Revija SRP 135/136

Damir Globochnik

 

LIKOVNI SVET TONETA KRALJA

 

Za umetnishko oblikovanje slikarja, grafika, kiparja in ilustratorja Toneta Kralja so bili najpomembnejshi napotki, ki mu jih je v mladostni dobi posredoval pet let starejshi brat France (1895–1960). Toneta so doma sicer namenili za duhovnika in ga poslali na sholanje v shkofijsko gimnazijo v Ljubljani, medtem ko naj bi France postal umetnik. Domache je o odlochitvi za shtudij kiparstva obvestil shele, ko je zhe zachel obiskovati prashko likovno akademijo.1

 

France in Tone Kralj veljata za najpomembnejsha predstavnika ekspresionizma v slovenski likovni umetnosti, vendar pri tej opredelitvi velja poudariti, da sta secesijsko-simbolistichne formalne vzore povezala z ekspresivnimi poudarki. Rado Kregar je leta 1920 menil, da ju zato ni mogoche oznachiti kot ekspresionista, temvech kot simbolika, ki veliko pozornost namenjata dekorativnemu videzu svojih del.2 Podobno je razmishljal dr. France Stelč, osrednji likovnokritishki podpornik mladih umetnikov-ekspresionistov: »Umetnost obeh Kraljev se najblizhje priblizhuje /…/ ekspresionizmu, da, celo vech: ona je zhe v polnem pomenu ekspresionistichna. Oznachuje jo enkrat podrejenost vsega dekorativnemu principu, po katerem je vsaka umetnina individuj zase, ki ima samostojno organizacijo z lastnim estetskim ravnotezhjem, iz katerega edino je razumljiva in upravichena. Vsako naturalistichno merilo tu odpove /…/; drugich izrazitost oblik, posebno pa linij; umetnik pa sistematichno stremi za takozvanimi ekspresivnimi linijami, ki govorijo, ki se prilagajajo v svoji strukturi kar najtesneje temu, kar zheli umetnik izraziti, temu za izrazom stremechemu principu podreja umetnik i naravo, dela ji silo, che se mu zdi potrebno in vposhteva edino dekorativno – estetsko ravnotezhje svoje umetnine.« 3

 

Brata Kralj sta ekspresionistichne, secesijske in druge formalne vzorce uporabljala za podkrepitev vsebinske intenzivnosti likovnega dela oziroma za posredovanje notranjih dozhivetij, chustvenega naboja in zlasti religiozne duhovnosti. Odmike od naturalistichne deskriptivnosti in pravilnih telesnih razmerij upodobljenih figur so narekovale duhovne tezhnje, povezane s krshchansko mistiko. Tone Kralj je leta 1930 poudaril: »Che pa slikam religiozen motiv, ga moram realizirati le s pomochjo mistike. Ne morem povdarjati absolutne snovnosti, ker je bistvu religije nasprotna. Vsebinsko jedro mojih 'cerkvenih' slik je v misticizmu …« 4

France Stelč je oznachil Toneta Kralja kot »vizionarnega mistika«.5 »Tonetova dela so slikana in v les rezana filozofija v mistichnem smislu poglobljenja v vechno skrivnost zla in trpljenja v zgodovini chloveshtva in chloveka; to mislim, da je tudi vzrok da je Tone nekako dostopnejshi obchinstvu in da so ga celo nasprotni kritiki skushali nekako protezhirati pred bratom, chesh da je bolj talentiran.« 6 Citirano Stelčtovo mnenje je bilo dokaj osamljeno, razlikuje se tudi od drugih njegovih besedil o bratih Kralj, saj je starejshi brat France veljal za naprednejshega in radikalnejshega ter za mochnejsho ustvarjalno osebnost. Francetu Kralju naj bi pripadla vloga iskalca novih potov, oblik in idej, je menil Marijan Marolt, lazhje razumljivi Tone Kralj pa je bil tisti, ki je novo (ekspresionistichno) umetnost uspel monumentalizirati.7

Zgodnje religiozno slikarstvo Toneta Kralja je bilo zaradi tezhnje po upodabljanju duhovne oziroma religiozne vsebine vzporednica mishljenju katolishko usmerjene mladine in katolishkim ekspresionistom v literaturi,8 med katere je sodil tudi pesnik Anton Vodnik.

