Revija SRP 135/136

Damir Globochnik

 

FOTOGRAF IN KINEMATOGRAFSKI PODJETNIK DAVORIN ROVSHEK

 

Davorin Rovshek je bil rojen 17. oktobra 1867 v Gabrjah pri Moravchah. Njegovo krstno ime je bilo Martin, vendar tega imena nikoli ni uporabljal. Oche Andrej Rovshek (1836–1903) je bil podobar. V druzhini so se poleg Davorina rodili she tri sestre in pet bratov.

Podatki o tem, kje je Davorin Rovshek pridobil osnovno fotografsko znanje oziroma se izuchil za fotografa, niso znani. Najbrzh je bil vajenec oziroma pomochnik v enem od fotografskih ateljejev, samostojno poklicno pot pa bi lahko zachel kot potujochi fotograf.

Iz notice v glasilu Slovenskega drushtva v Ljubljani Rodoljub, ki je izhajalo kot priloga Slovenskega naroda, izvemo, da se je Rovshek leta 1892 izpopolnjeval v dunajskem fotografskem ateljeju Pokorny. »Znani slovenski fotograf, kateri je do zdaj jedini, ki ima na svojih kartonih samo slovenski napis in je letos z najvechjim uspehom po slovenskih dezhelah deloval, podal se je na Dunaj, da se nadalje izobrazuje v svoji stroki v svetovnoznanem ateljeju 'Pokorny'.«1

Aprila 1894 je Slovenski narod porochal, da je Rovshek »z jako lepim uspehom konchal svoje shtudije na Dunajskem c. kr. uchilishchu in vezhbalishchu za fotografijo« (Wiener Lehr- und Versuchsanstalt für Photographie) ter se vrnil v Ljubljano, kjer je v izlozhbi Kollmannove trgovine razstavil fotografije, izdelane v razlichnih tehnikah: »in sicer slike na porcelanu in papirju in druge slike v raznih barvah na takozvanem pigmentu«.2

Davorin Rovshek je prvi fotografski atelje imel v Moravchah. 6. aprila 1896 je odprl nov atelje v Ljubljani. Paviljon, ki je stal na vrtu kamnoseka Vodnika na Kolodvorski ulici sht. 32–34 (nasproti poznejshega kina Sloga), je Ljubljanchanom predstavil z oglasom v Slovenskem narodu: »Atelje je popolnoma opremljen z najnovejshimi v fotografsko stroko spadajochimi pripravami in dekoracijami. Na razpolago so tudi sobe za vsprejem in toaleto.

Svoje zhe bogate skushnje v tej stroki spopolnil sem she na c. kr. uchilishchu za fotografijo na Dunaju, tako da bodem zamogel slavnemu obchinstvu postrechi razun z navadnimi slikami tudi z vsemi drugimi najnovejshimi izdelki, tako z fotografijami v raznih barvah na steklo, porcelan, platno, svilo, les itd. v platin- in pigment-tisku.

Izvrsheval bodem tudi vsakovrstne reprodukcije in povechanje slik do naravne velikosti.

Priporochevaje se za obisk in podpiranje prve narodne fotografske tvrdke, z zaupanjem, da me bode slavno obchinstvo kot zachetnika gotovo podpiralo, zagotavljam, da bodem vse, tudi najsmelejshe zahteve tochno in solidno izvrshil.«

Med oglasi v Slovenskem narodu iz naslednjega leta naletimo tudi oglas, s katerim je Davorin Rovshek iskal sobo v blizhini kolodvora.3

Rovshek je na fotografsko spretnost opozarjal tudi s posameznimi uspelimi fotografijami. Maja 1896 je fotografiral »zhivi podobi« (»zhivi sliki«)4 oziroma alegoriji Milosrchnost in Rozamunda, ki sta bili izvedeni na dobrodelni predstavi v dezhelnem gledalishchu. Pobudnica dobrodelnih predstav v prid med potresom poshkodovanemu zavetishchu Jozefinumu je bila baronica Heinova. Organizacijo predstav je prevzel odbor, ki ga je vodila Franja Tavcharjeva. Fotografiji je bilo mogoche narochiti pri Miljutinu Zarniku, Poljanska cesta sht. 9.5

»Zhivi sliki« sta »priredila« Miljutin Zarnik (1873–1940) in tedaj vodilni domachi kipar Alojzij Gangl (1859–1935). Prva »zhiva slika« je bila zasnovana pod geslom »Umetnost se poklanja dobrodelnosti«. »Zhiva slika« Turjashka Rozamunda je imela za predlogo ilustracijo dunajskega slikarja Adolfa Karpellusa za novo izdajo Preshernovih Poezij, ki jo je pripravljala knjigarna Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.6

Kostume za »zhivi sliki« je dal brezplachno na razpolago intendant narodnega gledalishcha v Zagrebu dr. Stjepan pl. Miletic, nekaj kostumov je bilo v privatni lasti. Dekoracijo je po nachrtih Miljutina Zarnika (obiskoval je likovno akademijo v Münchnu, leta 1896 je v Gradcu doshtudiral pravo) izdelal slikar Kramarchich, baldahin je prispeval arhitekt in dvorni zalozhnik Mathian.

Rovshkovi fotografiji »zhivih slik« za zdaj nista znani. V Slovenskem narodu se je ohranil podroben opis obeh »zhivih slik«, v katerih so nastopali chlani ljubljanskih meshchanskih druzhin. Pri Turjashki Rozamundi so nosili kostume iz Wagnerjeve opere Tannhäuser. »Podoba je bila jako poetichna. Pod mogochnim hrastom sredi plemenite druzhbe je stala Rozamunda (gospchn. Alma Souvanova), istinito krasna rozha, poleg nje pa je sedela nje teta (gospa dr. Jenkova). Posode na mizi kazhejo, da 'Turjachan spet gostuje Rozamundine snubache'. Konec mize, naslonjen na mech, je sedel impozanten vitez, grof Turjashki (gospod Jerman), kakor bi se ne menil za mladi svet. Za njim je stal star vitez (g. Karbo) in blizu njega sta bila zapletena v zhivahen pogovor dva viteza snubacha (gg. Rus in Jakopich), dochim je tretji snubach (g. Vesel) stal poleg hrasta. Proti sredi odra je sedel precej nezhenirano vitez (g. Grichar) in kraj njega na tleh lezhecha chasha je prichala, da je zavrshil morda zhe prevech vinske kapljice. Za njim, kakor da je ravnokar planil kvishku, je stal 'cvet junakov', Ostrovrhar (g. Leon Starč). Z desno se je upiral ob mech, leva je slonela na stolu. Srepo je zrl predsé, kakor da so ga zbodle besede plavolasega, sredi scene sedechega in strune svoje harpe prebirajochega pevca (g. Bojan Drenik). Zachudena sta zapustila dva dechka (Ivan in Franek dr. Tavcharjev) svojo igro in ogledujeta zvedavo tujega pevca. Na drugi strani so stale dvorne dame Rozamundine. Dve sta sedeli na klopi (gospch. Kollmanova in gospch. Vodushkova) ter kazali mali deklici (Pipici dr. Tavcharjevi) lepega pevca. Za tema so stale she tri dvorjanke. Jedna (gospch. Marica Vencajzova) je slushala zamishljeno trubadurja, drugi dve (gospa Vida pl. Bleiweisova in Mila Martinkova), naslonjeni druga ob drugo, pa sta gledali nekako shkodozheljno na Rosamundo. Kraj njiju je stal zal mlad pazh (g. Franc Zupanc), dochim se je v ozadju nabralo nekaj grajskega ljudstva, da poslusha, in sicer star vitez (g. Petrovchich) in dva pazha (gg. Boris Zarnik in J. Omersa). Ob grajskih vratah sta stala dva strazharja s helebardami (gospod Zhirovnik in Drch), blizu njiju pa star grajski vratar (g. Ferjanchich), lovski hlapec (g. Gross) in mlad vitez (g. Jereb). Dva druga pazha (gospoda Shavnik in Senekovich) sta zapustila svoje delo in gledala skrivaj iz loggije na imenitno gospodo.

Ko se je zavesa tretjich dvignila, izginil je bil grajski zid. V ozadju so se videli oblaki in nad oblaki – kakor sčn – 'solnce vse lepote', 'divna Lejla' (gospch. Ema Povshetova), kraj katere sta stala v znak nje neprostopnosti dva turshka strazharja s prekrizhanimi rokami (gg. Cirar in Zhuzhek).«7

 

Davorin Rovshek je stranke pridobival tudi s sklicevanjem na narodna chustva. Tako je njegov fotografski atelje chlanom slovenskih drushtev ponujal nekoliko nizhje cena kot drugi (nemshki) fotoateljeji v Ljubljani.8 Kartoni, na katere so bile nalepljene Rovshkove fotografije, so imeli slovenski napis.

Jeseni 1896 je prisluhnil predlogu trnovskega zhupnika Ivana Vrhovnika in fotografiral Ljubljano z zvonika trnovske cerkve. Nad fotografijo je bil navdushen chasnik Slovenski narod: »Kar smo videli slik, je Rovshkova najlepsha. Lepshe perspektive kakor z visokih zvonikov trnovske cerkve, ne moresh si zheleti. Pred teboj razprostira se vse mesto, natanchno se razlochujejo hishe, zlasti dobro vse vechje stavbe. Zelo se vidijo ljudje, ki delajo po ljubljanskih vrtovih. V ozadju se vzdiguje Shmarna gora, a she dalje kipe k nebu krasne nashe planine. Kakor recheno, fotograf si ni mogel izbrati lepshe tochke, s katere bi nam podal toli lepo sliko.«9

Aprila 1897 je Rovshek v izlozhbi Kollmannove trgovine razstavil »akvarelne« fotografije, mdr. fotografiji »Slovenija« in »Veslarice«. Slednjo je posnel na Sokolovi mashkaradi, prva pa bi bila lahko fotografija istoimenske »zhive slike«. To naj bi bile prve akvarelne fotografije, ki jih je izdelal slovenski fotograf.10

Ob desetletnici kluba slovenskih biciklistov »Ljubljana« leta 1897 je Rovshkov fotoatelje izdelal veliko skupinsko fotografijo kolesarjev (44 x 52 cm).11 Leta 1898 so bile v ponudbi prodajalnice tiskovnega drushtva tudi Rovshkove fotografije ljubljanskih cerkva v kabinetnem formatu.12

Rovshek je decembra 1898 zalozhil dve razglednici v korist Druzhbi sv. Cirila in Metoda. Na eni je bila veduta Shmartinske vasi pri Litiji, na drugi pa fotografija slavnosti ob odkritju spominske ploshche na rojstni hishi pesnika Jovana Vesela Koseskega. Razglednici so prodajali trgovec Ivan Razborshek iz Shmartnega, beneficijat v Shmartnem Ivan Krstnik Trpin in narodnjakinja Ljudmila Roblek v Litiji.13

Marca 1898 je odprl podruzhnico fotoateljeja na Wolfovi ulici sht. 6b (na vrtu ob Knafljevem prehodu med Wolfovo ulico in Slovensko cesto). Fotografski atelje Adčle je ob odprtju blagoslovil franchishkan p. Hugolin Sattner. Slovenec je zapisal, da je Rovshkov atelje Adčle brez dvoma najlepshi in najelegantnejshi fotografski atelje v Ljubljani. Rovshkov reklamni oglas je navajal: »Za poslovanje v filijalki sem preskrbel najsposobnejshih mochij, ki bodo mogle tudi ob moji nenavzochnosti vsem zahtevam odlichno zadoshchati. Atelje je elegantno opremljen z vsemi potrebnimi prostori. Na razpolago imam med drugim fino urejeno sobo za toaleto in dve chakalnici. Sploh sem se z upeljavo najnovejshih izumov potrudil, da bode moja filijalka uspeshno in v sploshno zadovoljnost delovala na polju fotografske umetnosti.«14

Avgusta 1899 se je porochil z Minko Mastek, nechakinjo trgovca Jakoba Chika.15

Marca 1901 je v ateljeju na Kolodvorski ulici 34 zachel ponujati fotoaparate, ploshche, kemikalije in druge fotografske potrebshchine. »Prodajal bodem vedno svezhi papir, vse kakorshne uporabljam sam za svoje izdelke. – V zalogi bodem imel raznovrstne kartone in passepartouts ter najnovejshe priprave za izdelovanje razglednic.

P. n. gg. amaterji-fotografi imajo na razpolago brezplachno temnico za vlaganje ploch, kakor tudi razna navodila k fotografiji.

Retushiranje, vzbujanje ploch, izdelovanje slik po nizki ceni. Daje tudi pouk novincem.«16

Kot fotografski pomochnik je bil pri Davorinu Rovshku zaposlen njegov brat Radoslav Rovshek (+1902).17 Brat Andrej Rovshek (1864–1907) je bil kipar; od leta 1894 je imel podobarski in pozlatarski atelje na Kolodvorski ulici 20 v Ljubljani.

Davorin Rovshek je sredi leta 1905 preuredil atelje na Kolodvorski ulici. Opremil ga je z najnovejshimi aparati, »najmodernejshimi prospekti (ozadji) in krasnimi dekoracijami«.18 Oktobra 1906 je zaprl podruzhnico na Wolfovi ulici.19 Istega leta je kupil hisho na Kolodvorski ulici 35.20

 

»Prvo stalno gledalishche za zhive slike«21

Davorin Rovshek je leta 1906 postal prvi slovenski fotografski podjetnik.22 Zachel je prirejati predstave »zhivih fotografij«. Projekcijski aparat (Kinematograph, teatroskop, elektro-kinoskop) in filme je v tem letu nabavil v Parizu, kjer si je tudi ogledal izdelovanje filmov in preuchil delovanje kinematografov.23

»Velik napredek na polju iznajdb je ustvaril v novejshem chasu aparat, kateri je, ko se je o njem zvedelo, vzbudil velikanski hrup in brezimno pozornost. Ta aparat je 'electro-kinoskop' ('Kinematograph') za gledalishcha takoimenovanih zhivih slik. V nekaterih vechjih mestih domachih in tujih dezhel nahajajo se zhe te senzacijonalne razstave, ki so si pridobile in si zavarovale sploshno priljubljenost in privlachnost. – Tudi Ljubljana dobi v najkrajshem chasu to znamenitost. Tukajshni, za umetnost vneti fotograf, gospod Davorin Rovshek, bode ustanovil v Ljubljani stalno gledalishche za zhive slike. On je zhe v posesti velikanskega in najboljshega 'kinematografa' ('teatroscop'), kateri skrajno tochno deluje in s pomochjo katerega se bodo izvajali sijajni gledalishki prizori. Ne le domache slike, tuje dezhele in shege, prizori iz zgodovine, fantazije, pravljice in bajke, temvech tudi celotne gledalishke igre se bodo predstavljale v gledalishki razstavi g. Rovshka, kateri se ni ustrashil ogromnih stroshkov, preskrbeti si aparat, kateri bode za Ljubljano trajna znamenitost I. reda.«24

Prvi, poskusni predstavi Rovshkovega Elektrokinoskopa sta bili v veliki dvorani hotela Union 21. in 22. aprila 1906 ob osmih zvecher.25 Predstavi sta bili kombinacija kinematografa in skioptikona. Med odmori oziroma med kratkimi filmi (mdr. »Parnik«, »Visoko pluskajochi valovi«, »Skubenje perja«, »Kepanje«, »Od muhe nadlegovani gost«)26 je Rovshek prikazoval »zrachne skioptichne slike« v velikosti 5 do 6 metrov, kot jih do takrat v Ljubljani she ni bilo mogoche videti. »Izvrshene so elegantno-umetnishki in se odlikujejo po finem razvrshchenju barv, so chiste in jasne do popolnosti.«27 To so bile pobarvane fotografije na steklu. Slovenski narod je za skioptichne slike uporabil tudi izraz »Nebelbilder«28 (»meglene podobe«), kar govori o tem, da so se med projekcijo fotografije prelivale ena v drugo. Na otvoritveni predstavi 21. aprila so Ljubljanchani lahko videli deset »slik zhivih podob« (kratki igrani prizori oziroma skechi) in 60 skioptichnih slik Petrograda in Moskve,29 na drugem vecheru pa serijo 60 slik o Avstraliji in njenih prebivalcih. »Posebno velike skioptichne slike so tako chiste in krasne, da se kaj takega vidi le v velikih mestih. Upamo, da bo obchinstvo to domache podjetje podpiralo z obilno udelezhbo, da bo zavod napredoval v chast Ljubljani.« Slovenec je predlagal, naj Rovshek poskrbi tudi za komentarje k slikam oziroma za »kratke, poljudne razlage, ki naj bi bila dostojno in razumljivo prednashana.«30

 

Stroshki najema tedaj najvechje ljubljanske dvorane so bili visoki, zato so bile vstopnice predrage (od 1 krone 60 vinarjev za najboljshi prostor do 40 vinarjev za stojishche). Nekatere izmed starih filmov, ki jih je predvajal Rovshek, so Ljubljanchani zhe videli.

Rovshek se je odlochil za enomesechni najem cenejshe dvorane v hotelu Ilirija na Kolodvorski ulici. 16. maja 1906 je svoje »Gledalishche zhivih slik« preselil v stransko dvorano Hotela Ilirija.31 Na programu prve predstave so bili smeshni prizori »Na carinskem uradu«, »Raztreshenec«, »Zverinjak«, »Opica«, »Charovnica pomladi«, »Amerishki stroj za klobase« in »Zhenitovanjsko potovanje«.32

Rovshek je uvedel redne dnevne predstave in mochno znizhal vstopnino. »Zhive fotografije« je predvajal petkrat na dan, ob vikendih celo devetkrat na dan. Sedezh v prvi vrsti je bil 25 krajcarjev, v drugi 15 krajcarjev. Vojaki so za drugo vrsto plachali samo 10 krajcarjev. Vstopnica za otroke v spremstvu starshev je bila 15 ali 10 krajcarjev.33 Poseben pouchen program je pripravil za otroke in sholarje.34 Povezal se je s tujimi podjetji za dobavo filmov.

Rovshek je s predvajalnim aparatom (elektrokinoskop)35 prikazal tudi naslednje kratke filme: »Izbruh Vezuva«, »Okradeni fotograf«, »Gasilci ob nastalem pozharu«, »Rodbinska drama«, »Pozabljena v parni kopeli«, »Zanimivosti iz zrachne perspektive« idr. Na sporedu je bilo 26 »zhivih fotografij«. »G. Rovshek se je res potrudil, da poda lepe slike, ki so mnogo jasnejshe, nego so bile one tujega podjetja, ki je toliko chasa, s starimi slikami, pod katere je dal le nove naslove 'zabaval' obchinstvo. Obchinstvo naj bi podpiralo Rovshkovo domache podjetje, ki bo vsak teden podajalo nov spored. Tako bo za Ljubljano zadoshchalo to domache podjetje in magistrat bo lahko odklonil kakemu tujemu podjetniku prostor, ker tujega podjetja denar nese le iz Ljubljane ter obchinstvo le izkorishchuje.«36

Zadnja predstava je bila 15. junija 1906. »Pri tej prilozhnosti moramo to podjetje vsestransko pohvaliti,« je zapisal Slovenec. »Naravnost ocharalo nas je ne le dejstvo, da so bili programi posameznih predstav nad vse zanimivi, temvech tudi okolnost, da smo imeli prilozhnost, opazovati v tem gledishchu naravne, natanchne in resnichno chiste slike. Imeli smo priliko, obiskati enaka kazalishcha v vechjih tujih mestih, ker nas pa je zelo motilo neprijetno blesketanje in zamolklost slik. Tudi med Lifkovim in Rovshkovim gledishchem opazila se je pri nekaterih slikah, kakor: 'Shestero sester Dainnef', 'Mali pekovski navihanec' i. dr. precejshna razlika. Bile so te slike v Rovshkem gledishchu veliko lepshe in boljshe. Senzacijske in interesantne novosti D. Rovsheka gledishcha so obchinstvo vedno dobro zabavale. Ne moremo drugache, nego da priporochamo to senzacijonalno znamenitost kar najtopleje ter smo z nje lastnikom vred trdno preprichani, da se bode pri nas dobro obnesla.«37

Rovshek je obljubljal, da se bodo predstave jeseni 1906 (po pochitnicah) nadaljevale, najbrzh kar v prostorih v njegovi hishi,38 kar pa se ni zgodilo.

Julija 1907 je Rovshek zhelel vzeti v najem za dobo desetih let del Lattermannovega drevoreda (t. i. »prater« proti Shishki), v katerem bi imel svoj paviljon za kinematografske predstave. Ljubljanski obchinski svet je odklonil Rovshkov predlog, da nihche drug v »pratru« ne bi smel postaviti kinematografskega paviljona.39

V letu 1907 je preselil svoje »kinematografsko gledalishche« z novim imenom Cinématographe-théâtre français (Kinematographe-Theŕtre-Francais) v veliko dvorano nekdanjega Katolishkega doma na Turjashkem trgu sht. 1. Rovshek se je povezal s francoskim podjetjem Pathé fréres iz Pariza, s pomochjo katerega si je lahko priskrbel novejshe filme. Na povezavo je opozarjalo tudi francosko poimenovanje kinematografa. Prva predstava je bila 31. avgusta 1907.40

Rovshek je k ogledu kinematografskih predstav ponovno povabil shole, katerim je ponujal znizhano vstopnino. »Ker je to kinematografsko gledalishche edino domache podjetje te vrste, se dovoljujem prositi slavno sholsko vodstvo, da bi se blagovoljno oziralo na moj zavod ob prireditvi sholskih posetov kinematografskega gledalishcha in ga priporochalo tudi sicer. /…/ Vzpored se menja vsako sredo in soboto. Pri predstavi igra strokovnjak na klavir. Kot domachin bom daroval tampatam od chistega dobichka primeren znesek za Uchiteljski konvikt v Ljubljani.«41

Rovshek se je trudil, da bi izboljshal svoje kinematografske predstave, ki so trajale vech kot uro. »Vse slike so jasne in tudi odmori med posamezni prizori so postali veliko krajshi. / Vse slike tega podjetja so izvanredno mirne in chiste, ter nikakor ne trudijo ochesa.« Znizhal je ceno vstopnic in uvedel abonentne vstopnice s posebnim popustom za drushtvo Merkur in chlane Dramatichnega drushtva.42

