Revija SRP 135/136

Andrej Lutman

 

SPIS KOT ZGODBA …

 

Na planoti, ki meji na kraj, kjer prebiva lik, ki je nagnjen kakor steklenica, kakor plastenka, kakor pijacha, ni druge mozhnosti, kakor nagon in nagnjenje. In nagnjenost k popivanju ter prebiranju. Pa nagibanje k zaljubljenosti. Ne v vsakrshno, da bi ga ljubkovala v njegovih vzvishenih stanjih, ki jih nudi pijacha, popivanje. Zaljubljen v eno in edino, kar goji pobozhno, predano, trmasto in zaletavo. Deklina mu ljubezni ne vracha v polni meri, marvech ga suklja s svojimi zheljami, zahtevami ter pretiravanji, s svojimi nagibanji, pa mu vracha tudi z nagnjenostjo do preobremenjenosti z lastno osebnostjo.

Zaljubljenost v par …

Oba, nagnjenec in deklina, sta lika, ki sta najraje sama, v vsakdanjosti, enolichnosti, v zaprtosti vase. Zhivita zhivljenji, s katerima nimata kaj posebnega za pocheti, pa se zatekata k najrazlichnejshim dejavnostim, da ga vsaj na videz popestrita. Lik belezhi dogodke, ki naj bi bili usodni za zaljubljenost. Da pa bi bil bolj seznanjen z usodo, se obchasno zateche she k enemu liku, k razlagalcu usode, zvezdarju. Ta ga seznanja s pomeni, ki jih vidi v nebnih svetilih, in odgovarja na njegova poizvedovanju o chasu in nachinu dogajanja. Predvsem ga privlachi spolnost, ki mu predvsem zaradi nagnjenosti do samotnega popivanja in samozadovoljevanja predstavlja tezhavo, kar skusha reshevati s hlinjeno sramezhljivostjo. Z lastno navelichanostjo povzrochi, da med njima pride tudi do tovrstnega stika, ki pa je zdalech od popolnosti. Raje kot obchujeta, popivata, potujeta, predvsem pa se zavzemata za dejavnost dajanja utehe v obliki borbe za pravichnost v odnosih znotraj chloveshke rase. Vse pa v smislu oblike pijache, imenovane ta kratki oziroma shilce zhganice. Pretochnejshe, skoraj brez vmesnih pozhirkov.

Obchasno sta se udelezhevala druzhenj zdruzhenj z najrazlichnejshih podrochij, s katerimi sta se od zunaj ali od znotraj ukvarjala. Besedila za take primere, ki so izhajala v spletni obliki, da so bila takoj na razpolago za bolj ali manj umestne komentarje, strinjanja ali she pogostejsha sprenevedanja o avtorjevih ugotovitvah, sta sestavljala v jutrih in suhih ust.

Svoja izhodishcha sta strnila v misel, ki se nahaja v naslovu: Poskusi umeshchanja plemena v jecho. Shlo pa naj bi se za drzhavno ureditev (belezhi le she daljna zgodovina), ki lastnega plemena ne umeshcha vech na polozhaj vira drzhavne ureditve, kar pa je na nachin sprotnega objavljanja na svetovnem spletu, kjer ne shtejejo vech dnevi kot pri dnevnem tisku, ampak le she sekunde oziroma enote za kar najmanjshi mozhen prostorski podatek, precej tvegano pochetje, morda celo protidrzhavno, protiplemensko. Spletne strani je mozhno v kar najhitrejshem chasu zapolniti s kar najvechjim mozhnim shtevilom podatkov, pa postaja njihova uchinkovitost sorazmerna trenutnim odzivom. Ob tem se pojavlja upravicheno chudenje, da je nujna tajnost zapisa in trajnost zaupanja dolochenim snovem oziroma nosilcem spomina. A vseeno je knjiga v papirni obliki s stalishcha shranjevanja pomembnejsha za zgodovinjenje plemenskih veshchin.