 

Cheprav sta France in Tone Kralj v dvajsetih letih preteklega stoletja pogosto razstavljala na skupnih razstavah, je bila likovna javnost vselej pozorna na razlike med umetnikoma. Anton Vodnik je poudaril: »Stremljenja obeh bratov se vedno bolj diferencirata, posebno kar se tiche slik. Dochim se posluzhuje Tone K. vidnih, seveda nerealno spremenjenih, poduhovljenih, ekspresivnih oblik, je znak Frana K. nagibanje k vedno vechji breztelesnosti (abstraktni ekspresionizem) …« 9

Pri Francetu Kralju je likovna kritika opozorila na barvni simbolizem, ki je vodil v priblizhevanje k abstrakciji, medtem ko je Tone ohranjal stik s figuralnim motivnim repertoarjem. Tako je France v simbolno-dekorativno zasnovano poslikavo Akademskega kolegija (Ljubljana, 1923) vkljuchil tudi nekatere Tonetove slikarske kompozicije (»Sv. Pavel«, »Na rushevinah«, »Revolucija«).10

Nekaj razlik med bratoma je bilo tudi po formalni plati. France je bolj izpostavljal risbo (na XVII. umetnostni razstavi je sodeloval s plastikami, risbami in z eno samo sliko) in pozornost namenjal ilustraciji. Toneta pa je pritegnila grafika, s katero se je zachel ukvarjati med shtudijem v Pragi. Z Bozhidarjem Jakcem sta stanovala v prashkem predmestju in grafike tiskala na Jakchevi zasilni grafichni tiskalnici.

Med Tonetovimi zgodnjimi grafichnimi deli kot osrednje velja ciklus jedkanic »Zhivljenje« (1921). Kmalu je zachel izdelovati grafike vechjih formatov v tehniki lesoreza, po letu 1929 tudi v tehniki litografije. Grafike Toneta Kralja vsebujejo znachilnosti, ki jih srechamo tudi pri njegovih prvih vechjih slikarskih kompozicijah, vechinoma neohranjenih. Lahko jih razumemo kot likovnikov odziv na prvo svetovno vojno in chas po njej (»V potu svojega obraza«, 1919, »Greshni rod«, 1920, »Krizhanje«, 1921, »Zaton zhivljenja«, 1921, »Revolucija«, 1921, »Nevihta«, 1922–1923). Razmishljanja o chlovekovi usodi so Toneta Kralja usmerjala k simbolistichnim zasnovam. Na vplive findesičclovskega simbolizma poleg deformacij razpotegnjenih figur opozarjajo tudi erotichni motivi.

Smisel za kompozicijsko skladnjo in monumentalnost figuralne kompozicije je Tonetu Kralju omogochal, da je izdeloval slike velikih formatov, s katerimi se je predstavil na prvi samostojni razstavi skupaj z bratom Francetom v Akademskem domu septembra 1921.

Kiparstvu Toneta Kralja je likovna kritika praviloma posvetila manj pozornosti kot njegovemu slikarstvu in grafiki. France Stelč je ob prvi samostojni razstavi bratov Kralj opozoril na eno temeljnih potez Tonetovega kiparstva, tj. na sposobnost, da je kiparske motive – chloveshke figure – prepletel z naravnimi oblikami drevesnega debla (»Zlochin«, 1918, »Glad«, 1920, »Tri dobe«, 1921) ali da je podoben vtis ustvaril tudi v kamniti plastiki »Spoznanje« (1920) s klopchichem nagih teles, ki se zdijo, kot da bi pognala iz kamna. »Vse njegove plastike imajo formalno neko elementarno-bizarno potezo, kakor da so zrastle, kakor da jih je rodila narava sama in samo sluchajno vtelesila vanje idejo, ki je pa na drugi strani izrazhena zopet tako ekspresivno in rafinirano, da ostrmish.« 11 O tej bratovi lastnosti je v spominih pisal tudi France Kralj.