Slovenec je poudaril, da Rovshkove predstave v nichemer ne zaostajajo za predstavami velikega kinematografskega podjetja The Royal Vio,43 ki je gostovalo v Ljubljani julija in avgusta 1906. Med kratkimi filmi, ki jih je predvajal Rovshek, so bili komichni in drugi prizori »Vsiljivi upnik«, »Tezhavna aretacija«, »Snazhilec oken«, »Kdor pije enkrat, pije vedno«, »Shpijonka«, »Bamboula – hishni sluga«, »Drvarjeva hchi«, »Otrok reshi ochetu chast«, »Rokoborski rekord«, »Kopalna lopa«, »Stari in moderni plesi«, »Pogled v vsako nadstropje«, »Opica Avgust«, »Neprilika vratarjeva«, »Mali palchek«, »Zhrtve nevihte«, »Dezerter«, »Odda se stanovanje«, »Avtomobil na prodaj«, »Prinesem kruha«, »Le zeta ne!«, »Moderni cestni roparji«, »Otroshka kopel«, »Chudezhni album«, »Zacharana ljubimca«, »Gori, gori!«, »Sladkosnednezh«, »Pes in machka«, »Pierrotovo mashchevanje«, »Nadlezhna brada«, »Lovski list, prosim!«, »Tat voznih koles«, »Vesele perice«, »Ponochno krokanje«. »Roman pevke« je bila projekcija v vech delih. Eno izmed tochk (»Prepovedan sad«) je Rovshek moral izpustiti iz programa.44 Razlog bi bila lahko lascivnost prizora ali pa zamuda pri dostavljanju filmov. Rovshek je tako dal objaviti, da bo predstava 15. decembra 1907 odpadla, ker filmi niso prispeli pravochasno.45

Janko Traven, ki je podatke o Rovshkovih predstavah pridobil od nekaterih obiskovalcev, pishe, da je Rovshek spremljal nekatere filme z zvochnimi uchinki. Najel je klaviaturista. Vchasih so mu pomagali tudi vajenci v fotografskem ateljeju s tem, »da za platnom hrumé z razbijanjem posodja, kadar se na filmskih podobah pojavijo prizori s takimi izzivajochimi domisleki prvih po gibanju tako zelo zhivahnih filmskih komikov«.46

Toda tudi drugi Rovshkov poskus, da bi Ljubljana dobila prvi stalni kinematograf, ni uspel. Ljubljana je bila premajhna za vech kinematografov, ki so se med seboj borili za gledalce. Tedaj sta kinematografske predstave ponujala tudi Kinematograf Edison (od maja 1907) in The American Bioscop (od oktobra do konca leta 1907), ki je bil v lasti neke trzhashke druzhbe. Operater pri kinematografu The American Bioscop je bil Adolf Prachek, pri Slovenec z opravljenim izpitom za kinematografskega operaterja.47

Rovshkov Cinématographe-théâtre français ni postal prvi stalni kinematograf na obmochju danashnje Slovenije. Prehitel ga je Kinematograf Edison, ki je bil v lasti podjetnika iz Pule Antona Deghenghija. Edison je deloval v zgradbi na vogalu Dunajske in Sodne (danes Tavcharjeve) ulice.

Rovshek je januarja 1908 prodal svoje kinematografsko podjetje Cinématographe-theatre français. Razlog naj bi bila prezaposlenost z vodenjem obeh fotoateljejev in drugimi posli. Novi lastnik je 12. januarja zachel predvajati predstave pod novim imenom The Royal Biograph.48 Kinematograf je kmalu zaprl svoja vrata.49

Davorin Rovshek je leta 1908 z mlajshim bratom Shtefanom ustanovil prvi domachi »potovalni kinematograf«, s katerim je obiskoval mesta in trge na Kranjskem. Janko Traven domneva, da je Rovshek svoje potovalno podjetje najbrzh prodal zhe med letoma 1908 in 1909.50

Traven tudi navaja, da Rovshek ni uspel uresnichiti svoje prvotne zamisli, da bi sam zachel snemati filme.51

Soproga Marija Rovshek, ki je imela trgovino za izgotovljene obleke, oblachila in blago v Rovshkovi hishi na Kolodvorski ulici 35, je umrla marca 1908 stara komaj 27 let.52 Rovshek se je leta 1912 porochil s Pio Lenche.53 Med prvo svetovno vojno je bil vojni fotograf na soshki fronti.

Pred Rovshkovim fotografskim objektivom so se zvrstili shtevilni znani Slovenci.54 Tudi Rovshek je izdajal fotografske razglednice z vedutami slovenskih krajev. Leta 1922 je zalozhil razglednico s fotografijo kralja in kraljice na oknu dvornega vlaka ob prihodu v Ljubljano.55

2. januarja 1928 je Rovshkov fotografski atelje v Kolodvorski ulici z vechino opreme pogorel. Rovshkov paviljon je bil vechinoma zgrajen iz lesa, samo prizidek na levi strani je bil iz opeke. Zgorela je tudi vechina fotografske opreme, mdr. najvechji aparat (dimenzije 90 x 90), ki ga je Rovshek uporabljal za fotografiranje skupin,56 ter dokumentacija o Rovshkovem fotografskem in kinematografskem delovanju.

