Revija SRP 135/136

Damir Globochnik

 

SPOMENIK DAVORINU JENKU V CERKLJAH NA

GORENJSKEM

 

Spomenishki odbor za postavitev spomenika slovenskemu in srbskemu skladatelju Davorinu Jenku (1835–1914) v Cerkljah na Gorenjskem je vodil cerkljanski rojak, stolni dekan in kanonik dr. Franc Kimovec (1878–1964). V odboru so bili poleg domachinov predstavniki Glasbene matice in pevskih organizacij.1 Spomenik so odkrili v nedeljo, 20. septembra 1936 (ob stoletnici Jenkovega rojstva).

Spomenik so postavili pred kaplanijo. Spomenishki podstavek je zasnoval arh. Ivan Vurnik (1884–1971). Na krozhnem podnozhju iz umetnega kamna je stal skoraj tri metre visok steber, ki je bil spredaj zaokrozhen in na treh straneh raven. Vrh podstavka je bil doprsni kip Davorina Jenka (vishina 0,70 m), ki ga je izdelal kipar Lojze Dolinar (1893–1970). »Pogled nanj je kar slovesen. Cerklje z njim veliko pridobe; saj bo spomenik tudi na zunaj kazal izredno pomembnost nashe zhupnije za jugoslovansko glasbo sploh, za nasho slovensko pa she posebej. Che se nedeljo popoldne odkrije spomenik najvechjemu nashemu glasbeniku, je s tem izpolnjena nasha narodna dolzhnost pred domom in svetom in she pred Bogom; saj nam slavne mozhe slaviti naravnost veleva (Modr. 44. 1.).«2

Lojze Dolinar, ki je bil tudi avtor kipa Davorina Jenka pred Glasbeno matico v Ljubljani, je izdelal kip skladatelja v nadnaravni, skoraj dvojni naravni velikosti; predstavil ga je v starosti shestdesetih let, z odlikovanjem, ki mu visi okrog vratu. Kip je nastal po fotografiji Davorina Jenka.

 

Cerklje so bile na dan odkritja okrashene z mlaji, zastavami, shopki in venci, ki so jih spletle domacha dekleta. Chasnik Slovenec je porochal: »Cerklje so se dolgo pripravljale na ta slavnostni dan, saj she zhivi rod, ki je Jenka poznal, ko je she kot shtudent hodil v Cerklje na pochitnice, vedno molchech, vase poglobljen, kakor da se hoche nauzhiti polj in duha gozdov, kar je pozneje v tujem svetu tako zelo pogreshal. Takrat so se zbrali v Cerkljah trije, ki so povzdignili slovensko pesem: uchitelj Vavken [op. Andrej Vavken (1838–1898), uchitelj in zhupan v Cerkljah], Davorin Jenko in mladi dijak Kimovec, ki se je zhe zelo pechal z glasbo, pa v njihovi drushchini nikdar ni bilo pogovora, da so to trije skladatelji. Govorili so o vseh mogochih stvareh, o domovini, o narodu, samo svoje glasbene zhilice niso razodeli drug drugemu.«

Proslava je potekala ves dan. Dopoldne je bil cerkveni del, na katerem so zheleli posebej opozoriti na Jenkovo delo na podrochju cerkvene glasbe, popoldne pa posvetni del, na katerem so predstavili Davorina Jenka kot slovenskega in jugoslovanskega skladatelja. »Vsa proslava je bila izrazito ljudska slavnost. Ves dan je sodelovala vechina kmetskega ljudstva, utrujenega od tezhkega poletnega dela pri vrochini, ki pa je pokazalo toliko smisla za pravo in globoko kulturo, zlasti za nasho glasbo v ljudski pesmi, da morajo vsi, ki so nash narod v tem smislu vzgajali in izobrazhevali v zadnjih 10 letih, biti tega dne resnichno veseli. Ljudstvo je obenem pokazalo, da zna ceniti kulturno delo nashih mozh, cheprav so svoje veliko delo ustvarjali vechidel izven domachih tal.«3

 