Karel Dobida je sredi tridesetih let 20. stoletja menil, da je Tone Kralj »v bistvu rojen kipar« in je v plastiki dosegel popolnejshi izraz kot v drugih zvrsteh.12

 

Zdi se, da je na Toneta Kralja bolj kot shtudij v Pragi ali nemshki ekspresionisti vplivala dunajska secesijska umetnost. Med formalnimi vzorniki so bili Gustav Klimt, Ferdinand Hodler, Ivan Meshtrovich, Franz Metzner, Egon Schiele idr. France Stelč v oceni XVII. umetnostne razstave v Jakopichevem paviljonu leta 1920 poudarja: »… brez Klimta in njemu sorodnih, brez poznavanja takozvanega ekspresionizma, pa mogoche tudi brez Meshtrovicha, bi njuna umetnost ne bila mogocha.« 13

Tone Kralj je sicer samozavestno opozarjal na samoniklost lastnega likovnega izraza: prvo Meshtrovichevo delo naj bi videl shele leta 1921 v Narodni galeriji, Klimtova dela si je istega leta ogledal na Dunaju, v Domu in svetu pa je videl reprodukcije Hodlerjevih del. »O njem rechem samo to, da mi je ugajal (linija, stilizacija). Do mature nisem poznal teoretichno ne impresionizma, ne ekspresionizma. Ustvarjal sem naivno, nezavedno, brez kakrshnekoli spekulacije – izvajanja kakshnih 'programov' in 'naukov' mi ne more torej nihche ochitati.« Omenja, da je med domachimi likovnimi umetniki nanj imel najvechji vpliv Fran Tratnik. Leta 1922 je tudi izjavil, da najbolj ceni tista lastna dela, ki so nastala pred in deloma po maturi na zavodu sv. Stanislava. »Ustvarjal sem naivno … nezavedno, kakor se je samo izlilo na platno. Ta 'raj' porushi ozki stik s svetom z borbo iskanja. Nazaj ni vech mogoche. Le naprej. Toda pod intelektom trpi prisrchnost. Zato so mi dela, kakor: Marijino oznanjenje (slika), Samson in Dalila (slika), V potu svojega obraza (slika), Na begu (plastika), Tuzhni rod (plastika) itd. – najljubsha. Iz poznejshih ciklus: 'Zhivljenje'.« 14

 

Pomemben vtis je nanj pustila tudi starokrshchanska in zgodnjesrednjeveshka umetnost (gotska krizhanja in Fra Angelico). Vpliv gotike lahko zasledimo pri veliki kiparski kompoziciji Passio (1923), pri kateri je v les prenesel simbolichne elemente, podobne tistim na slikarskih reshitvah v religioznem opusu brata Franceta.

 

Kot recheno, je bil ekspresionizem Toneta Kralja povezan s secesijsko linijo in stilizacijo ter s simbolistichnimi poudarki. Omenjene znachilnosti zasledimo pri jedkanicah manjshih formatov, pri vechjih lesorezih, slikah in plastikah, ki jih je Tone Kralj ustvaril v prvem ekspresionistichnem obdobju, segajochem od leta 1920 do leta 1924, nakar se je zachel priblizhevati novi stvarnosti.

 

Kubichne oblike na sliki »Delavca pred tovarno« (1924) opozarjajo na vpliv kubizma, ki je pospremil Tonetov premik v novo stvarnost. Figure z jajchastimi glavami in skorajda geometrijsko stiliziranimi telesnimi deli so delovale tuje, odtujeno tako v odnosu do motivnega izhodishcha kot do sicershnjega slogovnega razpona tedanje slovenske umetnosti. Karel Dobida je v njih videl »koncesijo chasovnemu okusu«. »Vzbujata pa ti dve figuri prej vtis bolnih velikomestnih blazirancev, nego dvoje delavcev.« Na sliki »Tezhaki« (1925) je z podobnimi stilizacijskimi in shematizacijskimi postopki upodobil kmechki prizor. »Slika, ki predstavlja orache na njivi, naj ponazori vso tezho morechega trpljenja, ki druzhi ljudi z zhivalmi. Tak je res njen izraz. Vprashanje pa je, che je s tako reshitvijo problem najuspeshnejshe izchrpan. Globlje ideje in konchnega spoznanja o upodobljenem dogajanju slika ne nudi: vidish le odbijajocho podobo muke, ki te napolni z obchutkom zopernosti – nich vech. Presenecha chloveka pri tem za umetnika-misleca tako neprichakovani pogled na poljedelchevo delo, ki je izmed vseh chloveshkih nehanj she vedno najblizhje naravi in chloveku.« 15 Na sliki »Kmechka gostija« (»Slovenska svadba«) iz leta 1926 je upodobil svatbeni obichaj v domachi vasi (motiv je v vechjem formatu ponovil leta 1932).

 

Obdobje od leta 1927 do zachetka druge svetovne vojne je v Kraljevem likovnem svetu zaznamovala nova stvarnost. Secesijsko stilizacijo in primitivistichne deformacije je nadomestil z zaobljenimi, kompaktnimi oblikami figuralnih sestavin. Osrednje znachilnosti so bile spoj dekorativne stilizacije in monumentalnosti, znachilno tipiziranje figur in realistichni elementi.

Hotenje po izrazhanju plastichnosti naslikanih monumentalnih figur bi lahko povezali s Tonetovim kiparstvom. Hkrati ima slikarstvo Toneta Kralja »linearni« znachaj. Motivi so opredeljeni z linijami, ploskve med njimi pa so poslikane z enotno barvo. Volumen figur je podkrepljen s tonskim stopnjevanjem. Uporaba presojnih barv je vodila k dematerializaciji prizorov.

 

Jure Mikuzh opozarja na filmski znachaj ene od osrednjih Kraljevih slikarskih kompozicij »Moj oche«.16 Oche je v nadnaravni velikosti in v dopasnem izrezu naslikan na veliko platno, ki spominja na filmsko platno, prav tako razporeditev figur v troje planov. V ospredju kompozicije oche, ki je bil umetnishko nadarjen (s slikarstvom se je ukvarjal tudi stric), rezlja figurico. Desno v ozadju Tone Kralj slika prizor iz domache vasi (na belem platnu je komaj zacheta kompozicija s kozolcem in zhensko), v zadnjem planu pa sta zhenska in mozh, ki seka drva. Vse figure so predstavljene v zaustavljenem gibanju, kot da bi bila pred nami filmska slichica.

 

Tone Kralj je bil od leta 1927 dopisni chlan Hagebunda.17 Jeseni 1934 se je odlochil preseliti na Dunaj.18 Razstava Toneta in njegove soproge Mare Kralj, ki je bila pripravljena spomladi 1935 v dunajskem Hagebundu, naj bi obiskala tudi Berlin. Dunajski chasniki Reichspost, Völkisch Beobachter in Wiener Neuer Nachrichten so opozorili na sorodnosti Kraljevega slikarstva z avstrijskim slikarjem Albinom Egger-Lienzom, pri kiparstvu pa so omenjali vplive Barlacha, Metznerja in Meshtrovicha. V nasprotju z domacho kritiko so opazili tudi socialne vidike Kraljevih del (npr. grafichni ciklus »Cesta«, 1932). Reichspost 21. 4. 1935: »Njegov Pasijon je v izvedbi odlichen, v izrazu pa delo, ki prime. Monumentalne so slike iz delavskega zhivljenja, socialne, satirichne in groteskne radiranke. Njegovi 'Bratje' so delo jugoslovanskega Egger-Linza.« 19

 

Tone Kralj je v recenzijah razstav lahko prebiral misli o velikem vplivu brata Franceta, npr. v Stelčtovi oceni razstave obeh bratov leta 1922: »Zhal mi je za Toneta, ki je po mojem precej razlichne dushevne kompozicije kot Franc, kar dokazuje od samega zachetka njegov vizionarno-mistichni znachaj, da se skusha kosati zh njim na racionalistichnem polju simbolike n. pr. v Golgati. Nobena formula (in vsaka umetnishka struja ni nich drugega kot zachasna ali mogoche celo samo prehodna formulacija kakega umetnishkega [izraznega] problema), da bi ji bilo treba zhrtvovati samega sebe; formule ne ustvarjajo problema, ampak problemi si ishchejo in ustvarjajo formule. Do chesar je po logichnem razvoju prishel Franc, ne more in ne sme biti nujnost tudi za brata, che noche postati manirist.« 20 »Najzanimivejshi je tam, kjer dela brez direktne zveze z bratovo umetnostjo, tako v cerkvenih stvareh, v vizijah Zemlje in Mrtvecev, v svojih radirankah in posebno she v lesorezih.« 21

 