Poseg v besedilo …

Zapis ne predstavlja popachenega besedishcha ali skladenjskih napak ali povrshnega urednishkega pregleda besedila za mozhno objavo ali she chesa primerljivega. Odrazha sodobnost izraznih tvorb osebice, ki bo nekoch morda strastna bralka, morda celo pisateljica. In morda bo nekoch tudi imela prilozhnost za pomenek, za obnovo vseh bolj ali manj pomembnih pripetljajev na poti po dezheli, kjer govore zelo razlichne oblike knjizhnega jezika.

V ospredju izraza je pretochna slovenshchina, stkana iz pogledov na odrashchanje, na dozorevanje, na poizvedovanje za svetom, ki v obiskih prihaja naproti, na spoznavanje z govorico, govorom in govorjenjem. Pogostost tovrstnih obiskov je seveda nakazana z opisi obrednih nachinov potovanj, ko se knjizhni lik soocha s prilozhnostmi za zaznamke, iz katerih se razshirijo chrtice, zgodbice, skorajda pripovedke. Na raznovrstnost izraznega nachina opozarja z rekom: iz malega v she manjshe. Kljub oznaki zgodbe je v izchishcheni pisavi nujno prepoznati globino, kar nakazuje shirjenje pripovednega obzorja v podstat. Morda je pomenljivo, da bi se lahko dolzhino enega zapisa dalo primerjati s chasom ene vozhnje z zhe starodavnim prevoznim sredstvom, vozom. Ali pa s chasom, ki je potreben, da se odlozheno v spomin prebere na glas, ko je zbranost poslushalstva ob prilozhnostnem prebiranju obchinstvu she obvladljiva, se pravi, da ustaljenost oziroma navajenost bralstva na utechene vsebine naredi prichakovanje, zajeto v zgodbe, sveto. Poznejshi pomenki pa za gotovo prinesejo spoznanje, da so zgodbe skorajda chasopisni chlanki, ki naznanjajo, da je sodobnost pestrejsha od spominov.

Poseg v poseg …

Odrazha se bivanjska stiska, predstavljena na nachin ravnodushja in s poudarjanjem nasprotujochih si pesnishkih podob. Razmishljanje o mestu pesnishke besede v pokrajini brez smisla in cilja se koncha z opredelitvijo za stalno preseganje lastne in druzhbene bede, za zhivljenje navkljub vsemu. In tu je na mestu posmeh, ki meji na zasmeh, kar pa ne gre v nasmejanost, v smeh, ki bi trajal. Je prej obramba pred zhalostjo, pretvarjanje, da je vse she kar nekako znosno, celo zanosno, pa cheprav se ve, da ni tako. Zanesljivost, pogojena s pogrezanjem v nepredstavljive razsezhnosti, zaznamovane in omejene s samostalnikoma nebo in dno, ki sta srednjega spola, je nichna.

Izpostavi gibanje. Zibanje zamenja kopnenje. In dalje … che je zibanje omejeno z nebom in dnom, je kopnenje pogojeno z ustno votlino v drugachnem smislu: govor, ki se giblje v toploti ustnega izdiha, povzrocha pomlajevanje, povzrocha, da se da zaznati prihajajocho spremembo.

Popreprostiti velja svoje ugotovitve, ki ne prinashajo kakshnih posebnih novosti v smislu ugotavljanja koprnenj, pach pa zaokrozhijo temeljna razmishljanja o polozhaju izrazhanja, ki je zaznamovano s pripadnostjo slogovnemu izumljanju v zhlahtni obliki govorice in njenega zapisa. Vse to se dogaja na stopnji, ko govor ni obremenjen s pretnjo po izginotju in tudi ni edina zdruzhitvena sila ljudstva, ki se ponasha z majhnostjo. Neizogibnost zaradi zgodovinskega trenutka, kar je prepoznavno prav po tem, da se je v njem dogajalo zasichevanje pritiskov glede zgledne domachinshchine. Zaman bi se iskalo kakshen poseben skladenjski lok ali usad, a tudi nametanost ni pravshnji opis za zlozhenosti. Edina oznaka, ki vzdrzhi, je ponavljanje enega in istega v mnogih delih in na mnoge nachine.