Rovshek je atelje obnovil. Nov atelje je postavil nasproti gostilne pri Starem tishlerju. Kasneje ga je prevzel fotograf Franc Kunc.

Davorin Rovshek je umrl 28. januarja 1949 v Ljubljani.

 

 

 

 

 

 

 

 

Zadnja stran kartona z obema Rovshkovima fotografskima ateljejema

 

 

 

 

 

 

 

 

Fotografija iz Rovshkovega ateljeja Adčle

 

 

 

 

 

 

1 »Znani slovenski fotograf g. Davorin Rovshek …«, Rodoljub, 1892, sht. 277.

2 Po: »Fotograf Davorin Rovshek«, Slovenski narod, 1894, sht. 79.

3 Po: »Ishchem sobo«, Slovenski narod, 1897, sht. 231.

4 Uprizarjanje »zhivih slik« oziroma »zhivih podob« (prizorov, v katerih se igralci ne gibljejo in ne govorijo, nem. lebende Bilder, fr. tableau vivant) je v 19. stoletju veljalo za priljubljeno zabavo. Najpogosteje so bile zasnovane po delih znanih slikarjev ali svetopisemskih dogodkih. »Nastopajochi« so v sklopu »zhivih slik« s svojimi negibnimi pozami, kretnjami in kostumi chimbolj zvesto ponazarjali vzdushje slikarskega izvirnika ali se postavili v kakshen drug pripovedno-slovesen prizor.

5 Po: »Prosim!«, Slovenec, 1896, sht. 113.

6 Po: »Slovenska dobrodelna predstava«, Slovenski narod, 1896, sht. 104.

7 Po: »Dobrodelni predstavi v dezh. gledalishchi dne 9. in 10. maja t. l.«, Slovenski narod, 1896, sht. 106.

8 Po: »Narodnim drushtvom v preudarek«, Slovenski list, 1897, sht. 5.

Glej tudi: D. Globochnik, »Svoji s svojim«, Revija SRP, oktober 2015, sht. 123/124, str. 128–129.

9 »Fotograf Davorin Rovshek«, Slovenski narod, 1896, sht. 241.

10 Po: »Akvarelna fotografija«, Slovenski narod, 1897, sht. 85, in »Zopet napredek«, Slovenski list, 1897, sht. 16.

11 Po: »Slika kolesarjev«, Slovenski narod, 1897, sht. 265.

12 Po: »Slike ljubljanskih cerkev«, Slovenec, 1898, sht. 199.

13 Po: »Nove prav lichne razglednice«, Slovenski list, 1898, sht. 63

14 Po: »Novi fotografski zavod 'Adele'«, Slovenec, 1898, sht. 58, in Slovenski list, 1898, sht. 21

15 Po: »Porochil se je danes …«, Slovenec, 1899, sht. 189.

16 Oglas v Slovencu, 1901, sht. 60.

17 Po: »Zahvala«, Slovenski narod, 1901, sht. 90.

18 Po: »Fotografija!« (oglas), Slovenec, 1905, sht. 166.

19 Po oglasu v Slovencu, 1906, sht. 229.

20 Po: Janko Traven, Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih (do 1918), Ljubljana 1992, str. 100.

21 Za kinematografske predstave se je pri nas sprva uporabljal tudi termin »zhive slike« (po omenjenih mirujochih »predstavah«) oziroma »zhiveche fotografije«. Izraz opozarja na dejstvo, da se prvi filmi bratov Augusta in Louisa Lumičre (dolzhina 15–20 sekund) in drugih snemalcev niso zgledovali po gledalishchu, temvech po fotografiji.

22 Prvo javno filmsko predstavo sta brata Lumičre pripravila 28. decembra 1895 v Kavarni Grand Café des Capucines v Parizu. Zhe naslednje leto so zacheli delovati potujochi kinematografi.

Prva filmska predstava na ozemlju danashnje Slovenije je bila oktobra 1896 v Pivnici Götz v Mariboru. Potujochi kinematograf Edisonov Ideal je zatem novembra 1896 obiskal Celje in Ljubljano.

23 Po: Janko Traven, prav tam, str. 97.

24 Po: »Senzacijonalna znamenitost za Ljubljano«, Slovenski narod, 1906, sht. 71, in Slovenec, 1906, sht. 71.

25 Po: »Senzacijonalna znamenitost za Ljubljano«, Slovenski narod, 1906, sht. 86, in Slovenec, 1906, sht. 86.

Kinematografi so sprva gostovali v raznih dvoranah. Leta 1899 je kinematograf Bioskop za mesec dni postavil shotor v Lattermannovem drevoredu, v katerem so letni kinematografi gostovali do prve svetovne vojne.

