Revija SRP 133/134

Roberto Marino Masini 

 

SENCE IN SVETLOBA

 

Retrospektive (prva)

 

Zunaj je potovanje, ki me chaka,

narejeno iz sanj, oblike ponoshenih sandal

pot je dolga …

hoja med shkolji in belim luknjichavim krashkim kamenjem

z vetrom, ki poje morju svojo melodijo.

Neenakomerno premikanje teh majavih nog,

nihanje nagona tam dol v prichakovanju klica,

da se skup zbere kot moch, ki se povrne.

 

*

 

Izpraznim praznino v umivalnik tujo oshabnost,

izpljunem med klokotajocho peno soj zavisti,

ki kot zhlindra ne gre stran, ostane.

Ishchem razlog, zakaj sem tu ob tej uri?

Na drugi strani sveta bivalishche, v gubah

nochi, ki je kot divan, v rokah pero, ki naj

se ziblje med vrsticami … jaz. Chisto obichajno

popacheno naravno sosledje dogodkov.

Poezija Revezhev, resnica, ki naj jo shranimo

v zaprtih plochevinkah v omarici za pijache.

 

*

 

Grebel sem po svojem mehkem trebuhu,

kar je she ostalo od njega, je dishalo po tesnobi,

strah, pravijo, je zoprna zadeva.

Kaj naj zdaj storim,

v rokah negotovost v prihodnost, megla

edina resnichnost, pa che je she tako vlazhna.

Samega sebe she vedno preobracham,

zaprtega v sobani, napojeni s tujim dihanjem,

samega sebe preobracham.

 

*

 

Tvoje roke sprejemajo in grejejo

nesmiselno hojo tega krhkega chloveka,

brezbrizhne do skrivnega konca prav tam

zadaj utrujen, narejen nasmeshek

Kakor sonce ne pove,

tvoje srce chaka namig,

besedo, prebujenje,

vrnitev v zhivchno vsakdanjost, drug ob drugem,

da bi vrgla za seboj utrujenost.

Sonce ne pove, nikoli ne spregovori

o obupu in pobitosti, ki se oklepa mojega / tvojega

telesa, ampak tiho spremlja upanje.

 

*

 

Pesem z opombo na robu

 

Stezice oblichja se iztekajo v zgodbo,

od dalech sivo nebo strmi v gube tega postajanja

ob postelji / obrazu, medlem izrazu zadihanosti.

Samega sebe poduham, ko se ishchem,

kot ohranjeno fotografijo za spomin.

 

O samoti pravish …

Ne smemo poteptati tishine

niti se dotakniti rame zapushchenosti.

Tishina, pravim jaz, je samo skrivni zvok,

notranje drhtenje.

 

Opomba na robu …

Sence in svetloba,

she vedno je neznana roka, ki me vodi.

 

*

 

Danes je nedelja,

ti si doma, mirno spish she za kakshno minuto.

Potem bo vzniknila senca drugachnih misli,

zavratno bo ugasnila dnevno svetlobo in skrivaj

bosh bridko zaihtel,

pripravljen, da te zaobjamejo roke, ki so naenkrat

postale negotove.

Vse to opazujem molche.

Morala bova ponovno najti smisel, ki naj od naju vse

to oddalji, ampak zhivljenje naju oklepa v to, kar sva,

nepopolna premishljevalca brez mrvice cinizma.

 

*

 

Potrkam na tvoja vrata

pade kosem prahu

duh po mokroti, vlaga zastaja na strehi.

Odpreti ali obrniti pogled proti stopnishchu.

Nobenega odgovora she ni

iz tal se shiri meshanica smradu sokov ropotanja

moje noge se oddaljujejo.

 

*

 

Strah me je in noch ni kot obichajno,

kot srshen brenchi vsenaokrog, vohlja,

poduha mozhno tarcho.

