Revija SRP 135/136

Bozhidar Flegerich

 

PREKMURSKI GLASOVI

 

DOMACHI GLASOVI

 

(3)

 

Dokler ne prezhene dneva tmina, – ne mirujem;

Dokler mi podeljena mladina, – ne mirujem;

Dokler meni je mogoche pesmi peti,

Kar je meni vedno slast edina, – ne mirujem;

Che domá sem, ali che od zavichaja

V sebi dalech me drzhi tujina, – ne mirujem.

Koder koli hodim tozhen krizhem svéta,

V skrbi za-te draga domovina – ne mirujem.

 

Zora, 1874, sht. 2

 

 

MEDJIMURSKI IZDIHLJAJI

 

(7)

 

Glej! pri bistri Muri

Je zelena trata,

Na zeleni trati

Lipa je koshata.

 

In prek bistre Mure

Sever veter tuli,

Lipo jako giblje,

Pa je ne izpuli.

 

Che pognal je narod

Chvrste korenine,

Vech ga gadno tujstvo

Z lehka ne spodrine.

 

Zora, 1874, sht. 15

 

 

PREKMURSKI GLASOVI

 

(1)

 

Tozhna, zhalostna krajina,

V kteri vlada tuja pest;

Med slovenskimi jedina,

Kder se ne budi zavest!

 

Zobci svoje ostre brane

Naglo begajochi chas

Zarezuje strashne rane,

Sveta zemlja! v tvoj obraz.

 

Brez poguma, brez kreposti,

Radosti, navdushenosti,

Kakor da bi bil zaklet,

V suzhnjost je tvoj rod zapet!

 

 

(2)

 

Neprijazno je v samoti,

Kder chloveku vechni led

V mrzli severni praznoti

Vedno zhalostí pogled.

 

Strahovito je v pushchavi,

Kder ne veje hladni dih;

Pusto, prazno je v dobravi,

Kder nij pesnic slavchevih.

 

Strahovito, neprijazno,

Bolje pusto, bolje prazno

She je v kraju, kder en rod

Drugemu je strog gospod!

 

 

(3)

 

Nad tebój si, ravno polje!

Prost shkrjanec zhvrgoli,

On je tukaj dobre volje,

Mene pa srce boli.

 

 

Ptica poje in ne chuti

Narodovih bolechin,

Ki oshabnosti naduti

Voljno je udan trpin.

 

Pevaj tica, mene blazhi,

Tozhno mi srce tolazhi!

Saj jaz z narodom trpim,

Zhalosten zhalujem zh njím!

 

Zora, 1878, sht. 5

 

 

 

BOZHIDAR FLEGERICH (1841, Vodránci pri Sredishchu ob Dravi – 1907, ibid.), pesnik, pisatelj, prevajalec. Gim. v Mariboru, matura v Varazhdinu, v Gradcu shtudiral klasichno in slovansko filologijo, leta 1871 suplent na gim. v Osijeku, zaradi pijanchevanja odpushchen, nato kratek chas v odvetnishki pisarni v Ptuju, potlej zhivel v rojstnem kraju boemsko kot »deseti brat Slov. goric« (B. Borko, 1926). S slovanstvom in slovensko lit. so ga seznanili profesorji v gim., v vishjih razredih se je uchil franc., ital. in angl., pesmi zachel objavljati zhe kot dijak, pozneje je objavljal zlasti v lit. chasopisu Zora (izh. v Mariboru dvakrat mesechno, zalozhnik in urednik Janko Pajk, filolog in filozof), izdal zbirko Grajenske pesmi (Ptuj, 1880), naslov po potoku Grajena pri Ptuju. Objavil vech biografij (Sh. Modrinjak, F. Mikloshich itd.), prevedel odlomek iz Byrona (Childe Harold), iz ital. filozofski spis Dober razum in dobro srce (avt. Cesare Cantù). Sodeloval tudi v nem. listih; zlozhil shtevilne prigodnice ob razlichnih dogodkih, praznovanjih ipd.

 

Doma v predelu Shtajerske, od koder izvira vrsta izjemnih osebnosti, je Flegerich zgodaj pokazal nedvomen literarni dar, a se je pozneje kljub izvrstni izobrazbi izgubil v stereotipnosti (nepresezheni vplivi Presherna, Jenka, Stritarja, Vraza, zgledovanje po srbsko-chrnogorski epiki) in »vechnem popotnishtvu«. Njegove pesmi so sicer jezikovno in oblikovno solidne (poleg obichajnih kvartin tudi gazela, stanca, sonet, distih), vsebinsko pa so le skromne variacije tedaj sploshnih motivov (narava, ljubezen, domovina). Pesmi je vechkrat zdruzheval v cikle, med temi so v ospredju trije: Domachi glasovi (1-3), Medjimurski izdihljaji (1-12), Prekmurski glasovi (1-6). Tretja pesem (gazela) prvega cikla je v bistvu povzetek avtobiografije: jedro njegove z nemirom prezhete bivanjske izkushnje so pesnishtvo, popotnishtvo in domoljubje; slednje dosezhe kvalitativni vrh v drugih dveh ciklih, kjer v preprostih in preprichljivih kiticah izrazi prizadetost ob tedanji madzharizaciji obeh naslovnih pokrajin.

 

 

Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich