Revija SRP 133/134

Roberto Ferrari

 

BINARNO DREVJE

 

vlak prevaja dihanje zheleza

v mehkem naglashanju moje ocharanosti

mi govori o okroglih stvareh,

kot da bi shlo za predhodna sporochila,

ki bi jih moral uganiti

 

svet vlaka je

da se grmovje, ki obdaja ob

straneh njegov tek, izvije

iz prijema kot polzhja sled,

ki razvnema moja prichakovanja

 

dano mi je zaslutiti topol

okrog tirov in listja, z njimi

se v sanjah hranim,

 

jaz nisem vlak in niti zhvizhg

sem tir, ki ne pozna drugih oblik

chrni bezeg, ki poje brez diha

topol, ki spi in sanja

 

*

 

ustavil sem se vedno

pred zheleznishkimi prehodi

iz sposhtovanja do vlaka

gre za njihovo absolutno

prednostno pravico

kot je glasba

ki prodre do jeter

in steche v sleherno

zvochno shpranjo sveta

koliko kil mila

sem uporabil

da bi umil svoje srce

in zastrupil zrak z izpushnim

plinom tisocherih tovornjakov

koristnih za prevoz mila

zrak, ki sem se ga nadihal

v spremstvu z ljubeznijo

nekega vechera sem se ustavil

vzdolzh blatnih kopeli

vzdolzh bokov, ki so jih

oplazili mehki kanali

jem jajca

skupaj s svojimi pacienti

in chakam molche

da se razprejo

s hrupom sveta

ki se mukoma trudi da bi razumel

okusna jajca brez besed

najboljsha na razpolago

na trgu

popolnega nerazumevanja

danes sem se ustavil

natanchno na istem mestu

kot pred 35. leti

ploskam z rokami ob ritmu strahu

ploskam z rokami

pravi uzhitek

vlak zazhvizhga

chakam jutrishnji dan

samo jutrishnji dan

 

*

 

razporejeni sedezhi iz kovine in skaja

vse novo, a se zhe razkraja

v koshari

supermarketa prav poceni,

a sem na vlaku

brez vskrshnih dodatnih stroshkov

 

okno me razmejuje v svoji senci

pripoveduje mi o vseh hishah

palachah, bajtah in bednih kajzhah

razvalinah in nebotichnikih, ki jih

prepotujem v tishini pribitih tirov

 

vsako okno vsake hishe mi pripada

vstopim vanjo in si ogledam vsako

stvar mizo v kuhinji novorojenchka

v zibki, osebe v vsaki hishi

ki jih prechka vlak

krenem v smeri vrat balkonov

in vdihavam vonj po zhivljenju

ki preskakuje s shipe na shipo

 

obishchem okna in vse hishe

ki jih vlak srechuje in ne rani

z menoj, ki se vrzhem

skupaj z vlakom v teku

v okna

z enakim mirom, ki ga je zemlja zmozhna

inhaliram svet

ki me obdaja in preplavlja

tako da postanem sam ta svet

 

vlak teche skozi hishe in okna

kjer jaz zhe zhivim in presojam

a samo za chetrt ure

zhivljenje tega sveta ki golta

kozarce vina in nastavi budilko

she vedno osebe ki govorijo morda se ljubijo

kot jaz ljubim vlak in njegove vozhnje mimo

 

palache so iz zhivega mesa, iz dihanja

polozhnic za plachat in pralnih strojev

govorim potihoma z vsemi so nestrpni

ob poslushanju in govorjenju vsega od

zachetka do konca ponovno

vendar zgolj za chetrt ure

kolikor chasa pach rabim

za vsako posamezno okno in sobo

kjer ljudje hrepenijo in sovrazhijo

z na stezhaj odprtimi ochmi buljijo v TV

z vsak chas zapadlimi kreditnimi karticami

mislijo, prav tako potiho

na svet vlaka ki jih opozarja da na

 

 

vsakih deset ljudi jih devet boleha na kosteh

kosti odzvanjajo in se zadevajo ob zhivljenje

v notranjosti mesa in kozhe je kostni zven

poslusham ga na vlaku je kot nebeshka glasba

 

z enega okna do drugega v hipu

vlak dospe na postajo

ne morem odpreti vrat vagona

smehljaj mi pomaga, da sestopim

in zemlja me pozhre

 

*

 

nasadi topolov

na desni strani zheleznice

proti portogruaru

pred mostom nad tilmentom

malo pred morsanom

topoli

vsi postavljeni v vrsto drug ob drugem

vsi popolni

vsi ki gladko stechejo

in scefrajo sonchno svetlobo

zdijo se kot nevronske mrezhe

vsi lepo v vrsti

drug ob drugem

s tezhnjo po popolnosti in neovrgljivosti

zdijo se tudi

vsa pisma

na katera nisem nikoli odgovoril

nereshena poshta

postavljena vsa po vrsti

v najlepshem redu

z njihovo ocharljivo barvitostjo

topoli, malo pred mostom nad reko

se preobrazijo

v jezero sonchnih ploshch

zasajenih v zemljo

namesto koruze, ki bi dobro uspevale

paneli v vrsti

vsi brezhibni

vsi, ki gladko stechejo

delajo s soncem

zamenjavajo si spoje in povezave

kot mozhgani

v zameno za tok

ki bo pognal zmrzovalnik in parabolichno anteno

topoli, s svojo preprogico iz svezhe trave

uzhivajo v zelenju kot martinchki na soncu

ko stopash po mostu

reka nadaljuje svojo pot

je skoraj zgolj shumenje

gosto posuta s svojimi kamnitimi bleshchechimi

diamanti

meseca aprila, che hodish vzdolzh reke

in se izognesh mosta

na bregovih

(kar pochenjam zhe desetletja)