Uvod v slavnost je bila dopoldanska masha v nabito polni cerkvi. Masho je daroval predsednik Prosvetne zveze, univerzitetni profesor Franc Ksaver Lukman, o cerkveni umetnosti in glasbi je pridigal zhupnik Miha Jenko iz Most pri Ljubljani, pri mashi je prepeval zdruzheni pevski zbor cerkljanske fare, s katerim je nekaj tednov vadil dr. Kimovec. Na orglah je petje spremljal cerkljanski organist in kapelnik domache godbe Koshnik. Zbor je zapel tudi dve pesmi Davorina Jenka iz »Liturgije sv. Janeza Zlatousta«: »Kerubinskaja pesma« (»Kerubinska pesem«) in »Blagoslovljen« (obe za sedemglasni moshki in meshani zbor), ki ju dotlej she noben slovenski zbor ni izvajal. »Ubrano petje je tudi pri razvejanih ushesih ostavilo globok, nepozaben vtis.« Zbor je bil tako velik, da so morali del kora podreti in ga razshiriti.

Po petih litanijah z ljudskim petjem, ki so se zachele ob 14. uri, so se na tribuni ob zastrtem spomeniku zbrali zastopnik kralja zastavni podpolkovnik Jaklich, zastopnik vojnega ministra podpolkovnik Paunovich, odposlanec komandanta dravske divizijske oblasti kapetan inzh. Golubich, zastopnik Srbske akademije znanosti in umetnosti prof. Fran Ramovsh, zastopnik vlade podban dr. Stanko Majcen, zastopnik parlamenta poslanec kranjskega okraja dr. Franc Shemrov, zastopnik senata kraljevine Jugoslavije minister Ivan Hribar, zastopnik prosvetnega ministra ravnatelj Simon Dolar iz Kranja, zastopnik univerze prof. dr. Milko Kos, zastopnik Hubadove zhupe Jugoslovanske pevske zveze Zorko Prelovec, zastopnik uchiteljskega zbora skladatelj Emil Adamich, zastopnika Udruzhenja gledalishkih igralcev Lojze Drenovec in Mencin, zastopnik opere direktor Mirko Polich, zastopniki opernega orkestra Matija Bravnichar, Anton Neffat in Fran Stanich ter drugi predstavniki kulturnih, zlasti pevskih drushtev, mdr. predsednik Slovenske matice dr. Dragotin Lonchar. Pred spomenik, ki ga je obdajala cheta gasilcev, so v sprevodu prishli: odbor, sholska mladina in drushtva z zastavami. Moshki zbor pod vodstvom Cirila Moharja iz Kranja (Kranjsko okrozhje Pevske zveze) je zapel Jenkovo »Molitev«. V imenu domachinov je govoril dr. Bohinjec. Dr. Kimovec je »v izklesanem, poljudnem govoru ogromni mnozhici raztolmachil pomen D. Jenka za jugoslovansko glasbo« ter (kot zastopnik ljubljanskega shkofa) blagoslovil spomenik. Domacha godba je zaigrala »Naprej« in »Bozhe pravde«, cerkljanski zhupan je prevzel spomenik v obchinsko varstvo.4

Iz govora dr. Franca Kimovca: »Che smo danes veseli vsi Slovenci da je nash najvechji pevec za 100-letnico rojstva dobil viden spominik nash najvechji pevec – ali ni prav che smo posebej ponosni mi, njegovi ozhji rojaki Cekljanje, da je nasha zemlja rodila mozha, ki je s svojim delom nasho glasbo obogatil s tako odlichnimi pa hkrati tako prisrchnimi deli.

Pa che se ga radujemo Slovenci, se z njim se veliko bolj ponashajo bratje Srbi. Saj jim je Jenko bil vse, jim je dal, jim je v glasbi ustvaril vse. Ni she davno, ko mi je ugleden srbski kapelnik razlagal: 'Vi she malo ne morete vedeti, kaj je Jenko nam. Nash Jenko – tako je s ponosom poudarjal – nash Jenko nam je bil v glasbi bog. Na rokah smo ga nosili. Saj smo imeli she druge ugledne glasbenike, pa to, kar nam je bil Jenko, nam niso bili, kar nam je Jenko dal, tega nam oni niso mogli dati.'

Pa che je Davorin Jenko bil najvechji slovenski in skladatelj svoje dobe, je med glasbeniki tudi she danes ko svetopisemski Savel 'za glavo vishji kakor kdorkoli iz ljudstva« (I Kr. 9. 2). Danes – 20 let po smrti – to velichino posebno jasno vidimo.