V primerih …

Ljubezen je stanje preobremenjenosti, zaljubljenost pa dopushcha vech prostosti, saj je ljubezen chustvo, ki odnos nekako ovije, ga naredi sicer trdnega, a ga osiromashi za zvedavost, lahkotnost. O njem se pesni, ko pa je she toliko drugih stanj, stvari in oseb, na katerih pushcha svoje takte, svoje zloge, svoje zapise. In tudi o stvari, ki ga dela. To je pesem. Ena od velikih skrivnosti pesnishtva je slutnja. Slutnja, s katero zapisano besedilo povzema lastnosti chloveshke izrazne zmozhnosti, da poleg tistih osnovnejshih nagibov, nagonov in potreb izrazi she nekaj, kar prihaja, kar se dogaja, kar je izrocheno v prichakovanje. Pesnik ni vech znanilec brezizhodnega, brezciljnega, temvech tistega, kar pesnishka ustvarjalnost pogresha: igrivosti, oplemenitene s stalno zaljubljenostjo.

Pesmi s spremnim besedilom sta vech kot pomenljiv primer dopisovanja. Kako si dopisujeta? S pesmimi povzema skladenjski lom, ki nastane, ko se pesnik odlochi, da bo prichel s svojim skladenjskim nachinom, pa spremno besedilo tako zastavi, da povzame drugachno obliko oziroma videz zapisa. Videz zapisa narekuje nachin sprejemanja temeljne vpetosti skladenjskih vzorcev pisave. So pesmi, ki vsebujejo igrive zasuke in igrna darila. Igrivi zasuki se kazhejo v neustaljeni skladenjski postavitvi. Kar pa povzrochi takshen neustaljen dogodek, pa je sama sestava izreka. Toliko o igrivih zasukih. O igralnih darilih pa sledeche: pesnitve, s katerimi potrese skladnjo domachinshchine, so napisane za vrhunsko usposobljeno izvajanje, se pravi prebiranje oziroma ozvochevanje chrk.

Kaj ustavlja dih, kaj stori, da se dih, zaustavljen, potisne v govor, ki je pesem? Vprashanje ni namenjeno le vedi o sposobnosti telesa, ko pa naj bi vsebina diha prishla iz okolja. Namenjeno je predvsem prostoru, kjer lahko pesem tako zadiha, da z njo zanihajo tudi prostor, tudi dolochitve tega prostora, se pravi, da pesem dobi odmev. Pesem, she edini dokaz za obstoj prostora, kjer se lahko pojavi nekaj razprostranjenega, nekaj, kar je dolocheno s premikanjem, na chemer pesnjenje izvaja dir svezhega ter drznega poskakovanja domachinshchine.

Pesmi se med seboj ne razlikujejo, ampak se stopnjujejo, se prehitevajo, pa nastane sprevod, sestavljen s prikazni, ki sicer svoje poreklo vlechejo iz preteklosti, ki je v svetlobi, in nadaljujejo s stopicanjem na mestu, izginjajoche v narashchajocho temachnost. Takshen nachin stopnjevanja povzrocha spevne nize pesnishkih smislov, kar se odrazha v trojki: chud, dusha, zavest.

Sprozhi se okamenitev, dogodi se slikovitost, dobi svoj pomen: pesnik se nasloni na kamen, na kip, na najbolj trpezhno snov, pa chetudi porozno, in dobi she en pomen: vrtacha, oblika tal, ki kljubuje tako vetru kakor tudi vodi in shchiti zemljo. Obsojanje medchloveshkih odnosov, ki so vsaj pripomogli, che ne tudi povzrochili razpad, o katerem se pesnik izreka. Klenost se iz pesmi izvije kot seme, ki ga burja zatolche v kamen. In tam skoraj nima mozhnosti, da vzklije.

Ti liki zhivijo zhivljenje, ki je omejeno na nevsakdanje izkushnje, pa cheprav je njihovo zhivljenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko sluzhi mravljishche, katerega lega se spreminja, a notranja urejenost ostaja stalna in predvidljiva glede na lege.

V ospredju je lahko izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak nachin, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namrech tako izdelani, da bralstvo temu liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoch v ochi, skorajda sobiva z njim …