opazujem topole

postavljene vse po vrsti

tik ob njih

z brega odkrijem besede

primerne za neodposlano poshto

ki mi brenchijo okrog

druga ob drugi,

vzorno urejene

razvrshchene kot v seznamu

vse brezhibne

po abecednem redu

po chasovnem redu

leta minevajo

drugo za drugim

vsa popolna

vsa, ki gladko stechejo

kot topoli

shtejem drevesa in besede

in med hojo izgubim izrachun

a zagledam ribiche

drugega ob drugem

s svojimi zastavami iz najlonskih niti

na katerih visijo ribe

druge so v bisagah

zgledno razvrshchene

ampak nich koliko drugih dela slalom

v vodi, ki je postala nomadska

v nasprotju s travnikom,

ki ima dom pod topoli

ki pa bo zhivel dlje kot do aprila

ker drevesno listje

bo prekrilo sonce

ki bo postalo stalno

 

*

 

ne zmorem preshteti

vseh dreves

v mojem vrtu

shtejem liste kot shtejem

vik in krik

otrok, ki se igrajo

in se uglasheno spajajo

s shelestenjem drevja

 

onstran moje ceste

teche kovinska reka

kjer se rahlo kotali ropot

mojega vlaka narejenega

iz vlazhne poletne svetlobe, ki

se izteka poshevno nad kroshnjami

 

onkraj vasi

nad nebom

mojega naselja

lebdi sprevod angelov

z vkljuchenimi antenami, morda

zato, da bi lahko postavili

gospodu bogu kakshno vprashanje

pa da bi tv kanale bolje videli

 

hodim vzdolzh jarka

zhabe zhebrajo svoje mantre

ko vdihujem toplino debel, ki so jih

zaljubljenci, oborozheni s hormoni

in zhepnimi nozhichki, zaznamovali

oni so lahek plen

medtem ko je za ulov zhab potrebno

slepilo umetne svetlobe

 

kje je zdaj moj dedek?

morda nad antenami

z angeli iz lepenke od jaslic?

igra na karte s svetniki in pijanci

prelistava loterijske srechke

che zadene, mi podari novo zgodbo

da jo napishem na shipo

in verno posnamem zgodbo

mojega chasa

 

*

 

ko gledam skozi brazde svojega vrta

opazim da machke pushchajo rahle sledove

rastline

ki so shtete za plevel

se veselo razrashchajo

hroshchi in zhuzhelke

nevidni na prosto oko

z uzhitkom glodajo moje korenje

veter je uglashen z drevjem vsenaokrog

in pripoveduje zgodbe, ki jih samo machke

samo osat ljuljka in plevel

pa hroshchi in zhuzhelke

razumejo, jaz, vchasih,

in potem pogosto vedno bolj pogosto

opazim, da dojemam tisto pripovedovanje

navsezadnje na koncu svojega vrta sem jaz,

v blatnih ponoshenih bregeshah, z visechimi

rokami, skoraj zmeden da ne rechem poneumljen,

nasprotno sem pripravljen za kljuchno besedo

veter in drevesa razlagajo,

sumim, da vejo da jih poslusham

korenchki pa se vseeno pustijo pojesti

vsak grizljaj se ujema s povedjo, ki jo bom vsak chas razumel

opazim da machke imajo v glavi stezo

in po tisti stezi se bom kmalu sprehajal

rastline

imenovane tako rekoch plevel,

pripovedujejo zgodbe o vetru in drevesih

mojim korenchkom

opazim, da pravkar in tukaj

postajam

po svoji volji

gluh

le veter sunkoma piha in listje trepeta

 

*

 

proti tirom je bil pogled

na neko novo mesto

pripravljeno da se nezhno privadi

na prijetno misel o prihodnosti.

Moj letnik, iz samih fantov,

blagih dush, kazalo je, da zgineva

okrog zheleznice vsaka stvar

samo moj sivi svinchnik

in hrapav papir

nikoli vech nisem risal vagonov

in sosholcev

zatopljenih v sanje

 

 

 

O avtorju

Italijanski pesnik Roberto Ferrari se je rodil leta 1959 v Gorici, zhivi pa tako v Furlaniji, Julijski Krajini kot v Benechiji in je umetnishki animator kulturnega zdruzhenja Porto dei Benandanti v Portogruaru (Benetke), s katerim organizira razlichne pesnishke nokturne oziroma male festivale poezije in nochnih umetnosti; po poklicu je socialni delavec, ukvarja se z mentalnim zdravjem. Je tudi chlan skupine Poeti Benandanti (Dobroidochi pesniki), ki pogosto nastopajo z branji in performansi na najbolj nenavadnih krajih. Pesmi je objavil zhe v neshtetih knjizhicah, ki jih je sam zalozhil, leta 1977 pa pri rimskem zalozhniku Savelliju, nato leta 2006 in 2008 pri portogruarski zalozhbi Nuovadimensione. Leta 2014 mu je bolonjska zalozhba qudulibri izdala zbirko Alberi binari (Binarno drevje), s spremno besedo Piera Simona Ostana; iz te zbirke so tukaj prevedene pesmi. Pishe za razlichne literarne revije. Objavlja tudi videopoezijo. Leta 2008 mu je Revija Srp objavila pet prevedenih pesmi iz bibliofilske zbirke Quidditas, ki jo je izdal v 70 numeriranih izvodih skupaj s pesnico Lauro Menichini, ki je svoj del naslovila Metaxy.

 

Prevod in zapis o avtorju Jolka Milich