Prvi stalni kinematograf je zachel z delovanjem leta 1902 v Los Angelesu v ZDA. Na Dunaju so prvi trije stalni kinematografi zacheli delovati leta 1903, v Trstu so prvih shest stalnih kinematografov odprli leta 1906 (po: Janko Traven, prav tam, str. 102–103).

Aprila 1906 je v Lattermannovem drevoredu v Ljubljani podobne kinematografske predstave kot Rovshek ponujal tudi potujochi Elektro bioskop Karola F. Lifka (po: »Lifkov elektro-bioskop«, Slovenec, 1906, sht. 95).

26 Po: »Senzachna znamenitost za Ljubljano«, Slovenec, 1906, sht. 89.

27 Po: »Elektro-kinoskop«, Slovenski narod, 1906, sht. 92.

28 Po: »Senzacijonalna znamenitost za Ljubljano«, Slovenski narod, 1906, sht. 86.

29 Po: »Senzachna znamenitost za Ljubljano«, Slovenec, 1906, sht. 89.

30 »D. Rovshkov elektro kinoskop«, Slovenec, 1906, sht. 93.

31 Oglas za kinematografske predstave, Slovenec, 1906, sht. 120.

32 Po: »Rovshkov elektrokinoskop!«, Slovenec, 1906, sht. 113.

33 Po: »Prvo ljubljansko gledalishche zhivih slik«, Slovenec, 1906, sht. 118.

34 Po: »D. Rovshkov 'Elektrokinoskop'«, Slovenec, 1906, sht. 128.

35 Rovshek je uporabljal starejshi aparat, ki je imel zbiralno lecho s stekleno bucho z vodo. Zaradi mochne oblochnice je zachela voda v buchi vreti, kar je povzrochilo migotajoche valovanje v sredini povechanih podob na projekcijski steni. Da bi preprechili vrenje, so vlivali v vodo neko tekochino za pomiritev vrenja. (po: Janko Traven, prav tam, str. 117).

36 Po: »Prvo ljubljansko gledalishche zhivih fotografij«, Slovenec, 1906, sht. 118.

37 »D. Rovshkovo gledalishche zhivih fotografij«, Slovenec, 1906, sht. 135.

38 Po: »D. Rovshkovo gledalishche zhivih fotografij«, Slovenec, 1906, sht. 135.

39 Po: »Obchinski svet ljubljanski / Ljubljana, 15. julija 1907«, Slovenec, 1907, sht. 161.

40 Po: »Cinématograpfe-théatre français«, Slovenski narod, 1907, sht. 201.

41 Uchiteljski tovarish, 1907, sht. 45, str. 525.

42 Po: »Cinematographe theatre francais«, Slovenec, 1907, sht. 214.

43 Po: »Cinematograph Theatre Francais«, Slovenec, 1907, sht. 225.

44 Po: »Cinématograpfe-théatre français«, Slovenski narod, 1907, sht. 203, »Cinematograph Theatre Francais«, Slovenec, 1907, sht. 214 in 225, in Slovenski narod, 1907, sht. 249 in 284.

45 Po: Cinématograpfe-théatre français na Turjashkem trgu«, Slovenski narod, 1907, sht. 290.

46 Janko Traven, prav tam, str. 112.

47 Adolf Prachek (1879–?) je filme predvajal s projekcijskim aparatom, ki ga je sam skonstruiral (po: Janko Traven, prav tam, str. 117).

48 Po: »Prodal je g. Rovshek …«, Slovenski narod, 1908, sht. 11.

49 Po: Janko Traven, prav tam, str. 118.

50 Po: Janko Traven, prav tam, str. 171.

51 Po: Janko Traven, »Davorin Rovshek«, Slovenski biografski leksikon: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi521178/.

52 Po: »Umrla je nenadoma …«, Slovenski narod, 1908, sht. 70.

53 Po: Marta Gorjup, »Davorin Rovshek«, Novice iz Moravshke doline, 2004, sht. 8, str. 30.

54 Anton Ashkerc, Karel Bleiweis, Izidor Cankar, Fran Saleshki Finzhgar, Vekoslav Holz, Anton Bonaventura Jeglich, Ernestina Jelovshek, Franc Kimovec, Fran Levec, Janez Mencinger, Jakob Missia, Janko Mlakar, Anton Mrkun, Marija Murnik, Anton Nedvěd, Hinko Nuchic, Luka Pintar, Maks Pletershnik, Stanko Premrl, Albin Prepeluh, Bogumil Remec, Tomo Zupan.

55 Po: »Slike kraljeve dvojice«, Slovenski narod, 1922, sht. 136.

56 Po: »Nov velik pozhar v Ljubljani«, Jutro, 1929, sht. 2, in »Velik pozhar v Kolodvorski ulici«, Slovenski narod, 1929, sht. 3.