

Se ne bova igrala nikdar

niti kakshno uro,

vsaj nekaj minut,

o svechani ocean,

 

ne da bi ti imel to ozrachje

zavzeto s samim sabo vsepovsod?

 

***

 

Zhelim te imeti she raje,

nedolochljivi ocean,

 

te zalive ki jih pretvarjash

v slana mochvirja.

 

Tam sem te videl spati

skupaj z drugimi ochitki vesti.

 

***

 

Morje brez starosti,

brez rane ki naj se zapre,

brez trebuha ochitno

 

***

 

Od morja do menhirjev,

od menhirjev do morja,

 

ista cesta z dvema nasprotnima vetroma

in ta od morja

poln umora drugega.

 

***

 

Sonce, morje,

kateri od vaju dveh  

se trudi pomiriti drugega

 

s pomochjo chesa?

 

***

 

Zmeraj ista zemljishcha

za bozhanje zmeraj

nikoli kakshnega novega telesa

da poskusish z njim.

 

***

 

Da ohranish svoje nochi,

ali si moledoval

kdaj pa kdaj skalovja?

 

***

 

Tvoj oche:

molchanje.

 

Tvoja dolzhnost:

gibanje.

 

Tvoj odpor:

megla.

 

Tvoje sanje.

 

 

***

 

Razvrshcheni, menhirji,

kot da bivanje v vrsti

mora dajati pravice.

 

***

 

Ti, to prazno

in dokonchno

 

jaz ki sem sanjal

da ustvarjam ravnotezhje.

 

 

 

MENHIRJI

(iz ciklusa)

 

***

 

Moralo je biti to morje,

ta obala kjer si odpochije,

misli nase,

 

razmishlja

o gibanju,

 

vesla proti nam.

 

***

 

Mi smo

nepremichno v gibanju.

 

Mi presekavamo

trajanje.

 

***

 

Mi smo to trajanje

ki se je ustavilo

 

da bi videlo kako mineva.

 

 

 

ZUNAJ-ZNOTRAJ

(iz ciklusa)

 

***

 

Zunaj sebe vidim

tisto kar je v meni,

 

v sebi

tisto kar je zunaj mene.

 

 

 

ZLOCHIN

(iz ciklusa)

 

***

 

Svet ni le

to drevo pred tabo

in to kar ga obkrozha.

 

Svet je

ocean zlochina.

 

 

 

 

EUGÈNE GUILLEVIC (1907, Carnac, Bretanja – 1997, Paris), francoski pesnik, prevajalec  (svoja dela podpisoval le s priimkom; izg. Gijvik ali Gilvik); po maturi iz matematike  ekonomski inshpektor (od 1935 v Parizu, ministrstvo za finance) do upok. Dve leti star zaradi ochetove sluzhbe (orozhnik) zapusti Bretanjo, kamor se poslej vracha le obchasno, a je praktichno ves njegov opus posvechen njej; odrashchal v Alzaciji (Ferrette, nem. Pfirt, tromeja franc.-shvic.- nem.), kjer se je nauchil nemshchine in njenega alzashkega narechja; prevajal zlasti nemshke, pa tudi (v sodelovanju) ruske, madzharske, arabske, makedonske pesnike … Bretonsko ni znal, oznacheval se je kot »bretonski pesnik francoskega izraza« (tudi izjava: »Jaz nisem pesnik … jaz sem poshast.«); tudi oznaka »pesnik kamna«, podobno Mak Dizdar, bosanski pesnik stechkov. Objavil nad 30 zbirk pesmi, preveden je v ok. 40 jezikov, prejel vech franc. in mednarodnih nagrad. Eno od ducata imen (Claudel, Valéry, Perse, Michaux, Ponge, Char, Bonnefoy …) moderne francoske poezije, ki jim je mesto na svetovnem vrhu pripravil »magichni kvartet« 19. stoletja Baudelaire, Mallarmé, Verlaine, Rimbaud (nobena druga nacionalna lit. nima take ekipe pesnishkih velikanov).

Najpomembnejshe zbirke: Terraqué (1942), Exécutoire (1947), Carnac (1961), Motifs (1987). Prvi dve sta zaznamovani z 2. sv. vojno, med katero je bil avtor pripadnik odpora in chlan kompartije (terraqué = lat. terra + aqua kot asociacija obal Bretanje; tudi fr. traque, traqué – gonja, preganjani; nekateri breton. nacionalisti sodelovali z Nemci); v drugi zbirki je ciklus Les charniers (Grobishcha), na to temo unikum v svetovni lit. Carnac in Motivi sta magistralno uveljavili avtorjev ekonomichni, lapidarni izraz, podoben tankam in haikujem (sicer je napisal tudi nekaj sonetov, shansonov in pesmi za otroke), z vsako besedo kot vrezano v kamen, tj. v menhir (neolitski kultni artefakti pri Carnacu); ciklusi Menhirji, Zunaj-znotraj in Zlochin so iz zbirke Motivi, kjer varianta »poésie brute« (Valéry) ali t. i. chosisma (predmetnost; prim. Ponge) ni vech le »opis« ali nagovor od zunaj, temvech govori od znotraj, z glasom stvari kot fenomenov (tudi pesem z nasl. Choses – stvari, predmeti).

Ad hoc o »simptomalnosti« Bretanje: v ocean shtrlech polotok, danashnja regija je zmanjshana zgodovinska, regionalna kultura, literatura v bret. zlasti od 19. st. dalje, od 1951 dvojezichne bret.-franc. osnovne shole (pred tem otroci kaznovani za govorjenje v bret.); ok. 2 mil. Bretoncev, potomci v 5. stol. iz JZ Anglije priseljenih Keltov (sorodni Valizhani, Irci, Shkoti), so pa tod zhe prej zhivela keltska plemena, eno od njih Veneti / Vendi; ob slednjih se zlasti v toponimih, deloma tudi v besedishchu, kazhejo mozhnosti slovanskih sledov: npr. Breizh (o/brezhje) – bret. ime za Bretanjo; Carnac (slov. krn / okrnek; krnec = nozh; shrv. krnjak), mesto Brest (isto v Belorusiji), menhir (bret. men hir – ka/men shir/ok, velik); Guillevic (vzhodnoslovanski priimek Gulevich, Gilevich; znani beloruski pesnik Nil Gilevich) itd. 

Kanadsko-slovenski raziskovalec Anthony Ambrozic je v knjigi Gordian Knot Unbound (Toronto, 2002) napis, vrezan na steli v bretonskem kraju Plumergat (departma Morbihan, tam tudi Carnac), deshifriral kot arhaichno obliko slovenskega jezika. 

 

 

Izbor, prevod in zapis o avtorju Ivo Antich