Ali se mar Jenkove skladbe v Jugoslaviji ne pojo in igrajo najvechkrat? Ali se po sholah, vojashnicah, ob najrazlichnejshih drzhavnih in narodnih slovesnostih ne razlega vselej na chastnem mestu napev nashe drzhavne himne 'Bozhe pravde'? Himne, ki je tako lepa, mogochna, da dosega himne najmochnejshih narodov, vechino njih pa kar mochno presega?

Ali nam prav dan za dnem ne sega globoko v srce Jenkova mila nagrobnica 'Blagor mu, ki se spochije', pa naj jo pojo rajnikom v slovo veliki izvezhbani zbori v mestu ali preprosti fantje v hribovski vasi in z njo v potrta srca lijejo tolazhbo?

Ali je potem she treba omenjati Jenkovo ognjevito 'Naprej, zastava Slave!', ki je takrat, ko jo je Jenko zavihtel kakor plamen shvignila in zajela ves svet? /…/

Naj zato ta spominik odkrijem v imenu Jugoslavije, ki jo je Jenko tako proslavljal, v imenu domovine, ki jo vsi tako iskreno ljubimo; naj ga odkrijem v imenu Slovenije, ki je Jenka dala Slovencem, ga dala Srbom in Jugoslaviji; naj to plemenito glavo odgrnem v imenu Jenkove ozhje domovine v slavo Jenku, v ponos slovenskemu narodu, v chast nashi lepi Jugoslaviji. — Zastava dvigni se!«5

 

 

Spomenik v Dvorjah pri Cerkljah

 

Dolga povorka z godbo na chelu se je podala do hishe v Dvorjah pri Cerkljah, v kateri se je rodil Davorin (Martin) Jenko. Na mestu njegove rojstne hishe (Pri Podjedu) je stal valjchni mlin v lasti Jenkove sorodnice Helene Jenko, ki je dala postaviti spomenik oziroma »spominsko piramido« v posebni ograji.

Po govoru domachina Cirila Hudobivnika je spomenik blagoslovil dr. Kimovec. Pevski zbori so zapeli »Tiho luno« in »Lipa zelenela je«, godba je zaigrala D. Jenkovo »Strunam« (v priredbi vishjega kapelnika dr. Josipa Cherina).

Pri Jenkovi hishi je potekal koncert Jenkovih pesmi, ki sta jih izvajala pevski zbor Glasbene matice in zbor Kranjskega okrozhja Pevske zveze. »Na veselishchnem prostoru se je nato zachelo veselo gibanje do poznih vechernih ur, dokler se niso mnozhice zadovoljne z lepo proslavo zachele z avtobusi, vozovi, kolesi in pesh razhajati na svoje domove.

Cerklje menda she nikoli niso dozhivele tako prisrchne slavnosti, na kateri je narod zasluzhno pochastil spomin svojega nesmrtnega rojaka. Spomenika sta v velik ponos njegovega rojstnega kraja in fare in zheleli bi, da dobi D. Jenko chimprej tudi na svojem grobu pri Sv. Krizhu v Ljubljani nagrobni kamen.«6

 

Obelisk iz cementa s piramidnim zakljuchkom ima na vseh shtirih straneh bronaste ploshche. Napis na chelni strani: NA TEM MESTU / JE STALA / ROJSTNA HISHA / SKLADATELJA / DAVORINA JENKA. Na desni strani je relief z lovorovim vencem, trakom in krizhem, levo lira in pod njo notni zapis. Napis zadaj pod krizhem: DAVORINU / JENKU / SKLADATELJU / HIMEN. / NAPREJ ZASTAVA / SLAVE. / BOZHE PRAVDE. / 1835–1935. Obelisk obdaja elipsasta cementna ograja, v katero so vdelana okna z mrezhami iz kovanega zheleza in vrata stare, podrte hishe.7 Shpelca Chopich ugotavlja, da je bil spomenik v Dvorjah morda narejen po Vurnikovem nachrtu.8

 

 

Odkritje obnovljenega spomenika v Cerkljah

 

Zaradi nevarnosti, da bi nemshki okupatorji spomenik komponista slovenske narodne himne »Naprej« in srbske himne »Bozhe pravde«9 unichili, so domachini Dolinarjev kip odstranili in ga skrili.10 Podstavek je bil med vojno unichen, zato je arhitekt Jozhe Plechnik (1872–1957) izdelal nachrt za nov podstavek. Stozhec iz belega kamna in sivega lehnjaka ima vrezano polkrozhno nisho na chelni strani, v kateri je kip na manjshem podstavku. Pod hermo je pipa s kotanjo z vodo.