Dokonchna osamosvojitev Toneta Kralja od vplivov brata Franceta (razkol) se je zgodila po sredini drugega desetletja 20. stoletja s prevzemom cerkvenih del v Strugah v Suhi krajini (shtirje prizori iz zhivljenja sv. Avgushtina v ladji, evangelisti v prezbiteriju, 1927; ta poslikava je unichena) ter z drugimi cerkvenimi poslikavami, ki so sledile, pa tudi s slogovnim premikom v novo stvarnost. Tone Kralj se je intenzivno posvetil cerkvenemu slikarstvu, pri katerem je lahko do polnega izraza prishla njegova monumentalna figuracija, delno pa tudi hotenje po celostnem umetnishkem delu, kakrshno lahko samo zaslutimo iz zasnove njegovega ljubljanskega ateljeja. V intervjuju iz leta 1930 lahko preberemo umetnikovo izjavo: »Vesh, zaenkrat se mi zdi, da je cerkev za umetnika she vedno najbolj idealno polje udejstvovanja: izrazhash se kot arhitekt, kipar, slikar vse ob enem. Ampak kar jaz delam, je prav dalech od tega idealnega. Arhitektura je v cerkvah, ki sem jih poslikal, zhe davno opravljena rech. Meni ostane le mozhnost kake malenkostne preureditve, tu pa tam kaj odstranim in skusham prilagoditi v kolikor je to mogoche – cerkveno lice slikam, ki jih delam in – narobe tudi. Vse skupaj pa naj nosi pechat sedanjosti, moderno naj bo …« 22

 

France in Tone Kralj sta prvi nachrt za cerkveno poslikavo pripravila skupaj. Poslikava zhupne cerkve sv. Krizha v Dobrépoljah je ostala neuresnichena, saj leta 1920 odbor Drushtva za krshchansko umetnost osnutkov ni odobril. Nachrtovala sta, da bo Tone poslikal ladjo v pripovednem, France pa prezbiterij v vizionarnem in simbolichnem smislu.23

Tonetu Kralju je prva cerkvena poslikava uspela leta 1921. Poslikal je stranski nishi cerkve sv. Helene na Premu. V eni od nish je naslikal Marijino oznanjenje v nenavadni ikonografski reshitvi. Na desni prerok Izaija porocha o bodochem dogodku, desno je njegovo videnje: proti klechechi Mariji se spushcha angel Gabrijel z lilijo v roki. Napis iz prerokbe o oznanjenju je sestavni del kompozicije. V drugi nishi sta upodobljena slovanska svetnika sveti Ciril in Metod, na stranskih stenah in svodih kapel pa angeli.

France Stelč je Oznanjenje oznachil kot »genialno zasnovano«, v Tonetu Kralju pa je videl mozhnega preroditelja cerkvenega slikarstva.24

Poleg omenjenih znachilnosti, kot so dekorativne stilizacije, tezhnja po izrazhanju duhovnosti in dematerializacija motivike, je Tone Kralj pomembno vlogo pri upodobitvah sakralnih motivov namenil simbolichnim gestam svetih in svetnishkih oseb.

 

Tone Kralj je danes najbolj znan po svojih cerkvenih poslikavah. Poslikal je vech kot shtirideset cerkva, za katere je snoval tudi notranjo opremo, liturgichno posodje in posamezne slike. Do neke mere je s predelavo cerkvene arhitekture spreminjal znachaj cerkvenega prostora. Slikal je v tehniki freske na suh omet, zato so poslikave kmalu zachele propadati. Nekateri svetopisemski in svetnishki prizori so naslikani na lesonitni podlagi.

 

Tako kot razstavni opus bratov Kralj so tudi cerkvene poslikave Toneta Kralja v zachetku naletele na nasprotovanja. Pisec v trzhashki Edinosti opozarja, da so Kraljeve poslikave vnesle neenotnost v notranjshchino novozgrajene zhupne cerkve sv. Lenarta v Volchah pri Tolminu (poslikava 19261927). »Ritem chrte zveni«, vendar manjka »nepopisna moch barve«, »muzikalnost barve, kri barve, njena prostost, ki vse vezhe, – a v svobodi«. 25

 