Ponochi moj strah zakrozhi v beli dan,

gre skozi sonce, postane zharek, ki hlini,

ne greje, obide me srh in podzavesten

utrip srca.

 

*

 

Od danes tablete tudi za bolechino,

na prazen zhelodec, s prilozhnostnim nasmeshkom,

pozhreti jih nekaj, pochakati na uchinek.

Zrem v obraz neke resnichnosti, ki je ne bi rad

nikoli, verjemi mi, uzrl.

Proshnja kot lazhno zdravilo,

nekakshen cilj, podoben napeti vrvi,

na mizi pa pripravljen nozh, da jo prerezhe.

 

*

 

 

 

Noch

 

Zastrti krogi nespechnosti,

ne vidim stropa, spominjam pa se pajka v kotu

in male razpoke nekoliko dlje.

Preobrachas se v postelji, noch je drugachen dan,

vidim tvoje ochi, ki mislijo, divje skachejo povsod,

vzdihovanje v temi …

A svetloba prav kmalu, kmalu zvonjenje, zehanje

bodo spet prinesli ali morda odgnali to zheljo.

Kaj bi dal, da bi bilo zhe jutri,

ko bozhanje zahrepeni po mojem licu.

 

*

 

Struna, ki naju zdruzhuje, zazveni

kot nategnjena elastika, ki igra improvizirano noto

in torej drugachno, davno sorodnico enolichnosti,

ki vsepovsod narashcha.

Pazi, zadostuje malo in vse se iznenada posushi,

dodaj vodo in na vodo poljub in na poljub

trzljaj zvoka, da nadaljujesh, ne pozabi.

 

 

 

 

O avtorju

Italijanski pesnik Roberto Marino Masini se je rodil leta 1958 v Gorici, kjer zhivi. Pri gorishki zalozhbi Sottomondo je izdal dve pesnishki zbirki: leta 2002 Un profondo delicato (Nekaj globoko nezhnega) in leta 2006 Il tempo ci attraversa (Chas gre skozi nas). Na Reki v italijanski reviji La Battana mu je izshla leta 2006 zbirka La delicatezza di un piacevole mistero (Delikatnost prijetne skrivnosti). Za zbirko I cedri del Libano (Libanonske cedre) je prejel nagrado Pubblica con noi 2008 (Objavi z nami 2008) in je izshla leta 2008 v antologiji Storie e versi (Zgodbe in verzi) zalozhbe Fara editore. Zbirko La dignità di una follia diversa (Dostojanstvo drugachne norosti) pa je izdal elektronsko pod geslom »La dimora del tempo sospeso« (Bivanje negotovega chasa). Pri zalozhbi L'arcolaio v mestu Forlì je izdal dve pesnishki zbirki: leta 2009 Cercavi tra l'erba le parole (Iskala si med travo besede) in leta 2014 Per disperata ostinazione (Zaradi obupne vztrajnosti). Leta 2016 je pri bolonjski zalozhbi qudulibri izshla njegova zbirka L'andare illogico (Nesmiselna hoja), iz katere so tukaj prevedene pesmi. Je tudi eden izmed avtorjev, ki so se pri isti zalozhbi poglobljeno in veshche razpisali o dushevnem zdravju in socialni stiski ob Svetovem dnevu dushevnega zdravja (2016) v zvezku Non ti curar di me se il cuor ti manca 2 (Ne skrbi zame, che ti srchnosti primanjkuje 2). S pesmimi je uvrshchen v vech antologij. Udelezhil se je shtevilnih »readingov« v Italiji, Sloveniji in Avstriji. Je vnet ljubitelj fotografije, deluje tudi v gledalishchu s prizadetimi osebami, ki jih zhe vech kot 25 let usposablja s projektom, imenovanim Compagnia Teatrale Azzurro (Gledalishko drushtvo Modrina); pri tem sodeluje s strokovnjaki tega podrochja.

 

Prevod in zapis o avtorju Jolka Milich