 

Obnovljeni spomenik so slovesno odkrili 17. oktobra 1954 (ob shtiridesetletnici Jenkove smrti). Jenkov spomin so na predvecher odkritja pochastili s svechano akademijo in baklado, ki jo je priredila sholska mladina. Na odkritju 17. oktobra 1954 ob 11. uri dopoldne se je zbralo okrog tri tisoch ljudi. Po Jenkovi himni »Naprej«, ki jo je zaigrala domacha godba, je predsednik pripravljalnega odbora in chlan izvrshnega sveta LRS Tone Fajfar pozdravil nekatere ugledne predstavnike druzhbenega in kulturnega zhivljenja, predsednika republishkega zbora ljudske skupshchine dr. Jozheta Rusa, zveznega poslanca za kranjski okraj Borisa Ziherla, republishkega poslanca Franca Popita, predstavnike okrajne in obchinske ljudske oblasti ter zastopnike kulturnih organizacij, dr. Danila Shvaro kot predstavnika Zveze komponistov Jugoslavije, dr. Dragotina Cvetka kot predstavnike Drushtva slovenskih skladateljev in Akademije za glasbo ter Jakoba Grcharja, predstavnika Glasbene matice. Prebral je pozdravno brzojavko predsednika Srbske akademije znanosti in umetnosti dr. Aleksandra Belicha (Davorin Jenko je bil chlan Srbske akademije znanosti in umetnosti). Na kratko je opisal zgodovino spomenika, ki ga je razdejal nemshki okupator, in poudaril: »Novi spomenik, ki je bil zgrajen ob pomochi izvrshnega sveta ter okrajnih in lokalnih faktorjev in ki se odkriva v shtiridesetem letu Jenkove smrti, je mnogo lepshi in monumentalnejshi od starega.« Tone Fajfar je spomenik odkril, v varstvo ga je sprejel predstavnik cerkljanske obchine.

Zvezni poslanec Boris Ziherl je v svojem govoru oznachil Davorina Jenka za skladatelja, ki je znal prisluhniti duhu ljudske pesmi. »Svojo zgodovinsko zaslugo si je pridobil zlasti s tem, da je postal utemeljitelj srbske umetne glasbe ter eden izmed pionirjev tesne kulturne povezave slovenskega naroda z drugimi jugoslovanskimi narodi. Bil je med prvimi v slovenski kulturni preteklosti, ki so v vsej globini dojeli usodno povezanost Slovencev z drugimi Jugoslovani in ki so kot pravi patrioti za to bratstvo in enotnost zastavili tudi vse svoje delo. V tem smislu moramo Jenka she danes chastiti kot zasluzhnega pionirja in zgodovinskega vzornika.« Jenkovo zhivljenje in delo je predstavil muzikolog in skladatelj dr. Dragotin Cvetko (1911–1993). Ob zakljuchku uradnega dela slovesnosti je moshki pevski zbor »France Presheren« iz Kranja pod vodstvom dr. Petra Liparja zapel nekaj Jenkovih pesmi. Praznichno razpolozhenje, za katero so skrbeli domachi glasbeniki in gasilci ter shtevilne narodne noshe, se je nadaljevalo tudi popoldne, ko so bili na sporedu razni folklorni in glasbeni dogodki.11

 

 

Spominski park z doprsji glasbenikov v Vegovi ulici

 

Na pobudo Glasbene matice, ki je v letih 1931/1932 pripravljala proslavo shestdesetletnice svojega obstoja in prvi slovenski glasbeni festival v Ljubljani, so zacheli preurejati Vegovo ulico v Ljubljani. Tehnishki oddelek banovinske uprave je brezplachno prepustil deset kosov nabrezhinskega kamna za nameravano postavitev pregraje pred poslopjem Glasbene matice. Arhitekt Jozhe Plechnik je napravil nachrte za regulacijo Vegove ulice in obnovo poslopja Glasbene matice. Kmalu so opustili idejo o pregradi; v park pred zgradbo naj bi postavili spomenik Davorinu Jenku, za katerega je dal denar minister Ivan Hribar.12 Davorin Jenko je bil chastni chlan Glasbene matice.