Na Primorsko so Kralja povabili duhovniki, ki so pripadali mladokatolishkemu krogu; preprichale so jih objavljene reprodukcije njegovih religioznih del, medtem ko ga je vishja oziroma starejsha duhovshchina v celoti zavrnila.26 Gorishki nadshkof Franchishek Borgia Sedej je v shkofijskem glasilu Folium ecclesiaticum Archidioecesis Goritiensis leta 1928 Kraljevo nadaljnje delo po primorskih cerkvah tako rekoch prepovedal.27 Nadshkof Sedej naj bi bil sprva, med ogledom Kraljevih poslikav septembra 1927, nad njimi navdushen. »Ko smo prishli do oltarja Matere bozhje v kapelici je vzkliknil: 'Marija je Slovenka!' Ko je gledal pri krstnem kamnu Janeza Krstnika, je rekel: 'To je pravi Janez Krstnik, tako je bil oblechen.' Ko smo prishli k oltarju v drugi kapeli, je vech chasa gledal sliko Srca Jezusovega. Rekel je, da je pred njo tezhko moliti. /…/ Pri kosilu je g. Makuz zachel Kraljeve slike kritizirati, a nadshkof je kritiko takoj ustavil.« 28

»Duhovnik« (avtor chlanka v Edinosti) je bil najbrzh gorishki nadshkof Sedej, ki se je oprl na nasvete ljubljanskega shkofijskega kanclerja in umetnostnega zgodovinarja Josipa Dostala (ta je zavrnil osnutke poslikave cerkve v Dobrépoljah): »Jaz ne najdem pri najboljshi volji na njegovih slikah nich monumentalnega niti v zamisli niti v kompoziciji niti v oblikovanju. Zlasti odbijajo vchasih – oblike.

V slikah zhupne cerkve v Volchah ni posebne novosti in prikupljivosti. Pri sliki Srca Jezusovega kar odbijajo chloveka tisti nagi hrbti in obupni izrazi prosilcev, klechechih pred Kraljem Jezusom, ki se drzhi strogo in oblastno kakor kak vojashki poveljnik. Tudi barve niso dovolj zhive in prikupljive. Kako vse drugache slikajo moderni slikarji, tudi najmodernejshi umetniki, katerih slike prinasha n. pr. monakovska revija 'Die christliche Kunst'! Take slike razume ljudstvo in so mu v vzpodbudo. /…/

Kdor hoche napraviti kak versko-cerkveni umotvor, ki naj bi zares vplival na vernika, mora sam globoko in versko chastiti. Nadalje mora imeti zdrav umetnishki okus, in ne kak bolestni chut, ki ga nashe zdravo ljudstvo ne razume. Slednjich mora umotvor odgovarjati resnici in predstavljati ljudi kot podobe bozhje, ne pa kot mrshave, na pol nage proletarce ali obupane socialiste.« »Duhovnik« je imel v mislih shtiri klecheche figure prosilcev (prostitutka, mati z bolnim otrokom, invalid, slepec), ki jih je Kralj naslikal na sliki »Srce Jezusovo«. Svoje razmishljanje je kritik sklenil z besedami: »Pod Kraljevimi slikami ni mogoche moliti. Potemtakem take slike niso primerne ne za vernike ne za cerkve.« 29

 

Virgil Shchek je povabil Kralja, naj poslika cerkev v Avberju na Krasu, ki je pripadal trzhashki shkofiji (prezbiterij 1927, ladja 1928). Do konca druge svetovne vojne je Kralj poslikal she naslednje cerkve: Tomaj na Krasu (1928–1930), Mengore (1929/1930), Svete Visharje (1930), Katinara (1931), Pevma (1934), Most na Sochi (1939/1940), Shentvishka gora (1941), Hrenovice (1942/1943), Lokev (1942/1943), Slivje v Brkinih (1943/1944), Dekani (1944), Socha pri Bovcu (1944) in Trenta (1945).

Tone Kralj je poslikaval cerkve na povabilo primorske Tajne krshchanskosocialne organizacije. Ustvaril je svojevrstno narodnoobrambno »markacijo« slovenske etnichne meje, ki naj bi potrdila slovenski znachaj tega prostora in obsodila nasilje fashistichnega rezhima.

Kraljeve poslikave primorskih cerkva poenostavljeno lahko opredelimo kot narodnoobrambno delovanje z likovnimi sredstvi oziroma recheno z umetnikovimi besedami: »Prepovedano slovensko besedo naj bi nadomestila slika, ki bi bila po stilu in vsebini nasha – slovenska.« 30

Najbrzh so pomembno vlogo pri nastajanju ogromnega opusa cerkvenega slikarstva imeli tudi Kraljeva osebna religioznost, umetnikovo hotenje po celostni umetnini in njegovo angazhiranje pri pridobivanju narochil za poslikave.

 

Simbolno sporochilo nekaterih prizorov je zakrito. Krizhev pot v cerkvi na Katinari, naslikan leta 1931, lahko razumemo kot trpljenje slovenskega naroda pod italijanskim fashistichnim rezhimom. Poslikave so nastale v letu po usmrtitvi shtirih chlanov ilegalne primorske protifashistichne organizacije TIGR v Bazovici.

Na oblachilih pozitivnih svetopisemskih in svetnishkih oseb, med katerimi sta pogosta slovanska svetnika Ciril in Metod, vechkrat zasledimo barve slovenske trobojnice, negativne figure imajo oblachila v italijanskih narodnih barvah, opremljene so s fashistichnimi in nacistichnimi atributi, njihove obrazne poteze so prilichene potezam vodilnih predstavnikov fashistichnega gibanja. Tone Kralj je subverzivna sporochila religioznega slikarstva intenziviral v shtiridesetih letih. Najbrzh je precej te prikrite simbolike nerazumljive danashnjim opazovalcem Kraljevih cerkvenih poslikav.

 

Tone Kralj se je odzval tudi na grozote druge svetovne vojne, na primer na slikah »Beg« (1943) in »Cirkus Nazi« (1944). V letih 1942/1943 je pripravil poslikave za cerkev v Lokvah na Krasu. Judezh na prizoru »Zadnje vecherje« in hudich-sejalec na prizoru »Jezus-sejalec« spominjata na fashista Gabriela d'Annunzia. Na prizoru »Kristus Samarijan« Jezus drzhi v rokah ranjenca, oblechenega v barve slovenske trobojnice, za antichnim templjem se skrivata razbojnika (svetlolasec v nemshkih oblachilih, temnolasec ima fashistichno kapo). V ozadju gori vas Lokev, ki jo je okupator pozhgal. Na prizoru »Kristus dobri pastir« Jezus reshuje jagnje, ki se je ujelo v bodecho zhico, z leve prihajajo trije volkovi, v ozadju so goreche brkinske vasi. Na prizoru »Kristus Kralj« so negativci upodobljeni kot predstavniki sil osi Rim-Berlin-Tokio.

 

Tone Kralj je pri monumentalnem cerkvenem slikarstvu religiozno noto sprva iskal v okvirih lastnega poduhovljenega ekspresionizma, ki je temeljil v povezavi dekorativne stilizacije in monumentalnosti. Po letu 1930 je postopoma vechjo vloga namenil realistichni stilizaciji oblik. Pri Kraljevem stiliziranem realizmu oziroma monumentalnem realizmu so bili prisotni tudi vplivi italijanske renesanchne umetnosti. Po drugi svetovni vojni je z enako intenzivnostjo nadaljeval s cerkvenim slikarstvom, pri chemer je she bolj okrepil njegovo pripovedno-ilustrativno plat.

 

Mara Kralj je s soprogom sodelovala vsaj pri nekaterih cerkvenih poslikavah, njen ustvarjalni delezh pri posameznih izvedbah pa vechinoma ostaja nejasen. Umetnishki transfer, prenos likovnega oblikotvorja, ki ga je bil delezhen od brata Franceta, je Tone Kralj ponovil pri soprogi Mari Kralj. Devetnajstletna Mara (r. Jeraj) je takoj po poroki pomagala soprogu poslikati cerkev v Tomaju na Krasu (1928) ter izdelati nachrte za stavbo in poslikavo nove cerkve v Mengorah. »Soustvarjanje z mozhem je mladi gospej silno koristilo. Razvila se je v umetnico, kakrshnih nam je usoda Slovencem malo naklonila. Res je, da kazhe mnogo sorodnosti s Tonetom Kraljem, res je pa tudi, da skusha ustvariti iz sebe poseben tip v nashi likovni umetnosti.« 31

 

 

 

1 France Kralj, »Brat Tone«, Spomini slovenskega umetnika, Ljubljana, 1996, str. 91.

2 Po: Rado Kregar, »Nastop narashchaja«, Jugoslavija, 1920, sht. 278.

3 France Stelč, »XVII. umetnostna razstava«, Dom in svet, 1920, sht. 7/8, str. 198.

4 s. sh. (Sasha Shantel), »Pomenek s Tonetom Kraljem«, Slovenec, 1930, sht. 67.