Arh. Plechnik si je pred stavbo Glasbene matice zamislil herme slavnih skladateljev. Glasbena matica je bila zadovoljna z glavo Davorina Jenka v mladih letih, ki jo je zmodeliral Lojze Dolinar, zato so mu dali v izdelavo glave drugih slovenskih skladateljev in enega hrvashkega in enega srbskega skladatelja (Jakop Petelin Gallus, Vatroslav Lisinski, Benjamin Ipavec, Davorin Jenko, Stevan Mokranjac, Franc Gerbich, Matej Hubad in Hugolin Sattner). Shpelca Chopich kot okvirni chas nastanka glav navaja obdobje od leta 1927 (zachetek Plechnikovega dela pri regulaciji Vegove ulice) do leta 1932 (odkritje kipov).13

 

Podstavke so po nachrtih arh. Plechnika izklesali v kamnoseshkem podjetju Alojzija Vodnika, kipe so vlili na umetnostni akademiji v Zagrebu.14 Osem herm so slovesno odkrili 15. maja 1932. V letih 1937 in 1938 so dodali hermi Antona Foersterja in Emila Adamicha.

Dolinar je Sattnerja in Hubada modeliral po naravi, ostale po razlichnih risbah in fotografijah, Gallusa pa po grafichni predlogi. »Ni treba poudarjati, da so kipi zelo podobni, pach pa to, da veje iz vseh obrazov idealna zanosnost, ki kazhe, da je Dolinar delal na njih z veliko ljubeznijo, razumevanjem in znanjem.«15 Dolinarju je uspelo ujeti ravnovesje med portretno podobnostjo, stilizacijo fiziognomichnih potez in monumentalnostjo v dvakratni naravni velikosti izdelanih portretov.

 

Kipe so na podstavke zacheli postavljati 13. maja 1932. Slovenec je porochal, da so postavili shest kipov, podstavka z napisoma p. Hugolina Sattnerja in ravnatelja Mateja Hubada, torej obeh zhivechih skladateljev, bronastih herm tedaj she nista dobila.16 Na dan odkritja 15. maja 1932 je bilo postavljenih vseh osem herm.17

 

Jutro je v oceni gaja skladateljev poudarilo: »Veliko delo, ki ga je nash rojak izvrshil za povzdigo srbskega glasbenega zhivljenja she ni dovolj raziskano in ocenjeno. S spomenikom v Ljubljani se je izpolnila stara zhelja nashih rodoljubnih krogov, da se vidno pochasti spomin skladatelja 'Naprej zastava slave' in 'Bozhe pravde', ki se zdaj ubrano zlivata z Mihanovichevo 'Lepo nasho' v himno Jugoslavije.«18 Publicist Ludvik Push (1896–1989) je v reviji Mladika zapisal, da bi tudi Srbi morali v drzhavni prestolnici postaviti dostojen spomenik skladatelju srbske himne Davorinu Jenku in proslaviti stoletnico njegovega rojstva.19

 

 

Spominski steber na Kolodvorski ulici v Ljubljani

 

Mestna obchina je na pobudo Glasbene matice ob stoletnici skladateljevega rojstva dala vzidati spominsko ploshcho na hisho Kolodvorska ul. sht. 11, v kateri je Davorin Jenko umrl. Arh. Jozhe Plechnik je menil, da nobeno mesto na hishi ne bi bilo primerno za vzidavo ploshche. Narisal je nachrt za steber, ki so ga izklesali kamnoseki v podjetju Alojzija Vodnika.20

Jenkov spominski steber so odkrili 10. novembra 1935. Na steber je vklesan napis: SKLADATELJ NAPREJ ZASTAVE / SLAVE IN / BOZHE PRAVDE / DAVORIN JENKO / ROJ. 10. NOV. 1835 / V DVORJAH PRI KRANJU / UMRL V TEJ HISHI / 25. NOV. 1914 / MOL / MCMXXXV.

Leta 1963 so steber prestavili v preddverje Krizhank. Leta 1995 so ga vrnili na prvotno mesto (danes Mala ulica, stavba Kolodvorska ul. 11. je porushena).