5 France Stelč, »Umetnostna razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1922, sht. 77.

6 France Stelč, »Razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1921, sht. 200.

7 Po: Marijan Marolt, »Cerkvena dela Toneta Kralja«, Dom in svet, 1928, sht. 7, str. 208.

8 Po: Milchek Komelj, Slovensko ekspresionistichno slikarstvo in grafika, Ljubljana, 1983, str. 80.

9 Anton Vodnik, »Slovenska mlada umetnost«, Jugoslavija, 1921, sht. 197.

10 Po: Milchek Komelj, Slovensko ekspresionistichno slikarstvo in grafika, Ljubljana 1983, str. 65.

11 France Stelč, »Razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1921, sht. 200.

12 Po: Karel Dobida, »Nova dela Toneta Kralja«, Mladika, 1934, sht. 6, str. 232.

13 France Stelč, »XVII. umetnostna razstava«, Dom in svet, 1920, sht. 7/8, str. 198.

14 Po: Anton Vodnik, »Pogovor s slikarjema Kraljema« (iz Almanah katolishkega dijashtva za l. 1922), Mladika, 1922, sht. 10, str. 317.

15 Karel Dobida, »Umetnostna razstava bratov Kraljev«, Ljubljanski zvon, 1926, sht. 1, str. 73.

16 Po: Jure Mikuzh, Nema zgovornost podobe / Telo in slovenska umetnost, Ljubljana 1995, str. 192.

17 Po: R., »Slovenski umetnishki par razstavlja na Dunaju«, Jutro, 1935, sht. 73.

18 Po: A. G. (Ante Gaber), »Kipar Tone Kralj nas zapushcha«, Slovenski narod, 1934, sht. 211.

19 Po: td, »Uspeh Toneta Kralja na Dunaju«, Slovenec, 1935, sht. 107.

20 France Stelč, »Umetnostna razstava bratov Kraljev (Dalje)«, Slovenec, 1922, sht. 78.

21 France Stelč, »Umetnostna razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1922, sht. 77.

22 s. sh. (Sasha Shantel), »Pomenek s Tonetom Kraljem«, Slovenec, 1930, sht. 67.

23 Po: Alenka Klemenc, »Sedej & Dostal kontra Kralj / Kritika Toneta Kralja ob poslikavi zhupnijske cerkve v Volchah«, Arhivi 29, 2006, sht. 2, str. 254.

24 Po: France Stelč, »Umetnostna razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1922, sht. 77.

25 Po: Tr., »Kraljeve slike v Volchah«, Edinost, 1927, sht. 266.

26 Glej: Alenka Klemenc, »Sedej & Dostal kontra Kralj / Kritika Toneta Kralja ob poslikavi zhupnijske cerkve v Volchah«, Arhivi 29, 2006, sht. 2, str. 253–262.

27 Stylus artis modernae, 1928, 15, po: Alenka Klemenc, »Sedej & Dostal kontra Kralj / Kritika Toneta Kralja ob poslikavi zhupnijske cerkve v Volchah«, Arhivi 29, 2006, sht. 2, str. 254.

28 Po: Lojzka Bratuzh, »Slikar Tone Kralj v spominih volchanskega zhupnika«, Koledar (za leto 2004), Gorica 2003, str. 74.

29 »Duhovnik« (Franchishek Borgia Sedej), »Za napredek cerkvene umetnosti«, Edinost, 1928, sht. 68.

30 Tone Kralj, »Moja zhivljenjska pot« (rokopis), 8. 8. 1970, po: Tone Kralj – Retrospektiva, Moderna galerija v Ljubljani, 1998, str. 12.

31 »Mara Kraljeva«, Nash rod, 1932/1933, sht. 8, str. 236.