 

 

Nagrobnik na ljubljanskih Zhalah

 

Glasbena matica je leta 1936 na ljubljanskih Zhalah uredila grobnico slovenskih skladateljev in prenesla na to mesto tudi posmrtne ostanke Davorina Jenka, saj je bil njegov grob zanemarjen. Akcija zbiranja denarja za Jenkov nagrobnik, ki jo je sprozhila Zveza slovenskih pevskih drushtev, namrech kljub podpori ministra dr. Nika Zupanicha ni bila uspeshna. Nachrt za nagrobni kamen je izdelal arh. Shpinchich (najbrzh arhitekt in oblikovalec Ivo Spinchich, 1903–1985), poprsni kip Davorina Jenka je delo Lojzeta Dolinarja (dvojnik poprsja za Cerklje). Spomenik iz pohorskega granita je Glasbeni matici za grobnico skladateljev daroval veleposestnik in lastnik kamnolomov v Josipdolu inzh. Milan Lavrenchich.21

 

 

 

 

Spomenik Davorinu Jenku v Cerkljah

(objavljeno v: Mladika, 1936, sht. 11, str. 429)

 

 

 

 

 

Odkritje spomenika v Dvorjah pri Cerkljah

(v: Jutro, 1936, sht. 219)

 

 

 

 

 

 

Prenovljeno poslopje Glasbene matice, podstavki so she brez kipov

(v: Ilustrirani Slovenec, 1932, sht. 20)

 

 

 

 

 

Spominski steber na Kolodvorski ulici

(Slikovna in kartografska zbirka NUK)

 

 

 

 

 

1 Po: »Jenkova slavnost v Cerkljah«, Jutro, 1936, sht. 219.

2 »Jenkova slavnost v gorenjskih Cerkljah«, Slovenec, 1936, sht. 214.

3 Po: »Davorin Jenkova proslava v Cerkljah«, Ponedeljski Slovenec, 1936, sht. 38.

4 Po: Z. P. (Zorko Prelovec), »Jenkova slavnost v Cerkljah«, Jutro, 1936, sht. 219, »Jenkova proslava v Cerkljah«, Domoljub, 1936, sht. 39, »Davorin Jenkova proslava v Cerkljah«, Ponedeljski Slovenec, 1936, sht. 38, in »Jenkova slavnost v gorenjskih Cerkljah«, Slovenec, 1936, sht. 214.

5 Po: »Ob slovesni stoletnici Dav. Jenka«, Slovenec, 1936, sht. 218.

6 Po: Z. P. (Zorko Prelovec), »Jenkova slavnost v Cerkljah«, Jutro, 1936, sht. 219, »Jenkova proslava v Cerkljah«, Domoljub, 1936, sht. 39, in »Davorin Jenkova proslava v Cerkljah«, Ponedeljski Slovenec, 1936, sht. 38.

7 Po: »Jenkova stoletnica v Cerkljah na Gorenjskem«, Domoljub, 1936, sht. 38.

8 Po: Shpelca Chopich, »Spomenik Davorinu Jenku«, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 341.

9 Himno leta 1919 ustanovljene jugoslovanske drzhave so sestavljale tri najpopularnejshe pesmi z drzhavnim ali narodnim znachajem: poleg obeh omenjenih Jenkovih pesmi she hrvashka »Lijepa nasha domovino«.

10 Po: Chrtomir Zorec, »Kipar Lojze Dolinar in Kranj«, Snovanja (priloga Glasa), 1970, sht. 6, str. 53–54.

11 Po: »Lepa pochastitev Davorina Jenka«, Slovenski porochevalec, 1954, sht. 245.

12 Po: Ksenija Rozman, »Ljubljanski javni spomeniki«, Kronika / Chasopis za slovensko krajevno zgodovino, 1965, sht. 3, str. 201.

13 Po: Shpelca Chopich, »Katalog del«, Lojze Dolinar 1893–1970, Moderna galerija v Ljubljani, 1996, str. 186.

14 Po: »Galerija slovenskih glasbenikov«, Jutro, 1932, sht. 101.

15 Po: »Osem novih kipov pred poslopjem Glasbene Matice«, Jutro, 1932, sht. 113.

16 Po: »Kipi pred Matico«, Slovenec, 1932, sht. 110.

17 Po: »Okrashena Vegova ulica«, 1932, sht. 111.

18 »Osem novih kipov pred poslopjem Glasbene Matice«, Jutro, 1932, sht. 113.

19 Po: Ludovik Push, »Davorin Jenko (1835–1914)«, Mladika, 1935, sht. 10, str. 393.

20 Po: Ksenija Rozman, »Ljubljanski javni spomeniki«, Kronika / Chasopis za slovensko krajevno zgodovino, 1965, sht. 3, str. 201.

21 Po: »Na ljubljanskem pokopalishchu«, Jutro, 1936, sht. 254, in Slovenec, 1936, sht. 252.